Lazarjeva dvojčka, ali trojno veselje o novi maši

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lazarjeva dvojčka, ali trojno veselje o novi maši
Anton Umek Okiški
Viri: 87, 88, 90, 91, 92, 93, 95, 96
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Uvod.[uredi]

Pred veliko leti je na dolenjem Kranjskem živel premožen kmet, po imenu Lazar. Posestvo njegovo je bilo na Lazu. Imel je pridno ženo in Bog jima je dal enega sina, ki so mu pri svetem krstu dali ime Janez. Lazarjeva hiša je slovela po vsi soseski, ker ne samo, da so bili njeni ljudje bogati, bili so tudi blagega srca in dobrih rok. Marsikdo je v sili pri njih pomoči iskal in tudi našel.

Blizo Lazarjevega posestva je stala revna koča, v njej je bival Markon, Lazarjev osebejnik. Tudi ta je bil oženjen, imel je otroke, pa pomrli so mu vsi, samo najmlajša hči Neža je živela. Markon je imel majhni njivi in zemljaček, in to ga ni moglo živiti. Bil pa je tkavec in s tkanjem si je vsako leto pomagal. Žena njegova je hodila delat k sosedu Lazarju, zato so Lazarjevi mnogo pomagali Markonovim.

Markonova Neža je bila komaj sedem let stara, kar jo zadene žalostna osoda, da postane sirota, ker oče in mati sta ji v enem letu umrla. Neko pomlad so pokopali očeta, ostali sta mati in Neža sami. Vendar se jima ni hudo godilo, ker Lazarjevi so jim bili potem še bolji ko prej. Ali ko je prišla jesen, zbolela je tudi Nežina mati, in čez malo tednov so ji morali mrtvaško luč v roke dati. Lazarjevi so bili pri smrti in pogrebu, napravili so sedmino in vse potrebno poravnali.

Milo je bilo pri materni smrtni postelji videti mlado deklico Nežo, jokala je, pa vendar ne prav čutila svoje nesreče. Tem bolj je materno srce težila njena mladost, saj jo je Neža sama še vezala na svet, in bolj kot vse drugo ji je ljubezen do nje grenila prezgodnjo smrt. Velika tolažba v zadnjem boji pa so ji bili Lazarjevi. Večkrat jim je na srce govorila: »Moj dobri sosed, moja mila soseda, prosim vaji v imenu božjem, skrbita za mojo hčer po moji smrti.« Obetali so ji in jo tolažili: »Ne boj se, Neža bo vsega dosti imela, skrbeli bomo za njo, kot bi bila lasten naš otrok.«

Lazarjev Janez in Markonova Neža sta si bila vrstnika. Po materni smrti so Lazarjevi k sebi vzeli dekle. Janeza in njo so učili lepo moliti in pridno delati; oba sta se ravnala po teh naukih ter veselje delala ne le domačim, marveč vsim, ki so ju poznali.

Naglo so potekla leta. Lazarjev Janez je bolj in bolj rastel, tudi Neža, Lazarjeva rejenka, bila je čedalje večja. Prihajala so njima najlepša leta, stariši pa so od dne da dne bolj pešali.

Nekega dne jame oče Lazar svojemu sinu govoriti: »Ljubi moj Janez, ne bom ti več dolgo gospodaril; glej, glava se mi beli, moč me zapušča in kmalo me morebiti ponesete za Markonom. Tudi mati je stara in treba bo nove gospodinje. Ti je boš moral iskati. Ker si me vselej rad poslušal, naj ti tudi v tem povem svojo misel, mislim namreč to-le. Neža je od mladih nog bila pri nas, ve vse naše navade, pridna je, čedna tudi, da ji ni para v soseski. Ne bilo bi prav, da bi jo kdaj gonili od hiše, služiti pa tudi ne more večno. Ako se je tedaj srce ne brani, vzemi njo za ženo.

Janezu so bile očetove besede popolnoma po volji. Povedali so tedaj Neži, kaj nameravajo, in tudi ona je bila vesela.

čez leto in dan sta bila Janez in Neža zaročena. Živela sta na Lazu prav srečna in zadovoljna, in kakor poprej, je tudi poslej slovela Lazarjeva hiša.

Bog je blagoslovil novi zakon, Neža je povila dvojčeka, bilo je njima ima Blaže in Nežica. Kako čudna osoda pa je bila Blažetu in Nežici, ima naslednja povest razodevati.

Turki na Slovenskem.[uredi]

Tisti čas, ko sta na Lazu živela Janez in Neža, ko je tekala zibka mladih dvojčekov, prihajali so Slovencem hudi, silno hudi časi. Iz jutrovih dežel, tam od črnega morja so večerni svet jeli napadati divji sovražniki, grozoviti Turki. Nič posestva še niso imeli v Evropi, pa že so hodili ropat v slovenske dežele; tirali so v daljno Azijo ne le blago, ampak tudi ljudi, ki so jim tam morali delati kakor živina. Še večjo grozo pa so prinašali po tem, ko so osvojili Carigrad. Silno je rastla njih moč in kmalo so se jih vse zapadne dežele bale, kakor peklenskih pošasti. Saj pa tudi po pravici; kamor so zahajali, počenjali so najostudnejše hudobije, take, da se jih pero sramuje popisati, srce pa se od groze trese, ako jih človek prebira in premišlja. Več kakor dvesto let so hodili ropat na Slovensko, požgali so mnogo trgov in vasi, podirali gradove, grabili zaklade, teptali polja, morili ljudi in jih odpeljavali v sužnost, tako da je bila vsa dežela razmesarjena, kakor podrto mesto.

Stari Lazar je bil še čvrst korenjak, ko je enkrat od Metlike gori glas počil, da so ropat prišli silno divji, črni Turčini. Že so se tresli Slovenci po novomeških in šentjernejskih ravninah, ko se je dim valil nad Gorjance, vendar takrat jih še ni zadela strašna nevihta. Zvedrilo se je na jugo, Turki so se vrnili domu. Ali žalibog, kmalo so zopet pridrli in divjali še bolj, kot poprej. Nasitili so krvoželjnost in se zopet vrnili, seveda, z obilnim plenom. Mislili so Slovenci, da bo mir, ali vkanili so se. Turki so šli samo meče brusit, da bi potem s tem krutneje mahali po kristijanih.

Kakor toča so se Turki vsuli na Kranjsko, groza je švigala po vsih srcih, v največi stiski pa so bili Slovenci v Novem mestu in okolici njegovi. Vendar Bog je dal, da so zmagali kristijani. Združila sta se bila kranjski in koroški poglavar in s svojimi vojaki natolkla Turčine tako, da si potem dolgo niso upali več na Slovensko.

Ali vendar niso zmirom potem mirovali pesoglavci. Pripoveduje se, da je takrat na Turškem vladal sultan, nad 80 let star; le-ta je bil hudoben kot sam lucifer. V sivi starosti ga je stiskala huda bolezen, in v tej bolezni je obljubil, da, ako mu bog in Mohamed dodelita zdravje, bode iz hvaležnosti ropat šel v kranjsko deželo. Božji nameni so čudni, ne more jih meriti in prevdarjati človeški um.

Sultan je ozdravel in spolnil obljubo. Nabral je Turkov celo trumo, pridrlo jih je na Kranjsko kakor listja in trave, divjali so po turški šegi, po tleh so tekli potoki kristijanske krvi, in nebo se je temnilo z dimom gorečih vasi in trgov. Pri Metliki se je razdelila turška vojska. En del je mahnil proti beli Ljubljani; drugi del je vdaril na Novo mesto in tretji je ostal pri Vinici. Smrtna groza je obhajala vse Slovence, ali pomoči ni bilo, ker celo mogočni nemški vladarji si niso nič upali proti Turkom. Kdor je mogel, ta je bežal proti severju, nekteri so se skrivali v podzemeljske jame, kdor pa je pesjanom prišel v pest, odsekali so mu glavo, ali pa gnali ga v sužnost. Taka groza je morala kranjske, štajarske in koroške poglavarje, da so vojsko nabirali zoper silne grozovitneže. Kmalo je bilo mnogo tisuč kristijanskih junakov na nogah in vrgli so se na šentjernejsko polje, tam se je vnel hud boj. Dolgo so se bíli, mnogo jih je padlo, pa zmaga še ni bila gotova. Nazadnje so vendar zmagali Slovenci. Ali dasiravno je bila zmaga v veselje celi domovini, zguba je vendar bila neizmerna. Turki so toliko škode naredili, da so rane mnogo let krvavele; ne samo pobili so mnogo Slovencev, požgali jim hiše, pomorili žene in otroke, oskrunili device, razdjali cerkve in pobrali premoženje: ampak tudi sužnikov so odpeljali, pravijo, nad 8 tisuč obojega spola, najlepše starosti.

Med njimi, ki so šli bojevat se za domovje, bil je tudi Janez Lazar, Nežin mož in oče mladih dvojčekov. Ker je bila sila velika, moral je na vojsko, kdor je bil zato, ker veljalo je za vero in domovino. Ko je tedaj gosposka vabila, prijel je za orožje, kdor je le mogel in tako je tudi Lazar slovo vzel od žene in od dojencev, ter šel branit najsveteje pravice. Trepetalo mu je srce pri slovesu, ni si bil svest, če pride še kedaj nazaj, vendar je upa poln tolažil objokano ženo in vroče poljuboval dvojčeka v njenem naročji, in čez prag gredé je solzen klical: »Bog vas obvaruj, dokler se zopet ne vidimo!«

Bila je zmaga gotova, verni Slovenci so na glas Boga hvalili in mu prepevali hvalne pesmi. Žene so radostne sprejemale može, ki so se srečno vračali iz vojske, matere so objemale hrabre sinove in prijatelji so si radostni v roke segali po dolgi ločitvi. Marsikje pa so tudi tekle britke solze, več ni bilo nazaj moža, sinu in prijatla. Padel je v bitvi, ali pa so ga odpeljali Turčini, ni ga in ne bo ga več. Tudi Janeza Lazarja ni bilo domu, in nihče ni vedel, kam je prešel.

Podzemeljska jama.[uredi]

Preden je slovenska vojska prišla na Dolenjsko, preteklo je več tednov, in tisti čas so Turki divjali, da je bilo groza. Ropali in požigali so ne samo po novomeški okolici in po šentjernejski ravnini, ampak posamne druhali so se zaletavale celo v daljne kraje, stikali so po vseh hribih, tako da morala je posebno srečo imeti soseska, da bi ne bili vanjo pridirjali. Tudi na Lazu so se jih po pravici bali in treba je bilo pete odmakniti.

Mnogo ljudi je bilo pobegnilo iz obližja, skrivali so se po gozdovih in rovih, nekateri celó potegnili jo v daljne kraje. Neža Lazarjeva pa se ni mogla odpraviti z doma. Žalovala je po možu in milovala nade polna dvojčeka. Neko jutro zgodaj prikoraka siv starček, bližen sosed, potrka na okno in zakliče: »Neža, ali si doma?« Ona se oglasi in sosed nadaljuje preplašen: »Veš kaj, zdaj pa ne smemo več odlagati. Zdelo se mi je, da si še pri domu, zato sem nalašč mimo prišel. Turki so blizo, morebiti še danes prilomastijo v naše hribe, tedaj beži, da vsaj otineš svoje življenje in mala otroka.«

»Za božjo voljo, kam pa čem iti?« vpraša Neža zbegana. Starec pa urno odgovori: »Daleč ne prideš danes in tudi ni nobena pot varna; slišal sem, da tudi za Savo že rogovilijo pesjani, od Krškega gori jih je neki privrelo čudo veliko. Znana pa ti je Vranja peč, ni daleč do nje, in če je že kdo tudi v njej, zate bo vendar še prostora; hodi z menoj, tudi jaz sem doli namenjen; dovolj je tista pečina skrita, menim, da je vendar ne ovohajo grduni.«

Ni bilo časa premišljati. Neža potegne iz miznice prt in hleb kruha, nabere nekaj obleke, vzame mlado Nežico v naročje, Blažeta pa da staremu sosedu, in tako jo urno popihata z Laza po sredi temnega gozda proti Mirni.

Plašno sta tavala po skrivni stezi, malokdaj in le na tiho je kteri spregovoril. Ravno je solnce vzhajalo, ko sta prišla do Mirne, in kmalo sta zagledala potok, ki šumi iz Vranje peči. Zavijeta jo navzgor in prideta do strme skale. Tam je votlina in pri njej se ustavita. Čudno je bilo Neži pri srcu, starec je bil sicer miren, le včasih je v skrbeh pokimal in dejal: »Moj Bog, kaj sem v starosti doživel!«

Blizo pečine za Mirno je imel ribič Žapovčan kočo. Le-ta je vsaki dan hodil v votlino ribe lovit. Sedela je Neža z dvojčekoma in s starcem v zatišji pod košato bukvijo, kar se priplazi ribič in strmé postoji, ko jih ugleda.

»Dobro jutro, Žapovčan!« spregovori starec, »prišel si na lov, kaj ne?«

»Prišel sem, ali Bog pomagaj, kaj delate tukaj?« vpraša ribič in se ne gane.

»Oh, kaj,« pravi Neža, »kako je zdaj v naši deželi?«

»Če ne, če ne,« prikima Žapovčan, pa vendar ne, da bi bili Turki že na Lazu.

»Blizo so,« reče starec, in jame razlagati, kako in kaj. Pomenkvaje se in izdihujejo, Neža se pogosto zjoka iu tudi staremu sosedu se včasih debele solze vlijejo po licih. Ribič jih tolaži in obeta, da bo pomagal, kar se bo dalo, dajal jim bo rib, prinašal tudi drv, da se bodo greli v votlini in da bodo imeli svitlobo.

Neža je vedela za Vranjo peč, ali v njej še ni bila poprej, zato jo je bilo groza, ko je pogledala vanjo. Staremu možu pa je bila znana od mladih nog in se ni bal strahu. Šla sta z ribčem prostora iskat, pa dračja sta vzela s seboj, da sta podnetila ogenj. Ko je bilo vse v redu, šla sta po Nežo ter jo peljala v podzemeljsko bivališče. Starec je namreč rekel, da je najvarniše kar v jami ostati, ker Bog ve, kod se klatijo Turčini in kam še prilomijo.

Vranja peč je velika, pravijo, da je tri ure hodá po njej. Prec od vhoda pelje ozka steza tik potoka, potem pa se odpira še druga luknja, in od tam naprej se razprostira čedalje večji prostor; na sredi je globoko jezero, okrog malo planjave, tik ravin pa visi skalovje, večidel kapničevje.

V to votlino tedaj je bežala Lezarjeva žena z dvojčekoma in starec ji je bil za varha. Ribič je vsaki dan hodil k njim in prinašal najpotrebniših reči.

Čudno je bilo v jami, ni se videlo, kdaj je noč, kdaj dan. Gorelo je dračje in svetilo, nad glavo so letali netopirji in po vodi so pljuskale ribe. Po trdih tleh je bilo nekaj slame nastlane, prinesel jo je bil ribič. Čas je bil dolg in ure bridke. Nihče ni hodil pravit, kako je z vojsko, ker starec si ni upal na hrib in ribič je malo izvedel. Mnogo solz je prelila Neža, mučila jo je misel, da tudi njen mož je šel v boj, žalovala je po domu in smilila sta se ji dvojčeka. Ali mnogo dni je prešlo, preden se je spremenilo.

Lambergerjev grad.[uredi]

Blizo pol ure hoda od Vranje peči je stal trden grad na strmem, ne ravno visokem griču. Peljala je do tje le ena pot, in še ta je bila strma; od vseh druzih strani ni bilo mogoče do vrha, ker bile so vrhovate skale po brežji. Krog gradu je bil močan zid in sedmera železna vrata so se zaklepala in odklepala pred gradom.

Pripoveduje se, da je v silno davnem času na Kranjskem živel silovit vitez, Pes Marko, ki je bil neki tako močan, da je sedem stotov železa vzdignil z mazincem. Le-ta je sezidal grad za Mirno na imenovanem holmcu. Vrstnik njegov je bil Jurij Klinec, ta je imel svoje posestvo pri sv. Trojici. Bila sta si prijatla in sta hodila eden k drugemu v vas. Ker pa ni bilo uglajene poti za Mirno, dal je Pes Marko vštric svojega grada visok jez narediti prek Mirne, reka je narastla in tako sta se junaška korenjaka v ladijah vozila eden k drugemu.

Pes Marko pa je bil o času turških vojsk že davno mrtev. Za njim je bil kupil grad mogočni vitez Lamberger, tisti korenjak, ki je tako slavno bojeval se s Pegamom, strahovitim orjakom iz tatarske dežele. Ko je bila Lazarjeva Neža z dvojčkoma v Vranji peči, tudi Lambergerja ni bilo več, reklo pa se je še zmirom pri „Lambergerjevem gradu". Dandanašnji se vidi tam le razvalina, samo en stolp še stoji in priča o nekdanji slavi. Ko je bil boj s Turki, o kterem se je prej govorilo v tej povesti, bivala je v Lambergerjevem gradu druga gospoda, Slovenci so ji dejali Kamnibreg. Vitez Kamnibreg pa je tudi šel bojevat se zoper Turke, in gospa njegova je sama ostala doma z mladim sinom. Bila je v velikem strahu, da ne bi Turki tudi njenega gradu zasledili in nanj planili. Morali so hlapci zmirom stražiti in železna vrata so bila trdno zapahnjena.

Obljubil je bil gospod, preden je šel na vojsko, da bode kedaj sporočil, kako je ž njim in z vojsko, če se bo dalo. Toda dolgo ni bilo nič.

Nekega dne gre gospa v izbo, ki je bila najviša v stolpu in jame gledati po bližnjih planjavah in hribih. Kar naglo vgleda temne oblake tam nad Lazom, misli sprva, da se megle valé, kmalo pa spozna, da se dim dviguje nad požarom. Kaj je naznanovalo to? Turki so ropali in požigali v druški soseski in gosti dim se je kazal ravno nad Lazarjevo hišo.

Groza je obhajala gospodo v gradu, jel jo je navdajati strah pred Turki. Med tem začne nekdo na železna vrata bíti. Že so mislili stražarji, da je slabo znamenje, kar začujejo znan glas. Na brzem konji je bil prijezdil Kamnibregov sel in je klical: »Odprite, gospod vitez Kamnibreg so me poslali.«

Odprli so mu. Brž ga je sprejela gospa in željno so poslušali sporočila vsi, kar jih je bilo v gradu.

Sel je pričel govoriti: »Spremljal sem gospoda viteza do bele Ljubljane. Mnogo junakov je bilo že zbranih, ko sva došla, pa mnogo se jih je še pričakovalo, in res jih je čudo veliko prišlo namenjenih, da zmagajo, ali pa kri prelijejo za sveto vero in za srečo krščanske zemlje. Pridružil se je moj gospod slavnim vitezom, vsi so preštevali svoje vojake in jim dajali srčnost. Vsaki dan pa je prihajalo po veliko slov z dolenjske strani, vsi so za božjo voljo na pomoč klicali in vpili: Le brž, le brž, sila je velika. Vzdignili smo se tedaj in urno dirjali proti Dolenjski. Pa koder smo hodili, gledali smo požar, razlegal se je jok in stok, in po zemlji so tekli krvavi potoki. Neznano je skrbelo gospoda, kaj bo doma in ko smo dospeli do Mokronoga, poslal me je k Vam, blaga gospa! da bi Vam pomagal, ako bi bili v stiski. Povedati pa Vam imam, da je nevarnost velika, in naročil mi je gospod vitez, da naj Vas izpeljem iz grada v skrivno zavetje. Ni gotovo, da zmagajo kristijani, dasiravno je njih srčnost velika, pa turška groza je večja. Ako premagajo kristijani, bode vitez zmagonosen vrnil se in več ne bo strahu, če pa bo sreča nemila, bodejo pesoglavci še huje mesarili in tudi našemu zavetju ne prizanesó. Tedaj bežimo, dokler nas ne pomirijo vesele novice.«

Gospa pomolči in jame potem govoriti: »Ali kam čemo zdaj, ko so grozoviteži že pred pragom, glejte, že požigajo na Lazu in ropot divjih grdunov se razlega do le-sem.«

»Ne bojte se, mila gospa,« odgovori sel, »v teh urah se je veliko spremenilo. Turki so izvedeli, da jim je kristijanska vojska pred nosom in na vse strani so dali glas, da se morajo vsi združiti v brambo. Gotovo je, da so jo vsi že s hribov popihali, ker še danes ih zgrabijo kristijani na šentjernejskem polji. Ali ako zmaga ne bo naša, potlej gorje, zatoraj bežimo.«

»Bežimo tedaj,« reče gospa, »samo povej, kam?« Sel pravi na to: »Ni daleč do Vranje peči, tje, kjer ste se čudili podzemeljskim zakladom, ko nas je ribič Žapovčan v spretnem čolniču vozil po temnem jezeru, tje pojdemo in tam počakamo varniših časov.«

»Naj bo v božjem imenu,« pravi gospa, »hudi dnevi so, da tacih še ni bilo, zato moram grad zamenjati s podzemeljsko jamo. O Bog, daj zmago junaškemu možu, da bi se srečno vrnil v mirno zavetje! Pojdite nekteri naprej in pripravite v votlini primeren prostor; kmalo si naberem, česar potrebujem, in pridem z drugimi za vami. Ti pa, dragi sel, bodi pripravljen in jemlji si srčnost, da boš gledat hodil, kako se bo obračala sreča, ker prebritko bi bilo, ako bi v jami morala biti, kakor v grobu, da bi nič ne vedela, kaj se godi na svetu.«

Čudne sanje.[uredi]

Ravno se je ribič Žapovčan odpravljal v jamo tisti dan, ko je bil Kamnibregov sel prijezdil domu, kar prisopihata hlapca iz Lambergerjevega grada in mu urno naznanita, kaj ju je prignalo. Povesta mu, da prav kmalo pride gospa Kamnibregarica z mladim sinom in še z drugimi osebami, da bi se v Vranji peči skrila Turkom. Poprosita ga tedaj, naj bo pripravljen, da bo pomagal pri žalostnem preseljevanji.

Ribič osupne. Misli si: ker že gospodi v taki trdnjavi strah pritiska, to mora pa že nekaj biti. Nemudoma tedaj pelje hlapca v jamo in jima gredoč pripoveduje, da je nekaj ljudi že v votlini. Hlapca sta poznala Lazarjeve, bili so znani tudi Kamnibregovi gospodi, zato so vsi trdili, da se bo gospej celó dobro zdelo, ker ne bo sama.

Prišli so do jezera. Žapovčan je svetil s slamo, in starec v jami se je oveselil žareče luči, ker je bila poprej temà in dvojčka z materjo vred sta še mirno spala.

»Nekaj novega, ljubi moji, vam povemo,« spregovori ribič. »Le brž zakurimo in še bolj na okrog pogladimo tla, ker čez nekoliko trenutkov pride gospoda iz Lambergerjevega grada le-sem.«

Neža se je med tem predramila in čudno ji je bilo pri srcu, ko je zaslišala ribičeve besede. »Moj Bog, moj Bog!« je plakala, »kaj bo, kaj bo! Ali se še nič ne sliši, kako je z vojsko?«

Izvedeli smo nekaj, pa o tem se pomenimo malo pozneje, zdaj moramo najprej pripraviti prostor gospodi.

Ribič je delal, kar je mogel, starec in Neža sta mu pomagala, tudi en hlapec je v jami ostal, eden pa se je vrnil gospodi naproti.

Čez dobro uro je bila gospa pri Vranji peči. Spremljalo jo je več strežajev, ki so nesli ž njo najpotrebniših reči, kar jih je v naglici mogoče bilo vzeti.

Tudi gospej se je inako storilo, ko je prišla do visoke skale, kjer se pričenja pot do jezera. Povedali so ji, da noter je Lazarjeva žena z dvojčkoma, kar jo je močno ginilo iu rekla je: »Le urno pojdimo, da se brž združimo.«

Tik jezera je visoko do kamnitega stropa plamen švigal, ko je ribič pripeljal gospo in njeno družbo. Ginljivo je bilo videti žalostno gospo, ko je prikimala zbranim in Neži rekla: »Glejte, tudi jaz sem pribežala simo. Pravijo, da je varniše tukaj, kot v gradu, naj bo tedaj, saj morebiti bo kmalo boljše, sedaj pa smo žalostnih dni doživeli.«

Vesela je bila gospa, da ni bila s svojimi sama v pečini, še bolj pa so se veselili drugi, ker je potem urniše čas potekal. Gospoda je med drugimi rečmi imela tudi uro s seboj in zmirom so vedeli, kako čas stoji. Tudi ni bilo treba venomer drv žgati, ker je lampica gorela. Živež se je vsim zboljšal, posebno mlada dvojčka sta marsikaj dobila od gospe, česar bi jima mati ne bila mogla pripraviti. Bila sta namreč otroka tako ljubeznjiva in mila, da ju je bila gospa silno vesela, in se je vedno pečala ž njima.

Tako je odhajal čas jamski družbi. Le dvoje src je bilo popolnoma mirnih, to sta bila nedolžna dvojčka, še ne leto stara. Mladi Kamnibreg je bil že pri pameti in si je že nekoliko k srcu jemal, ko je gospa izdihovala po možu. Najbolj v skrbeh sta namreč bili ona in Neža, imeli sta moža na vojski, in vedelo se ni, ali prideta srečna domu ali ne. Sel Kamnibregov je bil sicer zopet odšel gledat, kaj bodo opravili kristijani, ali dolgo ga ni bilo nazaj.

Od časa, ko je bivala gospoda v jami, imel je ribič še več posla ko poprej. Pa vse je opravljal dobrovoljno in rad, tem bolj, ker mu je gospa zagotavljala dobro plačilo. Vsak dan je po večkrat s slamnato baklo prisvetil v votlino, prinašal drv za kurjavo in živeža, posebno mu je bilo mar, da je več rib kot poprejšnje čase nalovil.

Nekega dne že pozno popoldne je prišel v jamo in povedal nekaj novic iz vojske. Povedali so mu bili hribčanje, da je na Lazu in v bližnji druški soseski Turek vse oropal in požgal, ravno tisti dan, ko je kristijanska vojska prihajala iz Ljubljane, da se je pa sovražnik brž potem umaknil nazaj na ravnine, da bi se združil za boj. To je bilo gospej že nekoliko znano, rekla pa je, da se Neži še ne sme povedati, kaj se je zgodilo, ker bi potem preveč žalovala. Slišal je ribič tudi, da so zmagali kristijani, pa gotovega vendar še ni vedel, obetal je pa, da drugi dan prinese zanesljivih sporočil.

Rado se verjame, kar srce upa, zato je gospa oveseljena poslušala ribičeva naznanila in zanašala se, da kmalo pride sel povedat, kako in kaj.

Pozno na večer se je ribič poslovil iz jame ter šel domu spat. Cela družba v votlini je bila nekako mirna, vsi so prosili Boga, da bi zmago dodelil kristijanom, in pričakovaje veselega glasu na prihodnji dan so pospali.

Drugo jutro je bil starec prvi na nogah, tiho je vstal in pogledal na uro; kazala je pol petih in mislil si je, da je zunaj že dan in da mora kmalo ribič priti. Šel je pogledat belega dne in je nekaj trenutkov zamišljen stal pred pečino. Kmalo se predramijo tudi drugi in ko so ravno nekteri molili juterno molitev, izdihne Lazarjeva Neža še spijoča: »O, hvala Bogu!« ter plane na kviško. Vsi so dejali: »No, Neža! kaj je?« Le-ta jim odgovori: »Imela sem silno čudne in tako žive sanje, da še nikoli tacih ne.« In drugi so rekli: »Povej nam, povej, kaj se ti je sanjalo?«

Lazarica jame pripovedovati: »Videla sem strašno turško vojsko, bojevali so se kristijani z grduni in zmogli so jih po dolgem klanji. Bojeval se je tudi moj mož, ali na hip pride Turek in mu z mečem glavo odbije. To je bilo gorjé mojemu srcu, omedlela sem in prišli so ljudje ter dejali: mrtva je, izkopljimo grob in nesimo jo k pokoju. Bila sem v hladni zemlji, pa srce me je bolelo; hodila sta dvojčka na gomilo in klicala: mama, vstani! Jokala sta, pa zastonj, nisem mogla ne govoriti ne vstati. Kar pride angel iz nebes, podá Blažetu in Nežici vsakemu šopek cvetlic in jima pravi: Jaz vama hočem grob odkopati. To se je zgodilo in oživela sem. Šli smo domu, pa vsi smo jokali, ker očeta ni bilo več. Odpravili smo se v cerkev molit za njegovo dušo, kar nam pride znan mož naproti, bil je moj Janez in zaklical je: Neža, poglej me! Jaz pa sem neizrečeno vesela zavriskala: O, hvala Bogu!«

»Lejte si no,« poprime gospa, »kako je to čudno, Bog daj nama veselje in srečo. Upam tudi, da kmalo se vresničijo sanje, pogovarjali smo se včeraj o zmagi, in danes menda nam jo kdo za gotovo naznani. O, da bi se vrnila najina moža!«

Ura je bila šest, luč je že slabo brlela, kurjava na tleh pa je bila velika, ker bil je starec zakuril. Ravno je prišel zopet v jamo, ko je Neža pravila sanje in dejal: »Šel sem danes gledat na beli svet, lep jasen dan je in kmalo pride ribič, hotel sem ga počakati pred jamo, pa zdi se mi, da ne gre sam, slišal sem govorjenje po bregu. Povedalo nam se bo gotovo nekaj novega, Bog daj, da bi bile vesele novice.«

Novice iz vojske.[uredi]

Kmalo za starcem se je prikazala luč med pečevjem, svetil je ribič in peljal Kamnibregovega sla v jamo, ki je bil tisto jutro prijezdil s šentjernejskih planjav, od tam, kjer so se kristijani s Turki bíli.

Zdaj pa le urno domu, kristijani so dobili zmago! S temi preveselimi besedami je pozdravil sel svojo gospo in vse pričujoče. Ne da se popisati, s koliko radostjo so ga sprejeli vsi, ki so se v hudi stiski ječili v votlem podzemeljskem poslopji. Jeli so pobirati kopita in odpravljati se iz Vranje peči. Ponosen je ribič prižgal bakljo, ž njim vred so še drugi svetili in vsi so Boga hvalé korakali iz jame ter prosili: »Bog daj, da bi iz tega namena nikdar več ne bilo treba skrivati se v neljudni kraj!« Prišli so na beli dan in počasi dospeli na ravnino do ribičeve koče.

»Ne mudi se nam domu,« reče gospa, »počivajmo malo pri ribiču, ti, sel, pa nam boš pravil novice iz vojske.«

Sel jame govoriti: »Ko sem zadnjič jezdil od doma, tje gori po naših hribih, videl sem marsikaj žalostnega. Marsikje se je dvigal dim proti nebu, bila so to pogorišča, ki so jih divji sovražniki puščali za sabo; ljudi ni bilo na planem, in strah me je bilo, bal sem se, da bi me neprevidoma ne zasačil kak pesoglavec. Prišel sem do vrha, zagledal daljne šentjernejske ravni, in strašen šum mi je zadeval ušesi. Vreščalo je kot toča in grom o hudi uri in nisem si upal blizo. Dobil pa sem s časom srčnost in z vrancem sva jo pobrisala proti dolini. Dozdevalo se mi je, da čedalje bolj se odmičejo bojne trombe in res je bilo tako. Neizmerne trume so se gnetle proti Gorjancem, in nekteri so prihajali iz skrivališč ter djali: Turki bežijo. Naročil sem bil nekemu gorniku iz Pijave gorice, da bi šel povedat v naš grad, kaj se je zgodilo, pa kakor pravite, ni ga bilo, menda je šel žene iskat in otrok, ki so skriti tičali v velikovrškem gozdu. Urno sva jo potem popihala s konjičem proti Bučki, in predno je bilo dve uri, imela sva Gorjance pred seboj. Gredoč sem zvedel, da se Turki niso dolgo ustavljali. Videči, da je kristijanov silno veliko, upirali so se le malo, potem se brž pripravili na beg. Kmalo tedaj so zmagali kristijani, pa niso bili s tem zadovoljni. Vedeli so, da je mnogo vjetnikov med Turčini, saj so povsod vse čvrste ljudi grabili v svojo pest, ter jih spravljali v svoj tabor blizo Metlike. Dirjali so tedaj kristijani za sovražnimi krdeli, da bi oteli nesrečne vjetnike; ali Bog ve, če se jim izide po sreči. Vrh tega se je pripetila še druga neprilika že med tem, ko so pesjani bežali. En del naše vojne je bil namenjen, da Turke zaleze od nasprotne strani, da se jim zapodi v hrbet. Ali prenaglo so se obrnili grozovitneži in prišli unemu krdelu naproti. Le-ti niso bili svesti boja, ker prerano so zagledali vraga; toraj so se zastonj branili, nekaj jih je popadalo mrtvih, ostale pa so vragi zgrabili in tirali proti Turčiji. Bili so med vjetimi najhrabriši kranjski junaki. Vseh vjetnikov je neki veliko tisuč, in ako jih do zdaj še nič niso naši rešili, ne bodo nikdar več videli svojega domovja.«

»Sam Bog ve, kaj je z mojim možem?« izdihne objakana Lazarica.

Ni mi bilo mogoče iskati znancev med vojaki. Gledal sem le po gospodu Kamnibregu, in celo ž njim sem se sošel le za kratek trenutek. Druzega nisem čul iz njegovih ust, kakor te-le besede: Urno jezdi domu, povej moji gospej, da smo zmagali in da se vidimo v malo dnevih. — Dobivši gospodovo povelje sem naglo odjezdil, naravnost proti Bučki in mimo Laza v Žapovže k ribiču, da sva potem podala se v jamo.

Pri teh besedah se prikaže kmet s hribov, gredéč proti ribičevi koči. Neža ga urno spozna in mu pravi: »Dobrodošel, sosed! ravno prav, da pojdeva skupaj domu.« »Prav, prav,« odgovarja možak, »saj sem ravno prišel iskat te, ker so rekli, da tičiš v Vranji peči.«

»Kako pa je na Lazu?» popraša gospa.

»Menda so krvoloki vse pomandrali,« odgovori Neža strahoma.

»Res je taka, ljuba soseda. Kjer je stala hiša, tam je zdaj kup črnega pepela, hlev je zgorel, svinjak ravno tako, in žive stvari ne dobiš več na domu, pač se ti bo milo delalo pri srcu.«

»O, Bog se me usmili, kaj čem zdaj početi!« jame tarnati Neža. Dvojčka imam na prsih, moža ni, morda ga ne bo nikoli več, pa še pod streho nimam nikamor.« — Tolika bolest jo je mamila v tem trenutku, da so ji celo solze zaostale, in sedela je na trati, kakor bi bila okamnela.

Zdaj pristopi gospa, prime Nežo za roko in pravi: »Ljuba moja, ne žaluj in ne plakaj preveč, Bog bo pomagal. Ne morem dosti hvaležna biti, da Turki niso staknili grada, povrnem se vanj, pa tudi ti poneseš dvojčka z menoj, in pri sebi vas bom imela, dokler se drugač ne obrne. Skupaj sva bili v jami, skupaj bova tudi v gradu, potolaži se, vse bo še boljše kot upamo.«

Odpravila se je gospa s svojimi v grad nazaj, šla je ž njo Lazarica z dvojčkoma, starec pa in prišli sosed sta se vrnila v hribe. Ribiču je naročila gospa, naj kmalo pride v grad, da dobi plačilo za mnogo trudov, ki jih je imel, dokler je bila skrita v votlini.

Ko so prišli v grad, odkazala je gospa Neži posebno izbo. V njej je prebivala in gojila ljubeznjiva otroka; imela je vsega potrebnega dovolj in boljše se ji je godilo, kakor nekdaj doma. Vendar žalost po možu in po domovji jo je pogosto mučila, dasiravno je sprva še upala, da bo še kdaj tako, kot je bilo svoje dni.

Čez osem dni potem je prišel Kamnibreg domu. S kakim veseljem ga je sprejela gospa, ni treba praviti. Povedal je o marsičem, kako je bilo v bojih, le o Lazarju ni nič vedel, vendar ni jemal Neži upanja, ampak rekel je, morebiti še pride.

Popolnoma zadovoljen je bil vitez, da so Nežo in dvojčka spravili v grad, obljubil je, da jo hoče zmerom pri sebi imeti in za njo in za otroka skrbeti, ako več ne bo Lazarja nazaj. Ako pa bi prišel, pomagal bi, da si sezidata hišo in si pomoreta zopet na prejšnji stan.

Dolgo časa potem je bil mir na Slovenskem.

Lazarjeva dvojčka pri Kamnibregu.[uredi]

Dan za dnevom je odhajal, ko je bila Lazarica z dvojčkoma v gradu, pa Janeza, njenega moža, le ni bilo še nazaj. Nekega dne popusti Neža dvojčka v gradu pri vrtnarici in se odpravi na Laz, na predragi svoj dom, da bi ga videla zopet po daljši ločitvi. Neizrečena žalost jo je obhajala, ko je ugledala opaljeno grobljo tiste hiše, kjer je tako srečne dni vživala v prvi mladosti in tudi pozneje, dokler je ni zadela tako grenka osoda. Le malo časa se je mudila na nekdanjem domu, in potem šla k bližnjemu sosedu, ki je ravno popravljal podrtijo, ki so mu jo prizadeli bili Turki. Bilo je tam več znancev in prijatlov, vsi so iz srca milovali Nežo, dasiravno je vsakterega izmed njih kolikor toliko tudi zadela turška nevihta. Več ljudi iz obližja je pozgubilo se med vojsko, ni jih bilo potem več na beli dan, in za marsikterega se ni prav vedelo, kam je prišel. Pa vsi so rekli: »Nobenega ni tako škoda, kakor Lazarja, bil je tako premožen in dober mož, imel tako blago ženo, pa se je nenadoma taka nesreča pripetila.« Bilo je tudi nekaj takih tam, ki so domu prišli iz vojske, ali nobeden ni dobro vedel, kako se je izšlo z Lazarjem. Nekteri so hoteli vedeti, da je bil v tisti armadi, ki je Turčine od zadej zalezovala in potem bila vjeta. Ali tudi to je bilo nezanesljivo, kratko rečeno: Lazar je izginil na vojski, in nihče več ni upal, da še kdaj pride v svoj kraj, ker dejali so: najbrž je mrtev. —

Lazarica se je vrnila v grad, povedala tam, kaj so pravili sosedje in prosila je gospode, naj bi še dalje ž njo potrpljenje imeli. Kamnibregovi so bili tako blagih src, da bi Neži nikakor ne bili dovolili z majhnima dvojčkoma iti po svetu. Dejali so ji: »Pri nas ostaneš in dokler bomo mi srečni, tudi tebi ne bo sile.«

Tako je bilo. Dvojčka sta rastla, mati ju je gojila, in gospoda je dajala vsega, česar je bilo treba.

Lazarica je znala prav lepo prati in tudi šivati. V tem poslu se je še bolj izurila v gradu; bila je tam nekaj časa prijazna hišinja in le-ta ji je rada kazala, da se je popolniše priučila svojega posla. Ko je potem hišinja odšla v drugo službo, oskrbovala je Lazarica njene reči in tako namestovala drugo služabnico. Imeli so jo čedalje raje, ker je bila jako pridna in zvesta; gospej pa je bila še zato posebno draga, ker sta nekdaj skupaj bivali v Vranji peči skrivajo se pred Turkom. Večkrat je opomnila Kamnibregarica: »Nikoli ne bom pozabila, ljuba Neža! kje sva se jeli natančneje spoznavati.«

Jako mila in draga sta bila gospodi tudi Blaže in Nežica, Lazarjeva dvojčka. Čim večja sta prihajala, tem raje so ju imeli. Bila sta prav čvrste rasti in čednih lic. Gospoda je izprva govorila: »Ko dorasteta, bodemo imeli prav dobrega hlapca in pridno deklo.« Pa to je bilo drugač.

Kmalo se je pokazalo, da imata dvojčka veliko razumnost. Imeli so Kamnibregovi v gradu pobožnega duhovna, da je mladega sina Krištofa učil. Le-ta duhoven se je pogosto pečal z Blažetom in z Nežico in jima včasih kazal svoje knjige s podobami, pravil črke in učil, kako se delajo. To sta si otroka naglo zapominjala in skoraj skrivaj sta se kmalo mnogo naučila, kar jima je pravil duhoven. Poslušaje učenika sta si, kakor pravimo, priskakoma nabrala dosti besedi celo iz tujih jezikov, posebno nemški je njima bil kmalo na umu. Tega je bila gospoda vesela. Ker sta se tudi lepo vedla, bilo je jima pripuščeno večidel pri gospodi biti in tako sta srkala z vitezovim sinom vred znanje in prvo omiko.

Vendar ni še bila sreča Lazarjevih dvojčkov popolnoma vtrjena, k tej je pripomogel poseben prigodek. Nekega poletnega dne, ko je bilo prav jasno in lepo vreme, šla je gospa iz grada šetat se po senčnatem vrtu. Pri gradu so imeli veliko ovac in gospa je jagnjeta posebno ljubila. Privajala jih je, da so ji iz roke kruh jemala in da so potem rada k njej prihajala. Popraša tedaj gospa Blažeta, je li videl kje jagnjeta. Blaže odgovori, da so najbrž na bregu pod gradom, ker tam se ovce pasejo. Odpravita se tedaj po ozki stezi na breg, kar jima pride neznano velik gad na pot, visoko glavo drže zapiska in hoče naravnost proti gospej mahniti. Gospa zavpije in ostrmi, Blaže pa naglo popade kamen in ga z veliko srečo telebi na gada ter ga omami.

Urno prime potem gospo za roko in jo pelje nazaj proti gradu, tu povesta, kaj sta videla in kako je bilo. Gospa je bila tako prestrašena, da se je vsa tresla, in groza jo je spreletovala, kedar koli se je potem spomnila nevarne prikazni. Kako pa je bila Blažetu hvaležna, jasno je iz tega, da mu je rekla še tisti dan: »Blaže, od danes si tudi ti moj sin, ker otel si mi življenje, in kar mi je za lastnega sina storiti dolžnost, vse to bom tudi zate storila.

Zvesta je bila gospa obljubi. Duhoven je brž dobil povelje, da ima Blažeta ravno tako učiti, kakor gospodiča Krištofa in tudi Nežico so potem imeli, kakor bi bila lastna hči. Naglo sta oba napredovala, obetala veliko dobrega sadu in veselje delala gospodi in materi.

Bili so dolgo mirni časi. Med tem pa so se divji Turki opočili in nenadoma je zopet prišel glas, da pridejo na Kranjsko. Gospod Kamnibreg je rekel, da ga ni več volja iti na boj. Ker pa tudi ni bilo varno ostajati v gradu, sklenil je iti v daljne kraje. Šla je gospoda na Dunaj, vzela s seboj Nežo in dvojčka in na Nemškem so ostali dalj časa potem. Blaže se je tu dalje učil in si bil na visocih šolah izvolil bogoslovje, da je bil posvečen za mašnika. Nežica je bila omikana gospodičina in mati Lazarica je nenehoma živela pri Kamnibregovi gospodi.

Sužnik na Turškem.[uredi]

Povedano je bilo že zgorej, da so Turki, kamorkoli so pridrli, naropali ne le blaga, ampak tudi ljudi, in kar jih niso pomorili, tirali so jih s sabo na Turško in jih imeli za sužnje. Tudi slovenskih fantov in deklet je veliko tisuč pograbila ljuta turška moč in kaj se je vse doli ž njimi godilo, Bog ve, nekaj pa tudi ljudje. Ženstvo so večidel sultanje in pašatje imeli v oblasti, prodajali so jih in obračali tudi za lastni prid, možje pa so morali delati kakor živina pri mogočnih in bogatih turških poglavarjih po raznih mestih v Aziji in Evropi. Omenjeno je bilo poprej, da so vragi več tisuč sužnikov vgrabili tudi takrat, ko jih je neizmerna sila pridrla na Dolenjsko; zajeli so bili tudi krdelo vojakov, ki so jih hoteli napasti za hrbtom. Zastonj so tekli kristijanje za pesoglavci, niso jih došli in nikogar iz vražjih krempljev rešili.

Med krdelom, ki je prišlo Turkom v pest, bil je tudi Janez Lazar, in z drugimi vred so ga gnali proti črnemu morju.

Prispeli so Turki v svojo deželo in prinesli sultanu bogatega plena. Pripoveduje se, da petsto kranjskih fantov in petsto deklet je neki paša dal enako obleči in mu jih je izročil za dar. Glave treh vitezov so imeli na kolih nasajene, kazali so jih doma in klicali: »Glejte, tako smo delali s pesi.« Drugim so bili jezike porezali in kričali potem: »Tako smo jim plačali, ker ne časté Ala in Mohameda.«

Niso se razšli Turčini vsaki na svoj dom, da bi bili mirovali, zagnali so se na rop v druge dežele. Sužnike pa so razstavili po raznih mestih, ko so jih razdelili med sabo.

Lazarja je vzel paša azijanske dežele ter ga poslal v Smirno, mesto tik morja v Mali Aziji. Tam je moral delati veliko let in ni mu bilo mogoče, da bi si bil sprosil zlate prostosti. Kako težko mu je bilo, ko je spominjal se žene in dvojčkov, da se le misliti, pa ne popisati. Žaloval je in izdihoval, pa zastonj, ker nič ne gane turške trdosrčnosti.

Enkrat se je vrnil paša njegov iz boja in je kmalo potem zbolel za smrt. V taki zadregi je naročal Turkom, naj molijo zanj, skazoval jim bo mnogo milosti, ako ozdravi. Pa turška molitev ni bila uspešna; obrnil se je tedaj k kristijanom in djal, da jim dovoli vso prostost, če mu sprosijo zdravje, in obetal je, da hoče vse sužnike izpustiti. Ali paša je ozdravel, obljube pa ne spolnil. Pestil je kristijane še huje ko prej.

Skoraj dvajset let je že bival Lazar na Turškem, privadil se žuljem in ječanju, iu izgubil skoraj ves up, da bi kdaj še prostih dni doživel. Ena reč samo ga je mnogo tolažila v revah in stiskah. Ž njim vred je bil pri pašatu sužnik, duhoven iz jugoslovenskih dežel. Le-ta je povedal Lazarju, da je duhoven in mu je pri vsaki priliki dajal lepih naukov. Tolažil ga je in mu prigovarjal, da naj voljno trpi in se vdaja božji volji. Rekel je, da bo na unem svetu plačilo tem večje, ker Bog vse prav stori, kar stori. Dajal mu je pa tudi upanje, da še na tem svetu utegne zboljšati se, in da morebiti po dolgem trpljenji napočijo lepi dnevi nepričakovanega veselja. »Vse je mogoče pri Bogu,« je dejal, »le prosiva ga in moliva. Ni gotovo, pa vendar me navdaja vesela nada, da pridem še kdaj med kristijane, da bom zopet opravljal Večnemu svete dari ter brez ovire oznanoval božjo besedo vernim poslušalcem. Tudi tebe, ljubi Lazar, morda še dojde sreča, kakoršne še zdaj ne pričakuješ. Za tvojo ženo in za dvojčka gotovo Bog skrbi in kdo ve, če se veseli ne snidete še na tem svetu, če pa ne, pa gotovo v nebesih.«

Tako je večkrat govoril duhoven in mirna sta opravljala z Lazarjem svoja dela. Napočila njima je pa tudi zarija rešenja.

Nekega poletja so začeli ljudje močno bolehati v Smirni. Sprva so mrli počasi, kmalo pa je smrt tako mahala s koso, da jih je po več sto na dan pomandrala. Izcimila se je bila kuga in malokomu prizanesla. Napadla je tudi pašata in skoraj nikjer več ni bilo zdravega človeka. Vidno se je praznilo mesto, kdor je mogel, bežal je na deželo, da bi ga smrt ne zadela. Hud smrad je bil, voda nepitna, in v žalostnem stanu je vse cepalo kakor zelena peresca, ko jih osmodi slana. V taki sili se ni več pečal eden za druzega, razgubljevali so se, kamor je kdo mogel. Paša je umrl in zdaj se ni nihče zmenil za sužnike, vse je kuga zmotila.

To priliko porabita duhoven in Lazar. Ni jih potlačila bolezen, odpravita se tedaj proti morju. Tam je bilo nekaj ladij. Bila je tudi ena beneška. Ravno se je odpravljala na haško, prosila sta tedaj poveljnika, da bi ju vzel sabo, ter mu obljubila, da v Benetkah gotovo prejme plačilo. Poveljnik na ladiji se ni branil; vzel ju je in odrinili so po srednjem morju na Laško v Benetke. Tam je imel duhoven prijatla svojega stanu, in ta je z drugimi prijatli pripomogel, da sta se duhoven in Lazar srečno vrnila vsaki v svojo domovino.

Trojno veselje o novi maši.[uredi]

Na Slovenskem je bil zopet mir, bili so se sicer med tem Turki zopet prikazali, pa se tudi urno pobrali. Pozneje seveda je prelilo se še mnogo kristijanske krvi.

Gospodo Kamnibregovo je obšla želja, da bi zopet vsaj za nekaj časa obiskali svoj grad na Kranjskem. To željo je posebno spodbujal Blaže Lazar, ker ravno je dovršil vse šole in bližal se je čas, da je pel novo mašo. Najraje bi bil opravil to veselje na Kranjskem v svojem rojstnem kraji.

Ni se tega branila gospoda, popustili so Dunaj in potovali v Lambergerjev grad. Prišlo je ž njimi veliko gospode iz njihove rodbine, ker vse je zanimala srečna osoda Lazarjevih dvojčkov.

Pa ne samo Blažetova nova maša jih je vabila, obhajali so še drugo slovesnost, ki je bila jako važna Kamnibregovi gospodi. Kaj je bilo to? Mladi vitez Kamnibreg Krištof se je ženil. In kdo je bila njegova nevesta? Nežica Lazarjeva.

Nežica je bila krasna, da ji ni bilo kmalo enake gospodičine, in ker se je s pomočjo Kamnibregove gospode popolnoma omikala, pa pri tem imela najlepše lastnosti blagega srca, zato niso gledali na plemstvo, in tako se je izšlo, da se je s Krištofom zaročila.

Bilo je kmalo v jeseni, ko so v bližnji in daljni okolici Lambergerjevega grada izvedeli ljudje, da je prišla Kamnibregova gospoda. Pa to samo se ni ravno slavilo. Izvedelo se je, da je prišla Lazarica, da bo njen sin pel novo mašo in da je Nežica nevesta Krištofova. Pač, redka novica Dolenjcem.

Popoldne pred veliko mašo je na Druščah silno dolgo zvonilo večernice. Bandera so vihrala z zvonika in cerkvica je bila ozaljšana z zelenimi venci. Tik cerkve je bil napravljen šotor, v njem stal čeden oltar in bele voščene sveče so se lesketale, pripravljene za drugi dan. Ljudje okrog po soseski, celo v daljnih farah, pripravljali so se za slovesnost na Druščah.

Še je zvonilo, kar po ozkem kolovozu pride neznan mož in se obrne proti cerkvi. Čudno se mu zdi, ker je vse nenavadno praznično, zagleda ženo v vasi in jo popraša: »Kaj pomeni vse to?«

In zdaj mu začne žena pripovedovati, pa bila je dolga prigodba. Mislila si je, ker je tujec, povedati mu moram celo zgodbo Lazarjeve hiše, in res mu je povedala vse, kakor ji je bilo znano. »O, ko bi prišel sedaj Lazar nazaj, kako bi bilo to veselje!« tako je žena sklenila, in obema so solze tekle po licih.

Poslovil se je mož in rekel: »Grem naprej po vaših hribih, jutri pa pridem nazaj.«

Šel je proti Lazu. Tam je bila pušča, poznalo pa se je, da je bila nedavno rodovitna zemlja. Videli so nekteri tujca, pa nihče ga ni poznal. Milo je gledal po pušči in potem urno odšel po gozdu proti Lambergerjevemu gradu.

Solnce se je bližalo zapadu. Prišel je mož do grada in videl tam mnogo gospode. Vse je bilo silno veselo in pripravljali so veliko gostijo. Povsod so viseli krasni venci in naznanjali čudno slovesnost.

Tujec poprosi nekoga, da bi rad prišel do novomašnika, da bi prejel sveti blagoslov. Dovolili so mu. Blagoslavljal ga je novomašnik, neznanec pa se je milo jokal in prečudno se mu je spreminjal obraz, pa nihče ni vedel zakaj. Poljubil je mašniku roko in potem razodel željo, da bi rad poznal njegovo srečno mater. Peljali so ga k njej in v tem hipu mu je srce do vrha prikipelo. Z neizrečenim hrepenenjem jo je urno objel in izdihnil: »Preljuba moja Neža! jaz sem, tvoj Janez!«

Rajsko veselje in čudne občutke popisovati, ki so obhajali potem vsa srca v gradu, je nemogoče. Le misliti se more, kaj se je godilo, ko je po tako davni ločitvi Lazar zopet prišel in našel svojo ženo zdravo, dvojčka tako srečna. Koliko so eden drugemu vedeli povedati, to se ve, in da je bila to redka slovesnost, je očitno.

Na velike maše dan je pel Blaže Lazar novo mašo na Druščah in po sveti maši je poročil Nežico z vitezom Kamnimbregom. Ljudstvo je tujca spoznalo in hvalili so Boga, da je dal tako srečo Lazarjevi družini, dolgo je pomnila vsa soseska vélike maše tistega leta in še dandanes živi spomin na-njo v ljudski povesti.

Kmalo potem je šla gospoda zopet na Nemško in ž njimi tudi Lazarjevi. Gotovo je, da so bili vsi prav srečni in zadovoljni, kaj pa se je še pozneje pri njih godilo, ni znano.

To je povest o dvojčkih Lazarjevih in tako je bilo — trojno veselje o novi maši.