LIII. Ko Deva večna mati bila

Ko Deva večna mati bila,
In Ti bi oče bil mi sam,
Prečist brez zemeljske primesi
Pač bil bi, dobro, dobro znam.

Zato pa mnogo vzel si ila,
Ko ta se vstvarjal je Adám —
»Živ bodi kip! duhóv obilo
Najblažjih v mislih še imam.

Vi angeli! zdaj peč zažgíte,
Naj il se včisti, se strdí;
Kurite dobro in skrbite,
Da il čist pride iz pečí.

Med il pa belo kakor srêbro
V razbeljeno vložite peč
Še Evino čutljivo rebro,
Naj združi ogenj ju plamteč!«

In vèn prišèl sem iz plamena
Napol možá in pol žené:
Adamova je možka glava,
Od Eve mehko pa srcé!