Le hitro, le hitro
| Le hitro, le hitro! Črtica iz življenja |
Spisal S.) Črtica je bila pomotoma objavljena dvakrat: 26. in 27. julija.
| |||||||||||||
"Bog Te sprimi, Mijo, kaj pa Tebe prinese semkaj?" pozdravi me sonoren glas in ko povzdignem oči, stoji pred menoj nekdanji sošolec, zdaj duhovnik Josip M.
"Zdravo, zdravo! Prišel sem po opravilih, kaj pa Ti tukaj?" odvrnem jaz.
"Jaz župnikujem v tej vasi uže pet let. Da, pa kaj bova tu stala, pojdi z menoj v farovž, tam se kaj pomeniva, saj si denes vender moj gost!"
Rekši prime me pod pazduho in vede v prijazni farovž, ki stoji v ozkej dolinici na malo vzvišenem holmu, pod katerim se vije znana in mnogo opevana reka.
Kmalu sva sedela pri mizi v živahnem razgovoru, ki se je vrtel mnogo o spominu nekdanjih lepih dijaških let in veselih ur, katere sva nekdaj preživela vkupe. Počasi prešla je govorica na najine zdanje razmere, in ko sem v tej zadevi glede svoje osobe vstregel radovednosti prijatelja Josipa, pričel sem izpraševati tudi jaz ter delati svoje opazke.
"Čim delj premišljam," povzel sem besedo jaz, "Tvoje zdanje stanje, tem bolj se prepričujem, da si dobro ukrenil, ko si šel v bogoslovje. Zdaj imaš najlepše življenje. Stanovanje lepo in ravno toliko vzvišeno, da imaš prost razgled po dolini; okolo farovža pa, kakor ovčice, bele hiše Tvojih faranov, železnica blizu, dohodki povoljni in, kar je glavna reč, Ti živiš mej hribovjem, to je veliko vredno. Jaz vsaj sem na vsem svojem potovanji našel v gorah najbolj čvrst a najmenj pokvarjen narod, tu so še poštenjaki doma."
"Da, da," odgovori Josip, "a tudi hribovci imajo svoje muhe."
"Pa vender ne tolikih, da bi komu grenile življenje," opomnim jaz.
"Tega baš ne, a vender take hribovske muhe spravijo človeka ob dobro voljo, ako se jim ne ustavi o pravem času.
"Na primero, — prav radoveden sem."
Moj prednik, ki je od tu odšel na boljšo župnijo, rekel mi je pri odhodu: Vse bi bilo tu prav, a tam gori pri sv. Lenartu — to je moja najdaljša in najtežavnejša poddružnia, nad dve dobri uri hoda — imajo kmetje to čudno razvado, da pri vsakej še tako neznatnej priliki pošljejo po gospoda in nij ga skoro tedna, da bi ne moral tja gori. Vesel sem, da mi odslej tega ne bode več treba, studilo se mi je uže."
"No, je-li res tako, pa zakaj?" posežem mu v govor.
"Da, bilo je, pa zdaj nij več," odgovori Josip.
"Kako to, povej, povej!"
"Pritožba mojega odhajajočega prednika mi nij šla iz glave. Tu mora biti nenavaden uzrok, mislim si, kajti hribovci so navadno jako trdni, nikjer drugod tega nij, od kod ravno pri sv. Lenartu ta razvada? Povprašujem, pozvedujem in kmalu sem dobil rešitev tej zastavici. Mežnar tam gori dobi za vsak pot, kadar gre po gospoda, tri dvajsetice. Mož rad pije žganje in zdaj si lahko raztolmačiš, zakaj hodi tako često po gospoda."
"Razumem. In ti nijsi tega odpravil?"
"Da, sem, sem in prav brzo, čuj, kako."
"Tretji dan, ko sem nastopil to župnijo, imel sem mašo pri sv. Lenartu. Stopaje po slabej in strmej kozjej stezi, ki drži gori, preveril sem se, da je bila nevolja mojega prednika opravičena, kajti celo jaz, ki sem, kakor veš, trden hodec, bil sem vesel, ko sem dospel na vrh. Po končanem opravilu govoril sem malo s ključarji, potem pa se vrnil domov, kamor sem dospel malo pred poludne. Jedva sem se preoblekel, kar stopi mežnar od sv. Lenarta v sobo. Zagledavši ga, sem uže vedel, kaj hoče, vender ga vprašam:
"No, kaj pa Vi?"
"Po njih sem prišel. Dobovičnici je tako hudo, prosim, da bi takoj šli, ker je sila."
"No, če je sila, tedaj pa le hitro," rekel sem jaz in ne čakaje niti na obed, bil sem v par trenutkih v redu in kmalu odrinila sva z mežnarjem. Ko stopiva čez prag, mu rečem: "Le hitro, le hitro!" in začela sva stopati malo hitreje. Ko pa prideva k rebri, začne mežnar vbirati prav počasne korake. A jaz mu velim zopet: "Le hitro, le hitro!" in tako sem vzpodbujal njegovo počasnost vso pot, vedno ponavljaje mu: "Le hitro, le hitro!", ker sem mislil, da je nevarnost res istinita in velika. Bil sem mu vedno trdo za petami in parkrat, ko je stopil počasneje, stopil sem mu celo nehotoma na pete, kar je še bolj pospeševalo hitro hojo. Možiček hodil je, kar je mogel, proti vrhu je uže močno pešal, a jaz bil sem mu neprestano za hrbtom s svojim: "Le hitro, le hitro!" Tresla so se mu kolena, ko sva vsa vznojena prihitela k Dobovičnici, katera je bila sicer v postelji, a nikakor nevarno bolna, kar mi je dalo povod opomniti, da nij taka sila, zlasti, ker sem bil zjutraj uže tu.
"Se ve, da ne," pravi ona, "pa mežnar je tako silil in nijsem se ga mogla odkrižati, tega sitneža." Opravil sem kmalu in šel potem domov, kamor sem popolnem utrujen prišel pozno po polu dne. Odslej bil je mir in mežnar je dejal, kakor mi je ključar pozneje smeje se pravil: "Ta gospod so kakor srna, kar naprej so veleli: Le hitro, le hitro! in če sem le malo počasneje stopal, so mi bili uže za petami. Petkrat so mi na pete stopili. Tri dvajsetice so lepa reč, pa če nij prava sila, ne grem več, škoda!"
In tako je prenehala ta neopravičena po mežnarji upeljana razvada na veliko veselje Šent-Lenarčanov samih.
V vseh petih letih, kar sem tu, sem pozneje le še dvakrat šel bolnika obhajat tja gori k sv. Lenartu, saj jih v tem času tudi več umrlo nij. Mežnar pa zdaj menj žganja pije."