LV. Povest o čarovnicah pravi

Povest o čaróvnicah pravi:
Zgrbančen jim bil je obràz,
Razmršena griva na glavi,
Grdé, — a oblastne tačàs.

Na metli v oblak so frlele,
Ta bil je njih silni prestól,
Tam kóvale gromov so strele,
In točo so vsipale dol.

Ko v meglah, so v srcih mladine
Provzróčale vihre grozné,
In kuhale lečne rastline
Mameče glavó in srcé.

Kdor takih lečil se je služil,
Brez uma okrog je divjàl,
S čaróvnicami se je družil
In sam je čarovnik postàl.

Zato pa zažgite grmade,
Zgoré naj čarovnice té!
Kaj vidim? čarovnice mlade
Iz starih se stokrat rodé.

A bolj so té mlade opasne,
Ko stare čarovnice kdaj —
Ko Vile pogorske so krasne
Ogrnjene v bajni sijaj.

Njih bliski — oči so žareče;
A gromu ni sličen njih glas,
Na njih je vse sladkovabeče:
Lasjé in njih lice in stas.

Pijačo varijo omamno,
Ker lekov poznajo nebròj,
In mnoge vzibljó skor nevzdramno,
Točéč jim ljubezni napoj.

S tem lekom že mnogemu glavo
Zavile v oblak so teman,
Da pamet izgubil je zdravo
In svojih poznal ni možgan.

»V plamen i čarovnice mlade!« —
Čemu ta potratni požar?
Saj same so žive grmade,
Njih ogenj je žgoči njih čar!

Stoteren plamen iz njih šviga,
Iz src? Bolj iz iskrih oči;
Nje same le redkoma vžiga,
Ta ogenj nevaren njim ni.

Po drugih le šviga in liže
Očí in pa srca njih žar;
Varuj njih opasne se bliže,
In v sé ne zaupaj nikar!

Če svèta pa slušati nečeš,
Krog njih se ko vešča vrtiš,
Gotovo se v živo opečeš,
Če v ognji celó ne zgoriš. —