La Fontainova basen
| La Fontainova basen Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Kaj bi človek bral v teh časih, kam bi se zatekel? Ker nekam se mora zateči, kolikor mogoče daleč stran od dné in ure. Ali težaven je ta beg; živim rabeljnom bi človek še utekel, duhovom ne; ne dá se uteči hudim mislim, ki so se bile z zobmi vsesale, z nohtmi vkopale v dušo. Ozri se kamorkoli, odpri knjigo katerokoli: vsaka stvar in vsaka beseda je prispodoba tvojih misli. Posezi v zgodovino, na katerem kraju že, povsod zagrabiš polno pest svojega trpljenja, svojih dvomov, bojazni in skrbi. Ni je zgodbe, ki bi ti bila tako tuja, da bi ne občutil ob nji svoje srčne bolesti; celó iz poskočnic in kvant se ti reží spačena v obraz. Uklet si, da gledaš skozi eno samo sajasto steklo, kamor gledaš. Tako je, kakor da bi ležal mrtvec v hiši: lilije in rože bi zadobile mrtvaški duh.
Tudi jaz sem poskušal s trudom in umetnostjo, da bi se umaknil v tišino, kjer bi ne slišal tiktakanja teh strašnih minut. Moj spomin je bogato založena knjižnica; knjig je tam na izbiro, starih in novih, zraven pa tudi neznanih rokopisov veliko število. Marsikatero uro sem hodil od predela do predela, stikal po zaprašenih policah, iskal po temnih kotih; vse le zategadelj, da bi našel tisto knjigo, ki bi me objela, me izsesala in izpila, mene in moje misli z menoj. Ali kamorkoli sem položil roko, sem jo položil na svoje srce, da me je zabolelo. Kar sem pogledal in kar sem bral, vse je bilo zgolj ogledalo moji bridkosti; in godilo se mi je, kakor se godi vsakemu človeku, kadar se vidi v ogledalu: spozna se, pa vendar si je tuj: v prvem trenotku je osupel, če gleda dolgo in natanko, ga je strah.
Nazadnje sem zalotil stari, ljubi abecednik svoje knjižnice, otroške bajke in basni, ki mi šepečejo iz zdavnih, sladkih let tako milo, brez modrosti in brez hinavščine. Rekel sem, da v ta tihi hram pač ne poseže noben žarek trdega današnjega dné. Prijazno se je nagnil k meni oče La Fontaine; črne, bistre oči so veselo pomežiknile, tenke ustnice so se nasmehnile; in poslušal sem verno. —
Kristus je hodil po zemlji, da bi videl, kako ravnajo ljudjé in živali z božjimi talenti. Prišel je do košatega oreha. Na tisti oreh se je bila pravkar spustila jata vrabcev; več jih je bilo, nego samega listja. Kričali so na divje pretege vsevprek in vzkriž in hkrati, da se je razlegalo tri milje daleč. Kristus je stopil bližje, da bi razločil besede; in razločil jih je kmalu. Kolikor je grehov v katekizmu, so se usipali z drevesa nagosto kakor zreli orehi. Na primer: nečimrnost, ošabnost, nevoščljivost, samogoltnost, laž, hinavščina, obrekljivost, licemerstvo, bahaštvo, skopost, žolčavost, bahava nevera, predrzno zaupanje v božjo milost; in še mnogo takih, ki jih ni v katekizmu. Takšnega preklinjanja na enem samem kraju in ob enem času Kristus še nikoli in nikjer ni bil slišal, niti ne med ljudmi. Čakal je, da se vname naposled strašno prelivanje krvi. Ali ni se vnelo; kljub grehotnemu zmerjanju se vrabci niso spopadli, temveč so zmerjali dalje, drugi zoper drugega in vsaki zoper vse, takorekoč zmerjanju samemu naljubo. Da so bili grehi zares orehi, bi jih bilo pač že sto vrhanih veder.
Kristus je bil užaljen in je rekel:
»Kaj vas ni sram, oj vrabci, da s kvanto in kletvijo skrunite božji dan?«
Vrabci so se spogledali; eden med njimi mu je odgovoril spoštljivo:
»Nikar ne zameri, o Gospod, da si lajšamo duše z glasno besedo! Kletev je kakor pljunek: boljše je, da kane v prah, nego da bi vtičal v grlu ter tiščal na žolč! Ker tisoč žaltavih kletvic je kup gnoja, iz katerega vzklijeta nazadnje dišeča prijaznost in beli mir.«
Kristus je s prstom pokazal na potok, ki je tekel kraj poti:
»Poglej pohlevne ribice: brez glasu in besede švigajo zadovoljne v bistrih valovih in hvalijo molčé svojega Stvarnika!«
Pohlevno je sklonil vrabec glavo in je odvrnil:
»Ali ribam, o Gospod, ali ribam si bil govorico vzel!«
Nato je zletel vrabec na vrh oreha ter je pričel neutegoma zmerjati in preklinjati, kolikor je bil zamudil. —
Vse ne pomaga nič! La Fontainove ustnice so se čudno nasmehnile, oči so hitreje pomežiknile. Strahoma sem pogledal tja; ah, in pogledal sem v ogledalo. Če bi utrgal bilko na loki, bi bila znamenje in prispodoba teh hudih misli, ki kljujejo v srcu noč in dan in se jim ne dá uteči nikamor. —