Lažnjivi kljukec
| Lažnjivi kljukec Ivan Suša |
| |||||||||||||
Komisar pri cesarski hlebgardi
[uredi]V Laživasi, prijetnem gorskem kraju, kjer še dandanes solnce vsak dan enkrat vzhaja in zahaja, sedeli so – od tega je vže davno – neke nedelje po popoldanski službi božji na kostanjevih hlodih pred Kislotočnikovo krčmo najveljavnejši občinski možje. Hrbte razne širokosti obračali so proti popoldanskemu solncu hladne jeseni. Mej možmi bili so nekateri, ki so vže županovali v vasi, drugi bili so vže skoraj izvoljeni županom, tretjim je manjkalo pa le za las in zasedli bili bi županski prestol. Zadnje vrste mož bilo je največ.
Mej možmi razpletal se je živahen razgovor. In kaj bi se ne bil! Nedelja je bila, časa so imeli dovolj in novic tudi ne premalo. Vaška mladina je pa popevala v Kislotočnikovi krčmi pri polnih bokalih sladkega – čvička. A pustimo mladino in sedimo k možem na hlodje. Mej njimi imel je glavno besedo grbast možicelj, suh kakor kresilna goba, a trden in čokat. Neki poreden paglavec narisal ga je na steni županove hiše z oglom takole: Prvič naredil je na zidu trikot se širjim koncem navzgor obrnen. V gorenjem delu trikota zaznamoval je dve piki in izmej pik navzdol potegnil je ravno črto nekaj dalje nego do srede. Pod to črto potem še črto počez in – glava bila je na zidu. Na to pa mu je šlo delo hitreje od rok. Vratu mu ni stvaril, prešel je kar k truplu. To predstavlja štirivoglata škatlja, iz katere strčita dve vilici, vsaka ima petero rogljev. Sedaj pa še noge. Narisal je dve ravni trobenti, to so hlače, segajoče do kolen; iz trobent gledata dve palici se zakrivljeno bunko na koncih.
Tako je načrtal domači mojster laživaškega očaka Miho Res – niča, – tako so ga namreč zmerjali po imenu in priimku vsi vprek. Ali ga je prav zadel mojster ali napak, to nas ni briga; nam je dovolj, da vemo, da imamo pred seboj suhega in grbastega Miho. In glej ga! Ravnokar potegnil je iz nedrij črno, staro ruto, se nerodno obrisal, odkašljal in pričel z močnim, a zoprnim glasom:
»Odprite ušesa, kdor jih ima; kdor jih pa nima, izposodi si jih pri Balantovem oslu. Povem vam nekaj, česar se ni še žive dni čulo pod solncem!
Komaj so mi začele lezti izpod kože one nedolžne rastlinice, katerim pravimo pri prešiču ščetine, utaknili so me vže biriči v vojake. Bilo je to še pod rajnim cesarjem Vrbanom – Bog mu v nebesa ne brani, saj je bil dober mož. – Pri vojakih pravili so mi gospod »komisaru«, ker snedel sem na dan tri do štiri hlebe komisa. Pa vendar, ljubi moji, kakor ste pametni in brihtni, – Bog varuj hudega! – vendar ne veste, kaj je vojaški stan. Vojak biti, veste, ni kar tako, kakor bi dejal zabeljen cmok v usta. Vojaški stan je trd kakor komisova skorja.
Pri vojakih treba je izpoditi iz možganov vse muhe in komarje. Ubogati mora vojak kakor šolski paglavec, kadar mu ukaže šolmašter poklekniti na ajdo. če ti reče feldvebl: Hap-tak! stati moraš kakor vojak pri božjem grobu. Če ti pa zavpije: Pajonet auf! nasaditi moraš onega kleka od sablje na vrli puške. Zgoditi se pa mora to tako hitro, kakor bi kihnil.
Služil sem v cesarski hlebgardi na Dunaju, kjer je več hiš, kakor pri nas oken, in več oken, kakor pri nas mišjih lukenj. Vsaka hiša ima toliko vrat, kolikor je jagod na rožnem vencu. Vrata so pa takšna, da bi spravil prav lahko skozi voz sena. Hej, to so vam bili časi, ko sem bil na Dunaju in sem služil v cesarski hlebgardi! Takrat sem bil v tretjih nebesih – primaruha!
Cesarja gledal sem vsak dan od obličja do obličja. Bolja znanca sva si bila, nego z mojo rajno Uršo – Bog ji ne zapiši grehov, ako jih je še kaj napravila po potu na oni svet! – Prva prijatelja sva bila s cesarjem. Večkrat prinesel mi je skrivaje pod jopo kos cesarske gnjati ali pa hleb kruha z mlekom primesenega. Vse to sem spravil lepo pod streho, ko sem bil sam in me ni videl nobeden.
Posebno so mi šle v slast cesarske gnjati. Zastonj bi vam pravil, kake so, treba je pokusiti. A z mirno vestjo lahko rečem in glavo in knof pri hlačah bi stavil, ako ni res, da so cesarske gnjati triintridesetkrat tečnejše od naših. Vedeti morate pa, da žive cesarski prešiči boljše, kakor pri nas župani. – Hm, šentaj, kaj menite, botri, kako srečen sem bil tedaj!?«
»Kakor takrat, ko te je bila zaprla rajna Urša v županovo klet, ker si ji ubil najlepšo kokoš skoraj do smrti« oglasil se je zbadljivo Čemažar izpod Ušja. Vsi so se smejali na to. Res – nič pa ni molčal k temu. Njegova čast bila je v nevarnosti. Zato se je v sveti jezi spetelinil na Čemažarja in dejal:
»Ti kocin kuštravi, ti boš deval mene pod nič v pričo pametnih mož ? Ti negode boš posedal mene v blato? Še enkrat migni mi z jezikom, pa ti povem eno, da se boš tri dni praskal za ušesi. Jaz in cesar sva bila prijatelja in sva bila. Priča je lahko rajni Švrkarjev Jurij, ki je bil tačas z menoj.«
»Ha, ha, ha, kakšna priča! Švrkarjev mu bo pričal, saj so ga vže črvi pozabili v zemlji,« zakrohotal se je Čemažar in se oziral okrog, ali se mu pridruži še kdo.
»Kaj boš ti šleva!? Pravijo, da vsi ljudje, vse vedo; od tega vem tudi jaz nekaj, česar ne ve marsikdo in tudi ti ne. Drevi pojdeš z menoj na britof, pa boš videl in slišal Švrkarja, da pritrdi mojim besedam,« grozil se, dobro vedoč, kje je treba prijeti take može, kakoršen je bil Čemažar. In pogodil je pravo. Kmetje osupnili so nato vsi ter se pomaknili bliže drug k drugemu. Neka groza pošegečala jih je po hrbtu, dasi je bil še jasen dan. Čemažarju pošlo je vse veselje, da bi še dalje nagajal Mihu. Hudir, mislil si je, rajše molčim, kakor grem na britof.
Ni nam menda treba praviti, da je bil nič prav zadovoljen se strahom svojih sosedov Zunajno pa ni kazal svoje zadovoljnosti, ampak držal se je še vedno malo na jezno stran in začel je pripovedovati dalje:
»Še celo na mizo nosil sem večkrat cesarju, ko mu je zbolel hlapec. Pa, kaj menite, da prenaša cesarski želodec take neslane jedi kakor kmetski? Oblic, kapusa in boba niti ne pogleda cesarska družina. Še cmoki so ji prenavadna reč; o žgancih še govorenja ne. Belega kruha, sira, skute imajo Cesarjevi vse predale polne. Paberkoval sem pa vedno le jaz po mizah in kaj menite, da mi ni bilo tačas po moji in božji volji?«
»Hop – raca na vodi – zopet si jo ovalil!« oglasil se je hlastno Čemažar, ki je imel poleg drugih tudi to slabost, da ni rad zabil, ako mu je kdo podkadil pod nos. Tudi v tem slučaju vrel mu je žolč še od prejšnjega besedovanja z Mihom.
»Kaj sem ovalil, ti obiralec sikavi!« zarenčal je srdito in šklepetale so mu suhe čeljusti. Naš bil je namreč vedno tak, da je rajše dobil zaušnico, ako mu jo je kdo pritisnil, nego čul žaljivo besedo.
»Poprej si pravil da si služil pri hlebgardi, sedaj pa trdiš, da si brisal cesarju mizo. Ha, še lagati ne zna!« dejal je Čemažar se škodoželjnim smehom in drugi so se smejali ž njim. »Ti me ne boš učil, če bi bilo treba! Pa, da veš, povem ti kar v zobe, da nimaš nikar preveč prevračati in prejedati mojih besed, da ne okusiš teže mojih pestij. Vržem te ob tla, da se boš pobiral tri mesce. Vi pa, dragi botri, imate čisto pamet in se vam ni še naredil prisad na možganih kakor temule, vi botri, pravim, nikarte poslušati tega človeka. Meni verujte in volk me podiši, če ni res, da je gola resnica, kar vam pripovedujem. Zakaj bi pa tudi lagal, ko vidim, da imam pred seboj može po božji volji. Ti prekajena gnjat Čemažarjeva drži v redu tista tri kolesca v črepinji. Veš, resnica je le ena, a še tista oči kolje, ušes pa nobena ne. Zato poslušaš lahko, a oči varuj. Če me boš pa še kdaj zmerjal za lažnjivca, napišem na kanclijo nemško pravdo, ker si me pripravljal ob dobro ime.«
Čemažar je jenjal oporekati. Zamišljeno zrl je predse v tla, kakor bi premišljeval, kako se bo branil, ko ga bo Miha tožil. Čez nekaj časa pa se je jezno pobral iz družbe in šel v Kislotočnikovo krčmo, da bi si splaknil jezo z merico – čvička.
»Prav, da si se mi skidal!« siknil je Res–nič za odhajajočim Čemažarjem.
Pot v Ameriko in nazaj
[uredi]»Miha,« obrnil se je k Res–niču majhen, okrogel možiček »povej, povej, kako si se vozil v Ameriko. Vže pomladi si mi obljubil, da mi poveš. Saj veš takrat, ko sva ga maseljc skupaj popila na moj račun?«
»Ej, kaj bi tega ne vedel! – V Ameriko, deš?« ponovil je Miha, kakor bi se ne mogel takoj spomniti, kaj misli sosed. »Alia!« vskliknil je po kratkem premolku in zapičil kazalec v čelo. »Vže vem. – Ko so me izpustili iz kasarne, sklenil sem prasniti jo naravnost v Ameriko, o kateri sem čul še kot bosopet srajčnik pripovedovati veliko, veliko lepega. Denarja in česar je drugega treba človeku na potu imel sem dovolj in mahnil sem jo veselo s cesarskega Dunaja v Štantnopelj. To vam je velikansko mesto doli nekje na koncu vsega dobrega, – v turških deželah. Ljudje ne govore tam ne turški, ne nemški, ampak vsakega pol, kakor oni Rezijan Maladuna. Šteje vam laški, a govori slovenski, in da bi videli kako mu teče! – Kar se tiče takih ljudij, prišel sem jaz po dolgem premišljevanju do te srečne misli, da so sinovi onih revežev, katerim je Bog zmešal jezike, ko so zidali tako visok zvonik, da so prižigali zidarji svoje pipe ob solnčnih iskrah. Zato pa govore še sedaj tako zmešano, da se jim mora pošten človek kar smejati. – Paaa, kaj sem vže pravil poprej? – Da je bilo mesto veliko, ne li?«
»Videl sem pa tam tudi strašanske barke. Iz njih štrleli so v zrak visoki koli, ki so segali gotovo petnajst komolcev nad oblake.«
»Čemu so pa bili ti koli?« vprašal je nekdo sosedov.
»Ej, Bog te previdi, da še tega ne veš! Ž njimi strašijo coprnice, da jim ne napravljajo burje. V tako barko sem toraj stopil in vozil sem se v Ameriko – sedem let in sedem dnij. Mej potom videl sem tako velike ribe, lahko rečem, da so bile večje od onega zmaja (lintverna), katerega hoče sv. Šent-Jurij prebosti v županovi izbi. V njih želodcu bral bi lahko gospod mašo pri polni cerkvi ljudij. Vzlasti mi je ena teh rib ostala v spominu. Bila je prav takšna, kakor ona, katera je požrla rajnega Jono, kakor se bere v sv. pismu. Prisegel bi ravno ne, a klobuk bi stavil, da je bila ravno tista. – Kaj menite botri, to vam morajo biti golazni, da bi se človek kar prekrižal, ko jih sreča!
Vozili smo se vže nekaj čez tri leta. Tedaj – bote videli čudo – sem zapazil, da se nagiblje barka bolj in bolj navzdol in da stojim vže pošev. Kaj mi pade tedaj v glavo! – Šolmašter rotil in zaklinjal se je nekdaj doma v šoli, da je zemlja okrogla in da je Amerika pod nami. Tedaj seveda nisem veroval tega. Šele pozneje, ko sem videl v cerkvi Boga, držečega v roki svet v podobi jabolka, zdanilo se mi je v glavi in dejal sem: Nazadnje ima vendarle šolmašter prav. Prav spoznal sem pa to resnico šele na potu v Ameriko. Kmalu sem uvidel in uganil v svoji prebrisani batiči, da imajo ljudje v Ameriki glavo navzdol, noge pa kvišku. Hitro sem naznanil svojo modro misel gospodu kapitanu in drugim na barki. A kaj menite, vraga, da so se vam bali ali čudili?! – Ha, kaj še! – Smejati so se mi začeli, smejati na vse grlo in od smeha ob kolena tolči. In kaj sem jim hotel? – Mislil sem si: Oni so vže vajeni stati na glavi, ker so bili vže večkrat v Ameriki. A kaj bo s teboj, s teboj, revež!«
»Ti, čuješ, Miha, ali je zemlja res okrogla?« vprašal je radovedno star ded iztrkuje pepel iz kratke pipe.
»Ej no, takrat je bila. Jaz ne vem, kako je sedal ž njo. A oni dan o trgatvi, ko sem se ga bil precej pošteno nalezel pri županu, jel se mi je ves svet vrteti pred očmi; zato pa menim, da je še vedno okrogel, saj drugače bi se šment ne vrtel. – Prav za prav pa, veste, boter Jaka, je vže isti zlomek, bodi svet okrogel ali štirivoglat, mi ga vže tako ne moremo popraviti. – Paaa, veste, takrat, ko vam pripovedujem, je bil okrogel in stal sem grozovito pošev. Ni zlomek, da sem se tresel, kar me je bilo pod klobukom in mravljinci so mi grebli po kosteh. Šment, Miha, dejal sem večkrat sam pri sebi, če bi se ti ponesrečilo, da bi ti popustile noge in bi padel pa padal celo večnost in bi nazadnje še v zraku umrl? – Pa, to bi ne bilo še toliko, a kako priti potem v nebesa ? – Jaz bi padal le doli, večno doli; zdolaj je pa pekel, nebesa so zgoraj. – Te misli bile so mi vže pregrozne. Jokati sem začel, da me je bilo grdo videti. Kar sem se spomnil, da sem cul doma pri nauku, da je Bog povsod. Hej, mislil sem si, če je povsod, mora biti tudi zdolaj. Zato nič straha! Tako sem se tolažil in potolažil, a za malo časa.
Nekega večera sedel sem sam samičen v nekem kotu na barki in uteple so se mi v glavo neke mižave misli. Premišljeval sem, kaj in kako bi. Kar mi je šinila pamet v možgane in me pokarala: Miha Res–nič, rajnega očeta sin, ti si prismojen! Bog je povsod, a le zgoraj, zdolaj ga ni. – Ostal sem in zeval kakor oni, ki je raz črešnje padel. Bilo mi je, kakor bi bil z eno nogo vže v peklenskem ognju. Čul sem vže škripanje se zobmi in rožljanje železnih ražnjev. Cela štiri leta živel sem v teh strašnih mislih.
Kadar smo zagledali amerikansko obrežje, imel sem noge vže popolnem v zraku. Krvi ni bilo v njih nič več, zato sem hodil prav težko. Ker ni bilo vže dolgo ostala nobena jed v meni, posušil sem se tako, da bi mi bil lahko skozi obleko preštel vsa rebra, razven onega, katerega nisem podedoval po Adamu. A tudi proti želodčevi šibkosti našel sem lek. Vsakrat po jedi zamašil sem grlo trdno z robcem in tako ni mogla jed ven.«
»Tristo zelenih,, kako si pa dihal?« vprašal ga je nekdo in namežiknil sosedom.
»Hm, božjast te ne muči! – Kako sem dihal! – Kako neki ? – Skozi nos; zakaj sem pa imel nos ?« odrezal se je urno Miha in nadaljeval:«Kmalu sem se pa toliko privadil, da mi ni bilo treba zatikati grla. Tamošnjim ljudem pa se nisem mogel privaditi tako hitro, ker bili so vsi drugačni kakor se jih vidi pri nas. Barve so bili svitlo-črne, kakor šolmaštrov črevelj ob nedeljah. Lase imeli so take, kakor konj žimo v repu. Glavo vatel dolgo in eno oko spredaj v čelu, eno zadaj. Nos jim je bil zakrivljen kakor konjska podkev. Ušesa imeli so daljša kakor Balantov osel, brado pa kakor Čemažarjev kozel, oni kuštravi rogač, ki mi je predlansko zimo po nedolžnem polomil tri rebra in eno kost in me vrgel k temu še v Paceljnovo mlako. Tožil bi ga bil še na kremenal, če bi bil mogel dokazati belo na črnem, da ima gospodar njegov več pameti kakor kozel sam.
Paaa – naprej! Oblečeni bili so ljudje v slonovo usnje in mesto nohtov imeli so pol vatla dolge kremplje. Živeli so samo o človeškem mesu, o posušenih kačah in kuščarjih, katere so cefrali po zimi kakor mi klobase.«
»Dobro, da niso snedli tebe,« opomnil je modro neki vaščan. »Kaj? – Mene bi snedli? – Bali so se me, pravim, bali, kakor vrag križa. – Suh sem bil kakor raženj in na prsih nosil sem cesarsko medaljo. Takih se pa boje.«
»Kdaj si pa bil v vojski?« vprašal je dalje prejšnji, dobro vedoč, da se Miha zopet zlaže. »No, v vojski pa sem bil, v vojski, in hudo smo se bili popadli s Turki. Komandiral jih je tačas, če se še spominjam, Karla Muštaca. Sekal sem po vragih, kakor bi slamo rezal. Sam cesar, ki je malo na strani stal in gledal, me je bil vesel. Zato mi je pa dal za spomin ono medaljo.«
»Kako pa, da je nimaš več sedaj?« pokaral ga je zopet nekdo. »Čakaj, da ti povem. Vse pride na vrsto. – Kmalu začelo mi je presedati življenje mej onimi pesjani. Ko sem nabral kup zlata in srebra, odpravil sem se v neki španjski barki nazaj na ta svet. Skoraj ves čas imeli smo mirno vožnjo in lepo vreme. A ko smo bili le tri ure še oddaljeni od španjskega obrežja, nastal je vihar, ki bi bil lahko celo Laživas pobrisal v oblake. Voda se je kopičila v visoke hribe in metala barko kakor orehovo lupino visoko v oblake. In čujte, kaj se mi je zgodilo! Ko je vrgla voda enkrat zopet barko v oblake, udarila mi je strela skozi nov klobuk in mi vsega skazila. Nato je telebil vihar barko ob ostro skalo in razbil jo je na drobne kosce; nas pa je brcnil globoko v morje. Plavati znal sem dobro, vendar sem se potopil dobro uro hoda globoko. V globočini videl sem škrateljca samega. Vozil se je s tremi pari konj pod vodo gori pa doli. Ta škrateljc je toraj se svojim vozom tako razdražil morje in nam razbil barko. Hlače so se mi tresle in bal sem se ga, zato sem pa molil in ga tako odganjal od sebe.
Ko sem prišel nazaj na površje, začel sem naglo plavati in urezal sem jo proti bregu. V dobrih treh urah bil sem na suhem, a – moker. Pogledal sem, ali sem kaj izgubil v vodi, in glejte, medalje ni bilo nikjer več. Škrateljc se ponaša sedaj ž njo v peklu. – A kam iti takrat? – Denarja nisem imel več, zlato in srebro ležalo je v morju. V nekem španjskem mestu dobil sem službo hlevskega hlapca. Plačilo imel sem mastno in kmalu sem si prihranil toliko, da sem se lahko napravil na dolgo pot do Laživasi. Mej potom proti domu doživel sem še marsikaj, česar pa ni treba niti meni razglašati, niti vam vedeti.
Nazadnje prišel sem v Laživas. Zdela se mi je tacaš tako majhna, da bi jo bil lahko s cerkvijo in farovžem vred stlačil v malho. Tu živim sedaj in revščino tlačim, na Dunaju pa spominjajo se Cesarjevi v očenašu duše Mihe Res–niča, meneč, da je vže davno tam, kjer ni muh. A še je tu – hvala Bogu! – in še zna ziniti kako pametno, če je treba.«
»Hentaj, ti si pa vže skusil kako, pa si jo,« pripomnil je važno nekdo vaščanov z glavo pritrkuje.
»Pa si menda nekaj časa tudi v šolo lazil?« povprašal ga je nekdo drug, kakor bi ne vedel ničesar o tem.
»To pa to, v šoli pa sem bil, v šoli. Priguzal sem se do prve latinske in kmalu sem se imel pričeti učiti brati na kalomon in coprati. Bil bi lahko sedaj drug mož, nego sem. Vi vsi bi morali pred menoj stiskati klobuke pod pazduho, če bi mi ne bili zlezli takrat možgani v pete. Rajni oče – Bog mu daj, česar poželi – in rajni gospod Komac poslala sta me v mestne šole, kjer se govori samo nemški in latinski. Hotela sta. da ne bi bil tako neumen, kakor so drugi ljudje po svetu. A jaz sem hotel biti neumen.
S prva bil sem priden. Oče in gospod bila sta me vesela, ko sem prihajal o počitnicah domov. A kmalu začeli so se mi bistriti možgani. Moja nespamet rastla je se starostjo, kakor oslu ušesa.
Imel sem vedno kaj pod palcem, ker znal sem dobro skubiti očeta. Z denarjem imel sem tudi družbe na kupe. Začeli smo popivati po krčmah in sesati one, no, kako že pravijo tem rečem gospoda? – a da, »spanjolete«.
Vino pa, kakor veste, vtaplja skrbi. Tudi pri meni je narastlo petnajst komolcev nad vse skrbi in dolžnosti. Šola bila mi je deveta briga, učenje pa deseta. Kadar mi je prišlo na misel, pa sem obležal v postelji, kakor bi bil revež bolan. Tako sem sleparil čas in ga pošiljal rakom žvižgat, polžem pet – v večnost. Ko sem bil vprašan v šoli, sem navadno molčal. Na koncu prvega pol leta v prvi latinski pa mi je ukazal oče slovesno – z brezovko takole: „Mihacijus idijus u štalacijus kidat gnojacijus!«
Takrat obesil sem študentovsko suknjo za zmiraj na klin. Ostal sem na domu, dokler me niso utaknili v vojake, kjer sem se nalezel malo pameti. Hej, botri, bil sem učena stvar, dobre glave, in sem tudi še, če tudi ne več kakor nekdaj, ko bi vam bil lahko bral latinsko mašo narobe in prav. Verjamite mi, botri, da se še sedaj britko kesam vsak večer, ko ne morem spati, da sem bil enkrat tako grozno nespameten in prismojen, da nisem mogel spoznati, kje me čaka sreča. Sedaj sem se poboljšal ves. Ne kregam se več z Uršo, ker mi je umrla, in s pametjo tudi ne. Otresel sem se vseh nekdanjih muh in obadov, le denar se me še vedno drži kakor bob stene. – Mirno čakam, da mi bela žena koso skleplje. Vsega bo enkrat konec: mene, vas in moje povesti.«
»Vse je res, kar ni laži vmes,« dejal je modro star ded, in počasi odlazil domov. Nato začeli so se razhajati vsi, vsak na svoj dom. Solnce bilo je namreč vže prav nizko pri hribu in mrzlo je začelo prihajati. Zadnji je ustal Res–nič. Nekaj nerazumljivega mrmraje zavil jo je okoli vogla Kislotočnikove krčme in izginil.