L'Exterminateur
| L'Exterminateur Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Vidite! To je prav tako, kakor naprimer — saj Vam še nisem pravil o Marku Asverju? me je vprašal blazniški zdravnik in si je popravil ščipalnik sredi širokega obličja.
»O Marku Asverju? Ne, da bi se spominjal ...«
»Čudak je bil. Tam od nekod — ali, kaj vas briga, odkod je bil! Pravim torej, da je bil čudak. Čuden človek, ej bogme, čuden! Visok in slok, takole, veste in črnih las, pa črnih oči, z razmršeno črno brado. Vse je gledalo za njim, kadar je šel po ulici, vse: moški in tudi babnice, zakaj, Mark Asver ni bil grd na pogled. Zanikrno se ni oblačil, vse drugo prej; a tudi po modi ne. Kdor je pogledal njegovo bohemsko frizuro, bi ga bil obsodil, da je junak iz kabareta. Ampak roke ljudi te vrste so po navadi gladke in bele od brezdelnosti; njegove so bile široke in začrnele, žuljave in izmučene od truda. Jaz ga izprva nisem poznal osebno; ko sem izpraševal druge, mi je vsakdo rekel, da se piše Mark Asver, da je bil svoje dni inženir in da je zdaj prismojen. Videl sem ga večer za večerom v skromni dijaški kavarni; tam je redno presedel po nekoliko ur pri črni kavi. Govoril ni, občevanja ni iskal, najmanj pa tistih znanj, ki se tako lahko sklepajo po kavarnah. Slabe papiroske je žgal in molčal je, zatopljen po vsem videzu v misli, ki so se jih ljudje sčasoma naveličali ugibati.«
»In čisto sam je bil, pravite? Oženjen ...«
»Ni bil,« je dejal psihiater. »Ni bil, ali, bolje rečeno, še danes ne vem, če je bil. Pa zdi se mi, da ne. Res je včasih pripeljal žensko seboj, polmlado, tenko in nič manj bledo, kakor je bil sam. Las pa ona ni imela črnih, temveč ognjenoplave, skoraj da bi rekel rdeče. Vrag vedi; so ljudje, ki bi bili rekli in ki so rekli, da je grda. Toda meni so ugajale njene modre oči in poteze njenega obličja so se mi videle naravnost čudovito lepe; nežne so bile in zavite v tisto fino krotkost ljudi, ki nikdar ne tarnajo, dasi so mnogo trpeli in menda še trpe. Nekaj je bilo v njenem obrazu — ena sama senčica nemara — kar me je spominjalo starolaških madon. Zdelo se mi je, da sem videl takšno sliko, bogvekdaj in kdovekje; morda je visela v polsenčni galeriji, tako nekje blizu kota in čopič neznanega mojstra je bil kakor Ghirlandajev. Tisto žensko je torej vodil Mark Asver s seboj, a klical je ni drugače, kakor po imenu: Lina ji je bilo ime.«
»Ali je bila njegova ljubica?«
»Mogoče; tudi to ni izključeno, da je bila žena. Ampak stavil bi, da ni bila; predobro sta se razumela. Jaz jih nisem vprašal, niti njega, niti njo, in sama mi nista obešala na nos, kako da je z njima. Povedati vam moram namreč, da smo se kasneje seznanili; v kavarni je bilo. Kako? To je postranska stvar ... Zakaj da sem se jima vsilil? Kaj hočete; mlad in nadebuden pisatelj sem se zdel sam sebi tisti čas, velike načrte sem nosil v glavi, vse nesmrtnike sem namerjal prekositi. In h kratu, kar ni nevažno. Takšni so vsi mladi talentje — oprostite, da sem tako domišljav — dokler jim je pero še sveže in svetlo od iluzij. Zato me je trla radovednost, kjerkoli sem srečaval zanimive ljudi in zagonetne obraze, ki se mi je videlo, da se skrivajo historije za njimi ...«
Pripovedovalec je premolknll, zakaj viržinka mu je bila ugasnila. Vzel jo je iz ust; vsa razžvečena je bila na koncu. In ko jo je valjal po miznem robu, prižigajoč jo po vseh obredih umetnosti, so počivale moje oči na njegovem širokem pergamenastem obrazu. Čudne gube so ga pokrivale prekinprek, dasi je bil še mlad — brazda in brazdice z nenavadnimi oblikami, kakoršnih se nisem' spominjal, da bi jih bil videl pri drugih ljudeh. Moj pogled je obstal med ostrima črtama, ki sta mu padali izza ust do neprijetno oglate, gladkoobrite, višnjevkaste brade; in tisti hip me je prešinila čudovita misel.
»Morda je ta človek blazen ... Morda je nor in čisto nenormalen, pa vendar-le hodi med nami pametnimi s svojo blaznostjo, ki je tako rafinirana, da je nihče ne opazi. Nekaj čudnega veje od njega ... Kaj pa, če so se strnile bolezni vseh njegovih bolnikov v eno in je ta ena bolezen prežela njegov um, kakor serum ...«
Ali, predno sem domislil svojo neumestno in nespametno sumnjo, je doktor nadaljeval:
»Kaj sem vam hotel pravzaprav povedati? — Ah, tisto, že vem! No, vidite, prišli so čudni časi ... Vojska se je napovedala, navdušenje se je zarodilo med ljudmi kakor epidemija in dolgočasne, stokrat obrabljene rodoljubne pesmi so prišle mahoma do nove veljave. Izpreobračali so se anarhisti in so jih popevali najglasneje; tepen je bil kdor je žvižgal internacionalo. Kratko rečeno, niti izpod odeje niste mogli pogledati, zjutraj zarana in v svoji lastni sobi, ne da bi kihali nad patriotizmom. Heu me miserum! Še jaz sem se skoraj da pošovinil tiste dni. Ampak, stvar je bila ta, da smo imeli krasno navdušenje, toda slabo armado brez redu in brez discipline; nerodne vojake in še nerodnejše oficirje. Pa v upravi — tam so hudiči kradli in goljufali — o, kyrie eleison! Ko je bilo treba streljati, se je izkazalo, da so granate nabite s peskom, da se šrapneli ne razletavajo in da živil, ki so stala v računih, sploh ni. Reklo se je, da je sam vrhovni poveljnik izmeknil pet milijonov.«
Globoka in resnična žalost je raztegnila pripovedovalčevo obličje.
»Poglejte! Z žarom ranega zmagoslavja smo poslali svoje čete Nemcem naproti. In smo čakali, kdaj pride vest, da se je zrušil Berolin pred samim bleskom naših bajonetov. Ali že začetek ni kazal, da bi bilo usojeno tako ... No, časnikarji so pošteno opravljali svojo dolžnost: vse prve poraze so izpremenili v sijajne zmage in tistikrat, ko se je do dvajsettisoč naših predalo brez boja, so vse zamolčali — pa ne le zamolčali: pisali so, da je uplenjenih osemdeset nemških topov, da je poginila polovica sovražnikove konjiče in da bi bil kmalu sam cesar Viljem zajet. Potem niso mogli več. Navadili smo se sramotnih vesti z bojišča, potihnile so himne, umaknil se je patriotizem, anarhisti so postali zopet anarhisti in nič več ni pela batina, če so žvižgali internacionalo. Narod se je bil utrudil; lastnega vzhičenja sila, je stiskala zver-pasma zobe in je čakala miru, kakršnegakoli. Eh bien! Saj tega se nismo nadejali, da pride, kakor je prišlo; morda smo na tihem, nezavedoma vseeno še upali, da nas po tolikem zlu vendarle še enkrat oškodujejo pruske zastave za tiste, ki smo jih mi izgubili. Ali — nekega dne se je — vsem v lice — mahoma — hudobno, škodoželjno — zakrohotala vest: Prussien je pobil zadnjo armado in zdaj koraka nad glavno mesto! Ej bogme! Pruska noga da bi stopila v naš Panthéon, pruski topovi da bi rožljali čez naše Champs-Elysées? Nikdar! se je zapenil narod. In — vse na obkope, kar je moglo držati Lebel, kar je moglo sukati rovnico in lopato!«
Doktor si je oddehnil; znojne kaplje so mu stale na čelu.
»No, saj veste, kaj pomenijo takšnele utrdbe okrog modernega milijonskega mesta. Seveda, kar smo imeli, to se je držalo; in nekaj smo dodali, kolikor je bilo mogoče v naglici. Začela se je borba na življenje in na smrt; da se ohranimo, ni upal nihče, kdor je umel ceniti razmere. Suha dejstva so govorila in niso puščala niti majhne nadeje več ... Ali, takrat se je zgodilo tisto, kar sem vam hotel povedati. Ko je prišla oblega in ko so padle prve granate po bulvarjih, sem se jaz komaj privlekel iz bolnice, kamor me je bil spravil legar. Okreval sem proti pričakovanju zdravnikov in vsi so se mi čudili, ko sem zopet prišel med ljudi, bled kakor smrt in slab, da sem le z največjim trudom premikal sebe in svojo palico. Prvi večer sem se hotel zopet nagledati znanih obrazov; zašel sem v kavarno, tja, kjer sva se prejšnje dni seznanila z Markom Asverom. On je sedel v svojem kotu; no, saj bi se bil čudom začudil, da ga nisem našel tam. Ampak shujšal je bil; oči so se mu vdirale kakor dvoje grobov, jame na bledih licih so bile globlje in ustnice — še bolj tenke in prozorne kakor bivše čase. Sila nervozen se mi je zdel in že s prvim pogledom sem opazil, da se preliva neprestan drget po vsem njegovem životu.
»O, pozdravljeni!« mi je zaklical naproti. In začudil sem se mu, ko sva si podala roko; včasih namreč ni bila njegova navada, da bi govoril glasno in tudi prstov ni stiskal pri pozdravu. »Ozdraveli ste, prijatelj, to je lepo, lepo!« je govoril, nič tiše kakor prej. »Tudi jaz sem ozdravel; zdrav in vesel sem zdaj, prerodil sem se, vse moje želje so se izpolnile. Vi ne verjamete: prej sem bil bolan,« je dodal, nenadoma čisto tiho, skoraj da s šepetom in ustnice so se mu skrčile v dvoje čudnih, nezdravih lokov, »bolan sem bil, dragi moj. Ali vam je znana ta bolezen: če človek nekaj želi in nekaj hoče, in se trudi in napira, pa ne gre?«
Zdelo se mi je, da vidim mrzlico v njegovem očesu, ko je za trenotek odpočilo na meni. Najrajši bi se ga bil zbal.
»V bolnici ste bili, ali ne?« je nadaljeval Mark Asver z nervozno naglico. »Tam so vam pač povedali kako in kaj? Da, naši kolekovani domoljubi in stebri naroda žanjejo zdaj plodove. Goljufali so kakor veliki, tepsti so se dali kakor otroci. Metresa maršalova je prodala Nemcem načrte. Belfort se je udal brez strela ... In zdaj so pred Parizom, la canaille prussienne! Ampak tu je konec; nič dalje, nič več. Ako bi Viljem vedel, kaj se kuje zanj, obrnil bi se to uro: še teden dni in brez vojaka pojde domov, razen če bo rajši kapituliral pred vrati Pariza,« je dejal Mark Asver s skrivnostnim glasom in nekaj vročega mu je zablistelo v očeh, tako da sem se nehote moral vprašati, če ni izgubil uma.
»Mislite?« sem vprašal — počasi kakor se spodobi nevernemu človeku. Tudi obraz, ki sem ga napravil k tej besedi, je moral biti hudo nepriporočljiv.
»Kajpada!« je zategnil Mark Asver, užaljen do viška. »Vi dvomite? Ah, seveda,« je dodal in lice se mu je zjasnilo, »kaj bi vam zameril, da dvomite, ko pa ne veste!«
Tisti trenotek sem slučajno gledal Lino, gospodično ali gospo, kar je že bila; povedal sem vam že, da ne vem. In videl sem, da je krotkost njenih črt pomešana z izrazom velikega ponosa, tem večjega, čim je prikrit.
»Danes sem bil pri vojnem ministru ... Jaz ...« je rekel Asver z nenavadnim povdarkom; roka se mu je zgenila, kakor da hoče samozavestno do prs.
»Vi ste bili — pri vojnem ministru?« Sredi mojega velikaga začudenja se mi je vsilila misel, ki je storila, da sta se mi neskončno zasmilila obadva, Asver in njegova Lina. Ali, prezgodaj, kakor sem se prepričal pozneje.
»V zadevi svojega izuma ...« se je boječe oglasila Lina in je dvignila glavo, da je šla široka luč preko njenih rdečezlatih las.
»Izuma?«
Par trenotkov prej se mi je zazdelo, da mi prihaja slabo; ali zdaj sem od zgolj radovednosti, ki se me je polastila nad čudnim govorjenjem čudaškega znanca, pozabil vso telesno utrujenost. Asver se je ozrl po Lini, kakor da ni nič kaj zadovoljen, ker ga je prehitela s svojo opazko.
»Izuma, da,« je menil po kratkem molčanju. »To bo plod mojega petletnega truda. Pet-letnega, neprestanega! Ali veste, kaj pomeni, če človek pusti udobnost in kariero, pusti vse, pa se zažre in zarije v eno samo dotlej neizvršljivo nalogo in se bori z njo kakor obupana zver, dokler je ne obvlada? Ah, kako bi vedeli? Kedaj ste imeli vi peropraskarji nedosežen cilj, pa ste ga vendarle dosegli, čez pet let? Niste ga imeli! Sicer pa — oprostite; veselje gre človeku v glavo, kakor vino ... In jaz sem vesel; napravil sem, kar sem hotel, napravil ravno do trenotka, ko je prilika dana, da dokažem, kaj sem hotel. A danes sem bil pri vojnem ministru; obljubil mi je, da poizkusimo takoj — takoj! Na žive tarče — ali veste, kaj je to?«
»Kako? Na žive tarče ... Minister ... Kaj ... — ...«
Skozi meglo, ki mi je legala na oči in je zavijala moja ušesa v čudno, mistično brnenje, sem videl žarenje Asverevih pogledov.
»Za Boga! Ves bled je — kaj je z vami?« je vzkliknila Lina.
»Kaj vam je, prijatelj?« Mark Asver je planil kvišku in se je sklonil čez moj obraz. »Ah, slabost rekonvalescenta, nič druzega, nič hudega! Dajte mu vode z ledom ...«
Videl sem še, kako se je kup obrazov približal mojemu licu; radovedni gostje so me bili obkolili, zdravnik, ki je bil slučajno med njimi, je ponudil svojo pomoč. Tudi vodo sem še pil, počasi, z naslado, v dolgih mrzlih požirkih; ali, potem je izginilo vse.
Zavest se mi je vrnila šele v moji sobi; ponočna lučka je medlo brlela na omarici. Okno je bilo odprto, iznad luksemburškega vrta je dihal pomladni zrak, okužen z dimom in z mestnimi smradovi; pred oknom se je pa gibala senca Marka Asverja in si je zapenjala suknjo. Lina je stala že pri vratih; začutil sem toploto njenega pogleda, ozrl sem se in sem jo zapazil.
»Dani se,« je izpregovoril Asver v basu. »Zdaj vam je odleglo, kajne da? Midva sva vas pripeljala domov: ves čas se niste zavedli. Toda zdravnik — zdravnik se je našel tam v kavarni in se je peljal z nami tu sem — no, zdravnik je dejal, da ni nič posebnega: slabotni ste še, paziti bi morali nase ...«
Svečano, kakor jutranji zvonovi, se je tistikrat začel iz dalje grom topov. Mark Asver se je okrenil k oknu in je dvignil stisnjeno pest:
»Ah, la canaille! Pa dolgo ne boste več ...« In kakor da se mu je izprevrgla misel, je nadaljeval meni: »Midva odhajava; spati je treba, saj veste ...«
»Hvala vama!« sem zaklical njemu in Lini s slabotnim glasom. In sram me je postalo, taisti hip; zakaj spomnil sem se, da se delam bolnejšega nego sem, samo ker se mi prilega sočutje. Lininega obličja nisem mogel razločiti; a vedel sem, da se je nasmehnila.
»Kaj bi to! Mark Asver je zamahnil z roko. »Dolžnost človeka; oziroma to, kar rad stori, ne dolžnost. Zdaj odpočijte in popoldne, ko boste zopet čili, me posetite, ako se vam ljubi zanimati za moj izum.«
Na njegovem glasu je zvenela tista naivna zadrega zadovoljnosti s seboj — ali jo vi poznate? Ne?! Pa pravite, da ste pisatelj ... Jaz se je spominjam iz lastne izkušnje: bilo je takrat, ko so natisnili mojo prvo novelo ...
In, da nadaljujem — truden sem bil, zaprl sem oči. Ko jih zopet odprem, je bil velik dan. Žive duše ni bilo v sobi, ulica je šumela skozi otvorjeno okno; vozovi so rožljali, raznašalci so kriče ponujali časopise z vojnimi vestmi in grom topov se je zibal nad mestom. Moja mala mizica je bila primaknjena k postelji; na nji so ležale zapestnice, kravata in ovratnik ter karta Marka Asverja z naslovom in stanovanjem.«
»Natakar, še eno pivo!« Moj sobesednik se je zdel upehan od pripovedovanja in suhe so bile njegove ustnice. Trepalnice so mu ležale nizko čez sive oči; vse črte obraza so se bile raztegnile in še zagonetnejše so se mi videle v svoji ohlapnosti.
»Dotlej še niste bili pri inženirju?« sem vprašal kar tako.
»Pri kom? Pri Asveru?« — Ne. Zato mi je pustil svojo karto. Poldne je kazala ura, ko sem se zdramil; slabost me je bila skoraj da minila. Napravil sem se, potem ga poiskal; stanoval je nedaleč odondot ... Kje ravno? Kaj vas briga! — Ampak — to je bilo stanovanje! Slikarskih atelierov in pisateljskih sob« — pri teh besedah mi je napravil psihiater hudomušen poklon — »sem bil videl na tucate; ali takšnega bohemstva — nikjer. To veste, kakšna je soba — če je tak izraz primeren — ki morate do nje pol milje daleč čez umazano, mokro in temno dvorišče. Soba v parteru, ha-ha-ha ... Tri okna je imela, to je res; in vendar je bila temna. Ko sem stopil vanjo, sem si predočil le z veliko težavo, da se nahajam v človeškem stanovanju; nekaj starega pohištva je stalo tu in tam, v neredu, kakor po selitvi. V tem kotu je ležala ponev za kuhanje, v drugem kup knjig, tam je samovala blazina sredi prašnih opečnih tal, drugje zopet površnik in klobuk gospoda Marka, v naglici vržena preko zaboja za drva. Dve okni na desni strani vrat in soba, kolikor jo je spadalo k njima, sta bili oddeljeni z zaveso obledele olivaste barve. Lina odeta v kimono iz modre svile z nepristnimi japonskimi vzorci, je ravnokar stopila izza nje; in čudno, tu doma me ni več spominjala madon Ghirlandaja; nasprotno vel in truden ji je bil obraz, pokrit s tisto surovo senco, ki jo kažejo vse gospodinje, kadar se naveličavajo domačih skrbi. V prostoru za zaveso se je slišalo rožljanje s kovinami, kakor v delavnici mehanika, tuintam prekinjeno od Asverovega godrnjanja. In že je stopil sam pred mene, komaj da sem se poklonil rdečeplavi Lini v modrem kimonu.
»Pozdravljeni, bolnik!« je zaklical in mi je pomolel obe dve roki, še bolj črni in trdi kakor zunaj v kavarni. Oblečen je bil v dolgo zeleno bluzo iz grobega platna. »Pa ste se dobro popravili: ej, bogme samo zdravje vas je. — Moj izum? Ah, saj res, izum, izum! Tu — izvolite — tu je moj izum.«
S temi besedami je odgrnil zagrinjalo, ki je vodilo v njegovo svetišče. Roka se mu je tresla, naivno veselje je sijalo iz njegovih oči. Vstopil sem; tesno je bilo tam in vse naloženo z orodjem, vse pokrito s papirji in z načrti. Pohištva ni bilo, razen vegastega stola in majhne mizice, ki je stala pred prvim oknom ter stojala tik pri zavesah. Čuden pristroj je bil postavljen na to stojalo; videlo se je, kakor da bi bil model topa z zelo nenavadno obliko Razločal sem nekakšno lafeto; na nji je slonela nesorazmerno debela cev, preoblečena z oksidovanim jeklom, na zadnjem koncu še debelejša zaradi raznovrstnih priprav, ko so bile tam pričvrščene, da so bržčas izpopolnjevale zagonetni mehanizem. Na vrhu je bila druga, tanjša cev, vsporedno z debelejšo in ob straneh po vsej svoji dolžini poln vzvodov, koles in drugih pristrojev, ki so bili pa kolikor mogoče zavarovani z enako črno pločevino, kakor spodnja cev.
Pogledal sem Asverjev model od spredaj; takrat sem zapazil, da tvori jedro debele spodnje cevi pravzaprav zelo drobna jeklena cev, podobna cevi puške najdrobnejšega kalibra in risana, kakor puška, samo da z najnatančnejšo preciznostjo. Poleg tega skrivnostnega orožja, a zvezana njim, je bila druga priprava, po vsej očividnosti namenjen v to, da v veliki množini tira v strelno cev miniaturne jeklene krogle, morda tri milimetre debele, a do malega podobne običajnim, kakršne se rabijo pri vojaških repetirkalih. Šele, ko sem prijel eno izmed njih v roko — precejšen kup jih je ležal raztresenih tam naokoli — sem videl, da se razlikujejo od teh po nekaterih zarezah in drugih po drobnostih, ki si pa nisem mogel razlagati njihovega pomena. Od lafete je pa tekla žica prevodnica do obširne akumulatorske baterije pod mizico pri oknu. V drugem kotu Asverjeve delavnice je bila nameščena nekakšna: kockasta klada ali zaboj iz debelih deska, na podstavku kakršnega rabijo kiparji. Drugih posebnosti ni kazala, kako to, da je pobarvana z nesvetlo a snežnobelo barvo ...«
Doktor se je čimdalje bolj oživljal pri svoji povesti , a tudi jaz sem ga poslušal v velikim zanimanjem, kajti že od nekdaj sem bil pozoren zasledovalec tehniških izumov.
Mark Asver je stal poleg mene in se je smehljal.
»No, in kaj pomeni vsa ta reč?« ga vprašam naposled, ko sem se bil nagledal. Tisti hip mi je obstal pogled na besedi, ki je bila v strogih, treznih črkah vrezana na vrhnji cevi: »L'Exterminateur«. Odkod ta krvoločni naslov, če ga prav umevam?«
»Ta naslov je vtemeljen,« se je oglasil Mark Asver, in črte njegovega obraza so zdajci postale važne in resne. »Moj Exterminateur je nekaj povsem novega na svojem polju ... Priprava, ki jo vidite pred seboj, je pomanjšan model kroglemeta, ki bruha samostrojno, brez smodnika in brez poka, torej čisto neslišno in nevidno, svojih tisočpetsto krogel v minuti.«
»Pa kako to, če strelja, kakor pravite, brez smodnika?«
»S pomočjo elektrike. Isti zakon, ki veleva, da potegne indukcijsko vreteno železno palico vase, je vzrok, da zapuščajo krogle tega modelnega kroglemeta svojo cev z začetno hitrostjo dvatisoč osemsto metrov v sekundi, kar jim daje neizgrešno gotovost strela na več nego deset kilometrov razdalje. Z večjo silo električnega toka in z nekaterimi izpremembami pri indukcijskem vretenu, ki ga tu ne vidite, ker je zavarovano z jeklenim plaščem, se da ta efektivna sposobnost potrojiti, morda celo popeteriti. In zdaj premislite: kar vidite tukaj pred seboj, je samo model; ko se zgodi, kar je obljubil vojni minister in ko bo dograjen Exterminateur v velikosti, kakoršno sem mu namenil, bo trikrat večji in najmanj trikrat tako močan.«
»Že večkrat so pisali in govorili o električnih topovih in puškah,« sem pripomnil jaz z velikim začudenjem, »toda niti sanjalo se mi ni, da bo mogoče tako mahoma dvigniti njihovo silo do tolike stopinje ...«
»Kolumbovo jajce!« se je zasmejal izumitelj, »Kolumbovo jajce! Same malenkosti, ki so jih vsi drugi prezrli in ki bi jih bil nemara prezrl tudi jaz, da nisem — brez lastne hvale — malo manj nesposoben od svojih kolegov. Toda poslušajte; kar je najlepše, to šele pride. Kakršen je moj Exterminateur po tem popisu, vam pač predstavlja do nečuvenosti izpopolnjeno orožje — orožje z večjo strelno silo nego katerikoli top, kar jih rabijo dandanašnji; končno, kroglemet, ki strelja hitreje od vseh dozdaj znanih pristrojev te vrste in ki prebije s svojimi projektih vse, karkoli mora najti za cilj. Toda — vse to so samo pomnogoterjene lastnosti, ne pa tisto, po čemer je Exterminateur edini na svetu ... — ...«
»In kaj je tisto? ...«
»On mori takorekoč samostojno. Nastavljen in namerjen v približno smer, ima moj Exterminateur oči, ki z njimi gleda: tu vidite — poglejte! — poseben mehanizem, ki dela, da vibrira cev neprestano v neskončno finih krivuljah. Strelec — ako je še umestno govoriti o njem — ima zgolj nalogo, da približno obrača ves mehanizem in da skozi ta prizrnatoki daljnogled zasleduje učinek njegovega dela. Morilna cev pa, ki se premika od strela do strela, si izbira cilj brez tuje pomoči; sledi mu in ga posiplje z jekleno točo, dokler ni uničen do zadnjega; poleg tega si sama ravna elevacijski kot po razdalji. Tako je naprimer polk, ki koraka po terenu, brez milosti izročen smrti, kakor hitro stopi v panoramo Exterminateurja. Povem vam, oči tega umetnega demona so najmanj par stokrat silnejše in zanesljivejše od človeških.«
Videč moje začudenje mi je gospod Asver razložil:
»Saj vam ni neznano, koliko se je pred štirimi leti govorilo o izumih profesorja Dupina. On je omogočil telegrafiji — z žico in brez nje — priobčevanje barvnih klišejev na velike razdalje, poglavitno s tem, da je na temelju dotlej znanih pripomočkov električnega gledanja — selenove Staniče in ostalega, kar pač poznate — sestavil pripravo, ki dovoljuje fiksiranje gledane barve v električnem toku, s tem namreč, da samostrojno meri njeno silo, izpreminjajoča z natančno preciznostjo v primerno število električnih valov. Kratko in malo, tega izuma sem se polastil; izpopolnil sem ga in ga porabil v svoj namen. Strelec ima torej nalogo, da zapre to pripravo, kakor hitro se zaželjena barva uniforme ali drugačnega cilja projicira v tej le drobni cameri-obscuri, natanko pod merilnim križem — vidite? Nato pritisk na tistile vzvod — in Bog sam več ne vstavi pogube. Poizkusiva!«
Mark Asver se je bil razgovoril do gorečnosti; krilil je z rokami po zraku, brada mu je bila oživela in je valovila čez umazano zeleno bluzo na prsih. Ob poslednjih besedah je privlekel od nekod majhno kinematografsko pripravo; postavil jo je na mizico in jo je naravnal na tisto belopobarvano kocko.
»Tu — izvolite pogledati — tu je film z maneverskimi slikami. Napravil sem ga po izpopolnjenem Lumièrovem procesu na lanskih velikih vajah pri Nancyju. Tako ... Zdaj zapriva okni ... Tudi ti zapri tamkaj, Lina!«
V sobi je zavladala popolna tema. Gospod Asver je nekje pritisnil; okrogla svetla ploskev se je začrtala na kocki.
»Ta kocka, je iz debelih hrastovih deska; in znotraj je napolnjena s snovmi, kakeršne se rabijo za moderne oklepe, ki so jih nekaj poizkušali te zadnje čase: svila, velblodja dlaka in druge. To pa zato, da je projektih ne prebijajo, kadar se Exterminateur poizkuša. Počakajte ... Sila strela se da zvečati in zmanjšati, po sili električnega toka. Zmanjšajmo jo: takole!« Doteknil se je nečesa, skrito pero je zaškripalo pri kroglemetu. »Zdaj bo znašala začetna hitrost kroglje samo šeststo metrov v sekundi; za poskus je to dovolj. Ena — dve — tri!«
Na kocki se je v naravnih barvah prikazala živa slika: pehota v dolgih kolonah pomikajoča se po gozdnatem brdovju.
»Dajte, vzemite kukalce, da vam bo laže zasledovati komedijo!« je dejal Mark Asver. Za pet sekund se je sklonil k Exterminateurju; položil je prst na vzvod ob strani kroglemeta in je vstal. »Poglejte!«
Zaslišal sem tiho svistenje, kakor od kril velikega metulja, pa vendar nekoliko drugačno, zlivajoče se z enakomernim prasketanjem zadetega lesa. Kukalo, ki sem ga držal pred očmi, mi je dajalo videti, kako je bela ploskev kocke črnela od lukljic, ki so jih delale trimilimeterske krogle Exterminateurja; sledile so četam brez zunanje pomoči in so med tistim vibriranjem cevi, ki mi ga je bil Asver omenil, zadevale vsako posamezno izmed modrih infanteristovskih sukenj.
Mraz me je pretresel po vsem životu. Morda so mi tudi zašklepetali zobje. Mark Asver je stal kot nepremičen kip ob svojem kroglemetu; medla svetloba, ki se je odbijala od kocke, ga je kazala mojim očem v pošastnobledi luči. Tisti hip se je obrnil k meni:
»To še ni vse. Poglejmo, kaj počne Exterminateur, kadar se nasprotnik ne premika!«
Izmenjal je film. V naslednjem hipu sem zagledal gričevito polje, v ospredju prepreženo s strelnimi jarki. Tudi s kukalom sem le trudoma razločal karmežinaste fese zonavov, ki so tu in tam gledali iz njih.
Exterminateur se je oglasil.
»Vibriranju cevi se more dati poljubno gotov obseg in gotova smer,« mi je pojasnil Asver. »Zdaj smo pričeli spredaj.«
In zares: od leve na desno je zaprasketala toča projektilov. Nihče ni vodil in ravnal kroglemeta; in vendar je nastajala tam, koder so trenotek prej še rdeli fesi, luknjica za luknjico.
»Exterminateur se po vsakem strelu samostrojno nameri dalje za novim ciljem ...« Toda kroglemet je utihnil, preden je Asver končal: v kvečjemu dvajsetih sekundah so bili preluknjani vsi fesi na površju slike, kolikor sem jih mogel ceniti, kakšnih sedemsto po številu. Pa tudi po ozadju, koder nisem opažal fesov, so se vlekle dolge vrste luknjic; moj znanec je dejal, da zato, ker vidi optično oko kroglemeta petdesetkrat dalje nego moje človeško, čeprav sem ga bil oborožil z Goerzovim kukalom.
»Pa zdaj je dovolj! Odpri okno, Lina!« je zaklical Mark Asver in je tudi sam odprl. Svetloba je planila v sobo in nam je za trenutek zaslepila oči. Asverjev pogled se mi je začudil: moral sem biti strašno bled. Kolena so mi trepetala, tako da sem se jedva privlekel do mizice in se naslonil nanjo. Oči mojega znanca so se mrzlično blestele in tudi Lina, ki je tisti hip pristopila s konjakom in s črno kavo, je vsa gorela v obrazu; njene črte niso kazale niti sledu tiste madonske krotkosti.
»Res,« se je spomnil Mark Asver, »pokazati vam moram še, kaj opravi ta miniaturni Exterminateur pri največji sili, ki mu jo morem dati v tem prostoru.
Nastavil je tri debele železne kocke, vsako po deset centimetrov široko in je izprožil. Zaslišal sem oster udarec.
»Poglejte sami!« je rekel Asver.
Pristopil sem in sem videl, da so vse tri kocke gladko prebite, kakor da jih je kdo prevrtal z najfinejšim svedrom za jeklo. Dovolj mi je bilo; čudna glasba mi je šumela po glavi, kakor sinoči in zopet se mi je meglilo pred očmi. Hlastno sem zvrnil drobni kelih s konjakom, ki mi ga je ponudila Lina. Nato sem segel po klobuku:
»Na zrak pojdem ... Hvala in do svidenja!«
»Počakajte!« je vzkliknil Mark Asver. »Spremim vas; tudi jaz imam opravka zunaj. In povedati bi vam hotel še to in ono.«
Ko sva stopala po bulvarju, je nenadoma zavil v senco zapuščene kavarniške terase in je sedel. Tudi jaz sem se mu pridružil, zakaj noge so mi odpovedale pokorščino.
»Kaj vas je napotilo, da ste izumili ta satanski stroj?« sem vprašal nehote po daljšem molku. »O, marsikaj!«
Mark Asver se je nasmehnil kakor človek, ki ima zelo bridke misli. »Najprej morda to, ker sem hotel vžgati svoje ime z neizbrisnimi črkami v kroniko tega prokletega človeštva. Kajti, prijatelj dragi, mnogo sem hotel in sanjal, prejšnje dni, marsičemu se je morala odreči moja mladost. Takrat sem pričel zavidati in sovražiti; in mesto da bi se vdal, kakor se vdajajo slabiči in bi sklepal kompromise z življenjem, sem položil zakon in moralo na sito — razuma — in glejte, ni trohice ni ostalo na vrhu. Sam nič! Ta nič mi je pomenil pravico — oziroma ne, izraz pravica je povsem nezmiseln in nevtemeljen — recimo rajši: fakt, da so vse pravice na svetu posvečena lastnina tistega, ki ima moč in voljo, da si jih vzame. In zato me niti najmanj ni pekla vest, ko sem začutil v sebi osnovno idejo Exterminateurja in sem se namenil, da z danajskim darom obdarujem svoje bližnje. Morda pa ni bilo ravno to moj namen: premislite in preudarite, če ne bi bil neomejeni vladar sveta, kdor bi imel edini v svoji lasti takšnega jeklenega peklenščka. Kdo bi se mu mogel staviti v bran? Bogme, obrisal bi človeštvo z zemljekroga; uničil bi vse, vse, vse ... Da, tudi to so bile moje sanje: veliko, vsesplošno uničenje ... Zdi se mi, gospodine moj, da sem bil in da sem še nemara največji anarhist, kar jih je svet rodil! Ali, glejte: zdaj, ko sem dosegel, za čemur sem stremil, zdaj ko sem pristopil k cilju za žrtev vsega, kar sem mogel žrtvovati — zdaj mi ni do vsega skupaj niti toliko, kolikor mi je do te kupice vode pred menoj. Morda je vendarle bolje za človeka, če nikoli ne doseže svojih največjih namenov. Zdaj, prijatelj, bi lahko storil, karkoli bi se mi zljubilo: Mogel bi izročiti svojega Exterminateurja ljudem, da se pomore med seboj; mogel bi uničevati sam, od vzhoda do zahoda, iztrebljati zarod, ki ni vreden svojega imena in delati prostor za novi paradiž. Toda če premišljam sam o sebi, se mi zdi, da sem podoben sitemu volku, s to razliko pač, da volk potrebuje resnične krvi, jaz sem pa sit že same zavesti, da morem, kar hočem. Naj bi vi, gospod zdravnik in literat, svoje žive dni ne dosegli najvišjega cilja! Zakaj že tisti hip, ko bi mu pogledali v oči, bi spoznali, da ta najvišji cilj ni bil prav nič manj puhel in neznaten, kakor najbolj malenkostna senčica vašega puhlega in ničevnega življenja ...«
Med temi besedami se je bila izvršila v obličju Marka Asvera velika izprememba. Vse njegove poteze so se združile v izraz nepopisne, strašne trudnosti; kar zasivela mu je polt in se je obesila v gubah neizrekljivega cinizma.
»Pa zakaj ste potemtakem namenili Exterminateurja v obrambo domovine?« sem vprašal z boječo radovednostjo.
»Zakaj? Rudimenti žive v človeku, pa najsi je še tako korenito gospodaril s seboj. Domovina ostane to, kar je bila: Domovina — nič in vse! Poglejte sebe: vi, pravite, ste bili anarhist; ali niste danes navdušenejši od tistih, ki ste jih prejšnje dni prezirali in psovali z narodnjaškimi kričači? Ali, resnica je v sredi med obojim; človek, ki je izgubil prvo in drugo prepričanje, ne dobi tretjega v nadomestilo, temveč na veke nima več nobenega. Vi niste niti to niti ono; stavim, da gledate zdaj le še sami vase; s pogledom krutega analizatorja sledite takozvanim vzhičenjem svoje duše in se smejite, smejite, smejite! Vaš smeh ni vesel; a tudi ker ste človek, vam ne brani počenjati neumnosti: nad čim bi se potem smejali, če ne bi bilo lastnih oslarij? Bežite! Tuje so predolgočasne ... Torej,« in nenadoma je pogledal kvišku, »da se vrneva k stvari: jaz sem odstopil svojo iznajdbo vojnemu ministru, ker sem domoljub in ker sovražim prusko kanaljo; in sem mu jo odstopil, ker sem sovražnik človeštva in hočem uničenje človeštva. Oboje se bo izpolnilo, vstreženo bo obema dvema bedakoma, ki živita v mojih prsih. Ali — dasi se neprenehoma poiskušam varati nad resnico — dejstvo je vendar in se ne da popraviti, da ta namen ni več tisti namen, ki me je vodil pri mojem delu: moj cilj je sijal od poezije — kaj ne, naposled smo vsi malo literarni? — in zdaj zija pred menoj vsakdanjost, sam stud — sam gnus ...«
»Ali pa pomišljate, kaj delate s tem, da izročate svoje delo človeštvu? Ne, saj vem, da pomišljate — Asver, vi ste božji človek! Vojni minister bo dal z mrzlično naglico graditi kroglemete po modelu vašega Exterminateurja in ...«
»Prvi bo v dveh tednih gotov,« me je prekinil Mark Asver. Če se Pariz dotlej drži, je on otet in Viljem pogubljen.«
»A, potem ... Kdor bo imel vaš kroglemet, bi lahko prisilil ves svet v anarhijo: vse oblasti bi lahko razdrl. Toda vi ga boste odstopili armadi; morda se Franciji zljubi, da z njim zavojuje vesoljni svet ... Ampak, tega ne bo — ukradli bodo načrte, generali sami jih bodo prodali v inozemstvo, vse države se bodo oborožile z Exterminateurji ... Ali veste, kaj to pomeni: da ne bo nobene vojske več!«
»Ha-ha-ha!« se je zakrohotal izumitelj, »spomenik bi mi postavili v Haagu, če bi imel moj Exterminateur srečo, da bi iztrebil iztrebljanje samo. Pa ne bojte se: ne le armade, temveč tudi zločinci in anarhisti se bodo polastili mojega orožja; z njim bodo varni pred ječo in pred sodiščem; in nič več ne bo bajonetov, ki bi preplezali barikade. Opozarjam vas, mladi mož — ako so vaši živci slabotni, ne mislite na klanje, ki bo nastalo; utegnili bi zblazneti ... Krvoprelitje pa pride med ljudi in mora priti; človek je zver in mora ubijati, brez potrebe in z razumom, ne pa iz gladu: zato da se ne poživali. Veste kaj: morda skličejo v Ženevi zborovanje in se dogovore, da nobena država ne sme graditi Exterminateurjev, temveč le navadne električne kroglemete, ki ne gledajo sami in ne morijo sami; zakaj to je hiba in nekulturnost Exterminateurja, da sam živi in da izpodriva človeka, ker sam mori. Človek mora ubijati, prijatelj dragi, ne pa stroj ... O, verjemite mi: desetletje in kamen ne bo več stal na kamenu. Ne, misel je vendarle krasna: ustvaril sem Exterminateurja, skorajda tako, kakor pravijo, da je Bog ustvarjal; in še ga bom izpopolnjeval, še in še, dokler ne bo čisto živ, živejši od človeka, zato ker hočem, da vse pogine!«
Mark Asver je bil nenadoma zopet ves goreč in plameneč.
Ločila sva se.
Dva tedna sta minila. Časopisi so pričeli pisati o izumu Marka Asvera, vsa javnost je bila polna govorenja, in prepričan sem, da so že tiste dni lazili po delavnicah pruski ogleduhi za načrti Exterminateurja. Ali pa ne; vedi vrag, saj je vedno mogoče, da se človek moti ...« je nadaljeval moj psihiater, in njegovo lice je bilo v tem trenutku sila premeteno. »Z mojim znancem se ves čas nisva videla; nekoč — popoldne je bilo — sem ga iskal; toda Lina je sedela sama in mi je povedala, da je noč in dan pri delu ter da se sploh le poredkoma vrača domov. Ljudska potrtost se je tačas umikala novemu upanju; odbijali smo Nemce kakor nikoli; drugi teden sem se čutil namreč tudi jaz že toliko krepkega, da sem se pridružil radovoljnim strelcem. Granate, ki so padale v mesto — ena je podrla Panthéon, druga je vpepelila cerkev Notre-Dame — nas niso več vznemirjale, prelita kri nas ni več delala nervoznih; saj je vedelo vse mesto, da se bliža čudežni konec in sladkost maščevanja. Le meni je šel Exterminateur Marka Asverja neprestano po glavi; in marsikaterikrat sem si rekel na tihem, da — če bi se mi sploh še smilili ljudje, bi bil moral o priliki svojega poseta pri izumitelju in čudoviščne preizkušnje njegovega krogljemeta storiti domovini slabo, vsemu človeštvu pa večno uslugo: ubiti Asverja kakor psa in razstreliti »Exterminateurja« z dinamitom ...
Pa kaj se je zgodilo? Štirinajsti dan po tistem dogovoru, ki se mi vidi vreden spomina, potrka na vse zgodaj nekdo na moja vrata. Mark Asver je bil prišel po mene, eleganten kakor ženin, ki hoče z avtomobilom na potovanje: v športni obleki, ves nov od nog do glave.
»Vse je pripravljeno!« je vzkliknil, ko je stopil k moji postelji. Jaz sem namreč še spal; tri dni in tri prečute noči sem bil pod puško in rama me je skelela: drobec granate me je bil oprasnil po rami, dasi ne hudo. »Pravi Exterminateur je zgrajen in montiran v zrakoplovu, ki se dvigne z Martovega polja. Danes ob desetih ga prvič poiskusimo — na živih tarčah, kakor sem vam obljubil. Ker se pa zrakoplov ne sme preveč obtovoriti s streljivom, ako se hoče dvigniti v višino, kjer ga pruski topovi ne dosegajo, bom dobival vsakih pet minut z dvigalnikom zaboj novih projektilov. Stvar je namreč ta, da strežem Exterminateurju jaz sam; vojakov mi ni bilo mogoče izuriti, ker smo šele davi privili poslednji vijak. Rabil bi toraj pomočnika; in ker vam utegne ugajati marsikaj pri tej reči, sem mislil na vas ...«
Oblekel sem se in šla sva. Tisočernoglava množica je hrumela po Martovem polju okoli ogromnega zrakoplova. Na rokah so naju nesli do njega in z rosnimi očmi so blagoslavljali Asverja; saj on je bil tisti, ki je imel čez pol ure obsuti sovražnike v pogubo.
Bila sva v gondoli, čudno zgrajeni, prosti na vse strani in obešeni v sredi, mesto na robeh, zato da ne bi vrvi ovirale strela. Mark Asver je mignil z roko; množica pod nama je pričela izginjati ...
Nato se je napela debela vrv, ki je držala zrakoplov: bila sva v višini tisoč metrov. Mark Asver se je sklonil nad Exterminateurjem, a jaz sem zaklical v telefon, ki sva ga imela v zrakoplovu. Kolo dvigalnika se je primaknilo: nove krogle so prihajale, preden sva začela rabiti tiste, ki sva jih imela s seboj ...
O, ta čudoviti razgled nad Parizom! Koliko lepši je še iz tolike višine, kakor pa z Eiffelovega stolpa ali raz kupole Sacre-Coeur du Montmartre! Tisto bučeče morje pod nama; in kroginkrog pa grmeče figure utrdb, obdajajoče se z bliski in dimom ... Tja do obzorja se je razgrinjala panorama okolice, polna taborišč in čet premikajočih se s počasnostjo oddaljene naglice ter presejana od pruskih baterij Bog ve, ali so pač Nemci slutili, kar je imelo priti nad nje? Midva z Asverjem sva imela najboljše daljnoglede kar so nam jih mogli dati na razpolago, dasi daleko niso dosegli optičnega pristroja pri Exterminateurju; razločala sva na veliko razdaljo še skoraj slehernega moža.
Ravno isti hip je udarila nemška bomba v poslopje parlamenta; iz Louvra se je že dalje časa dvigal plamen in dim.
»Najpoprej morajo utihniti baterije!« se je oglasil Asver; dotlej je bil molčal ves ta čas. »Začnimo na zapadu!«
Bandera v barvah francoske trikolore je zaplapolala pod gondolo.
Spodaj je zaoril krik:
»Vive l'Exterminateur!«
Predonela ga je godba marseljeze ...
Exterminateur je že brnel; in trenotek, ko sem se zavedel, da je smrt pričela žetev, me je v svoji svečanosti tako prevzel, da sem pozabil nastaviti kukalo. Slonel sem ob robu gondole in sem strmel tjakaj, kjer se je godilo.
»Poglejte vendar, človek božji; takšnih reči ne vidite vsak dan!« je vzkliknil inženir in se je obrnil k meni. Vse lice mu je sijalo v mrzlični radosti.«Tu skozi poglejte! Pokazal je s prstom na opazovalni daljnogled Exterminateurja.
Videl sem. Videl, kako je nevidna toča brila moštvo od baterij; videl, kako so trepetali ranjenci po nasipih, iztezajoči se v krčih smrtnih muk; videl, kako so begali živi v zmešnjavi semintja; videl sem, kako so se celi oddelki spuščali v beg, a zaman: oko Exterminateurja jih ni izgubilo in njegova jeklena toča, neslišna ko smrt, je šla za njim ter jih je kosila kakor žanjica kosi žito na polju.
»Pazite na zaboj!« je vzkliknil Mark Asver in je stopil na moje mesto. Glas mu je prihajal hripav, znojne kaplje so mu stopale na čelo. Meni se je vrtelo pred očmi.
Mislim, da se je razklenil nemški obroč na zapadni strani, preden je pretekla poldruga ura. Ti so bežali na na sever, drugi na jug ; Exterminateur se je obračal za njimi. Topovi na zapadu so potihnili; zato je grmelo na drugih straneh tem češče in tem strašneje. Videl sem dim in plamen nad strehami Pariza, kamorkoli sem obrnil oko. Novica o pogibeli oblegovalcev se je bila raznesla po mestu; vedno več je bilo ljudstva pod nama, vedno silneje se je dvigal do naju bučeči:
»Vive l'Exterminateur!«
»Nekoč so klicali: »Vive 1'Empreur!« je siknil Mark Asver z besnotihim glasom in je molčal dalje.
V gondoli sva imela tudi osem nadomestnih cevi za kroglemet; vsako uro sva zamenila prejšnjo z novo, da vsled obrabljenja risov ni trpela natančnost Exterminateurjevega strela.
Oblegalci so naposled menda vendarle spoznali, da prihaja zagonetna poguba od najinega zrakoplova; zakaj nenavadna množica granat se je pričela razletavati v bližini, dasi naju niso mogli doseči. Več jih je padlo med ljudstvo, ki je stalo na Martovem polju; zmešnjava je zavalovila prekinprek, zatulila je groza, ljudstvo se je razbežalo na vse strani.
»Viljem pošilja bojni zrakoplov!« sem zaklical nenadoma. Tam daleč zadaj za Vincennom se je bilo pokazalo kakor orjaška bela ptica in je prihajalo vse bliže in bliže. Pruska armada je imela pri sebi dvajset krmilnih zrakoplovov najmodernejšega Zeppelinovega sestava, dasi jih po določbah mednarodnega prava ni rabila za metanje razstreljiv v obljudeno mesto, temveč le za poizvedovanje. Naša zrakoplovna flotila, zgrajena po vzorcu tiste »Patrie« nesrečnega spomina, je bila že zdavnaj postala žrtev teh velikanov.
Mark Asver se je zakrohotal:
Trda jim mora presti, da poizkušajo takšno blazno nepremišljenost!«
Obrnil je kroglemet, pomeril, pritisnil — zabrnelo je po zraku — in beli ptič cesarja Viljema je treščil z bliskovito naglico v globino; več nego tristo krogel je bilo prodrlo njegove prsi.
Še desetkrat, v presledkih po pol ure, se je ponovila ista grozotna drama; nato so Nemci opustili svoje poizkuse, da bi iz zrakoplova uničili najino nepremagljivo postojanko. Exterminateur je medtem nadaljeval na severu in na jugu; ko se je pričel obračati na vztok, je našel poslednje ostanke nemške armade v divjem begu. Še dve dolgi uri je trajalo, dve vroči, težki uri. Popoldansko solnce je pripekalo v zrakoplov, od neprestanega šuma projektilov so me bolela ušesa in tesnoba me je obhajala od boja med čudno, silno željo, da bi pogledal za Exterminateurjevim delom ter med gnusom, ki me je oviral. Da vam mimogrede povem — meni se studijo bolečine, ker je najtrdovratnejša slabost človekova ravno ta, da jih ne zatajuje; fej!
Zapad je pričenjal krvaveti. Takrat se je Mark Asver obrnil k meni in je položil roke navskriž:
»Dopolnjeno je!«
Strašen blesk je bil v njegovih očeh; spodnja ustnica mu je trepetala, čeljusti so drhtele v vročici in curkoma mu je tekel znoj izpod las, ki so v črnih pramenih viseli na čelo. Silno slab je bil videti; dasi je vladal v ozračju mrtvaški mir in dasi se zrakoplov ni ganil v svoji nepremičnosti — Asvera je metalo sem in tja, kakor krči. In ko je izpregovoril — Kriste, kakšen je bil njegov glas! Tenak, skoraj da ženski, nežen kakor glas dečka in vendar ves prežet z nečim strašnim, strašnim, kar se mi je razložilo šele pozneje. Nežen glas je bil — takole — in vendar bolj satanski kakor samega satana glas ...
»Poglejte,« je rekel Mark Asver s tistim tihim, nežnim glasom in me je šiloma sklonil k daljnogledu Exterminateurja, poglejte jo — kri ! Kri — kri! ...
Ali je ne vidite? O, pa jaz jo vidim: vsa polja so krvava, sto in sto kilometrov naokoli ... Nima zemlja toliko žeje, da bi popila to kri. Kri!« je zakričal nenadoma z blaznim, škripajočim vriščem, da mi je otrpnil mozeg po kosteh. In s tihim malodane šepajočim glasom je dodal:
»Ali verjamete? Prejle, ko se mi je videlo vse, vse naokrog kakor morje krvi — krvi ...« je ponovil z naivnim zadovoljstvom nad to besedo, »prejle — sem videl žensko ...«
»Kakšno žensko? Kje?« ga vprašam jaz.
Mark Asver me ni poslušal.
»Žensko — žensko postavo — ... — brez vsega – in brez ... — žensko, krasno žensko!« In ječe se je prijel za čelo. »Žensko sem videl, veliko — do neba — do solnca na nebu. In krasna je bila, — ah, kakor madona, kakor ...«
»Kakor Lina?« sem ga prekinil, seveda z zavestjo, ki me je pograbila takoj nato, da sem zinil veliko neumnost.
Asver je žalostno odkimal z glavo. Obraz mu je vzdrgetal in se je še globlje povesil na prsi.
Tisti hip se je zaslišala pod nama godba; pozdravljali so naju z marseljezo, z banderi in z belooblečenimi dekleti. Mark Asver je klečal v gondoli in si je grizel ustnice do krvi in debele solze so mu tekle brez ihtenja po licu, spodaj pa je vriskal Pariz:
»Vive l'Exterminateur!«
»Več krvi — več — več krvi!« je začel izumitelj šepetoma; s šepetom, ki se je bliskoma dvignil do tuljenja zveri. Pa je začel brskati po dnu čolnička; tam se je našla zaklopnica, ki jo je odprl. Par obratov — in kroglemet je bil naperjen na Martovo polje, v sredo pijanega ljudstva.
»Poj Exterminateur!« S krohotom je udaril Mark Asver na vzvod. Krik obupa in bolečine se je dvignil do naju. Tačas sem se jaz obrnil k njemu, zakaj prej sem se sklanjal iz gondole in sem gledal v globino. In kar sem storil tisti hip, me je sila sram povedati; celo misliti me je sram, ker mi priča, da sem k večjemu nedosleden človek, nikar pa da bi bil anarhist. Planil sem čez Marka Asverja in sem ga zgrabil za rame.
Ali menite, da je pustil? S silo, ki se je nisem nadejal, je planil kvišku; z obema rokama me je prejel čez pas in da se nisem v poslednjem hipu še pravočasno obrnil — vrgel bi me bil iz gondole tisoč metrov globoko. Takrat sem ga z obupom zagrabil za vrat z obema rokama. Sam ne vem, kaj se je godilo nato; le tega se spominjam, da sva naposled slonela do pol života iz gondole; jaz sem tiščal Marka Asverja za grlo, on pa je bil ves rdeč v obraz, jezik mu je silil iz ust in oči izpod čela. Ves gnjusen je bil; kri mu je curljala po bradi in je kapljala v globino, na Martovo polje: takole je kapljala: kri ... — ... kri ... — ... kri – ...«
Zdaj je govoril moj psihiater s tistim nežnim glasom, ravnotako strahotno in odurno, kakor je prej pripovedoval o izumitelju Exterminateurja. Jaz sem ga dotlej poslušal z napetostjo, ki mi ni dala misliti o njegovi povesti; ali, zdaj se mi je vnovič oglasil sum. Toda vprašal sem vendarle:
»In so vas potem rešili iz gondole ... A kaj je bilo z Asverjevo Lino?«
Doktor me je osuplo pogledal, kakor da sem ga zalotil pri tatvini:
»Zblaznela je.«
»In vi?«
»Postal sem blazniški zdravnik; v Lesfontaines so me dali.«
Tako čudno je povedal to, kakor bi hotel reči, da je sam zblaznel.
»Toda nečesa sem se spomnil ... Oprostite: to, kar pripovedujete, pač ni bilo leta enainsedemdesetega?«
»Ah, kaj še!« Psihiater se je prezirno nasmehnil.
»Seveda,« sem nadaljeval, »kako bi bilo le-to enainsedemdesetega, ko pa tistikrat še niti niste bili rojeni. Ali — moj Bog — kasneje vendar Pariz ni bil oblegan?«
»Prav imate, prijatelj in literat,« je dejal doktor s svečanim povdarkom in je vstal. »Resnično, resnično vam povem: vse to se še ni zgodilo!«
A preden mi je mogel razložiti zagonetni zmisel teh besed, sem videl, da je omahnil. Priskočil sem in hudo sem se začudil: pene so mu stale na ustnicah, oči so mu bulile iz jam in krči so mu zavijali ude.
Bilo je v kavarni. Ljudje so privreli na kup; zijali so in ko ga je vrglo na tla, so ga pobrali.