Laži baba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Laži baba
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




LAŽI BABA


Ob Kolpi je v revni bajti živela uboga osebenjka, ki je imela edino hičerko Barico. Nič ni pomagalo, če je mati svojo hčerko zmerom lepo učila; deklica je odrasla v lažnivko, ki je dvakrat usta odprla, a se je trikrat zlagala.

Uboga ženska dolgo ni vedela, kaj je temu vzrok. Končno pa se je skrila ob poti za brinov grm in čakala, kdaj se bo vrnila njena hčerka, ki jo je poslala v sosednjo vas po škopnjak slame, da bi si z njim prekrila raztrgano streho na bajti. Ko tako čaka in čaka, vidi, kako se je ob bregu lene Kolpe kar na lepem ustopila pred njeno hčerko stara baba z dolgim, šilastim nosom in sivimi razmrščnimi lasmi.

»Kam greš, Barica?« je vprašala.

»Domov k materi,« je dekletce odgovorilo.

»Pa kje si bila?«

»Volem v sosednji vasi sem repe česala in za rogmi sem jih žgečkala,« je odgovorilo dekletce v šali.

»To tudi materi povej,« se je zarežala stara ženska. »Pa še to reci, da so ti voli štopnjak požrli!«

Komaj je izgovorila, je potisnila med brezzobe čeljusti prste in zabrlizgala, da je letelo skozi ušasa. V tistem trenutku se je prikazal pred starko sam vrag z netopirjevimi perutmi. Ona pa je zajezdila njegovo grbo, potegnila deklici iz rok škopijak in s hreščečim glasom zaklicala:


»Hi, konjiček,

hi, vražiček,

sestro Lažibabo nesi,

na Kleku z grbe jo iztresi!«


Vrag je zakapitljal, si spodvihal rep in zamahnil s črnimi kreljutmi. Preden bi naštel do tri, je že izginil začudeni deklici izpred oči.

Ko se je Barica povrnila domov, je bila ko obsedena. Čim bolj jo je mati prosila, naj ji po pravici pove, kje je hodila; tem bolj je tiščala svoje in lagala, da je volem v sosednji vasi repe česala ter jih za rogmi žgečkala, pa da so ji izproseni škapnjak slame požrešni voli medtem požrli.

Uboga osebenjka, ki je vedela kako in kaj je z njeno hčerko in ki je na lastne oči videla, kako je hčerko urekla Lažibaba, je odšla v zemeljsko kapelico pod goro kučarsko in tamkaj preklečala sedem dni in sedem noči, da je hčerki Barici izprosila milost.

V Beli Krajini pa še dandanes pripovedujejo, da je tistega otroka, ki se zmerom laže, urekla sama Lažibaba s Kleka.