Lažnjivi kljukec: Pot v Ameriko in nazaj
| Lažnjivi kljukec: Pot v Ameriko in nazaj Iv. Suša |
| |||||||||||||
»Miha,« obrnil se je k Res–niču majhen, okrogel možiček »povej, povej, kako si se vozil v Ameriko. Vže pomladi si mi obljubil, da mi poveš. Saj veš takrat, ko sva ga maseljc skupaj popila na moj račun?«
»Ej, kaj bi tega ne vedel! – V Ameriko, deš?« ponovil je Miha, kakor bi se ne mogel takoj spomniti, kaj misli sosed. »Alia!« vskliknil je po kratkem premolku in zapičil kazalec v čelo. »Vže vem. – Ko so me izpustili iz kasarne, sklenil sem prasniti jo naravnost v Ameriko, o kateri sem čul še kot bosopet srajčnik pripovedovati veliko, veliko lepega. Denarja in česar je drugega treba človeku na potu imel sem dovolj in mahnil sem jo veselo s cesarskega Dunaja v Štantnopelj. To vam je velikansko mesto doli nekje na koncu vsega dobrega, – v turških deželah. Ljudje ne govore tam ne turški, ne nemški, ampak vsakega pol, kakor oni Rezijan Maladuna. Šteje vam laški, a govori slovenski, in da bi videli kako mu teče! – Kar se tiče takih ljudij, prišel sem jaz po dolgem premišljevanju do te srečne misli, da so sinovi onih revežev, katerim je Bog zmešal jezike, ko so zidali tako visok zvonik, da so prižigali zidarji svoje pipe ob solnčnih iskrah. Zato pa govore še sedaj tako zmešano, da se jim mora pošten človek kar smejati. – Paaa, kaj sem vže pravil poprej? – Da je bilo mesto veliko, ne li?«
»Videl sem pa tam tudi strašanske barke. Iz njih štrleli so v zrak visoki koli, ki so segali gotovo petnajst komolcev nad oblake.«
»Čemu so pa bili ti koli?« vprašal je nekdo sosedov.
»Ej, Bog te previdi, da še tega ne veš! Ž njimi strašijo coprnice, da jim ne napravljajo burje. V tako barko sem toraj stopil in vozil sem se v Ameriko – sedem let in sedem dnij. Mej potom videl sem tako velike ribe, lahko rečem, da so bile večje od onega zmaja (lintverna), katerega hoče sv. Šent-Jurij prebosti v županovi izbi. V njih želodcu bral bi lahko gospod mašo pri polni cerkvi ljudij. Vzlasti mi je ena teh rib ostala v spominu. Bila je prav takšna, kakor ona, katera je požrla rajnega Jono, kakor se bere v sv. pismu. Prisegel bi ravno ne, a klobuk bi stavil, da je bila ravno tista. – Kaj menite botri, to vam morajo biti golazni, da bi se človek kar prekrižal, ko jih sreča!
Vozili smo se vže nekaj čez tri leta. Tedaj – bote videli čudo – sem zapazil, da se nagiblje barka bolj in bolj navzdol in da stojim vže pošev. Kaj mi pade tedaj v glavo! – Šolmašter rotil in zaklinjal se je nekdaj doma v šoli, da je zemlja okrogla in da je Amerika pod nami. Tedaj seveda nisem veroval tega. Šele pozneje, ko sem videl v cerkvi Boga, držečega v roki svet v podobi jabolka, zdanilo se mi je v glavi in dejal sem: Nazadnje ima vendarle šolmašter prav. Prav spoznal sem pa to resnico šele na potu v Ameriko. Kmalu sem uvidel in uganil v svoji prebrisani batiči, da imajo ljudje v Ameriki glavo navzdol, noge pa kvišku. Hitro sem naznanil svojo modro misel gospodu kapitanu in drugim na barki. A kaj menite, vraga, da so se vam bali ali čudili?! – Ha, kaj še! – Smejati so se mi začeli, smejati na vse grlo in od smeha ob kolena tolči. In kaj sem jim hotel? – Mislil sem si: Oni so vže vajeni stati na glavi, ker so bili vže večkrat v Ameriki. A kaj bo s teboj, s teboj, revež!«
»Ti, čuješ, Miha, ali je zemlja res okrogla?« vprašal je radovedno star ded iztrkuje pepel iz kratke pipe.
»Ej no, takrat je bila. Jaz ne vem, kako je sedal ž njo. A oni dan o trgatvi, ko sem se ga bil precej pošteno nalezel pri županu, jel se mi je ves svet vrteti pred očmi; zato pa menim, da je še vedno okrogel, saj drugače bi se šment ne vrtel. – Prav za prav pa, veste, boter Jaka, je vže isti zlomek, bodi svet okrogel ali štirivoglat, mi ga vže tako ne moremo popraviti. – Paaa, veste, takrat, ko vam pripovedujem, je bil okrogel in stal sem grozovito pošev. Ni zlomek, da sem se tresel, kar me je bilo pod klobukom in mravljinci so mi grebli po kosteh. Šment, Miha, dejal sem večkrat sam pri sebi, če bi se ti ponesrečilo, da bi ti popustile noge in bi padel pa padal celo večnost in bi nazadnje še v zraku umrl? – Pa, to bi ne bilo še toliko, a kako priti potem v nebesa ? – Jaz bi padal le doli, večno doli; zdolaj je pa pekel, nebesa so zgoraj. – Te misli bile so mi vže pregrozne. Jokati sem začel, da me je bilo grdo videti. Kar sem se spomnil, da sem cul doma pri nauku, da je Bog povsod. Hej, mislil sem si, če je povsod, mora biti tudi zdolaj. Zato nič straha! Tako sem se tolažil in potolažil, a za malo časa.
Nekega večera sedel sem sam samičen v nekem kotu na barki in uteple so se mi v glavo neke mižave misli. Premišljeval sem, kaj in kako bi. Kar mi je šinila pamet v možgane in me pokarala: Miha Res–nič, rajnega očeta sin, ti si prismojen! Bog je povsod, a le zgoraj, zdolaj ga ni. – Ostal sem in zeval kakor oni, ki je raz črešnje padel. Bilo mi je, kakor bi bil z eno nogo vže v peklenskem ognju. Čul sem vže škripanje se zobmi in rožljanje železnih ražnjev. Cela štiri leta živel sem v teh strašnih mislih.
Kadar smo zagledali amerikansko obrežje, imel sem noge vže popolnem v zraku. Krvi ni bilo v njih nič več, zato sem hodil prav težko. Ker ni bilo vže dolgo ostala nobena jed v meni, posušil sem se tako, da bi mi bil lahko skozi obleko preštel vsa rebra, razven onega, katerega nisem podedoval po Adamu. A tudi proti želodčevi šibkosti našel sem lek. Vsakrat po jedi zamašil sem grlo trdno z robcem in tako ni mogla jed ven.«
»Tristo zelenih,, kako si pa dihal?« vprašal ga je nekdo in namežiknil sosedom.
»Hm, božjast te ne muči! – Kako sem dihal! – Kako neki ? – Skozi nos; zakaj sem pa imel nos ?« odrezal se je urno Miha in nadaljeval:«Kmalu sem se pa toliko privadil, da mi ni bilo treba zatikati grla. Tamošnjim ljudem pa se nisem mogel privaditi tako hitro, ker bili so vsi drugačni kakor se jih vidi pri nas. Barve so bili svitlo-črne, kakor šolmaštrov črevelj ob nedeljah. Lase imeli so take, kakor konj žimo v repu. Glavo vatel dolgo in eno oko spredaj v čelu, eno zadaj. Nos jim je bil zakrivljen kakor konjska podkev. Ušesa imeli so daljša kakor Balantov osel, brado pa kakor Čemažarjev kozel, oni kuštravi rogač, ki mi je predlansko zimo po nedolžnem polomil tri rebra in eno kost in me vrgel k temu še v Paceljnovo mlako. Tožil bi ga bil še na kremenal, če bi bil mogel dokazati belo na črnem, da ima gospodar njegov več pameti kakor kozel sam.
Paaa – naprej! Oblečeni bili so ljudje v slonovo usnje in mesto nohtov imeli so pol vatla dolge kremplje. Živeli so samo o človeškem mesu, o posušenih kačah in kuščarjih, katere so cefrali po zimi kakor mi klobase.«
»Dobro, da niso snedli tebe,« opomnil je modro neki vaščan. »Kaj? – Mene bi snedli? – Bali so se me, pravim, bali, kakor vrag križa. – Suh sem bil kakor raženj in na prsih nosil sem cesarsko medaljo. Takih se pa boje.«
»Kdaj si pa bil v vojski?« vprašal je dalje prejšnji, dobro vedoč, da se Miha zopet zlaže. »No, v vojski pa sem bil, v vojski, in hudo smo se bili popadli s Turki. Komandiral jih je tačas, če se še spominjam, Karla Muštaca. Sekal sem po vragih, kakor bi slamo rezal. Sam cesar, ki je malo na strani stal in gledal, me je bil vesel. Zato mi je pa dal za spomin ono medaljo.«
»Kako pa, da je nimaš več sedaj?« pokaral ga je zopet nekdo. »Čakaj, da ti povem. Vse pride na vrsto. – Kmalu začelo mi je presedati življenje mej onimi pesjani. Ko sem nabral kup zlata in srebra, odpravil sem se v neki španjski barki nazaj na ta svet. Skoraj ves čas imeli smo mirno vožnjo in lepo vreme. A ko smo bili le tri ure še oddaljeni od španjskega obrežja, nastal je vihar, ki bi bil lahko celo Laživas pobrisal v oblake. Voda se je kopičila v visoke hribe in metala barko kakor orehovo lupino visoko v oblake. In čujte, kaj se mi je zgodilo! Ko je vrgla voda enkrat zopet barko v oblake, udarila mi je strela skozi nov klobuk in mi vsega skazila. Nato je telebil vihar barko ob ostro skalo in razbil jo je na drobne kosce; nas pa je brcnil globoko v morje. Plavati znal sem dobro, vendar sem se potopil dobro uro hoda globoko. V globočini videl sem škrateljca samega. Vozil se je s tremi pari konj pod vodo gori pa doli. Ta škrateljc je toraj se svojim vozom tako razdražil morje in nam razbil barko. Hlače so se mi tresle in bal sem se ga, zato sem pa molil in ga tako odganjal od sebe.
Ko sem prišel nazaj na površje, začel sem naglo plavati in urezal sem jo proti bregu. V dobrih treh urah bil sem na suhem, a – moker. Pogledal sem, ali sem kaj izgubil v vodi, in glejte, medalje ni bilo nikjer več. Škrateljc se ponaša sedaj ž njo v peklu. – A kam iti takrat? – Denarja nisem imel več, zlato in srebro ležalo je v morju. V nekem španjskem mestu dobil sem službo hlevskega hlapca. Plačilo imel sem mastno in kmalu sem si prihranil toliko, da sem se lahko napravil na dolgo pot do Laživasi. Mej potom proti domu doživel sem še marsikaj, česar pa ni treba niti meni razglašati, niti vam vedeti.
Nazadnje prišel sem v Laživas. Zdela se mi je tacaš tako majhna, da bi jo bil lahko s cerkvijo in farovžem vred stlačil v malho. Tu živim sedaj in revščino tlačim, na Dunaju pa spominjajo se Cesarjevi v očenašu duše Mihe Res–niča, meneč, da je vže davno tam, kjer ni muh. A še je tu – hvala Bogu! – in še zna ziniti kako pametno, če je treba.«
»Hentaj, ti si pa vže skusil kako, pa si jo,« pripomnil je važno nekdo vaščanov z glavo pritrkuje.
»Pa si menda nekaj časa tudi v šolo lazil?« povprašal ga je nekdo drug, kakor bi ne vedel ničesar o tem.
»To pa to, v šoli pa sem bil, v šoli. Priguzal sem se do prve latinske in kmalu sem se imel pričeti učiti brati na kalomon in coprati. Bil bi lahko sedaj drug mož, nego sem. Vi vsi bi morali pred menoj stiskati klobuke pod pazduho, če bi mi ne bili zlezli takrat možgani v pete. Rajni oče – Bog mu daj, česar poželi – in rajni gospod Komac poslala sta me v mestne šole, kjer se govori samo nemški in latinski. Hotela sta. da ne bi bil tako neumen, kakor so drugi ljudje po svetu. A jaz sem hotel biti neumen.
S prva bil sem priden. Oče in gospod bila sta me vesela, ko sem prihajal o počitnicah domov. A kmalu začeli so se mi bistriti možgani. Moja nespamet rastla je se starostjo, kakor oslu ušesa.
Imel sem vedno kaj pod palcem, ker znal sem dobro skubiti očeta. Z denarjem imel sem tudi družbe na kupe. Začeli smo popivati po krčmah in sesati one, no, kako že pravijo tem rečem gospoda? – a da, »spanjolete«.
Vino pa, kakor veste, vtaplja skrbi. Tudi pri meni je narastlo petnajst komolcev nad vse skrbi in dolžnosti. Šola bila mi je deveta briga, učenje pa deseta. Kadar mi je prišlo na misel, pa sem obležal v postelji, kakor bi bil revež bolan. Tako sem sleparil čas in ga pošiljal rakom žvižgat, polžem pet – v večnost. Ko sem bil vprašan v šoli, sem navadno molčal. Na koncu prvega pol leta v prvi latinski pa mi je ukazal oče slovesno – z brezovko takole: „Mihacijus idijus u štalacijus kidat gnojacijus!«
Takrat obesil sem študentovsko suknjo za zmiraj na klin. Ostal sem na domu, dokler me niso utaknili v vojake, kjer sem se nalezel malo pameti. Hej, botri, bil sem učena stvar, dobre glave, in sem tudi še, če tudi ne več kakor nekdaj, ko bi vam bil lahko bral latinsko mašo narobe in prav. Verjamite mi, botri, da se še sedaj britko kesam vsak večer, ko ne morem spati, da sem bil enkrat tako grozno nespameten in prismojen, da nisem mogel spoznati, kje me čaka sreča. Sedaj sem se poboljšal ves. Ne kregam se več z Uršo, ker mi je umrla, in s pametjo tudi ne. Otresel sem se vseh nekdanjih muh in obadov, le denar se me še vedno drži kakor bob stene. – Mirno čakam, da mi bela žena koso skleplje. Vsega bo enkrat konec: mene, vas in moje povesti.«
»Vse je res, kar ni laži vmes,« dejal je modro star ded, in počasi odlazil domov. Nato začeli so se razhajati vsi, vsak na svoj dom. Solnce bilo je namreč vže prav nizko pri hribu in mrzlo je začelo prihajati. Zadnji je ustal Res–nič. Nekaj nerazumljivega mrmraje zavil jo je okoli vogla Kislotočnikove krčme in izginil.