Lavorik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Angelina Lavorik.
Val. Orožnovi spisi
Valentin Orožen
Usmiljenje
Poslovenjena. Dušman ali dušmanin (turško dusman) – nasprotnik, sovražnik; Sardi – Sardinci. D 1851.
Viri: Valentin Orožen, Val. Orožnovi spisi, založil Ignacij Orožen, Celovec 1879, strani 44–50 (COBISS).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.

U Milanu o pol noči sam
Sivi vojvoda bedi še tam;
Zemljovide skrbno pregleduje,
Vojske snuje, v duhu razpeljuje.
Zdaj le odpré tiho se dvorana –
Ptuja glej gospá! in nepoznana
Pred Radecka milo se ustavi,
Mu prijazno te besede javi:

"Pazi se, oj star junače moj!
Povsod zmagan pada dušman tvoj;
Zato lukav sladko lice kaže,
Te ujeti – prijatélstvo laže.
Zlati lavorik ti podaruje –
Njega naj se vojvoda varuje!
Roka, ki je venec umno zvila,
Ljuto smrt je zate va-nj zakrila! –

Vojvod sklikne jasno gledajoč,
Žena zgine kakor senca v noč.
Vojvod vikne! sluge pita: "Kdo je
Zdaj odišel iz dvorane moje?" –
Bedne straže gor in doli grejo,
Toda žive duše ne izvejo.
Vojvod smehne, sim in tamo hodi:
"Prvo je, da me le sanja blodi!"

II.

Iz prelepe Lombardije
Zali dojdejo gosponi;
Da v ljubezni živi klije
Vsa dežela in pokloni
Vojvodu se, – to trdijo –
Sarda v peklo pak rotijo.

In Radecku prineséjo
Dragoceni na podlagi,
Ker mu vrlo hvalo vejo,
Da pobiti so sovragi,
Lavorik iz čist'ga zlata,
Svetel kakor zvezdna jata.[1]

Vojvod vidi dar častiti
In poslanstva vse poklone –
Tadaj nekaj ga zahiti,
Da se vstavi pred gospone.
In gospé stvaritev nočna
Zdi se čudno mu mogočna.

"Oj gospoda moja draga!
Taka nije za me cena;
Za vojake prava snaga
Samo kapa je gvoždena.[2]
Kako li na glavi sije,
Skušajte ga sami prije!"

Sladkomednih ust pokloni
Zdaj rekó: da kar darvano
Vzvišenemu je gosponi,
Slugom nosit nije dano. –
Kadar pak se želja vkaže,
Plaha duša več ne laže.

In smrkuni razodeli
Plakajoči na kolenih,
Da izdajstvo so imeli –
Oh prokleto u namenih;
Ker u venec umno zviti
Ljuti noži so zakriti.

III.

Vojvod zopet u Milanu tam
O pol noči premišljuje sam,
Kako da če vničit dušmanine,
Je prognati clo iz carevine;
Kar otvori širom se dvorana,
Ptuja spet gospá in nepoznana
Pred Radecka milo se ustavi,
Toda ni besedice ne javi.

Grof se ralho bliža zdaj prikazni,
Tiho prosi njegov glas prijazni:
"Ah gospá preblaga, imenujte
Svoje mi ime! Prisego čujte:
Da častil vas bom vse žive dni!"

Al' gospá smehljáje se – molči.
„Ovi križec redovni vzemite,
U spomin na mene ga nosite" –
Nadaljuje vojvoda spoštljivo,
Znova prosi ptujko častitljivo:
"To povejte: ali še kedaj
Vašega bom zrl obličja raj?"

Milo se gospa prikloni z "da!"
S tem pa kakor duh je zginila.
Vojvod bara slugo: "Kdo je bila
Ona, ki je zopet tu hodila?"
Bedne straže gor in doli grejo,
Toda žive duše ne izvejo. –
Vojvod bistro gleda: "To je sila!
Težko verjem, da je sanja bila." –

IV.

Tromba poje, po Milanu hodi
Slavni vojvod, slavno vojsko vodi;
Pokončani ker so dušmanini,
Rane celit šli domov Sardini.

Vojna stopa proti cirkvi zali:
Mož orožen je le prahek mali,
Od-zgor pride blagodar in varstvo,
Zato treba hvalit' božje carstvo!

Vojvoda, ž njim vojska vsa okoli,
Boga hvali, sledni možek moli;
Puška poka, tópovi gromijo –
Tak vojaci z Bogom govorijo.

V.

Veličastno cirkev razsvetljena –
Moleč pade vojvod na kolena;

Majko božjo hoče počastiti,
Ki pomogla zmago mu dobiti.

Ali ko Device kip zagleda,
V brkih mu zastane vsa beseda.

Mož nikdar boječi zdaj trepeče,
Plaho krogom gleda – nič ne reče.

Na altarju ta gospa prezala –
Ista je pred njim že dvakrat stala.

Ptujki darovani križec prije
Zdaj na prsih Majke božje sije. –



  1. Jata = čreda, tropa.
  2. Gvoždena = železna.