LOV
| ← ZELENI JURIJ | LOV Volčje jagode Svetlana Makarovič |
| |||||||||
<poem> I
Sinoči je prišlo do nas, prav nad naš gozd.
Zdaj sije jutro v brloge preživelih.
Prepotene zveri si stokaje ližejo boke.
Toda nekatere je izmučilo daleč čez smrt.
Te se ne zganejo več, predaleč vidijo.
Nikoli več jih ne bo ničesar strah.
Tako bodo še dolgo nemo živele,
vseeno jim bo, ali lokajo studenčnico ali kri.
II
Diši po vročem semenu, jelen.
Po tebi diši ves gozd, in jaz.
Zate je nož že nabrušen, jelen.
To sluti gozd, in to vem jaz.
Prestopil boš lunino jaso, jelen,
moj jelen z robidovimi očmi.
Globoko bo zadišalo po krvi, jelen.
Naenkrat boš vedel, kam greš in kdo si.
III
Gluhi slišimo, slepi vidimo:
Mora se vrniti zvezdno leto,
to ni res, ne more biti res,
nekdo nas sanja, ker je večji od nas.
V zvezdnem letu naj se prebudi,
naj se prebudi, naj se osvobodi.
Naj pride zvezdno leto, naj bo tako,
kakor da nas nikoli ni bilo.