Lažnjivi Kljukec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lažnjivi Kljukec, kako se mu je na morju, na suhim in v vojski godilo
Gottfried August Bürger
Prevajalec: Franc Malavašič
Izdano: 1856
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. Kaj je lažnivi Kljukec doživel na potovanju v Rusio, v Rusii, v turški vojski, v sužnosti in na poti nazaj na Nemško.[uredi]

V gostivnici pri „angležkim kralju" se je zbrala vsaki večer pred kakimi sto letmi tovaršija, ki si je pri kozarcu vina z veselimi pogovori čas kratila in skerbi preganjala. V to tovaršijo je tudi lažnivi Kljukec zahajal. Dobro je znal pripovedovati in rad je pripovedoval svojim tovaršem. Enega večera v jeseni, ko je veter černe oblake po obnebju preganjal in debele kaplice dežja, med kterimi je tudi sneg naletoval, na okna zanašal, je rekel eden tovaršev: »Danes, gospod Kljukec, nam morate kako kratkočasno povedati.« — Vsi so to prošnjo ponovili. »Zakaj pa ne,« je odgovoril Kljukec »če vam dopade, kar povem, iz serca rad. Mene gerdo vreme ne pripravi ob židano voljo. Povsod me spremlja in povsod mi je. Še zvesta tovaršica bila, na mokrim in na suhim, v težavnih vojskah in pri vsih mojih započetjih. Kaj bi pa radi slišali, Gospodje?« »Kako ste na Rusovsko potovali in ondi živeli, preljubi!« mu je rekel nekdo. — »Vsi smo sicer že to slišali; pa vem, de ga ni med nami, kteri bi tudi v drugo rad ne slišal.« 

»Dobro!« je odgovoril Kljukec.

Potovanje v Rusio.[uredi]

Se ve, de bi se bil rad v najlepšim letnim času na to pot napravil; pa zvolil sim zimo, ker sim dobro vedel, de mraz in zima v južnih nemških deželah, na Poljskim, in družili deželah ceste popravi in popraviti mora. Jahal sim, ker je tako naj ložje popotovati, ker se ni bati, se s kakim sirovim popotnikam kregati ali pa s kakim žejnim postiljonom pred vsako gostivnico vstaviti se. Lahko sim bil oblečen, kar me je toliko bolj težavno stalo, kolikor bolj sim proti severju šel.

Lahko si vsaki misli, kako mora biti pod takim osornim nebom staremu možu pri sercu, ki je na Poljskim na pustim polja, čez ktero je šel sever ojster, kakor kosa, brez pomoči in ves premert ležal in je komaj imel, se s čim odeti.

Siromak se mi je v serce smilil, in dasiravno mi je hotlo samemu serce v persih zmerzniti, sim ga vender s svojim plajšem odel. Kar sim zaslišal glas iz nebes:

»Moj sin! Plačilo ti ne bo odšlo!« 

Dalje sim potoval. Mračilo se je že in kmalo se je černa tarna na zemljo vlegla. Nikjer ni bilo ne sluha ne duha kakega sela. Vsa dežela je bila pod snegom in meni ni bila znana ne pot ne steza.

Naveličal sim se že jahanja. S konja sim šel in ga privezal na nekaj, ki je bilo veršiču drevesa podobno, ki je iz snega molil. Zavoljo varnosti sim vzel svoje pištole k sebi, se vležem truden, kakor sim bil, kar na sneg in zaspim te o sladko, de se nisim pred zbudil, kakor ko je že sonce visoko stalo. Kako sim se pa čudil, ko sim vidil, de v nekim selu na pokopališu ležim! Povsod sim se po konju ozeral, pa nikjer ga ni bilo viditi. Kviško pogledam in vidim, da je uboga žival za verh zvonika privezana in doli visi. Zdaj sim spoznal, pri čim de sim. Sneg je namreč čez noč selo zamedel. Vreme je naenkrat odjenjalo, v spanji sim počasi, kakor se je sneg tajal , niže in niže zlezel in kar sim v tamoti za verh drevesa imel, ki je iz snega molil, in h kteremu sim konja privezal, — to ni bilo nič druzega, kakor verh zvonikov.

Brez da bi bil dolgo mislil, kaj storiti, uzamem urno pištolo v roko, vstrelim v ujzdo in pridem tako srečno do svojiga konja, se vsedem nanj in jaham naprej. Potem je šlo vse dobro, da sim na Rusovsko prišel, kjer ni sploh navada, pozimi s konjem potovati. Ker je sploh moja navada, se po šegah dežele ravnati, v kteri sim, sim si kupil majhne seni, vprežem konja in se peljem v Petrov grad. Ne vem že več dobro, v kteri deželi da sim bil, toliko se pa še prav dobro spomnim, da sim v sredi strašnega gojzda. Kar zagledam neizrečeno velicega volka urno urno na mene iti. Kmalo je bil pri meni in nemogoče je bilo, mu oditi. Po dolgim se vležem v seneh in pustim konja iti, kakor mu je bilo drago. Kar sim si sicer mislil, pa s pičlim upanjem, to se je kmalo potem zgodilo. Volk se ni prav nič za mene pečal, temuč čez-ine skoči, popade konja, odterga in požre naenkrat zadnji konec uboge pare, ki je s strahom ili bolečinami toliko berzeje derjala. Ko sim vidlj, da sim sam tako rešen, vzdignem tiho svojo glavo in vidim s strahom, da se je volk skoraj vsega in vsega v konja zažerl. Komej je pa tako se lepo noter splazil, kar planem po koncu in ga začnem serčno po kožuhovini udrihati. To mu v meseni nožnici ni malo kropa prililo. Z vso močjo si je prizadeval naprej priti; konjovo truplo pade na tla in glejte! Namest njega je bil moj volk oberzdan in vprežen. Še menj sim nehal napletati in dirjaje prideva srečno in zdrava v Petrov grad zoper najino pričakovanje in v veliko čudenje ljudstva.

Želel sim ondi vojak biti. Ker je več mescov preteklo, preden se je to zgodilo, sim imel priložnosti dosti, svoj čas kakor tudi svoje dnarje tratiti in med ljudstvo spraviti. Marsiktero noč sim pri igri prečul, še več pa sim jih pri polnih kozarcih pognal. Mraz dežele in šege ljudi so bokalam bolj častno mesto na Rusovskim odkazale, kakor v kaki drugi deželi, in dostikrat sim tam ljudi našel, ki so bili v žlahtni umnosti, kozarce prazniti izureni mojstri. Pa vsi so bili revni mojstri skaze memo starega, sivobradatega, kufrastega generala, ki je z nami pri eni mizi kosil. Stari gospod, kteri je v turški vojski pokrov svoje čepine (teme) zgubil, in se , kadar koli je kak ptuj človek v družbo prišel, odkritoserčno izgovoril, da mora pokrit ostati, je imel navado, pri jedi par poličev žganja spiti in potem še polič ruma v sebe zliti, in vender ga ni nikolj nihče pijanega vidil. — Ne verjamete mi. Pa ne zamerim vam gospodje. Tudi jez nisim verjel. Dolgo nisim vedel, kako bi si to reč razložil, kar ji pridem enkrat po sreči na sled. General je imel navado, od časa do časa, svoj klobuk nekoliko vzdigniti. To sim ga večkrat vidil storiti, brez da sim si kaj posebnega mislil. Da mu je moglo na čelu vroče biti, in da si je mogel svojo glavo ohladiti, ni nič posebnega. Nazadnje pa sim vidil, da je s svojim klobukom tudi sreberno plošico vzdignil, ktero je imel namest čepine, in da se je potem vselej vsa para žganih pijač, ki jih je povžil, v lahkim oblaku pokadila. Zdaj sim vedel, pri čem da sim. Povedal sim to svojim prijatlom in obljubil, ko sim ravno zvečer to zvedel, jih s poskušnjo prepričati, da je res, kar sim jim povedal. Stopil sim namreč s svojo pipo (fajfo) zad za generala, in prižgem, ravno ko je svoj klobuk vzdignil , z gorečim papirjem soparo, in vidili smo novo in lepo reč. Naenkrat se je vnel dim, ki se mu je iz glave kadil in vidili smo lep, višnjev plame. Kaj sim počel, je general kmalo spazil, pa nič ni bil hud zavoljo tega, ampak dovolil nam je še , to še večkrat storiti.

Zdaj vam hočem pa kaj iz svojega lovskega, življenja povedati. Enega jutra sim gledal skozi okno svoje spavnice in vidim, da je bajer, ki ni bil dalječ, ves z divjimi gosmi pokrit. Kar vzamem svojo puško iz kota, skočim iz stanice pa tako nerodno, da sim s svojim obrazam v bangerje priletel, da se mi je ogenj pred očmi kazal. Pa to me ni nazaj deržalo. Ali ko sim nameriti hotel, vidim v svojo nevoljo, da sim , ko sim, tako v bangarje priletil, kamen iz petelina zgubil. Kaj mi je bilo storiti? Časa nisim smel zgubiti. V svojo srečo sim se spomnil, kaj se je z mojimi očmi zgodilo. Nategnel sim tedaj petelina, pomerim po goseh in se kresnem s pestjo po svojim očesu. Isker se je dovelj pokazalo. Ena pade na strelni prah, puška poči in ubil sim deset gosi. Če ima človek svojo glavo pri sebi, že kaj stori.

Tako je enkrat plavalo na nekim jezeru, po kterim sim se na lovu peljal, mnogo divjih rac. Preveč so bile raztresene, da bi bil mogel upati, le eno usterliti. V svojo nesrečo sim imel tudi svojo puško poslednji pot še nabasano. Race bi bil pa rad vse, ker sim hotel v nekih dneh svoje prijatle na kosilo povabiti. Spomnil sim se, da imam še nekaj svinskega pleča v svoji torbi. To sim privezal na precej dolgo vervico, ktero sim razsukal in tako štirikrat tako dolgo naredil. Skril sim se v terstje na bregu, veržem košček mesa na vervici in veselje sim imel viditi, kako je perva raca priplavala in ga požerla. Za njo so pa kmalo vse druge priplavale, in ker je gladki košček mesa kmalo nepovžit iz race zadej prilezel, ga je kmalo druga požerla in tako je šlo po versti. Nabrale so se race kakor jagode na paternoštru. Potegnil sim potem vervico lepo na suho, jo ovijem parkrat okrog pleč in života in se napravim proti domu. Ker sim imel še precej dalječ do doma in so me race precej težile, mi je bilo skorej žal, de sim jih toliko vjel. Zdaj se mi je nekaj naključilo, da sim se v začetku skorej bal. Race so bile namreč še vse žive in so začele, ko so se nekoliko s pervega straha zbrihtale, kaj močno s perutami tepsti in so se vzdignile z mano vred kviško. Marsikomu bi se bili tu možgani zmešali. Jez pa sim to po mogočosti v svoj prid obernil in sim plaval z racami v višavi proti domu. Ko sim ravno nad svojo hišo prišel in je bilo treba, se brez škode na tla spustiti, sim začel racam, eni za drugo, vratove zavijati; tako sim prišel počasi naravnost skozi dimnik hiše na ogniše, na kterim še v mojo srečo ni bilo zakurjeno. Kdo more strah mojiga kuharja popisati?

Nekaj enacega se mi je kmalo potem s kokošmi zgodilo. Šel sim novo puško poskušat in sim vso svojo pripravo postrelil. Kar zleti tropa kokoši pred mano. Ker sim želel, ktere na svoji mizi imeti, sim si nekaj zmislil, kar svetjem tudi vam gospodje, kadar se vam priložnost pokaže, storiti. Koj ko sim vidil, kam so se kure vsedle, nabašem svojo puško, in denem va-njo namest svinca svoj rameželj, kterega sim popred urno ošpičil. Zdaj sim šel nad kure, sprožim ko so zletele, in veselje sim imel viditi, da je moj rameželj, ki je lete sedem kur nasadil, ne dalječ od mane na tla padel. Vem, da so se kure čudile, kako so bile tako urno na ražnu nabrane.

Drug pot sim naletel v gojzdu na Rusovskim na silno lepega černega lesjaka. Silno škoda bi bilo, njegovo lepo kožo razstreliti. Tik drevesa je stal. Ko bi bil trenil, potegnem kuglo iz puške, jo nabašem z velikim žebljam, vstrelim in zadenem tako dobro, da sim mu sprednjo nogo na drevo pribil. K njemu grem, uzamem korobač in ga začnem tako lepo pretepati, da se mi je serce smejalo, ko sim vidil, da je iz kože skočil in kakor nag jo v gojzd pocedil.

Včasi človeku sreča sama pomaga. Tega sim se enkrat prepričal, ko sim vidil v velikim gojzdu divjo svinjo in prasčka enega za drugim štorkljati. Strelil sim pa nič nisim zadel. Pa vender je prasček sam naprej tekel, starka je pa nepremakljivo obstala, kakor če bi bila v tla vrašena. Ko sim to reč bolj natanjko pregledal, sim vidil, da je bila svinja slepa, in je praščkov repek v gobcu deržala, da jo je lepo peljal. Ker je moja kugla repek presterlila, je starka en konec v gobcu obderžala. Ker jo prasček ni več naprej peljal, je obstala. Prijel sim tadaj odstreljeni konček prasčkovga repa in peljal staro okorno žival prav lahko in brez opore dam.

Kakor so divje svinje strašne, toliko bolj strašni in nevarni so divji merjasci. Enkrat sini na enega v gojzdu zadel, ko nisim bil pripravljen, ne se ga lotiti ne se mu braniti. Komaj sim mogel za drevo skočiti, ko je divji vrag po meni ravsnil. Pri tej priložnosti so se pa njegovi zobje tako v drevo vsadili, de jih ni mogel ne iz drevesa potegniti ne še enkrat po meni vsekati. »Ho, ho,« sim si mislil, »zdaj se bova pomenila!« — Brez da bi se dolgo opotavljal, vzamem kamen, ki je poleg mene ležal, pribijam po sercu na zobe in jih tako popolnama zanetam, da ni mogel se stergati. Tako je mogel tedej čakati, da sim se z bližnjega sela vernil z vozičkom in vervjo, da bi ga živega in zdravega dam pripravil, kar se je tudi zgodilo.

Gotovo ste že kadaj od patrona vsih lovcov in strelcov, od sv. Ilna, kaj slišali, gospodje, in slišali ste tudi gotovo, od lepega jelena, ki ga je v gojzdu srečal in je sveti križ med svojimi rogmi imel. Poslušajte me, kaj sim z lastnimi očmi vidil. Enkrat, ko sim ves svoj svinec postrelil, mi pride zoper moje upanje najlepši jalen sveta naproti. Gledal me je tako meni nič, tebi nič, tako prosto v oko, kakor če bi bil vedel, da imam prazno mošnjo. Pa kar naenkrat nasujem v svojo puško strelnega praha in verh njega polno pest češnjevih pešak. In puhnil sim mu jih vse v sredo čela med rogove. Omamljen je sicer se zvalil, pa kmalo mi je pokazal pete. Čez nekaj let sim bil v tajistim gojzdu na strelju, in glejte, prikaže se mi berhek jalen z lepim češnjevim, več kot deset komolcov visokim drevesom med rogovi. Kmalo sim se spomnil, kaj sim pred nekimi leti doživel. Mislil sim si, ta jalen je moj, in poderem ga z enim strelom na tla. ln tako sim prišel naenkrat k mesu in češnjam. Na drevesu namreč je viselo polno češinj, kakoršnih še moje žive dni nisim jedel.

Kaj pa pravite, gospodje, k temu? Enkrat mi je pošel dan in strelni prah (pulfer) v nekim poljskim gojzdu. Ko sim proti domu šel, prirenči silno velik medved z odpertim gobcom na mene, da bi me raztergal. Zastonj sim iskal svinca in praha. Druzega nisim našel, kakor dva kresivna kamna. Enega veržem z vso močjo v odperti gobec. Ko mu to ni prav dopadlo, se je medved obernil, tako da sim mu druzega v zadnjo kračo zadegati mogel. Silno čudno in lepo je šlo to. Kamen ni šel samo v medveda ampak se je tudi z drugim tako zadel, da sta oginj vkresala in medveda s strašnim pokom raznesla. Dasiravno se mi nič ni zgodilo, se vender še smejati nisim mogel in oklenil sim, se nikolj več nobenega medveda ne lotiti, brez da bi se s čim braniti imel.

Zdi se mi pa, da me je prav nesreča preganjala, ker so se najbolj divje in nevarne zverine vselej takrat me lotile, kadar mi je bilo nemogoče se jim braniti, kakor če bi jim bilo nekaj povedalo, da sim neborn. Tako sim enkrat ravno kamen s puške odvil, da bi ga malo poklepal, kar mi strašin medved naproti prirenči. Druzega nisem vedel storiti, kakor na drevo splezati in se ondi v bran postaviti. Po nesreči mi je pa, ko sim na drevo plezal, nož na tla padel, in zdaj nisim imel nič, s čimur bi bil petelina prišravfal. Zdolej je stal medved, in vsako minuto se mi je bilo bati, da bo za mano priplezal. Si iskre iz oči kresati, kakor sim že enkrat storil, nisim hotel več poskusiti, ker me je takrat že preveč bolelo in oko tudi še ni bilo prav zdravo. S hrepenjenjem sim gledal na svoj nož, ki je bil v sneg zasajen. Pa pogledovanje mi nič pomagalo. Nazadnje mi pride pa misel v glavo, ki je bila ravno tako posebna, kakor srečna. Naravnal sim namreč curk vode, ktere ima človek v strahu vselej največ, tako, da je ravno roč mojega noža zadel. Ker je bilo ravno strašno mraz, je voda koj zmerznila in v par minutah je led nad mojim nožem tako visoko zrastil, da sim ga mogel z drevesa doseči. Zgrabil sim tadaj podaljšan roč in ga potegnem brez težave , pa vender previdno k sebi. Komaj sim z nožem kamen prišravfal, ko je medved priplezal. V resnici sim si mislil, tako moder mora biti človek, kakor medved, da pravega časa ne zamudi, in sprejel sim ga s tako serčnostjo, da sim mu veselje pregnal, še kadaj na kako drevo plezati.

Ravno tako je prišel drug pot strašen volk nenavadoma tako blizo do mene, da mi ni nič druzega ostalo, kakor mu pest v žrelo poriniti. Zavoljo svoje varnosti sim mu pest globočeje in globočeje rinil in sim prišel s svojo roko skorej do pleča. Kaj mi je bilo pa storiti? Ne morem reči, da se mi je to prav dobro prileglo. Le mislite si, čelo proti čelu z volkam! Nisva se ravno ljubeznivo gledala. Če bi bil svojo roko nazaj potegnil, bi me bila zverina še huje prijela. To sim posnel iz njegovih svitlih napetih oči. Z eno besedo; zgrabil sim ga za drob, obernil kakor rokovico, vergel na tla in pustil ležati.

Se ve , da bi kaj tacega ne bil hotel s steklim psam storiti, kteri jo je kmalo potem v nekih ulicah v Petrovim gradu proti meni pricedil. Da bi bil bolj gotovo mu odšel, veržem svojo zgornjo suknjo pred njega in skočim v bližnjo hišo. Potem sim ukazal hlapcu po suknjo iti in jo k drugi obleki obesti. Drugi dan se silno vstrašim, ko je začel moj Janez vpiti: »Bog se usmili, gospod Kljukec, vaša suknja je steklja!« Urno planem s postelje in vidim vse moje oblačila okrog razmetane in raztergane. Janez je dobro zadel, da je suknja stekla. Ravno sim prišel, ko je čez novo prazniško obleko planila in jo neusmiljeno tresla in tergala. —

V vsih teh prigodkih sim bil res srečen, pa odšel sim vselej z veliko silo s pomočjo svojega bistrega uma, ki mi je vselej, bodi si v gojzdu, na travniku ali v vojski pomagal. Imel sim tudi dva psa, ki sta mi tako dobro služila, da jih nemorem pozabiti in tudi tu vam moram kaj od nju povedati. Eden je bil tako nevtrudljiv, pazljiv in previden, da mi je bil vsak, kteri ga je vidil, zavoljo njega nevošljiv. Ponoči in podnevi sim se ga mogel posluževati. Ko je namreč se noč storila, sim mu obesel laterno na rep, in lovil sim z njim bolj kakor v svitlim dnevu. Enkrat, kmalo ko sim se oženil, je imela moja gospa veselje, na lov iti. Naprej sim jezdaril in ni dolgo terpelo, je moj pes že pred tropo jerebic stal. Čakal sim in čakal svoje žene, ki je s hlapcom kmalo za mano jezdarila. Pa nikogar ni bilo viditi ne slišati. Začelo me je skerbeti, se vernem in na polovici poti zaslišim silno žalostno zdihovanje. Prav blizo se mi je zdelo, pa vunder ni bilo dalječ okrog nobene žive duše. S konja stopim, se vležem z ušesom na zemljo in zdaj slišim ne samo, da je to zdihovanje pod zemljo, ampak tudi, da pride od moje žene in od mojega hlapca. Vidil sim tudi ne dalječ od mene luknjo v zemljo. Druzega si nisim mogel misliti, kakor da sta moja žena in njeni tovarš v njo padla. Kar sim mogel sim derjal v bližnjo vas po ljudi, ki so čez dolgo nesrečna dva iz dvesto komolcov globoke jame izlekli. Čudo je pa bilo, de se ni nobeden nič poškodoval; le hlapec je bil malo pobit. Samo strahu sta dosti prestala. Da mi zdaj na lov ni bilo več misliti, si lahko mislite. In ker ste, kakor mislim, v tej povesti mojega psa pozabili, mi ne bote zamerli, da sim ga tudi jez pozabil. Služba me je koj drug dan na pot gnala. Vernil sim se še le čez štirnajst dni. Komaj sim bil par ur doma, kar pogrešim svojo Dianco. Moji posli so mislili, da je šla z mano. Nikjer je ni bilo najti. Nazadnje mi pride misel: Kaj pa , če je pes morde pri jerebicah ostal? Upanje in strah sta me na tisto mesto gnala, in glejte! Z neizrečenim veseljem zagledam psa tam, kjer sim ga pred šternajstimi dni pustil. Diana! Ga pokličem in koj je bil pri meni. Enkrat sim vstrelil in pet in dvajset jerebic je bilo mojih. Toda pes je bil tudi tako izstradan, da se je komej še k meni priplaziti mogel. Na konja sim ga mogel k sebi uzeti. Ker je imel pa doma dosti jesti, se je kmalo spet popravil in čez par tednov mi je pomagal, reči na konec priti, kar bi mi brez njega mende nikolj ne bilo mogoče.

Lovil sim namreč cela dva dni zajca. Pes mi ga je vedno pripodil, pa nikolj ga nisim mogel vstreliti. V copernijo nisim nikolj veroval; pa tukaj mi je vunder moj um obstal. Zvečer druzega dneva mi pride vunder zaje tako blizo, da sim ga mogel zadeti. Pade — in kaj mislite, da sim zdaj našel? Ta zaje je imel spodej šteri noge in na herbtu tudi šteri. Ko so bile spodnje vtrudene, se je obernil, kakor človek ki zna na trebuhu in znak enako dobro plavati, in potem je z unimi šterimi še bolj urno tekel. Brez psa bi ne bil tega zajca nikolj dobil. Tega psa bi bil smel ediniga imenovati, če bi ne bil imel še druzega, ki je bil še bolji. Ta pes ni bil tako poseben zavoljo svoje podobe, kakor zavoljo svoje umnosti. Tako urno je tekal, tolikrat in tako dolgo v moji službi, da si je noge tik do trebuha odtekal in v njegovim poslednjim času sim ga samo še imel, da je jazbice iskal. Tudi v tej lastnosti mi je še več let služil. Ko je še cela bila — bila je kuzla — je enkrat za nekim zajcom jo kadila, ki mi je nenavadno debel se vidil. Žal mi je bilo za mojo kuzlo, ker je bila breja, pa je vender enako urno teči hotla, kakor sicer. Prav dalječ sim zamogel s konjem za njo iti. Kar zaslišim na enkrat lajanje cele trope psov, pa tako slabo in tanjko, da nisim vedel kaj storiti. Ko bliže pridem, zagledam čudo. Zajkla je , ko je bežala, storila, in moja kuzla tudi, in sicer zajklja toliko mladih kakor moja psica. Po svoji naturi so zajčki zbežali, psički pa jih niso samo podili ampak tudi nosili. Tako sim imel po končanim lovu naenkrat šest zajcov in šest psov, ko sim vender samo z enim začel loviti.

Te psice se spominjam še z enakim veseljem, kakor nekega bistrega litavskega konja, ki ni bil za preplačati. Po sreči sim ga dobil v last, in priložnost sim imel koj pokazati, kako znam jezdariti. Bil sim namreč enkrat na grašini grofa Provski in sim pil z gospemi kafe v gradu, ko so gospodje na dvorišu mladega žrebca ogledovali. Kar zaslišimo vpitje. Po stopnicah tečem in vidim konja tako divjega in nevkretnega, da si nihče ni upal k njemu iti ali ga zasedlati. Preplašeni in vsi zmešani so stali gospodje in hlapci. Strah jih je prepadel, ko sim bil s serčnim skokom na konju, ki je prestrašen obstal in z mojo umetnostjo ukroten bil. Da bi to gospem še bolj pokazal in da bi jim ves nepotreben strah uzel, sim prisilil paro skozi odperto okno v stanico skočiti. Tu sim mnogokrat zdaj počasi, zdaj v skoku sim ter tje jahal, nazadnje clo na mizo skočil in tudi zdaj počasi zdaj v skoku z njim jezdaril, da so se gospe kaj čudile. Moj konjiček je bil pa tudi tako gibčen, da ni ne skledic ne torilk pobil. To me je pri gospeh in pri grofu tako prikupilo, da me je s svojo navadno priljudnostjo prosil, mladega konja v dar uzeti in z njim v turško vojsko iti, ki se je imela skorej začeti.

Kaj bolj prijetnega bi ne bil mogel v dar dobiti, posebno ker mi je konj toliko dobrega v vojski prerokoval, v kteri bi se imel jez pervi pot kot vojak skazati. Konj, tako voljin , tako serčin in bister — jagnje in vrag v enim — me je mogel vselej dolžnost dobrega vojaka in slavnih vojaških del opominjati.

Šli smo, kakor se mi zdi, tudi zavoljo tega v vojsko, da bi čast rusovskega orožja madežev osnažili, ki jih je v poslednji vojski dobilo. To se je tudi popolnoma zgodilo.

Nižjim vojakom se ne spodobi, si velike premag in djanja pripisovati, kterih slava se večdel le vodjem in dostikrat še clo takim ljudem pripisuje, ki še nikolj vojske niso vidili in pulfra nikolj niso vohali.

Nič posebniga si tedej v svojo čast ne pripišem, kar smo v bojih s sovražnikom storili. Storili smo vsi svoje dolžnosti, kar pa v vojaškim jeziku veliko veliko več pomeni, kakor si sicer prerokovavci doma na mehkih posteljah in pri polnih bokalih mislijo in domišljujejo. Ker sim imel tropo huzarjev pod svojim poveljem, sim imel marsikaj storiti, kjer mi je bilo svojo glavo in svoje serce pokazati. Kar smo storili, je bilo dobro, in z vso pravico smem to čast sebi in tistim tovaršem dati, kteri so z mano pomagali sovražnika premagati.

Enkrat ko smo Turka pred sabo podili, je nam, ki smo pervi bili, kaj vroče bilo. Moj konj bi me bil skorej v hudičevo kuhinjo zanesel. Dalječ spredej sim bil in vidil sovražnika v oblaku prahu proti meni se valiti. Zavoljo tega nisim mogel viditi, ali ga je veliko ali malo, in kaj je njegov namen. Da bi se tudi v tak oblak prahu skril, bi bila res vsakdanja zvijača, in nič bolj pametnega bi me ne bilo storilo, kakor bi mi sploh namena ne bilo razodelo, zakaj da sim bil naprej poslan. Ukazal sim tadaj svojim tovaršem se na desno in na levo razkropiti in toliko prahu narediti, kolikor bi mogli. Jez sam sim jo pa naravnost na sovražnika pomeril, da bi ga bolj natanjko pogledal. To mi je šlo po sreči. Stal je namreč sovražnik in se bojeval toliko časa, dokler se mojih tovaršev ni zbal. Zdaj je veljalo, serčno po njem mahniti. Vsega smo ga razpodili, mu mnogo ljudi pobili in ga nismo samo v terdnjavo, ampak tudi skozi in skozi terdnjavo zapodili.

Ker je bil moj konj tako silno berz, sim bil najsprednji, in ker sim vidil, da gre sovražnik tako lepo pri uni strani vun, se mi je dobro zdelo, na tergu se vstaviti in svoje vojake s trobento vkup poklicati. Vstavil sim se: pa mislite si, gospodje, moje zavzetje, ko nisim vidil ne trobentarja ne kterega druzega mojih ljudi pri seb »Ali se sučejo morde po druzih ulicah, Ali kaj se je z njimi zgodilo?« sim si mislil. Pa dalječ od mene niso mogli biti in kmalo so me mogli doiti. S tem upanjem poženem svojega spehanega konja k studencu na tergu, ga napojit čez mero je požeral vodo in ni mu bilo žeje vgasiti. To je bilo tudi lahko. Ko sim se namreč po svojih ljudeh ozerl, kaj mislite pač da zagledam? — Ves zadnji del mojega konja, križ in ledje je bil proč in proč odsekan. Tako je voda zadej spet iz njega tekla, kakor je spredej va-nj prišla, brez de bi mu bila žejo ugasila. Kako se mu je to zgodilo, sam ne vem. Priletel je pa moj streže na svojim konju od druge strani in mi je srečo vošil in s krepkim kletjem to le povedal. Ko sim med sovražnike zamotan v terdnjavo prišel, so urno vrata doli spustili in mojemu konju zadnji konec odbili. Najpervo je ta konec tako jako bercal in suval, da je vse sovražnike, ki so kakor slepci proti vratam priderli, skorej vse pobil, potem je šel pa na bližnjo pašo, kjer ga bom mende še našel. Tako je tudi bilo. Poklical sim koj našega kovača. Brez dolzega pomišljevanja je sošil spet oba konca z lorberjevimi mladikami. Rana se je srečno zacelila in zgodilo se je nekaj, kar se samo tako slavnemu konju zgoditi more. Mladike so namreč v njegovim životu korenine pognale, so rastle in so naredile veje nad mano, da sim potem marsikterikrat v senci svojega kakor konjevega venca jezdariti mogel.

Druge male reči, ki se mi je v tem boju naključila, nej samo memo grede opomnim. Tako močno, tako dolgo, tako neutrudljivo sim po sovražniki mahal, de moja roka tudi še potem ni mogla nehati udrihati, ko že davno sovražnika ni bilo ne gluha ne sluha. De bi sebe ali svojih ljudi, ki so mi preblizo prišli, po nepotrebnim ne pretepal, sim mogel svojo roko skozi osem dni tako zavezano nositi, kakor če bi mi bila presekana.

Možu, kteri je zamogel tacega konja jezdariti , kakoršin je bil moj, smete gospodje tudi še kaj druzega verjeti, dasiravno se vam bo neverjetno zdelo. Oblegovali smo enkrat, že ne vem več, ktero mesto, in generalu je bilo silno zlo na tem ležeče, zvediti, kako so reči v terdnjavi. Nemogoče je bilo va-njo priti, pa tudi ni bilo nikogar, ki bi se bil tega lotil. Nekoliko preveč goreč se vstopim pred eno največjih kanon, ki je bila v terdnjavo izstreljena. Kakor blisek se vsedem na kuglo, da bi me v terdnjavo nesla. Ko sim pa v višavi kuglo jahal, so mi prišle vsaktere težke misli v glavo: »Hm,« sim si mislil »notri boš še prišel, ali kako potem spet koj nazaj priti? In kako bo v terdnjavi s tabo? Kot ogleduha te bodo spoznali in na pervi kol obesli. Take postelje si pa ne želim.« Po takim premišljevanju sim kar sklenil, ko je kugla iz terdnjave par korakov od mene v naš tabor letela, s svoje na-njo skočiti, in prišel sim spet srečno nazaj, dasiravno nisim nič opravil. —

Kakor sim znal jez lahko in ročno skakati, tako je znal tudi moj konj. Ni mi bil ne graben preširok ne plot previsok, da bi ne bil kar po ravni poti jahal. Enkrat sim jo za zajcom kadil, ki je čez cesto na polje tekel. Po cesti se je ravno kočija z dvema lepima gospema peljala ravno med mano in zajcom. Moj konj je tako ročno in brez da bi se bil kam zadel, skozi odperte okna kočije skočil, da sim komej čas imel se odkriti in gospe za zamero prositi.

Drug pot sim hotel močvirje preskočiti, ktero se mi v začetku ni tako šjroko zdelo, kakor potem, ko sim na sredi njega tičal. Vernil sim se tadaj spet nazaj, od kadar sim prišel, da bi se močneje zaletel. Pa tudi zdaj sim preblizo skočil in padem ne dalječ od brega do vratu v močvirje. Tukaj bi bil mogel gotovo poginiti, če bi me ne bila moja lastna roka za kito s konjem vred, ki sim ga terdno s koleni oklenil, izlekla bila.

Dasiravno sim bil tako serčen in prebrisan, dasiravno sva bila jez in moj konj tako urna , ročna in močna, mi vunder v turški vojski ni šlo vselej vse po sreči. Še tako nesrečin sim bil, da so me sovražniki premagali in vjeli, in najhuje je bilo to, da so me Turki v sužnost prodali, kakor imajo navado. V tem žalostnim stanu moje opravila niso bile ravno tako težke, kakor sim bolj nevoljin zavoljo njih. Sultanove bčele sim mogel namreč vsako jutro na pašo goniti, jih celi dan pasti in zvečer spet v njih uljnike nazaj gnati. Enega večera pogrešim eno bčelo, pa kmalo vidim, da sta jo dva medveda napadla in jo hotla zavoljo njenega medu stergati. Ker nisim nobenega drugega orožja imel, kakor sreberno sekiro, ki je znaminje Sultanovih vertnarjev in poljskih delovcov, veržem to po medvedih iz namena, ju prepoditi. Rešil sim res bčelo tako, ker sim pa sekiro premočno zagnal, je šla v višave in ni nehala pred leteti, kakor da je v luni na tla padla. Kako jo zdaj nazaj dobiti? Kako z zemlje do nje priti? Spomnil sim se, da turški bob silno urno in visoko raste. Brez odloga usadim tadaj tak bob, ki je res zrastel in se enega rogu lune ovil. Veselo plezam proti luni, kamor sim srečno prišel. Pa težko me je stalo, svojo sreberno sekiro v kraju najti, kjer se vse reči tudi kakor sreberne svetijo. Čez dolgo jo najdem vunder na kupcu plev in rezance. Zdaj sim se hotel verniti, pa oh, sončna vročina je med tem moj bob razsušila, tako da nikakor ni bilo mogoče nazaj iti. Kaj je bilo storiti ? — Spledel sim si verv iz rezance, jo privezal za luno in se spustil po njem doli. Z desno roko sim se terdno deržal, v levi sim imel pa sekiro. Ko sim tako nekaj časa nazaj plezal, sim prerezal kos vervi nad mano, ki ga nisim več potreboval, in ga spodej privezal; tako sim precej dalječ prišel. To vedno odrezo vanje in privezovanje ni vervi nič menj bolje naredilo, kakor je mene popolnoma na Sultanov svet pripravilo. Bil sim še par ur gori med oblaki, ko se mi verv naenkrat vterga in jez padem tako terdo na zemljo, da sim ves omamljen obležal. Ker sim bil težak in tako visoko padel, se je vderl moj život v najmenj devet sežnjev globoko luknjo v zemljo. Zbrihtal sim se sicer spet, pa vedel nisim, kako vun priti. Pa v sili si človek že pomaga. Skopal sim si z nohtmi, kterih takrat skozi šterdeset let nihče ni porezal, stopnice in tako sim prišel spet srečno na dan.

To me je spametvalo in drugač sim začel medvede, ki so tako radi moje bčele in uljnike nadlegovali, preganjati. Namazal sim soro voza z medom in se skrijem ne dalječ od ondi ponoči. Kar sim pričakoval, to se je zgodilo. Silno velik medved, kterega je duh meda pripeljal, pride in začne spredej konec sore lako lakonino lizati, da si je celo soro skozi žrelo, želodec in trebuh tako dalječ prilizal, da mu je zadej vun pogledala. Ko sim to vidil, pritečem, vtaknem skozi luknjo sore dolg količek in pustim snedeža do jutra tako vjetega stati. Zavoljo tega se je Sultan, ki je ravno memo prišel, tako smejal, da je skorej smeha počil. —

Kmalo potem so storili Rusi s Turkom mir in poslali so me z druzimi vjetimi vred nazaj v Petrov grad. Čez par mescov sim zapustil Rusio. Ko sim se na pot podal, je bila povsod huda zima. Več sim zdaj mraza terpel, kakor takrat, ko sim v Rusio šel.

Ker je moj konj v Turčii ostal, sim se mogel s pošto peljati. Ko se je enega dne primerilo, da smo se na vozko pot med visocim skalovjem pripeljali, sim rekel postiljonu s svojim rogom znamnje dati, da bi se na ti vozki poti z drugim vozom ne srečali in ne zadeli. Postiljon nastavi rog na usta in pihne z vso močjo va-nj; pa zastonj. Ne enega glasu ni spravil iz njega. Nismo mogli tega zapopasti in v resnici je bilo to za nas nesreča, ker nam se je kmalo potem voz naproti pripeljal, kteremu se nismo mogli nikakor umakniti. Potem uzamem voz s šterimi kolesi in vso robo na ramo skočim z njim čez graben in plot, kakih devet čevljev visoko na polje. To pač ni bila majhna reč. Potem sim skočil memo tujega voza zopet na cesto nazaj. Nato tečem nazaj h konjim, uzamem pod vsako pazdiho enega, in jih spravim s tacimi skoki na cesto, jih rečem vpreči in pridemo tako srečno v mesto, kamor sim se priti namenil. Pozabil sim še povedati, da je bil eden konj, ki je bil še mlad in prav bister, precej nagajati hotel. Ko sim namreč drugi pot čez plot skočil, mu ni hotlo to nič kaj dopasti. Razodel mi je to s svojim nepokojem. Pa kmalo sim ga vkrotil, ker sim njegove zadnje noge v aržet svoje suknje mu utaknil. V gostivnici še le smo se popolnoma oddahnili. Postilion je obesel svoj rog na cvek blizo peči, jez pa sim se vsedel ravno nasproti za mizo.

Ali zdaj poslušajte, gospodje, kaj se je zgodilo. Kar na enkrat začne rog peti. Debelo smo gledali in kmalo zvedli, zakaj postiljon ni mogel trobiti. Glasovi so v rogu terdno zmerznili. Ko so se pa zdaj otajali, so se oglasili čversto in bistro v veliko čast postiljona. Dolgo nam je delal kratek čas s prelepimi vižami, brez de bi bil rog k ustam pritisnil. Slišali smo marsiktero lepo in nazadnje tudi še večerno pesem: »Vse kar živi, že sladko spi« i. t. d. In z njo je bil tudi konec mojih rusovskih prigodb.

II. Kaj je lažnjivi Kljukec na morju doživel.[uredi]

Kljukcove povesti so gostivnico k angležkemu kralju zlo razglasile. Gostov je bilo od večera do večera več, da bi povesti iz ust moža samega slišali, ktere so doslej le od družili pripovedovati slišali. Komej je bilo dosti prostora, posebno tiste večere, ko je Kljukec pripovedoval, kaj je na morju doživel.

»Najdejo se res popotniki,« je začel, »kteri včasi več terdijo, kakor je prav za prav res. Zavoljo tega se ni čuditi, če bravci ali poslušavci včasi malo neverni postanejo. Če bi tedej nekteri izmed tovaršije ne hotli vsega verjeti, kaj sim doživel, jih moram zavoljo njih nevernosti serčno pomilovati, in jih prosim, rajši od tod iti, preden začnem pripovedovati, kaj sim na raorjli doživel. Vse je ravno tako verjetno , kakor ta kar sim že povedal, dasiravno je še bolj čudno.« 

Pa nihče ni šel in zdaj je začel pripovedovati.

Pervi zgodek.[uredi]

Moje pervo potovanje je bilo po morju. Dosti pred je bilo, kakor v Rusio, ktero sim vam že povedal.

Še mladeneč sim bil, ko me je po svetu hoditi čez vse mikalo. Ker so moj oče večidel svojega življenja po svetu hodili in pozneje v dolzih zimskih večerih nam s pripovedovanjem reči, ktere so doživeli, prosto pripovedovali, in sim jih kaj pazljivo poslušal, smem reči, da je to nagnjenje k potovanju meni prirojeno. Vsako priložnost sim prijel, svoje poželjenje, se po svetu ozreti, dopolniti; prosil in kljuboval sim, pa zastonj. Če so mi oče dovolili, so mi pa mati ali teta spet vse pokazili. Enkrat se je primerilo, da nas je eden materne žlahte obiskal. Kmalo sim bil njegov ljubček in obljubil mi je, mi privoljenje za potovanje sprositi. Bolj je bil srečen, kakor jez s svojimi prošnjami. Privolili so mi ga v Indio spremiti, kjer je bil njegov stric več let poglavar.

Odrinili smo z Amsterdama. Srečno smo se peljali po morju, samo enkrat je nas vihar nekoliko sukal. Tega viharja moram malo opomniti zavoljo tega, kar je iz njega prišlo. Vzdignil se je, ravno ko smo pri nekim otoku se vstavili, da bi se z dervmi in vodo preskerbeli. Tako je divjal, da je mnogo silno debelih dreves s korenino vred iz zemlje ruval in po višavi nesel. Dasiravno so bile teh dreves nektere več sto centov težke, so bile vunder zavoljo neizmerne visočine — najmenj pet milj visoko nad zemljo — tako majhne viditi, kakor komar. Ko je pa vihar minul, je padlo vsako drevo navpik nazaj v zemljo na svoje mesto in je koj spet korenine pognal. Samo z največjim drevesom ni bilo tako. Ko ga je vihar naglo iz zemlje potegnil, je neki mož s svojo ženo med vejami sedel in je kumare tergal. Zakaj v tem delu sveta rastejo kumare na drevesih. Mož in žena sta voljno z drevesom šla, naredila sta pa s svojo težo, da se je drevo drugam obemilo. Zapustil je pa o času viharja, kakor vsi prebivavci tega otoka, tudi njih kralj svoje poslopje, ker se je bal, da bi se nad njim ne poderlo in ga ne pokopalo. Kralj se je hotel ravno spet v vert verniti, ko je drevo pribrenčalo in ga po sreči ubilo.

»Ali po sreči?« ga je vprašal eden poslušavcov. Ja, po sreči. Zakaj ta kralj je bil najsilniši tiran in vsi prebivavci otoka so bili najnesrečniši stvari na zemlji. Tako jih je stiskal in preganjal.

Iz hvaležnosti zato, da sta kumare naberajoča dva človeka, dasiravno sta bila nedolžna, otočanom to dobroto skazala, so ju na kraljevi tron posadili. Dasiravno sta bila čisto nevedna, sta vunder tako dobro in srečno kraljevala, da, kakor sim pozneje zvedel, nihče ni kumar jedel, brez da bi bil rekel: »Bog ohrani našega kralja in kraljico!« 

Ko smo barko, ktero je vihar tudi poškodoval, popravili in se pri novim kralju poslovili, smo se z dobrim vetrom dalje peljali in prišli smo čez šest tednov v Indio.

Komaj je štirnajst dni preteklo, kar smo prišli, me je povabil najstarji poglavarjev sin, z njim na lov iti. Rad sim šel. Moj prijatel je bil velik terden mož in vajen je bil ondašnjega kraja. Jez sim se pa kmalo in brez da bi bil nezmerno hodil, tako vtrudil, da sim, ko sva v gojzd prišla, dalječ zadej ostal.

Na kraju dereče reke sim se hotel vsesti, da bi počival, kar zaslišim na poti, po kteri sim prišel, šum. Ozrem se in okamnel sim skorej, ko neizrečeno velicega leva zagledam, ki je ravno proti meni koračil in mi je jasno oznanoval, da se mu poljubi me za kosilo požreti, brez da bi me prašal, ali me sme ali ne. Puško sim imel samo z drobnim svincom basano. Da bi bil dolgo premišljeval nisim imel časa, pa tudi preveč zmešan sim bil. Pa vunder sim sklep naredil, na zverino vsterliti, z upanjem, jo splašiti ali pa še clo raniti. Ker pa v svojim strahu še čakal nisim , da bi mi lev blizo prišel, sim ga še le prav divjega naredil, in kar je mogel je šel nad mene. Bolj od straha kakor od uma gnan,. sim poskusil nekaj nemogočega — namreč oditi. Obernem se, in — kadar se na to spomnim, me preleti merzla groza — malo stopin pred mano stoji strašin krokodil, ki je strašno svoje žrelo odperal, da bi me požerl.

Mislite si, gospodje, kako mi je bilo! Za mano lev, pred mano krokodil, na levi dereča reka, na desni brezdno, v kterim so, kakor sim pozneje zvedel, najbolj strupene kače živele.

Ves omamljen in tega mi ne more nihče zameriti — padem na tla. Vsaka misel, ktero je moja duša še imeti mogla, je bila strašno pričakovanje, zdaj zobe ali pa kremplje divje zverine občutiti ali pa v žrelo krokodila smukniti. Pa kmalo zaslišim močan pa ves neznan glas. Komaj sim si upal, glavo vzdigniti in se ozreti, in kaj mislite? V svoje neizrečeno veselje vidim, da je lev v zlobi, s ktero se je na mene zakadil, v tistim kraju, ko sim na tla padel, čez mene krokodilu v žrelo skočil. Glava enega je tičala zdaj v žrelu druzega, in prizadevala sta si na vso moč, se eden druzega rešiti. Ravno o pravim času sim še po koncu skočil, zderem svoj nož in ko bi bil trenil, odrežem levu glavo, tako da je njegov život poleg mene na tla telebil. Potem sim z debelim končam puške levovo glavo še globočeje v krokodilovo žrelo porinil, ki je zdaj žalostno se zagoltniti mogel.

Kmalo potem, ko sim ta dva strašna sovražnika premagal, je prišel moj prijatel, viditi, zakaj da sim zadej ostal.

Srečo sva eden drugemu vošila in potem krokodila zmerila, ki je bil ravno šterdeset čevljev in sedem palcov dolg.

Ko sva poglovarju to povedala, je poslal voz z ljudmi in ukazal obe zverini dam pripeljati. Iz levove kože mi je mogel neki ondašnji kerznar mošnje za tobak narediti, kterili sim nektere med svoje prijatle razdelil. Krokodilovo kožo so pa po navadi našopali in jo v nekim muzeumu na ogled postavili.

Drugi zgodek.[uredi]

V letu 1776 sim šel v mestu Portmut na angležko vojno barko, ki je imela 100 kanon in šternajst sto vojakov, in šla v Ameriko. Na vožnji čez morje se nam ni nič posebnega primerilo. Ko smo bili kakih tri sto milj od reke sv. Lovrenca, prileti naša barka s strašno močjo na nekaj. Zdelo se nam je, da je skala. Vergli smo svinec v morje, pa dasiravno je prišel že petsto sežnov glokoko, vunder še ni bilo dna. Najbolj čudno se nam je pa zdelo in zapopasti nismo mogli, da smo veslo zgubili in da so se nam vse naše arble polomile. Dve ste tudi v morje padle. Eden mornarjev, ki je imel ravno z velikim jadrom opraviti, je odletel najinenj tri ure dalječ, preden je v morje padel. Rešil je pa vunder s tem svoje življenje srečno, da je leteč v višavi, veliko morsko gos za rep vjel, ktera ga ni samo obvarovala, da ni močno v vodo padel, temuč priložnost mu je dala, jo okobaliti in na njenim herbtu tako dolgo plavati, da smo ga mogli spet na barko uzeti. Kako močno je barka se zadela, kaže to, da je vse ljudstvo s svojimi glavami v strop barke priletelo. Tu se mi je zgodilo, da je moja glava tako v strop priletela, da mi je bila globoko v želodec potisnjena in več mescov je priteklo, preden sim jo spet na pravo mesto spravil. Še smo se vsi čudili in smo zmešani bili, kar se velik velik morski som pokaže, kteri se je na verhu morja na soncu grel in je zaspal. Zdaj smo zvedli, pri čem da smo. Pošasti je bilo tako malo všeč, da smo jo z barko v njenim pokoju motili, da ni samo s svojim repom ograjo barke razdrobila, ampak je ob enim tudi svidro (maček) s svojimi zobmi prijela in našo barko naj menj šestdeset ur dalječ vlekla. Bog ve kam bi bili prišli, če bi se ne bilo v našo srečo svidro vtergalo. Tako je som našo barko zgubil, mi smo bili pa ob svidro. Ko smo pa šest mescov potem v Evropo nazaj se peljali, smo našli tajistega soma skoraj na ravno tistim mestu mertvega po morju plavati in ne lažem se, ako rečem, da je bil pol ure dolg. Ker nismo mogli celega na barko vzeti, smo mu samo glavo odsekali in kdo popiše naše veselje, ko smo ne le svidro ampak tudi čez štirdeset sežnov dolgo verv v nekim njegovim votlim zobu našli? To je bilo edino, kar se nam je posebnega na tej poti primerilo.

Tretji zgodek.[uredi]

Enkrat sim bil v veliki nevarnosti, medzemeljskim morju utoniti. Kopal sim se namreč enega dne popoldne poleti blizo mesta Masilie v morju, kar zagledam veliko ribo z odpertim gobcom silno urno proti meni plavati. Tu ni bilo nič muditi se, oditi pa tudi ni bilo mogoče. Brez odloga sim se kolikor mi je bilo mogoče vkup stisnil. Tako skupej stisnjen smuknjem ravno med njenimi zobmi naravnost v njeni želodec. Vsak si more misliti, da sim tukaj v tamoti tičal, pa vunder na gorkim. Ker sim začel pa ribo počasi v želodcu tišati, bi se me bila gotovo rada znebila. Ker sim imel dosti prostora, sim ji z becanjem in suvanjem kaj nagajal. Nič ji pa ni bolj nagajalo, kakor kadar sim svoje noge prav urno premikal, ko sim poskusil poljko plesati. Strašno, strašno je zakričala in se skorej navpik s polovico svojega života iz vode vzdignila. S tem si pa druzega nič ni pomagala, kakor da so jo mornarji, ki so se ravno memo peljali, zagledali in kmalo potem z osmi umorili. Ko so jo na barko potegnili, so se posvetovali, kako bi jo razrezali, da bi več masti dobili. Slišal sim ta pogovor in ker tudi laško umem, sim bil v neizrečenim strahu, da bi tudi mene z nožem zadeli. Zato sim se po mogočosti v sredo želodca postavil, kjer je bilo za več kot 12 ljudi prostora, ker sim si mogel misliti, da jo bodo najpervo pri koncu začeli dreti. Kmalo sim se pa bati nehal, ko so jo začeli na vampu rezati. Koj ko je nekoliko svitlobe do mene prišlo, sim zavpil iz celega gerla, kako rad bi gospode poznal in vidil, da me bodo iz ribe rešili, v kteri bi mi bilo skorej poginiti. Ni mi mogoče popisati, kako so se čudili, ko so človeški glas iz ribe zaslišali. Še bolj so se pa zavzeli, ko so popolnama nazega človeka iz ribe priti vidili. Ko sim nekoliko jedel in pil in se v morju opral, sim plaval svojo obleko iskat, ktero sim na breg u tako našel, kakor sim jo pustil. Po moji pameti sim bil kake tri ure v želodcu ribe zapert.

Četerti zgodek[uredi]

Angležka barka me je imela v Ameriko prepeljati. Ko smo kakih šest tednov na morju bili, je zletela barka z vsim, kar je na nji bilo, ker je bila z pulfrom obložena, ki se je menda unel, v višavo.

Ko sim tako nekaj časa omamljen med zemljo in nebom plaval, sim padel v morje. Našel sim nekaj terdega pod sabo in ko sim bolj natanjko pregledal, sim spoznal, da sedim na morskim somu. Ko sim na-nj priletel, ga nisim prav nič v njegovim pokoju motil. Bil je kakor mertev. To sim kmalo sebi v prid obernil. Snel sim verižico, na kteri sim navadno svojo uro nosil, s zavrata, oberzdam z njo soma in ga dobim tako v svojo oblast. Kmalo se je zbudil. Terdno sim prijel vajete, ga zbodem potem z ojstrogami, kterim se je, kakor dober konj vdal, in je šel zdaj kakor blisk po valovih. Zdalječ sim zagledal silno veliko barko na morju. V nekih urah sim jo došel, pa tako je bila visoka, da vojaki, ki so bili na nji na straži, mojega glasu zaslišali niso, če sim še tako močno kričal. Z znaminji sim se jim hotel razodeti. Pa tudi to ni nič pomagalo. En cel dan sim se že ob barki vozil, pa še nisim do njenega konca prišel, in niso me ne vidili ne slišali.

Mornarji, ki so bili na tej barki, so mogli biti velikani iz kakega neznanega dela sveta. Ne upam se jih popisati ker bi mi, če bi vam tudi golo resnico povedal, ne verjeli.

Nazadnje so me zagledali. Pa komaj me spazi vojak, ki je bil na straži, kar prime poleg njega stoječo kanono, pomeri in streli na mene. V mojo srečo ni zadel ne mene ne moje ljube ribe, pa kugla je vunder nad mano v morje žvižgala.

Vsak človek ve, da nisim strahljivec. Pa kaj bi mi pomagalo, če bi bil serčen kakor Štempihar? — Prav nič ne! Razun svoje sablje, ki sim jo imel vedno sabo, nisim imel nobenega druzega orožja, in de bi pa ti Goliati s kanonami na mene streljali, mi je bilo moje življenje preljubo. Storil sim tedej urno sklep, poženem svojo ribo proti dnu in vsa vesela, da spet v svojo domačijo pride, je smuknila z mano v dno morja.

Že več ur sim vedno navpik se doli peljal, in še vedno so žvižgale kugle nezmerne barke okrog mene; pa tako srečna sva bila, da ni nobena naji zadela. Pa druga mi je žugala. Ko je, bil namreč moj morski konj ves v svoji domačiji, je postal tako divji, da mi je skorej ušel. Ga vkrotit, mu zabodem ojstroge tako globoko v strani, da mu je kri s curkom tekla. Pa še bolj sim ga razkačil in vse moči mi je; bilo treba, da sim ga vkrotil. Nazadnje so mu vunder ojstroge pomagale. Ker je toliko kervi zgubil, je začel slabeti in vkrotil se je. Dve velike z mazilom namazane obkladi sim mu položil na rane, da bi vse kervi ne zgubil in toliko mirneje sim šel dalje proti dnu, ker tudi kugel ni bilo več čutiti.

Četerto uro je začelo doli pod mano bolj in bolj svitlo prihajati, in to kar sim čez nekaj minut vidil, je bilo tako čudno, de ga vse svoje žive dni ne bom pozabil. Prišel sim namreč do glažovnatih tal, ki so bile obnebje spodnjega sveta in so ločile morje od krajev, v kterih so bili presivavci. Zakaj morske device, ktere tukaj doli stanujejo, te zapeljive stvari zamorejo nekaj časa v vodi živeti, večdel pa vunder na suhim žive in imajo prav vročo kri.

Skozi te tla se je vidilo, kakor skozi zrak ali Iuft, in pod njo sim vidil tako lepo in obilno naturo, kakor se more le v kakih bukvah brati. Da je res kaj tacega na svetu, bi si ne bil nikolj sanjati dal, in tukaj sim vunder vse v resnici vidil.

Stopil sim s svojega morskega konja, ga privežem h kolu in išern vrat v lepi lepi vert. Dolgo jih nisim mogel najti; nazadnje me pa zagleda ena lepih devic, potaplja z lepim perstom na glažnato steno, in brez da bi bil vidil, kako se je zgodilo, se odpro vrata naglo naglo in notri sim bil in ne ene kaplice morja ni bilo skozi.

Prijazno in se prilizovaje mi je podala zala devica roko in mi obljubila, me povsod voditi in vse bogastva in zaklade tega kraljestva pokazati.

Najpervo so vidile moje oči dolgo versto poslopij; silno velike so bile in zdelo se mi je da so to hrami. In to so bili tudi. Tukaj so bile namreč vse reči, ki so se v sto- in stoletjih vtopile, skerbno spravljene, da bi se, ako bi njih gospodarji se kdaj oglasili, tajistim zopet nazaj dale. Vse je bilo z imenom nekdanjega lastnika zaznamovano, in reči smem, da ima marsikdo, ki na zemlji berač je, tu doli velike bogastva. Tudi ime svoje rodovine sim našel tu zapisano. Ogledal sim vse tu shranjene naše reči, in rad bi bil vzel marsikaj, naj rajši pa vse sabo; ali kako bi bil to sabo spravil? Shranil sim samo eno škatlico z lepimi demanti, ki niso bili dosti drobneji kakor kurje jajca. Čuvaj ni nič rekel zoper to. Dal si je pismo narediti, v kterim sim poterdil, kaj sim prejel.

Ko sva zopet na prosto prišla, nama pride cel roj druzih morskih devic naproti. Ko so mene zagledale, so padle po meni, me vzamejo moji zali tovaršici, v ktera pa ni bila nič lepši kakor vsaka njih. Šel sim zdaj iz ene roke v drugo; objemale so me in stiskale ter vpile: »Ostani pri meni, ne, pri meni, lepi fante! — Ostani moj mož!« 

Bog ve, če bi me ne bile nazadnje v kose raztergale, da bi vsaka kaj od mene imela; pa v mojo srečo mi je moja tovaršica pomagala. Rekla jim je, da ima ona največi pravico do mene, in res so kmalo odjenjale. Rekla mi je zdaj, da naj popolnama pri nji ostanem. Pa kakor je znala, sladko prositi, ji vunder nisim hotel dovoliti. Nikakor se nisim mogel premagati, za vselej od meni podobnih ljudi ločen ostati. Obljubil sim pa, saj osem dni ostati.

Prav vesele dni sim imel v teh neznanih krajih, kamor je marsikter umerjoč prišel, kterih pa razun mene še nobeden ni zapustil. Letal sim brez pameti od veselja do veselja.

Ko mi je moja lepa prijatlica marsikaj od njenega rodu povedala in mi vse pokazala, kar je bilo tu viditi, mi je še enkrat rekla, da nej pri nji ostanem. Vse, kar mi je pokazala, mi je vabilo, ondi ostati. Kdo je na zemlji, kteri bi se ne dal rajši pitati in bi ne živel v miru, kakor bi se trudil na zemlji. Nevem, kaj bi bil zvolil, če bi ne bil čutil, da me nekaj na persih tiši. Huje in huje me je tišalo in kmalo sim vedel, od kod to pride. Spoznal sim namreč, da mi ondašnji zrak ne tekne. Dosihmal sim shajal še z unim, ki sim ga bil sabo prinesel; pa to, kar sim ga še imel, je šlo h koncu, in zadušil bi se bil, če bi se bil le še petnajst minut mudil ostati.

Povedal sim to svoji prijatlici in sim jo lepo prosil, mi brez zamude neznane vrata odpreti, ako noče, da bi brez sape in koj mertev pred njo ne padel. Da bi jo lože premagal, mi mojo željo spolniti, sim ji obljubil, koj ko mi bo mogoče, se k nji nazaj verniti, in potem pa tudi polno barko zemeljskega zraka sabo pripeljati, da mi bo mogoče, vsaj eno leto pri nji ostati. »Ako ni drugač, da se morava ločiti,« je rekla zala devica, »se pa verni! pa ne pozabi, predragi Kljukec, da je v globočini morja serce, ki za tebe gori. Pridi k meni nazaj, kadar se ti poljubi in z veseljem te bom sprejela.« Pa te sladke besede niso zamogle me nazaj deržati. Slovo sim vzel po spodobnosti od morskih devic in od svoje prijatlice in ta me je še do meje spremila.