LVI. Ko pesniška Vila priplava nad mé

Ko pesniška Vila priplava nad mé,
Krasoto jaz nje občudujem strmé,
Lepoti pozemeljski vsej odmrjèm,
Zaprem si oči, jih na znotraj uprèm, —
In nêba ne vidim, ne vidim zemljé.
Ko v temen zastòr
Zavito nebó je tam gor;
A v glavi se nov mi odpira obzòr,
In zvézde, pri zročih očéh mi temné,
Krasnó pri zaprtih mi zdaj zabliščé:
Pri zvézdici zvezda mi miga —
A kdo jih prižiga?
Luč večna — srcé!
Kako se množé!
Sè svojega jaz pa nebá,
Z obzorja srcá in duhá
Najlepše Vam zvezde izbiram; —
A žalosten nánje sedaj se oziram:
Kje kras je njih prejšnji in čar?
Zvezdé li so moje to mar?
Pač so! ... a najlepše zvezdé,
Če taknejo jih se človeške roké,
Svetlobe, krasote nadpol izgubé!