Lastovka in Ciciban

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lastovka in Ciciban
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Lastovka in Ciciban, str. 12-13, Mi gradimo, 1950.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Lastovka in Ciciban

Lastovka je z morja priletela
in na žico brzojavno sela.
Ciciban trebušček bel zapazi
in v bližino ptičke se priplazi:
»Zákaj nisi, lastovka, vesela,
zákaj nisi nam v pozdrav zapela?«
Lastovka mu je odgovorila:
»Kaj bi, reva jaz, se veselila?
V naši vasi zdaj je vse drugače,
več ne najdem hišice domače,
Streho so fašisti nam požgali,[1]
kjer smo vsako leto domovali.
In ob morju, kjer naš rod prebiva
kjer je naša govorica živa,
tujec nad Slovenci gospodari,
za pravice mu prav nič ni mari.«
Ciciban zavzdihne in ji reče;
»Vem, da v srcu te krivica peče!
Nič si, lastovka, ne beli glave,
saj pri nas drugačne so postave!
Nove hiše bomo pozidali,
pod slemenom ti zavetje dali.
Lastovka, lepo se potolaži,
pionirji budno smo na straži!
Pride čas, ko bodo bratje rodni,
združeni v republiki svobodni!«[2]
Lastovka je s krilci zamahnila,
se v sosednjo vas je napotila.
Tam so hišice že pozidali
in pod streho[3] ji zavetje dali.

Opombe urednice[uredi]

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, Lastovka in Ciciban, tipkopis, IN = 6793.

V tipkopisu je prvotna beseda lastavka, s svinčnikom popravljena v lastovko.

  1. V tipkopisu: Krov lesen fašisti so požgali,
  2. V tipkopisu sledi nova kitica.
  3. V tipkopisu s svinčnikom napisano: krovom