LOV

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
ZELENI JURIJ LOV
Volčje jagode
Svetlana Makarovič
Viri: Makarovič, Svetlana (1972). Volčje jagode. Maribor: Obzorja
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> I

Sinoči je prišlo do nas, prav nad naš gozd.

Zdaj sije jutro v brloge preživelih.

Prepotene zveri si stokaje ližejo boke.

Toda nekatere je izmučilo daleč čez smrt.

Te se ne zganejo več, predaleč vidijo.

Nikoli več jih ne bo ničesar strah.

Tako bodo še dolgo nemo živele,

vseeno jim bo, ali lokajo studenčnico ali kri.


II

Diši po vročem semenu, jelen.

Po tebi diši ves gozd, in jaz.

Zate je nož že nabrušen, jelen.

To sluti gozd, in to vem jaz.

Prestopil boš lunino jaso, jelen,

moj jelen z robidovimi očmi.

Globoko bo zadišalo po krvi, jelen.

Naenkrat boš vedel, kam greš in kdo si.


III

Gluhi slišimo, slepi vidimo:

Mora se vrniti zvezdno leto,

to ni res, ne more biti res,

nekdo nas sanja, ker je večji od nas.

V zvezdnem letu naj se prebudi,

naj se prebudi, naj se osvobodi.

Naj pride zvezdno leto, naj bo tako,

kakor da nas nikoli ni bilo.