Lavrin
| Lavrin Ivan Cankar |
Izdano pod monogramnim psevdonimom P. R.
| |||||||||||
„Jaz sem ničvreden človek, izrodek, — gospôda moja, in prav imate, da me zaničujete… zaničujete; da se mi smejete v zobe… Bodite tako dobri, gospod poštar, in bijte me v obraz… ni si treba roke omadeževati, — vzemite vrček ali kar hočete. Glejte, danes je torek in jaz še zmirom pijem… včeraj, predvčeranjim in tako dalje. In da bi videli doma mojo ženo in moje otroke! Danes so kosili ob treh popoludne… hm. Pomislite: od zgodnjega jutra je hodila po vasi, da je dobila krompirja in soli, — na upanje seveda. Vsi so kakor trske, sesušeni in nagubani, da se Bogu usmili. In vrh tega, kako skrbi ona za-me. ,Jože… ne hodi nikamor, Jože! Ti si bolan in obležiš sredi ceste. Bodi pameten, Jože, in lezi na posteljo…‘ In jaz, gospoda moja, jaz pijem…“
Stisnil je glavo v dlani in gledal pred-se na mizo. Njegov obraz ni razodeval prav ničesar, najmanj pa to, kar je govoril pred trenotkom s takim vznosom ia globokim čutom. Zalite oči z redkimi, rudečkastimi trepalnicami so gledale nekako zvito in ob jednem samozavestno. Samo na ustnih, globoko navzdol zategnenih, ležal je otrošk, najiven izraz. Na rumenih, suhih licih so se kazale tu pa tam rudeče pege. Sedel je sam pri jedni mizi, pokriti z lužami vina in piva, drobtinami in tobakovim pepelom. Krog sosedne mize, pogrnjene z živorožastim prtom, smejala se mu je in se „izborno zabavala“ večja družba: gospod davkar in njegov adjunkt, gospod doktor, gospod poštar, g. učitelj Skočir — skratka, sami stalni gostje Krhinovi in elita lesnobrdske družbe.
Skočir si je pogladil svojo krasno črno brado in se mimogredé dotaknil nosú, da se je ščipalnik veselo zazibal na njem.
„Zakaj pa ne delate, Lavrin, á—a? Žena se vam smili, pa jo pustite, da strada; sami pa postopate po krčmah in zapravljate denar!“
Skočir je govoril zelo pravilno slovenščino, dasi je močno nosljal; vsako končnico je izgovoril jasno in natančno; odgriznil ni nikdar niti najmanjšega repka.
„Zakaj ne delam? To prašate, gospod učitelj, ker ne veste, v kakšnem razpoloženju je moja duša…“
Glasen krohot je pozdravil to patetično izjavo.
„Jaz ne morem, gospôda moja, jaz ne morem delati. Sedím na stolcu jedno uro… dve… ves dan, in kopito in šilo jadra v kot. Čemú naj bi se mučil in pretegával ? Kakšen dobíček bi imel, da bi žedèl sključen v svoji luknji leto ia letom in krpal in šíval ? Enkrat močnik, dvakrat močnik, trikrat močnik dan za dnem! In druzega nič: nobenega vesolja, nobene zabave. Tam skozi okno pa vidim, kаkó se sprehajajo in nič ne delajo, pa dobro jedó in pijó…“
Zdelo se je, da se je zamislil. Začel je govoriti tišje in počasneje.
„In pri nas bo tudi takó!… Jaz študiram gospôda moja, kakó bi se napravilo… Ljudjé so dobri in bodo radi pomagali bolnemu siromaku. Ne smejte se, prosim!… Jaz ne zahtévam záse ničesar… ne, samó za svoje uboge, nedolžne otroke…“
Ustna so se mu še globlje zategnila, na veliko veselje gospoda adjunkta, ki se je stresaval od smeha, kakor mrzličen.
„Seveda Vam bodo pomagali“, oglasil se je globoki poštarjev bas. „Koliko pa bi potrebovali, Lavrín? Kakšne dve tisoči, ne?“
Lavrín je vstal in se opotekal k drugi mizi. Obraz se mu je svetil od očaranja in blaženosti. Ustna pa so dobila še najivnejši, otroško-neumen izraz.
„O — oh, gospod poštar… ali Vi, Vi bi mi dali… Vi bi bili takó dobri, takó ljubeznívi… O — o, dve tisoči…!“
„Ne, ne, Lavrín, jaz nisem rekel, da Vam jih dam… Morda; bogve kako se še napravi“.
„Kaj pa bi Vi z dvema tisoči?“ zanosljal je Skočir.
Lavrín je pogledal v strop in dvignil rokó.
„To bi bilo življenje! Svoji ženi napravim gosposko obleko, s pelerino in širokimi rokavi; tudi klobuk bi nosila. Otroke pošljem v Ljubljano, v šolo; vse do zadnjega… to se pravi, dva sta še premajhna…“
Sedel je nazaj za mizo in govoril sam seboj na pol tiho in nerazumljivo; le zdaj pa zdaj je vzdihnil glasneje: „Dve tisoči… dve tisoči…“ Videlo se je, da se je zatopil v globoke sanje in izgubljal polagoma upanje na resnično izvršitev svojih željâ- To pa gospodu adjunktu očividno ni ugajalo; zabava se mu je zdela takó imenitna in originalna, da se ji še nikakor ni mogel odreči.
„No, Lavrín, z dvema tisoči, kakor vidite, bo težkó kaj. Zmielite si kaj druzega, da si opomorete in ugodite svojemu duševnemu razpoloženju. Glejte, pri nas na Lésnem brdu nimamo nikakoršne godbe. Каkó je bilo —“
„Gospod adjunkt, tu sle jo zadeli, tu ste jo zadeli. Jaz tam sem že tolikrat mislil o tem… In nobenega težkega dela… in krasno življenje… Poslušajte gospôda: mi pričnemo velikansko akcijo v tá namen, kajti tu je treba veliko stvarij, katerih seveda jaz siromak ne morem sam napraviti. Najprvo inštrumenti; dalje primernih uniform: zakaj, da bi jaz in moji otroci kar takó-le razcapani igrali, kakoršni smo, to vendar ne gre…“
„In paviljon!“ pripomni gospod doktor. „Tam pred Matevžétovo hišo je krasen prostor. Lep lesén paviljonček, obsajen z drevjem, — to bi bilo uprav velikomestno; imeli bi imenitno nedeljsko zabavo!“
„Toda prej se bo treba kaj učiti! Lavrín, ali imajo Vaši otroci sploh kaj talenta za godbo?“
„Moji otroci, gospod Skočir! Rečem Vam, ројó kakor slavčki; domá imam cel zbor; — in Vi se Marjete? Potrpi te za trenotek!“
S širokimi, nerodnimi koraki je izginil skozi vrata in omahoval čez cesto proti svojemu domu. Okna so bila že temna in duri zaklenjene. Bil je z roko po steklu in kričal: „Odpri, Franca, odpri! Prižgi luč in obleci otroke!“
Znotraj se je oglasil prestrašen, zaspan glas.
„Kaj pa je, Jože? Kaj se je zgodilo?“
Ključ je zahreščal in med vrati se je prikazala Lavrínka, ogrnjena v težko haljo.
„Franca, Franca! Zdaj smo ua konji I Zdaj je vse dobro. Gospodje so obljubili… vsi, kolikor jih je: gospod poštar, gospod doktor, gospod davkar, gospod adjunkt… vsi! In gospod Skočir bo agitiral. Jutri začnem pobirati… Daj, brž! Obleci otroke!“
V sobi je bilo vroče in zaduhlo. Po tleh so ležale razmetane postelje od kota do kota. Izza različnih sukenj in kril, zamazanih in zašitih rjuh, pločastih blazin, iz katerih so štrleli tu pa tam šopi slame, dvigale so se zaspane otroške glavice.
„Ali kaj vendar počneš, Jože? In kakšen si spet, moj Bog!“
„Jaz nisem pijan, nikakor ne! V glavi se mi malo vrtí, pa to je od slabosti… Aló, Pepček, Francek, Tonček, Hanček, — kvišku, bratci moji!… Ne, to je prepočasi; ni jih treba oblačiti in obuvati, saj ni daleč; in naposled, če pridejo v svojih cunjah, to ne napravi dobrega utiska“.
Otroci so stali pred njim še v pol spanju, meli si očí in se praskali po glavi.
„Za menoj, banda! Primite se za roke! Stopajte!“
„Kam za božjo voljo, kam? Pusti jih, ne vlači jih ponoči na cesto!“
„Nikamor na cesto! H Krhínu; tam jih hočejo videti. Ne bo nič hudega, Tonček, le korajžno glej!“
Francku so se začela natezati ustna na jok.
„Kam pa gremo, ata?“
„Mama, spančkat!“ zastokal je Tonček.
„Kruha!“ domislil se je Pepček.
„Vsega bo dovolj: vina in kruha in mesá; le z menoj!“
„In konjička tudi?“
„Kaj ti pride na misel!“
Francku se je začel podbradek tresti.
„Ali, dà, dà, konjička tudi, samó ne cméri se mi!“
„Ti, Jože, lepó te prosim…“
Žena mu je položila rokó na ramo.
„Mir!“
Vse štiri stene Krhínove krčme so odmevale od krohota, ko je vstopil Lavrin s svojo družíno.
„Tu so moji otroci; gospôda, poglejte jih! Oblečeni sicer niso, kakor bi se spodobilo za tako častito družbo, toda ker ni bilo dovolj časa, izvolite mi to nemarnost blagohotno oprostiti… Da vidite muzikalni talent našega rodú —! To je mešan zbor! Hanček in Nežica na levo, Francek v sredo, vidva na desno!… Gospôda moja, ker se doslej še nisem zadostno bavil z vzgajanjem njihovega glasbenega čuta, zato je naravno, da ne znamo še nobenih imenitnih kompozicij. Ali tudi preprosta narodna pesem lahko pokaže, kje je fin posluh in lep glas, in kjé ga ni… Torej!
Jaz pa po-ojdem —“.
Pepček in Tonček sta se obrnila v steno in si zakrivala oči z rokami, Hanček je gledala v tlà in molčala, Nežice drobni obrazek pa se je čedalje bolj nabiral na jok. Samo Francek je spustil tenak, tresoč glasek, ki je pa takoj utihnil.
„Kaj je to? Zakaj ne pojete? Tu sem, k meni, Tonček, in ubogaj! Še enkrat od začetka!…
Jaz pá-a…“
Nežica je začela na glas jokati in celo Francek je zaihtèl. Gospod adjunkt se je smejal, da si je brisal oči z robcem, Skočir pa se je od radosti zibal z vsem gorenjim životom.
V tem hipu stopi v sobo razjarjena Lavrinka.
„Tako počneš ti s svojimi otroci! Ali nisi sam zadosti v zasméh ljudem? Nobene sramote nimaš!… In vi ste tudi dovolj neumni, da se smejete takemu… Fej vas bodi!“
„Franca, Franca! Ven!…“
„Pusti otroke pri miru. Le sem pojdi, Nežica“.
Prijeli so se je za krilo in capljali za njo preplašeni in tresoči se v svojih tenkih srajčkah.
„Oprostite, gospôda, moja žena je malo prenapeta in njeno vedenje res ni, kakor bi moralo biti; ali kljub temu je dobra ženska, verjemite mi…“
Odgovarjal mu ni nihčè več, in celo adjunkt se je nekako prisiljeno smejal. Lavrínu se je videlo, da je poparjen; ni vedel, kam bi pogledal in kaj bi govoril.
„Nocoj, gospôda moja, se je stvar tako slabo završila, — a to ne dé veliko. Jutri napravim natančen projekt in se vam ga usodim predložiti, da ga odobrite ali prenaredite…“
„Že dobro, že dobro, Lavrín; zdaj pa pojte spat!“ zagodrnjal je poštar, ki je hipoma prišel ob dobro voljo, kakor vsi drugi.
Lavrín je vstal drugo jutro precej pozno, opotekal se in pal na kolena sredi sobe. Žena je skočila k njemu, da bi ga vzdignila. Na licih so mu gorele rudeče pege, oči so gledale motno in brezizrazno; na ustnih pa se mu je prikazala kaplja krvi.
„Čemu vstajaš? Lezi takoj nazaj na posteljo in dobro se zavij… Jezus, Marija, kaj bo iz tega! In včeraj ves dan in vso noč v gostilni!“
„Daj mi hlače, — kje so hlače? Jaz moram k poštarju, da se zmeniva… Tu se gré za našo prihodnost…“
Sedel je na šepav stol in se začel oblačiti.
„Ne vem, kako je to, da se mi roke tako tresejo, kakor bi ne bile moje; čisto lesene so… Odpri okno; tako tema je tukaj.“
Vsak čas se je zazibal na stolu, zgrabil se trdno za stolico in počival.
„Tako bo dobro. Daj mi suknjo; tam visi ob vratih. Kmalu pridem nazaj… Zdaj se prične življenje, Franca; sinoči so mi obljubili…“
Zunaj je bilo jasno in gorko, in vender ga je spreletel zdaj pa zdaj leden mraz po hrbtu; pred očmi se mu je vrtiio in meglilo, kakor bi skakale v zraku krog njega zlatorumene iskre.
„Kaj pa je Lavrín, kaj hočete?“
Osorni, hladni ogovor ga je spravil nekoliko v zadrego in tesno mu je postalo v prsih.
„Oprostite, gospod poštar, sinoči ste bili tako ljubeznjivi, da ste mi izvolili obljubiti… glede nameravane velike akcije…“
Poštar se je veselo zasmejal.
„Ali se Vam blede, Lavrín, ali ste na vse zgodaj pijani. Kaj niste videli, da so Vas imeli vsi za bebca… Ne… Vi ste res nenavadno zabiti… Poslušajte Lavrín: Vi lepo delajte, pa pustite pijančevanje in druge prismodarije pri miru… In tako, — z Bogom!“
Lavrín je stal nekaj časa v veži in gledal topo predse. Doma je sedel za peč in ni zinil besedice.
Popoludne je prišel doktor.
Lavrín ga je pogledal s široko odprtimi očmi, potem pa je vstal, opotekel se proti njemu in kričal:
„Stran, stran od mojega praga!… Vi ste se mi smejali, ko sem Vas prosil, Vi ste se rogali mojim otrokom. Vi ste me umorili…!“
Vzdignil je pest, spodtaknil se in padel na obraz. Žena pa je hitela po gospoda.
Gospod adjunkt in gospod poštar sta se bila sprla; kateri je bil vzrok temu znamenitemu dogodku, ni zapisano v lesnobrdski kroniki.
„Vi ste ga pogubili; drezali ste ga toliko časa, da ste ga popolnoma utopili v neumne fantazije in ga odvrnili od dela; Vi ste njegov morilec!“
„Ha… Vi… Vi… Potrpite, vidiva se drugod; zdaj se nečem… ha!… takle…!“
To so bile zadnje besede, ki sta jih govorila med seboj gospod adjunkt in gospod poštar; od takrat se niti pozdravila nista več.