L. Divna noč!

Divna noč!
Zatonila luč je dneva,
Zvezd nebroj in luna seva —
Božjo slavo razodeva,
Božjo moč.

Ne en dih!
Ne en list ne zatrepeče,
Mirno v srebru se leskeče;
Ziblje stvarstvo sladko speče
Pôkoj tih ...

Čuj, pa z višin
Divni nakrat zadonijo glasovi —
To pač skrivnostni zvonovi
Rajskih so lin.

Angeli tam
Z zvezdami vsemi ubrano zvonijo,
Jasnih svetov harmonijo
Javljajo nam.

Čujem ta glas,
V slasti nadzemeljski duša mi plava,
Stvarstvo in stvarnika duh občudava,
Moč nju in kras.

Vrhu svetóv
Večni se krog blagohotno ozira,
Roke čez meje svetov razprostira
Za blagoslov.

Polno srcé
Svéte noči razumé harmonijo,
Srčne solzé se v očeh mi bliščijo,
V sólzah — zvezdé.

Borni jaz stvor
Blažen sem tu na čarobni samoti;
Vendar srcá domotožje se loti:
»Vzplavam naj gor!« 

Car svetov
Z migom zniža zvezd okrožje,
Dvigne zemljo, svoje vznožje; —
Čutim slast že bliže Božje,
Dih Njegov.

Božja moč!
Ko da sem na neba pragi,
Čuti vnemajo me blagi:
Vsem vam, dragi in nedragi,
Lahko noč!