Lahkoživci (3. del)
| Lahkoživci Josip Kostanjevec |
Tretji del nadaljevanja.
| |||||||||||||
Solnce je plulo visoko na nebu, ko se je drugo jutro zbudil Golob. Gospodinja je večkrat trkala na njegova vrata, toda spal je trdno vsled sinočne izmučenosti in zbeganosti. Ko je odprl oči in videl že polno svetlobo, se je začudil, kako je mogel spati tako dolgo. Naglo je skočil s postelje ter se oblekel. Zavrtelo se mu je v glavi in prijeti se je moral ob posteljo. V želodcu je hkratu začutil neko slabost, ki ga je stiskala k tlom. In sedel je na skrajnico, sklonil glavo v dlani ter čakal, da mine ta nenadni napad. V tem je potrkala gospodinja vnovič. Dvignil se je in odprl. V sobo je pogledala siva glava in dobrodušne oči so mežikale. „Ali naj vam prinesem kavo, gospod Golob?" Golob jo je pogledal ter ni odgovoril. Umaknil se je v sobo in stopil k umivalniku. Starka je drsala za njim. Pospravljati je začela po njegovi mizi. On pa se je umival in nekaj kapelj je celo priletelo na mizo. „Ali sem vas že kaj tirjala?" Še vedno molk. „Res je, sama sem v stiski, toda toliko že še zmorem," je hitela. „Moj Bog, čemu se tako žalostite, saj ni še vseh dni konec. Tako učen gospod kot ste vi, gotovo ne bo ve dolgo čakal službe. No, in potem že plačate. Ne bodite, no!" Golob se je brisal z ozko platneno brisačo. Izza nje je pogledal starko in storilo se mu je inako. Njegov bledi obraz se je podaljšal, njegove roke so se tresle. „Hvala vam, hvala, toda samo še danes! Ako ne dobim danes ali jutri službe, ali denarja za svoje spise, vas ne morem ve nadlegovati." „Bo že, bo že kako," je dejala starka skoro veselo ter hitela iz sobe. Bila je zadovoljna, samo da ga je pripravila, da bo kaj jedel. Preden se je Golob dobro obrnil, je že bila kava na mizi in zraven velik kos kruha. A starka je takoj izginila zopet v kuhinjo. Golob je sedel ter nesel prvo žlico v usta. Jed se mu je valjala po ustih, da je ni mogel spraviti doli. Tedaj je pa prijel vrček, nagnil ga je in v dušku izpil, kar je bilo v njem. Kruh je nato potisnil v miznico. Skozi okno je silil sveži jutranji vzduh, z ulic se je čul zamolkel ropot in s trga zategel šum, kakor šum razburkanih morskih valov.
Golob je potegnil nekolikrat z desnico po obrazu. Čutil je, kakor bi mu kožo pokrivala gosta koprena in to kopreno je hotel odpraviti. Ali ni šlo. Vedno ga je še nekaj tiščalo, vedno mu je bilo nekaj na poti. Nezadovoljno je sedel za mizo in prijel pero. Začel je razmišljati, kako bi vnovi začel povest, ki jo je sinoči tako neusmiljeno raztrgal. Po glavi so se mu začele križati misli, a bilo ni ni novega, vse to je mislil že sinoči, vse to je napisal že sinoči. A treba je bilo vendar, da začne. In napisal je s krčevito naglico nekaj stavkov. Prebral je, kar je napisal. A takoj je prečrtal vse in vzdihnil je globoko. Osebe, ki so se sinoči vrtele okoli njega, so izginile. Sedel je danes tako sam pri mizi, čutil je te ozke stene, ki so zadevale obenj, nobenega ni bilo blizo, ki bi mu kazal izhod, ki bi ga vodil za sabo. Vse ga je zapustilo in njegova glava je klonila niže, vedno niže. Golob je bil sam, popolnoma sam. Njegova sobica se mu ni do danes še nikdar videla tako ozka, tako neznatna. Vraga, kaj hoče ustvariti v takem prostoru! Vsaka misel, vsak polet se ubije ob nizkem stropu, se potlači, da ne ostane nikdar več, da se valja po blatu in umazanem prahu. In Golobov pogled je šinil skozi okno. Silil je dalje in dalje, letel je črez gore in doline, preplul je potoke in reke, plazil se je ob vaških, trških in mestnih zidovih. In hotel je še dalje, dalje. Toda tu je odskočil, kakor odskoči žoga od zidu. Zadel je bil ob meje, ob ozke meje. In Goloba se je polastila neka plahost, neka malodušnost in grozna potrtost. Skrčil je pesti. Uvidel je, da ne more napisati ničesar izrednega, ničesar imenitnega. Ta njegova ozka soba z nizkim stropom in edinim oknom ga je oklepala tukaj, ta ozka soba z nizkim stropom in edinim oknom je bila vsa pokrajina, ki se je razširjala pred njegovim dušnim očesom, ta ozka soba je bila vsa dežela, koder se je govoril jezik njegov ...
III.
Krčon je pravkar prišel iz pisarne domov. Danes je bil ves dan zamišljen, nekaj ga je tlačilo, dušilo, a sam ni vedel vzroka tej tesnobi, tej malodušnosti. Sicer se je kaj takega dogajalo večkrat, bil je že nato navajen, toda danes je bilo vendar nekoliko drugače kot sicer. Nekaj je šumelo in prhutalo okoli njega, nekaj se je treslo po vzduhu, kar ga je vznemirjalo in razburjalo. In v tej vznemirjenosti in razburjenosti so se mu vsiljevala neprenehoma v spomin leta njegove žalostne mladosti. Pred očmi mu je stala drobna, koščena postava njegove matere. Čutil je, kako se je vlažna njena roka dotikala njegovih dolgih las, čutil je njen gorki poljub na svojem čelu in videl pogled njenih velikih, modrih oči. In ta pogled, dasi poln sreče in sladkosti, poln ljubezni in obožavanja, ta pogled mu je vendar govoril: kaj pa je tebe treba bilo? Stene one ozke sobice, kjer je preživel z njo one nepozabne prve trenotke svojega življenja, te stene so se ožile in ožile, začele so ga tiščati, strop se je povezal nanj, tla so se vzdigovala. — In vprašal jo je nekdaj: „Mama, kje je pa moj oče? — Vsi otroci okoli nas imajo svoje očete, kje je moj? Mama!" A vprašal jo je samo enkrat, potem nikdar več. Obstala je bila pred njim, bleda v lica in z rokami, ki so visele navzdol kakor mrtve. Njene oči so v tem hipu ugasnile, izgubile so blesteči žar, ki jih je dozdaj oživljal in glava jej je klonila na prsi. Njegova mati je hkratu okamenela, iz nje je izginilo življenje. A on je tedaj začutil, da je storil nekaj hudega, da jo je razžalil, razžalil menda prvi v svojem življenju. A s čim jo je razžalil, mu ni bilo umljivo. In to ga je bolelo, da je planil k njenim nogam ter jih ovil s svojimi rokami. Počasi, prav počasi je čutil, kako se je vračalo življenje v njene žile, kako so začele vztrepetavati, kako so se zganile roke in se približevale njemu. Hkratu pa so ga te roke vzdignile in stisnile k sebi, da je zaječal. A nato je mati utrujena sedla in ga posadila zraven sebe. „Ali mi obljubiš, da me nikdar več ne vprašaš po svojem očetu?" Njen glas je bil tih in proseč, njena roka, ki ga je božala, je bila mrzlična. A on jej je obljubil. „Vidiš, sinko, tvoj oče je — mrtev, mrtev — zame in zate!..." Od tedaj ni bilo med njima ve govora o očetu, niti tedaj, ko je umirala. In umrla je tiho, mirno, s smehljajem na izsušenih ustnicah. In danes se mu je vse to vnovi in vnovič vsiljevalo v spomin in on se ni mogel ubraniti... Stopil je v borno svoje domovanje. V teh ozkih prostorih je bil večen somrak, a zdaj je bilo že skoro temno, dasi se je solnce jedva pomikalo za gore.
Žena je stala pri ognjišču in se je nemo ozrla nanj. Pokimala je samo z glavo v pozdrav ter delala dalje. Okoli njega pa so se vsuli otroci ter ga veselo pozdravljali. Krčonov obraz se je za hipec razvedril, a na njegovih ustnih se je zazibal nasmeh. In začel je privzdigovati otroke po vrsti k sebi ter jih poljubovati. Nastal je vesel vriš in vpitje, in kuhinja se je zasvetila, kakor bi se bili vanjo vsuli tisoči solnčnih žarkov. Kmalu je vse sedelo okoli mize. Žlice so rožljale po krožnikih, čulo se je srebanje in cmokanje z usti, vsem je dišalo, kakor bi bili prišli iz gozda. In vendar je bila samo češpljeva kaša, ki se je kadila iz sklede ... Krčon je ravno pomagal svoji ženi spravljati otroke spat, ko je nekdo potrkal. V vratih se je pojavil postrešček ter mu izročil list. Krčon ga je prebral ter osupel pogledal ženo, ki ga je opazovala. „Povejte, da pridem takoj", je dejal postreščku, ki je nato odšel. „Glej, tu mi piše bankir Požar, naj ga nemudoma obiščem. Komaj ga poznam po imenu, kaj mi neki hoče?" Žena je bila še bolj osupla, nego on sam. „Obleci se praznično, ne hodi tak, Bog ve, kaj te čaka!" je hitela ter je iskala čednejše obleke. Pri tem pa je nekolikrat pogledala kvišku ter vzdihnila. Gotovo je vzdihnila k Bogu, da bi bil ta poset v korist njima in njunim otrokom. Krčon pa je skoro nato odšel. Vso pot je razmišljal, kaj naj pomeni to vabilo. A pri srcu mu je bilo zopet tesno, kakor prej na poti iz pisarne domov. Njegove noge so bile težke, da so se komaj premikale in v njegovi glavi je razbijalo ...
Vrhu razsvetljenih stopnic je sprejel Krčona livriran služabnik. Poklonil se je pred njim, odvedel ga za seboj v bližnjo sobo ter mu velel, naj nekoliko časa počaka. Krčon je bil v najmodernejše opremljeni elegantni sobi, kakršno si je dozdaj samo domišljal, a je ni še videl v istini nikoli. Po vzduhu je plul opojen vonj, a lestenec s stropa je razsvetljeval sobo, da so se lesketali različni predmeti v njegovi luči kakor bi bili od čistega zlata. Iz vsakega kota mu je migalo nasproti bogastvo, iz vsake gube je odsevala razkošnost. In Krčon ni vedel, kam bi pogledal, da bi se mu odpočile utrujene oči. Tedaj je nekaj zašumelo za njim. Ko se je obrnil, je zagledal pred seboj stasito damo, ki je na lahko upognila lepo svojo glavo. Za hipec so se vprle vanj velike sive oči ter ga premotrile od nog do glave. Okoli njenih ust je švignilo nekaj, kar bi človek lahko smatral za zaničljivo, ali pa za pomilovalno. Krčon si je razlagal prvo. Pogledal se je za hipec v ogledalo in tu se je prepričal, da njegova majhna postava, njegova neznatna zunanjost in preprosta obleka pa malo pristuje tej okolici. V tem hipu je občutil še bolj nego kdajkoli, kako je majhen in pritlikav, kako je brezpomemben na svetu. A dvignilo se je v njem nekaj, kar se je hkratu uprlo onemu zaničljivemu izrazu, ki ga je pravkar zapazil na ustnih navzoče dame. Vzkipelo je v njem in že je imel nekaj pikrega na jeziku. Toda v tem trenotku je izpregovorila ona: „Moj oče želi govoriti z vami, zato sem vam pisala. Toda preden greva do njega, vas moram opozoriti, da se vedete v vsakem oziru pasivno. Poslušajte samo, a ne govorite ničesar." Krčon je hotel nekaj odgovoriti, toda ona je mignila samo z roko in nehote je moral umolkniti ter stopati za njo. In prišla sta kmalu v manjšo, ožjo sobo. Tu je bilo somračno, svetilka je bila zastrta. Ko se je Krčon razgledal, je videl ob daljši steni nasproti sebe nizko, s svileno odejo pogrnjeno posteljo. In na tej postelji je ležal prileten bolnik. Njegovo oko je bilo globoko vdrto, na njegovem obrazu je trepetal bolesten izraz. Dama je pristopila k bolniku, prijela ga za bledo roko ter dejala tiho: „Tukaj je, toda ne razburjaj se!" Bolnik se je obrnil proti Krčonu. Vprl je svoje ugašajoče oko vanj ter ga opazoval. Dama mu je ponudila stol ob vzglavju, sama pa je sedla k vznožju. „Torej, vi ste Krčon, kaj ne?" je vprašal bolnik, počasi in težko izgovarjajo posamezne besede. „Da, gospod," je odgovoril Krčon. Bolnik je umolknil ter zrl venomer Krčona. Naposled je črez dolgo zopet izpregovoril skoraj neumljivo: „Ali ste me že kdaj videli?" „Ne še." „Ne še?" »Ne." „Hm, čudno!... Kako vam kaj gre?" Krčon ni odgovoril. V tem hipu mu je šinila čudna misel v glavo, Ali ni že nekdaj videl ta obraz? Da, gotovo je, toda kdaj, kje? To je moralo biti že davno, davno! Morda res ni bilo nikoli! In vendar ga je videl. Samo veliko mlajši je bil. Ah, ali ga ni videl malo prej v prvi sobi, ko se je slučajno vzrl v ogledalo? Ali ni bil to on sam, ki se je kar hipoma sedaj tako postaral." „Kaj premišljujete," se je oglasil bolnik. Krčon ni odgovoril. Preve ga je presenetila misel, ki se mu je pravkar usilila. Dama na spodnjem koncu se je vznemirila. Hlastno je vstala ter stopila k očetu. „Papa, pusti ga, da odide, tebi je slabo!" Krčon jo je pogledal. Vstal je i on ter jej zrl naravnost v obraz. „Ali se me bojite?" Ona se je zdrznila. „Kako si upate kaj takega govoriti?—Ah, kako sem čudna, da se razburjam ob besedah takega —!"
Umolknila je in sedla zopet k vznožju. Na videz se je pomirila. Krčon pa ni črhnil besede. Obrnil se je k bolniku ter dejal mirno in hladno: „Hvala vam lepa, da ste se vendar spomnili name. Vendar enkrat! Ali vedite, ko je mati moja umirala, vas ni blagoslavljala." Bolnik se je obrnil v steno ter molčal. Dama je stopila k Kerčonu ter dejala! „Pojdi va!" Krčonu se je stisnilo srce, a stopal je za njo. Na vratih se je obrnil. Bolnik je še vedno zrl v steno in se ni ganil. Ko sta bila ob izhodu, je dama Krčonu podala roko in pri tej priliki je v njegovi roki ostal neki papir. Krčon ga je takoj razvil in videl je, da je bil bankovec za tiso goldinarjev. Pred njegovimi očmi so se hipoma prikazali otroci, zavrtelo se je njegovo borno stanovanje ... toda ne ... Izpustil je bankovec na tla ter ga pohodil. Nepopisen gnev se ga je lotil, in toliko, da ni pljunil od zaničevanja. Nato se je naglo obrnil ter hitel na ulico.