Lastovka in Ciciban

Lastovka in Ciciban Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Lastovka in Ciciban, str. 12-13, Mi gradimo, 1950.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Lastovka je z morja priletela
in na žico brzojavno sela.
Ciciban trebušček bel zapazi
in v bližino ptičke se priplazi:
»Zákaj nisi, lastovka, vesela,
zákaj nisi nam v pozdrav zapela?«
Lastovka mu je odgovorila:
»Kaj bi, reva jaz, se veselila?
V naši vasi zdaj je vse drugače,
več ne najdem hišice domače,
Streho so fašisti nam požgali,^[1]
kjer smo vsako leto domovali.
In ob morju, kjer naš rod prebiva
kjer je naša govorica živa,
tujec nad Slovenci gospodari,
za pravice mu prav nič ni mari.«
Ciciban zavzdihne in ji reče;
»Vem, da v srcu te krivica peče!
Nič si, lastovka, ne beli glave,
saj pri nas drugačne so postave!
Nove hiše bomo pozidali,
pod slemenom ti zavetje dali.
Lastovka, lepo se potolaži,
pionirji budno smo na straži!
Pride čas, ko bodo bratje rodni,
združeni v republiki svobodni!«^[2]
Lastovka je s krilci zamahnila,
se v sosednjo vas je napotila.
Tam so hišice že pozidali
in pod streho^[3] ji zavetje dali.

Opombe urednice

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, Lastovka in Ciciban, tipkopis, IN = 6793. V tipkopisu je prvotna beseda lastavka, s svinčnikom popravljena v lastovko.

1. V tipkopisu: Krov lesen fašisti so požgali,
2. V tipkopisu sledi nova kitica.
3. V tipkopisu s svinčnikom napisano: krovom