Lačno srce

Lačno srce Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Lačno srce, Obzornik, 1969, let. 24, št. 4, str. 250.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Da bi ustavil Čas,
je zbežal pred motorji,
reflektorji in stroji
mimo nebotičnikov iz jekla,
bencinskih črpalk in hidrocentral
po asfaltni cesti.
Za njim so ostali stolpi tovarn,
zvoki jazza in smrad po bencinu …
Ko pa je stopil na zemljo,
se mu je noga vdirala,
da jo je stežka vlekel iz blata.
Obstal je pod mračnim nebom,
da bi prevpil Tišino,
a Tišina je prevpila njega,
kričala je in vpila, rjula in tulila:
Kje si človek?
Pa si je zatisnil ušesa,
da ne bi slišal Tišine,
vlekel noge iz blata,
da bi se vrnil nazaj na asfaltno cesto,
do bencinski črpalk in hidrocentral,
do hrupa dvajsetega stoletja.

Opombe urednice

1. Vera Albreht, Lačno srce, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, tipkopis, IN = 6796.
2. Pesem Lačno srce me nekoliko spominja na Atomski vek Mateja Bora (V poletni travi, 1963, str. 126-140).