Laž

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Laž
Gregor Koritnik
Izdano: Slovenski narod 21. december 1907 (40/296), 1–2
Viri: dLib 296
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Anica je prinesla v sobo kavo in jo postavala na mizo kakor vsako jutro. Njene velike, črne oči so prešerno premerile sobo od enega konca do drugega in ustne so zaklicale polglasno sladko in nekam plašno: »Milan.« To je bil njen vsakdanji jutranji pozdrav in Milan je že vsakokrat imel zanj primeren, ljubezniv odgovor. Rahla ljubezen, ki se je izpočetka razodevala le v tihih, globokoizraznih pogledih, je rasla med njima boljinbolj, osvajala je njuna srca kakor osvajajo zlati solnčni žarki solnčne rože in se vkoreninjala v mladih dušah kakor s tisočerimi nitkastimi koreninicami ... Ljubezen ne osvaja le duše, ona se preliva tudi v krvi in se v njej pretaka po celem telesu, provzročujoč toploto in svežost in moč občutkov ... V mladih, neizkušenih dušah se pojavi kot rahel dih jutranje sape, ki polagoma narašča in se stopnjuje v mogočen, nevzdržljiv orkan strasti, ki razjeda mlade moči in razburja duhove s krvavimi tragedijami in duhomornimi slutnjami ... Milan in Anica sta šla po natančno začrtani poti ljubezni: pogledi, rokovanje, poljubi, objemi in tako sta stala po prvem in drugem dejanju tragedije pred katastrofo.

Ko je postavila Anica kavo na mizo in je poklicala Milana, jo je ob­šla nenadoma neka zloslutnja misel. Okno ob njegovi postelji je bilo zastrto kakor prejšnji večer z rožastim zagrinjalom, zrak v sobi je bil nenavadno hladen in svež in postelja ob oknu je bila prazna ... Stene so bile prazne in mrtvo je bilo v sobi kakor bi imeli mrliča. Ura na steni je stala tiho, nepremakljivo. Ustavila se je enkrat ponoči ...

Anica se je zdrznila. Nekaj mrzlega je prešinilo njeno srce z mrliškim strahom, da je prebledela. Toda le za hip. Hipoma je skočila s stola, ki se je vsedla nanj in je skočila pogledat v drugo sobo, katere vrata so bila malce odprta. Strahoma in radovedno je prijela za kljuko, odprla je tiho, polagoma, da bi ga slučajno iznenadila in je rahlo in previdno pomolila drobno glavico v drugo sobo: »Milan.« Zopet je bilo vse tiho in mirno kot prej in Anica je zbežala iz sobe.

Šla je v svojo sobo in je poklicala mamo.

Mati je pa že vedela vse. Prav nič ni izpremenila potez na svojem obrazu, mirno je poslušala pretrgano pripovedovanje preplašene hčere in je rekla naposled v prisiljenem smehu: »Ušel je, Anica, pa se bo kmalu vrnil ...« To je Anico nekoliko pomirilo, zlasti pa še ravnodušno obnašanje, ki ga je razodevala mati v tem slučaju. Stopila je k oknu, se sklonila nizko nad bujno razcvele rože in se zamislila bogvekam ...

V nedeljo, popoldne je bilo ... Z Milanom sta bila sama doma in sta gledala pri odprtem oknu na ulico. Vse živo je bilo spodaj, v solncu so se blesteli dragoceni prstani in srebrne verižice, šumela je svila in cilindri mestnih filistrov so bahato žareli v solncu ... V gostilni na nasprotni strani je bil ples. Razbrzdana, pijana muzika je glasno odmevala čez cesto in kričanje pijancev se je neprijetno družilo z zaljubljenimi akordi dunajskih valčkov. Smeh in petje se je spajalo v razkošno himno nedeljskega popoldneva; gorela so lica, ljubila so se srca ...

Milan pa ni bil vesel tisto popoldne. Molčal je in je gledal skozi okno na pisano množico veselih fantov in deklet, nasmejal se je zdajpazdaj, ali njegov smeh ni bil podoben smehu, ki je poplavljal krčme in ulice, bil je zbadljiv, pritajen posmeh, s katerim je on navadno govoril o nadutih filistrih in debelih krčmarjih, kadar je bil slučajno zamišljen in slabe volje. Bil je še precej idealen v tistih letih in nič na svetu mu ni bilo bolj zoprno kot tolsta nečistost, ki se skriva pod filistrskimi cilindri in posvečenimi suknjami ... Tiste ljudi je sovražil iz dna duše in bežal je iz njihove bli­žine kakor pred smrtjo ... Ubita srca imajo, ubite duše ...

Milan je bil resnično zaljubljen. Le ljubezen očisti človeško srce in poglobi njegovo čuvstvovanje. Nikjer ni lepota lepše izražena kakor v neizpeti pesmi, ki jo sanja zaljubljenčevo srce in resnica je najlepše razodeta v skritih mislih tragičnega pesnika ... Pesem, ljubezen in tragika, to je bila za Milana tista troperesna deteljica, ki so jo sicer modrijani umetno sestavili in jo tako izraženo postavili v okvir ideala. Ljubil je Milan, bil je tragičen in laž je bila vzrok njegovi nesreči.

In zakaj je lagal? Sam ni vedel, kako je prišlo do te krasne laži. Enkrat je prišel nekoliko vinjen iz krčme, kjer je bilo veselo društvo gospodov in dam. On je sedel kakor po navadi v sosednji sobici in je gledal vesele obraze in užival srečo, ki je bila delež njegovih sosedov. V njegovi duši se je oglasila osamljenost, težka misel je osvojila njegovo glavo ... Težko je biti človeku samemu na svetu ... Začel je misliti na svojo prošlost, na nejasno bodočnost — večna pustinja — — Ako bi se oženil? Na misel mu je prišla Anica; bolj jasno kakor drugokrat je zažarela ljubezen v njegovi duši, zasmejalo se je njegovo srce v radostni slutnji in nekaj mehkega, kakor balzam se je prelilo po njegovem telesu. K njej stopim in ji rečem moško besedo: Anica, bodi moja žena! In ko je tako mislil, se je zvalilo breme z njegovih ramen, prsi so se razširile kakor v blaženem pričakovanju in kri mu je udarila v lice. Še tisto dopoldne je razodel Anici svoje srce in življenje, sezidano na krasni laži, je zagorelo pred mladima zaljubljencema v solnčni luči ... Najsrečnejši je bil tisti dan v njunem življenju in ljubezen ni bila nikoli krasnejša kakor v tistem hipu ...

Od takrat je minilo že več tednov. Anica je bila boljinbolj vesela in živahna, veselo pričakovanje in otroška lahkovernost sta jo v njeni sreči spravili skoro ob pamet. Letala je okrog kakor razposajen otrok, igrala se je in smejala ... Milan je pa postal tih in zamišljen. Na njeno prijaznost in ljubezen je sicer odgovarjal ljubeznivo in prisrčno, ali nekaj hladnega je zvenelo vedno iz njegovih besed in skoro prisiljenega smeha. Hodil je okrog povešenih oči in bledega obraza in večkrat se je zbudil ponoči v nemirnih sanjah in obupno stokal ... Čuden je postal in nihče ni vedel, kaj mu je. Zbolel je za tisto boleznijo, ki je strašnejša kot sušica in obupnejša kot ljubosumnost — na zatajevanju laži ... Globoko v prsih ga je grizel črv ljubezni, sezidane na laži. Prepričan je bil v svojo laž, bolj prepričan kot v resničnost svojega življenja in toploto solnčnih žarkov in vendar ni mogel razodeti svoje notranjosti nobenemu izpovedniku, nobenemu božanstvu. Ljubezen, ki se je vkoreninila v njegovem srcu, je začela izpodjedati laž. Pognala je tisoč in tisoč skritih, finih koreninic, zagrizla se je z neizpustnimi zobmi v njegovo meso, razrasla se je v mogo­čno drevo, ki je pognalo košate veje in vejice po celem telesu ... Svet, ki ga je sicer ljubil, se mu je začel zdeti neizrečeno zloben in lažniv, vse se je združilo in vrtelo le v enem, divjem, brezupnem kolobarju, ki mu je laž za­črtala smer in svrho ... In vendar je on čutil, da mora ravnati tako in ni izhoda iz labirinta njegove ljubezni drugje kakor po laži. Spoznal je vso žalost in bridkost svojega življenja: večna pisarna in mizerna plača ... Dobro je vedel, da ni nikjer rešitve njegovemu položaju, da je njegovo življenje obsojeno v večno noč in trpljenje. In ker je ljubil neizmerno in brezupno in ker je moral kazati na zunaj veselo lice in zadovoljen izraz, a v notranjosti je nosil pekel s tisočerimi mukami in očitanji, se je prevleklo njegovo lice z bledim, mrliškim prtom ... Zavest, da laže in vara sebe samega, Anico in svojo okolico, mu je rezala srce kakor ostrorezni nož, kajti bil je idealen in čist v svojem jedru in le neka neznana, neodoljiva sila ljubezni ga je pahnila laži v naročje. Večkrat je bil že namenjen, da stopi pred Anico oči v oči in ji izpove svoj greh ... Tudi njeni materi je neštetokrat nameraval odkriti svoje srce in svoj položaj. Več­krat mu je bila že beseda na jeziku, ali zopet ga je nekaj prijelo za grlo kakor klešče: molči! Kaj bodo rekli ljudje, kakšen bo tvoj značaj in Anica — Molčal je in v njegovi duši je besnel boj ljubezni in laži ...

Ob nedeljah popoldne, ko je zunaj sijalo krasno, toplo solnce in so plavale nad mestom zaljubljene pesmi in pretrgani glasovi predmestnih pijancev, je sedel Milan doma in čital. Daleč od sveta in življenje je opajal svoje srce z izmišljenimi zgodbami in iskal tolažbe v pesniških tož­bah in sanjah. Takrat se je za hip olajšala njegova notranjost in ljubezen mu je zasijala v nekdanji krasoti. Tako je sedel neko nedeljo popoldne na divanu in je prišla k njemu Anica. Bila je v domači sobni opravi in rdeč mantiné ji je ohlapno padal čez drobne, komaj opazno vzdignjene prsi ... Bila je krasna v svoji še skoro otroški mladosti kot češnjev cvet, ki se ni dahnila vanj vroča sapa bridkega spoznanja. Na ustnih ji je plaval zaljubljen smeh: »Ali me ljubiš, Milan?« 

Milanu se je zdel ta glas kakor očitanje.

»Saj veš, Anica ...« 

Hotel je govoriti dalje, a beseda mu ni hotela na jezik. Nekaj ga je sililo kakor ukazovanje: Laži, uživaj kakor lažejo in uživajo drugi. Ne bodi bedak, idealist ... Stisnilo ga je za srce.

»Ljudje ljubijo, a jaz ne verjamem ljudem.« 

Anica ga je začudeno pogledala. Nato se je ljubko nasmejala in se nagnila skozi okno. Z roko je zadela ob vazo z rožami. Odtrgala je rožo.

»Ali jo hočeš?« 

»Vrzi jo na cesto, v blato ...« 

Milan je prebledel, ustrašil se je skoro svojega glasu. S ceste je odmeval glasen smeh pijanega fanta.

»Čudno govoriš danes, gotovo si žalosten.« Njen glas je bil napol strog, napol radoveden.

Milan je molčal. Čutil je, kako se nekaj ruši v njegovi duši, nekaj neizrečeno krasnega pada v blato ... Še par krepkih sunkov, par trdih udarcev in porušena bo veličastna stavba njune ljubezni.

Na cesti je rastel hrup. Ljudje so se trumoma vsipali iz sosednje gostilne kakor čebele iz čebelnjaka. Pijana ženska je vlekla za roko mladega fanta in zmerjala ljudi, ki so se nabrali radovedni okrog zanimivega prizora. Milan in Anica sta gledala komedijo skozi okno.

»Kaj vas briga, ako ga imam rada ... Zijala! Pojdi z menoj Frane, tam je moja soba ...« Ženska je pokazala z roko nerodno na neko okno. Množica se je razposajeno krohotala: »Ne bodi len, fant ... Lepo priliko imaš ... Ni vsak dan nedelja ...«  Ženska se je pijano opotekla in prijela okrog pasu fanta, ki se je rdeč kot velikonočno jajce obrnil po množici. Sram ga je bilo in je sunil žensko od sebe. Ona se je zadela ob vežni kamen in se neestetično zvalila na cesto ... Med moškimi je zabučalo morje smeha in porogljivih opazk, ženske so se sramežljivo obračale in tiščale robce na usta. Od nekod je prihitel redar, ki je razganjal radovedno tolpo in prijel žensko, ki se je že spravila na noge in obsipavala gledalce z najokusnejšimi priimki ... Redar je z žensko izginil za bližnjim vogalom in množica se je polagoma razšla. Anica je že zdavnaj zbežala od okna, ker je je bilo sram nelepega prizora, Milan je pa ostal pri oknu do konca in se nato čudno zasmejal.

»Kaj se smeješ?« 

Anica je stopila k njemu.

»Kdo bi se ne smejal komediji, če je originalna in duhovita in poleg tega še povzeta iz resničnega življenja. Kaj ni vredna humorja, tako nenavadna predstava ljubezni ... ha, ha ...« 

Milan je govoril prisiljeno in njegov glas je rezal ostro in zbadljivo. Anica ga je jezno pogledala:

»Take nespodobnosti se ti dopadejo! Nisem mislila ...« 

Milan je čutil, da je zadel v meso.

»Vsaka originalnost je zame lepa, posebno pa v ljubezni ...« 

»Kakšna ljubezen?!« 

»No, kaj ni bila tukaj ljubezen in še kakšna, vroča ... Vse kaj drugega kakor najina ...« Zadnje besede so se mu trgale na jeziku in plašno je gledal Anico, ki je bila bleda kot platno. Vsedla se je in je zopet vstala, zaničljiv izraz ji je zaigral na ustnah in se je obrnila koketno in odkorakala ponosno v svojo sobo: »Zbogom, ljubezen!« 

»Zbogom, Anica.« 

Tisto popoldne je bilo silno dolgo in žalostno, Milanu se je zdelo, da so se stene njegove sobe razmaknile široko na vse štiri strani in se kon­čno izgubile v neizmernost. Brezkon­čna pustinja se je razgrnila kroginkrog in on je hodil po njej bolan in žejen ... Ni bilo studenca, da omoči v njem osušene ustnice, ni bilo sladkega obraza in dobre roke, ki bi se nagnila preko njega in mu pobožala bledo lice. Sam je bil v tistem pustem kraju, pogreznjen do vratu v enem samem umazanem čustvu, ki mu je zalilo srce kakor z blatno, nečisto vodo ... Umazana reka laži je šumela pred njegovimi očmi, mu oškropila obleko, mu pljuskala na usta. Zadušljiv, nezdrav zrak se je širil ob njenih bregovih in venele so rože in trava v njegovih poljubih. Nova laž je bila obupnejša, strašnejša od prejšnje ... Vrgla je v blato njegovo plemenitost, izlagana zlobnost je ubila v Aničinih očeh njegov čisti značaj in on je postal po svojem priznanju in svoji volji — prosti lopov. To je bridko občutil takoj v prvih urah svoje osamljenosti in bilo mu je težko na smrt. Poglobil je misli v svoje življenje, opravičeval je svoje dejanje, branil se je ljubezni, ki je vzplamtela zdaj v njem močneje kakor kdaj prej, ali vse je bilo zaman: laž mu je vrgla v obraz vse opravičbe in zagovore, njen satanski smeh je rezal kakor nož njegovo notranjost ... Zakaj je storil ta korak? Kaj ne bi mogel raztrgati na lep način svojega razmerja, stopiti pred ljubico, ji pojasniti svoj težki položaj, se opravi­čiti pri materi in iti prijatelj kakor je prišel težkega srca in žalostnega spomina križem svet? Zakaj je napravil komedijo, ki se je tako tragično ponesrečila?

Milan je čutil veliko laž in zmoto, ki jo je napravil in bilo mu je žal, neizmerno žal ... Od tistega dne ni več pogledal odkrito ljubici v oči, ni ji več rekel sladke besede. Neizrečen gnus do samega sebe in do sveta je bil odslej njegov delež. Bolj kot kdaj je občutil zdaj, kaj je ljubezen in postal je blazen v svojem nedosežnem hrepenenju. Zopet sta bila z Anico prijatelja, ona ga je ljubila kot prej, a on je zatajeval svojo ljubezen, gasil je ogenj, ki mu je razjedal dušo in mu trgal mladost z lic. Molčal je in ni rekel ne belo ne črno, a njegov molk je potrjeval laž, ki je ujela v zanjko njega in njegovo ljubezen. Ponoči v sanjah je gledal resnico: dvoje mladih življenj je bilo obsojeno v večno smrt, kjer je dišalo po krvi in grehu, videl je ljubezen v sliki nedolžne deklice, ki sedi gola med starimi razuzdanci in pije iz čaše z oskrunjeno krvjo nedolžnega otroka ... Strah ga je bilo in je kričal v sanjah divje, brezupno ...

Nekega dne se je napil v družbi predmestnih vlačug in se je pijan in umazan vrnil domov. Zvalil se je na posteljo in je govoril sam seboj in se smejal v strop kakor blazen ... Iz sosednje sobe je stopila Anica. Ko ga je videla, kako pijan buli v strop in se neumno smeje, je stopila k njemu in mu rekla mehko očitajoč:

»Ah, kakšen si postal, Milan.« 

On se je prestrašil njenega glasu.

»Ne obsojaj me, draga ... Tako je sojeno ...« 

Neizrečeno težko mu je postalo pri pogledu na nedolžnega otroka in skoro bi se zjokal. Tisti hip je zagledal pred seboj njeno tragiko in so mu prišle na jezik sožaljne besede:

»Pazi, Anica, da ne boš sojena ...« 

Ona je čudno pogledala pijanca.

Mislila je, da se mu blede. On jo je bliskoma ujel za roko in jecljal žalostno in mehko kakor otrok:

»Jaz ... jaz sem že sojen ...« 

Nato se je obrnil vstran in ječal kakor bolnik. Na obrazu se mu je poznalo, da silno trpi, ustne so se zgibale kakor bi hotele nekaj povedati, prsi so se mu burno dvigale. Zaril je obraz v blazine in je ihtel ...

Tisto noč je skrivaj pobral svoje stvari in je izginil.

Drugo jutro je bila postelj prazna in Anici se je trgalo srce v negotovih slutnjah. Zdelo se je, kakor da je zašla v neki skrivnostni labirint, odkoder ni izhoda. Laž življenja in skrivnost ljubezni je začela rahlo trkati na duri njene mladosti ... A ker je bila še mlada in neizkušena, in je bila njena ljubezen velika in neomadeževana, je pognalo iz njenega srca sladko, veliko upanje ... Vsako jutro in vsak večer je stala pri oknu in je pričakovala, kdaj pride zaželjena ura ... Stopil bo izza vogala, pogledal na okno in pozdravil. Njegove oči bodo zaljubljene, čiste in njegov obraz bo svež in vesel kot jutranje solnce ... Z mehkimi besedami jo bo prosil za odpuščanje. In ona ga bo ljubeznivo pokarala, mu pobožala razkuštrane lase in mu odpustila. Zopet jo bo ljubil kot prej, ji kupoval bonbone in igrače, jo pital z najslajšimi nazivi in jo peljal pred altar ...

Od dne do dne je rastel njen up, je rasla njena ljubezen. Pričakovaje je gledala skozi okno, pogledala na vrata, če so slučajno zaškripala in se odprla. Nekaj kakor pritajen strah je sevalo iz njenih oči, temne slutnje so se porajale v duši ... Tekla je k materi:

»Ali je že pisal?« 

»Nič ne piše, gotovo se kmalu vrne ...« 

Upanje je zasijalo iz njenih oči.

»Kaj ne, da se vrne?« 

Mati se je prisiljeno nasmejala:

»Bogve ...« 

Ta odgovor pa Anici ni bil po volji. V materinih očeh je ležala neka prikrita laž, ki jo je Anica v tem hipu opazila. Za njenimi besedami se je skrivalo nekaj, kar jo je navdajalo s strahom in nemirom ... Nekaj ji je reklo, da mati laže ... Morda se ne vrne Milan nikoli več, morda ji mati vedoma prikriva resnico ... Sklenila je, da mora izvedeti resnico, kajti to življenje je bilo zanjo strašno in brezupno. Nekega jutra je stopila k materi in jo vprašala krepko in odločno:

»Zakaj ne govorite resnice?« 

To je bilo bridko očitanje in mater je zazeblo do dna srca. Hči ji očita neresnico, jo postavlja na laž ... Segla je v žep in pokazala pismo ...

Anica je čitala in prebledela.

»Laž!« 

Lagal je Milan, lagala je mati in ljubezen sama tako krasna in veličastna je bila zlagana. Kakor ostra, dolga igla se je zabodlo Anici v srce to spoznanje, omahnile so ji roke in se je zaprla v sobo. Šumelo ji je v glavi, trgalo se ji je srce in v mozgu jo je žgalo od razočaranja in britkosti. Divje, umazane misli so se podile po njeni glavi, sovraštvo do ljudi, do Milana in do matere, da, celo do matere je besnelo v njeni duši ... Mlade ustne so prisegle maščevanje ...

Stala je pri oknu ... Kakor nekdaj so hiteli spodaj veseli obrazi, smeh in muzika je prešerno bučala iz sosednje gostilne, fantje in dekleta so rajali v plesni dvorani. Cvetele so akacije v bližnjem drevoredu in dva zaljubljenca sta sedela na klopi tesno drug ob drugem in se ljubila ... Anica je slišala sladki smeh in njeno srce je umiralo od britkosti ... Tako krasna je bila ljubezen, ki se ne vrne nikoli več ... Naslonila je obraz na okno in je jokala. Tako je jokala nekoč, ko je šel Milan po svetu in ga ni bilo dolgo domov. Krvave so bile njene oči, ko je stopil Milan pred njo: »Kaj si za mano jokala?« 

»Nisi vreden ...« 

Tako žalostno je bilo njeno očitanje in tako sladko je bilo odpuščanje, da jo je Milan nehote stisnil k sebi in jo poljubil na sladke, črne oči ... Tisti poljub je bil res spočet v ljubezni, vse drugo je bilo izmišljeno, izlagano ...

Kapale so solze in kelih žalosti je bil napolnjen do roba. Rože na oknu so venele in umirale, roka ljubezni jim ni prilivala več vode življenja ... Tudi rože je začela sovražiti Anica — »vrzi jih na cesto, v blato ...« Milanov porogljiv smeh ji je šumel v ušesih, pred očmi ji je plesal tisti umazani prizor s ceste, smeh pijane vlačuge je napolnil njeno dušo ... Tisto je bila resnica: živa, velika resnica, vse drugo je zmota in laž ...

V mladi duši so se trgale strasti, v divjem vrtincu so se podile misli brez konca in kraja. Zmagovala je resnica, ki je bila bridka in umazana ...

Nekega pomladanskega dne je izginila Anica.

Šla je za Milanom — — —

Takrat so zunaj cvetele rože in so se ljubili pod akacijami zaljubljeni pari, pesmi so slavile majniško pobožnost in sanje so praznovale vstajenje v zaljubljenih dušah ... In glej: Takrat je stopil po aleji človek, ki ni nikoli poznal ljubezni in ni služil laži, ker je ljubil resnico ... In ker je bil lep tisti dan in je bilo solnce visoko in toplo, je razprostrl roke v sladkem razpoloženju in je govoril sladko ginjen: »O solnce nebeško, tudi name grešnika liješ svoje tople žarke. O, ti si kot ljubezen, ki deli milost vrednim in nevrednim ... Ti si kot Anica, moja sladka ljubezen!« 

Imela je pa Anica takrat šele sedemnajst let ...