Kuzovci

Kuzovci: Slika iz naroda Ivan Tavčar

Izdano:	Ivan Tavčar: Povesti [4. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1899, 18–46
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pred petinpetdesetimi in tudi še pred pet­desetimi leti je bila Poljanska dolina na Gorenjskem pozabljen in zapuščen kos slovenske zemlje. O beli cesti, vijoči se sedaj tik vode, niti sluha ni bilo; pač pa se je pričela takoj pri Škofji Loki kolovozna pot, ki se je vlekla potem proti Poljanom in še dalje proti Žirem. Tolminci in Čiči so tovorih po njej s svojimi konjiči. Visoko hrastovje in gosto smrečje je senčilo nesrečni ta kolovoz ter zrlo premnogokrat, kako so se vozovi, ki so slučajno zabredli tu sem, prekopicevali in čuli ostro kletev komisarja, po voznih deskah se premetujočega, kojega je uradna usoda vrgla v to pustinjo.

Pot letá je bila ponoči prav zelo nevarna. Po gošči so se plazili nadležni gostje, ki so bili obenem tihotapci, tatovi in če treba tudi roparji. Tujemu imetju sovražna ta četa je zdru­ževala v sebi vojaške begune in drugo slabo in izprideno osobje. Ravnali so se po nekakem vojaškem redu. Vodja obupno-predrznemu temu krdelu je bil še sedaj tuintam v poljanskem spominu živeči Peter Smuk; pod njim pa so imeli zapovedništvo Groga Rohnač, kruljavi Martin Goščavec in pa črni Tinač Šust, ki je napravljal poštenemu očetu Marku Šustu, svetovolniškemu cerkovniku, prezgodnje sive lase. Nosili so tobak s Primorja, pri tem ustavljali voziče in tovore na poti ter si tudi po tem načinu pridobivali denarjev. Časih so lovili zajce po planinah ter kradli jance na paši. Tik poddružnice v Bukovem vrhu visoko nad poljansko vasjo v znožju planine, ki se zove Pasja raván, so imeli svoje selišče ter prebivali v veliki leseni koči, stoječi na zemlji, ki se še sedaj imenuje »Na Kuzovem«. Zategadelj so jih Poljanci ime­novali Kuzovce.

S Poljanci so Kuzovci živeli v lepem miru; ustavljali jih niso po potih ter jim niso jemali niti jaret, niti denarja. Tuintam so prišli v Po­ljane k deseti maši. Pripeli so iz Hotavelj čez županov most ter priukali v vas, da je vse skupaj letelo. Bili so bogato-kmetsko opravljeni; krog njih je frčalo svilnatih in špičastih robcev, da so dekleta poželjivo odpirale oči. Najgorši je bil pa Peter Smuk, človek orjaškega telesa in rdečih lic. Rad je sedel tik cerkve na zid pri pokopališču, in sicer tako, da je sedel ravno za finančarji, ki so božjo besedo tudi rajši zunaj cerkve kot v njej poslušali. Zvonil je z nogami ter časih napeljal stvar tako, da je zadel z nogo finančarjevo telo. Strupeni pogledi so mu bili v zahvalo, njemu pa se je vse obličje samo smejalo, in kdor ga je videl takrat, je dejal nehoté: pa je res zali človek!

Skoraj bi se lehko dalo trditi, da so bili Kuzovci kake tri leta gospodarji poljanskega pogorja. Počenjali so, kar se jim je ljubilo! Svetna oblast se je prikazovala v dolino samo v podobi bojazljivih finančarjev in plahih revi­zorjev. Ali vsi ti so se Petra Smuka bali, da so mu šli s poti, če so ga le iz dalje ugledali. Bali so se ga tako, da se njegovih hudodelnih činov niti ovaditi niso upali. Končno pa se je stvar tudi tedanjim oblastvom videla nevarna, tako da so napeli vse svoje moči. Nekega jutra primaršira v Poljane kompanija Čehov z enim častnikom. Ti potem lazijo po planinah in na­posled v istini polové in raztepó Kuzovce, to pa toliko laže, ker je bil Peter Smuk že poprej sklenil svoje življenje. Njegove kosti so počivale tedaj na produ »V Kotu«, kjer ga je bila voda mrtvega vrgla na suho. Grob letá leži sedaj po izpremembi vodotoča sredi struge, in dan na dan pluskajo mrzli valovi čez ubogo človeško bitje, ki je nekdaj v življenju nosilo goreče srce v sebi ter imelo zmožnosti, ki bi bile za­služile svojemu razvitju boljšo usodo.

I.

Pičlo uro od Poljan, ob sedanji cesti v Loko, leži vas Na Logu. Tik te vasi se dviga nevisok hrib. V znožju je obrasten z grmičevjem in trnjem, na vrhu, ki se na najvišjem mestu izgublja v malo planoto, pa ga obvija zelena tratina. Na omenjeni planoti so postavili naši predniki za ta kraj mogočno cerkev z dvema stolpoma ter jo posvetili svetemu Volbenku, ali kakor Poljanci mehkeje pravijo, svetemu Volniku. Kdor hiti s srcem kipečim po zaviti cesti v Poljane, mu oznanujeta svetovolniška stolpa že iz dalje, da se bliža domačemu kraju, do­mačemu zraku in šumečim domačim vodam! Bodita tisočkrat pozdravljena svetovolniška stolpa, ljubljena stražnika domače doline!

Ravno pod svetovolniškim hribom tik pota je imel ob času naše pripovesti premetena in zvita buča Janez Premetovec svoje selišče. Štel je v svojo lastnino staro leseno kočo s tako tesnimi okni, da ni nihče rad pomolil svoje glave skoznje, boječ se, da bi je več ne spravil nazaj. Premetovec je bil tedaj pričel krčmariti; prodajal je kislo vino in žganje ter počenjal še druge baze trgovine, ki ga niso spravile v najboljše ime. Domačija njegova je stala in še sedaj stoji (dasi ima druge lastnike) kaka dva streljaja zunaj vasi, oddaljena od sosedov. Na zgornjo stran se kopiči svetovolniški hrib; skoraj ravno pod hišo pa teče reka, ki se na tem mestu zavija ali lomi, tako da je tu plitva, in da se brez teže prebrede. Premetovčeva koča je imela s ceste in tudi spodaj poseben vhod, in nikomur ni bilo skrito, da so pri spodnjem vhodu Kuzovci zahajali v krčmo. Istotako se je vedelo povsod, da je Premetovec vzdržaval s Kuzovci živo trgovsko zvezo, po kateri je bogatel od dne do dne.

V soboto večer pred kvatrno nedeljo v septembru l. 1828. je gorela v Premetovčevi pivnici trska v steni pri peči, dasi na prvi po­gled niti enega pivca v zakajenem prostoru ni bilo videti. Če bi se tuintam ne bila prikazala roka izza klopi na mizo, nihče bi ne bil vedel, da je človek v hiši. Ali za črno mizo je ležal samoten pivec, ki je posegal z roko po kupi na mizo ter pil žganje iz nje.

Zunaj v veži je bilo nekoliko več življenja. Janez Premetovec je imel s svojo ženo sitne skrbi. Kar si je bil napravil gostilno, je vedel gotovo, da mu ta žena na skrivnem pije vino in žganje. Tudi danes so se ji motovilile noge, ko je kurila, da se je krog ognjišča gnetla. Takoj se je Janez neznosno razsrdil ter rojil in kričal, kakor bi gorelo pod streho.

»Spet si pila, rogovila stara! Ti me boš na beraško palico spravila! Ti mi sneš vse! Ti, ti!«

In Premetovec je od gole jeze utihnil.

»Ti si mi pa pismo snedel!« se je ona odrezala, »doto in pismo, ki ga še intabuliraš ne!«

To je moral biti občuten predmet; zakaj Janez se je zardel v obraz, kakor kuhan rak. Gledal je nepokorno svojo ženo in prvi tre­nutek ni vedel ničesar odgovoriti. Poizkušal je nogo dvigniti, da bi udaril ob tla. Končno se mu je posrečilo, da je lusknil s podplatom ob tlak.

»Ti bi mi v kotu Boga s križa ukradla, če bi pribit ne bil! Ti« — in molíl je pesti proti njej — »ti si mi snedla — milijone!«

Rešilna beseda je bila dobljena. Kakor bi se mu bil kamen od srca odvalil, tako se je oddehnil oča Premetovec, ko je to grozovito očitanje svoji ženi položil na dušo. Utihnil je, ali utihnil je tudi zategadelj, ker se je ravno tedaj iz hiše glasno začulo: »Janez!«

Hitel je v hišo. Tu se je bil zaspani pivec izza mize vzdignil. Klobuk si je bil potisnil na čelo ter se sklonil na mizo.

»Janez!« je dejal še enkrat ter bliskal s temnimi pogledi.

»Kaj, kaj, kaj!« in Janez je postrežen pri­stopil.

Oni ga je resno pogledal, potem pa dejal odločno: »Tiho bodi!«

Rekši se je zopet zvrnil na klop. Preme­tovec je osupel obtičal na mestu, potem pa odgovoril ponižno: »Če pa ti ukažeš, bom molčal! Prav tako, bom molčal!«

Tožen je prizdihoval v vežo ter zastokal proti ženi: »Vidiš, Marušica, zdaj se še prepirati ne smeva! On noče!«

V tem je nastala tema. V tistem času sta prihajali po poti iz Poljan dve osebi proti Premetovčevi koči. Bila sta Županov Tomaž iz Poljan in pa Matevžetov Matijče iz Volče. Letá je služboval tedaj pri Kuzovcih ter je bil v kraji posebno spreten.

»Torej imaš trden sklep,« je vprašal To­maža, »k nam priti? Dobro boš živel.«

»Trden!« je odgovoril vprašani. »Doma delajo z menoj kakor z živino! In pri vas greha tudi ne bom storil več kot do sedaj, ko sem klel, da se je delala tema!«

Stopila sta k Premetovcu v vežo. Prej pa je Matijče pri poti v grmovje treščil breme, ki ga je nosil do tedaj na rami. V veži je pomežikal gostilničarju, ki je na ognjišču zložno sedel pri svoji ženi, ter vprašal tiho: »Ali je tu?«

»Le notri, Matijče! Za mizo leži, in po pra­vici rečeno, prav siten je!«

Matijče je stopil v hišo ter ukazal Tomažu, naj stopi za njim.

Takoj se je oni za mizo vzdignil ter se ozrl po prišlikih.

»Ti si, tat!« je dejal nekako zaničljivo, izvlekel orjaško svoje telo na dan ter pričel po sobi hoditi.

»Koliko kokoši si danes pograbil?« je vpra­šal Matijčeta smejaje. Potem pa je skoraj resno pristavil: »Ti nam napravljaš sramoto, Matijče! Če bi bilo po mojem, bi jih moralo nekaj s Kuzovega, in ti, Matijče, najprej! Ali kaj se hoče? Najlepši konj se umazanih muh ne more ubraniti!«

Pri tem je Matijče mirno molčal. Ko je oni končal, je izpregovoril hladnokrvno: »Tu je Županov Tomaž! K nam bi rad prišel! Dobra dlaka je! Tomaž, tu je Peter Smuk, pa se ga nikar ne boj preveč!«

Ali navzlic temu opominu je mladi mož vendar boječe stal pred glasovitim Kuzovcem ter s strahom povešal oči.

»Ena muha več ali manj!« je dejal Smuk. »Ostani, če hočeš! To ti pa povem, v potu boš jedel kruh pri nas! Ali kje ostaja Goščavec in kje Rohnač?«

Z lahno kletvico je zopet legel za mizo. Ona dva pa sta ukazala pijače, sedla za drugo mizo ter se tiho med sabo pogovarjala. Prišel je k njima tudi gostilničar Janez Premetavec.

»Janez,« je dejal Matijče čez nekaj časa, »tu zunaj sem odložil kos platna. Kje sem ga pobral, te gotovo ne skrbi mnogo. Ali malo se mi je že poprej dozdevalo, da ga boš ti kupil!«

In Matijče je napravil nedolžen obraz ter izpil kupico žganja.

»Veš, Matijče,« je odgovoril Janez, »ukra­dene reči so nevarne reči! In jaz jih ne kupujem!« je pridejal moško ter tudi izpil kupico žganja.

»No, boš pa ceneje kupil!«

»Tisto pa že, tisto! Morda se vendar kaj naredi. Ali blago moram videti. Skrbi so, skrbi z ukradenimi rečmi!«

In Janez Premetovec je pokril z rokama obraz ter vzdihoval. Matijče je hitel iz sobe ter kmalu privlekel kos pražnjega platna. Poštenjaka sta se takoj dogovorila, da bode laket po štiri groše, kar je bilo tudi za tedaj smešno nizko v ceno. Z vidno radostjo je pospravil Premetovec tisto platno ter ga odnesel v kaščo, ki se je odpirala ravno nad kletnimi stopnicami. V tistem hipu, ko je hotel zakleniti, je prisopel Matijče ter mu potisnil veliko steklenico v roke z ukazom, naj jo glede na srečno kupčijo napolni z žganjem, ki ga plača on, Matevžetov Matijče. Premetovec si misli: saj lehko nazaj grede zaklenem, odide s steklenico v klet ter pusti ključ v vratih. Ma­tijče pa hipoma tedaj odpre kaščo, pograbi platno, zapre, ter bliskoma odhiti iz veže, kjer buti kos za skladalnico ter se vrne v hišo. Nazaj grede pa oča Janez v resnici obrne ključ pri kašči, ga vtakne v žep, prinese z zadovoljnim obrazom steklenico v sobo ter jo postavi na mizo, za katero je tedaj Matevžetov Matijče sedel, mirno in pijače želján. Ko so nekoliko pili, je dejal, hišnega gospodarja nedolžno pogledavši: »Janez, ko si že enega kupil, morda kupiš še drugega?«

»Ukradeno blago, Matijče, moj Bog, ukra­deno blago! Kaj hočem!«

»Ukradeno je res,« je odgovoril Matijče mrzlo, »ali kupiš ga ceneje.«

»Tisto pa tisto! Le prinesi ga, Matijče!«

Matijče ročno prinese kos platna ter ga položi na mizo. Dogovorila sta se, da bode laket po štiri groše. Matijče je spravil, kakor poprej, tudi sedaj kupno ceno. Premetavec pa naloži platno, da ga odnese v kaščo.

»Ravno prav,« govoril je po hiši gredoč; »bodeta dva enaka kosa. Prejkone si ju vzel pri enem in istem gospodarju, Matijče!«

»Tisto ne! A saj boš slišal, da sta bila dva gospodarja!«

Oni zapre vrata ter stopi v vežo. Kmalu pa se začuje iz kašče nekako joku podobno rjovenje in ječanje. Čez malo časa Premetovčev Janez pomoli bledi obraz v hišo ter reče z glasom tresočim: »Meni si ga ukradel, Matijče!«

»Kje sem ga vzel, te gotovo malo skrbi, Janez, saj si ga ceneje kupil!« je odgovoril Matijče ter se grohotal na široka usta.

Peter Smuk in njega pajdaši so že skoraj pozabljeni in malo kdo ve kaj o njih. Ali o tem, kako je Janez Premetovec kupoval platno, o tem živi še obilo spomina, ker ima humor tudi med gorami svoje vladarstvo.

II.

Še se je smejal Matijče, ko so v sobo sto­pili trije sumnivi možje. Eden je bil treščil v temi z nogo ob škaf, puščen sredi veže. Že preden so se odprla vrata, je rohnel in kričal na vse kriplje: »Če boste puščali škafe sredi veže, ti bom razbil kosti, Premetavec, da boš kakor prase, ki so mu izpustili kri! In tebe, Maruša, bom obesil za noge nad ognjišče, da boš požirala dim kot klobasa, če se dene sušit! Hudir, hudir, hudir!«

Mož je govoril tako hitro, da je besede kar požiral in da se je čulo, kakor oddaljeno grmenje za gorami. Zategadelj so mu dejali Rohnač.

Stopil je v pivnico. Z njim sta vstopila Martin Goščavec, kruljav, zabuhel človek z lisičjim pogledom, in črnolasi, širokopleči Tinač Šust, svetovolniškega cerkovnika izprideni sin. Rohnač je bil hud, ker ga je bolela kost, piščalka na nogi, ki je poprej ž njo butil ob škaf. Trdo je stopal po deskah, da so žvenketale kupe na mizi.

»Nič ne bo, Peter!« je dejal stopivši pred Smuka.

»Nič!« se je začudil letá, »in čakal sem vso noč! Dobiva se drugikrat!«

»Za Šefarskim znamenjem sva stala z Rohnačem,« se je oglasil Goščavec, »kar ga vidiva Brentača, ko je potiskal konjiča in voziček po poti. Stisnila sva se v hrastičje ter ga pustila mimo. Rohnač ti je šel pravit, jaz pa sem krevsal za njim po Loki ves dan ter gledal, kako so obkladali voziček. Upregli so pod noč ter jo končno pobrisali skoz — Selca in Davče, vragu v trebuh!«

Smuk je vstal, molče plačal, kar je izpil, ter odšel iz hiše. Zunaj jo je zavil po bregu in prebredel vodo v strugi. Onostran je obstal pod gozdičem ter lahno zažvižgal. Kmalu se je izvila iz smerečja črna osoba ter obstala pred Smukom.

»Jernač,« je dejal Smuk ostro, »vzemi Miha, Lovreta in Toneta! Pričakujte me ob polnoči pri visoškem mostu. Proti jutru bo peljal Brentač iz Cerknega voz blaga iz Loke ter menil, da spimo! Spali bi pač, če smo vsi take klade kot sta Goščavec in Rohnač!« Lehno se je smejal ter izginil s tovarišem v gošči.

V Premetavčevi gostilni se je v tem pilo in glasno kričalo.

»Kaj ima z Brentačem?« je vprašal Županov Tomaž bojazljivo.

»Izdal je Smuka spomladi, ko je tovoril tobak, tako da so mu napravili finančarji precej škode!« je odgovoril Rohnač. »No, bosta še skupaj zadela! Ali nocoj ne!«

»Kaj pa mi?« se je oglasil Goščavec, »ali ne bo nič zaslužka nocoj?«

»Jaz bi nekaj vedel,« se je začul Šust ter trkal s kupo ob mizo. »Jaz bi nekaj vedel, ali vi, ovce, si ne boste upali.«

»Jaz si upam vse!« je bil takoj pripravljen Matevžetov Matijče.

»Kaj je?« je rohnel Rohnač. «Kar si upaš ti, Sust, si upamo vsi!«

»Tu gori,« je pričel Šust, »tu gori ima sveti Volnik lepo skladnico bogatij! Naj le nekaj povem! Tu je zlat kelih, ki ima spodaj na držaju kup biserov! Masni plašči s srebrnimi žilami in drugih takih cunj je na kupe! Tiste žile, lehko rečem, imajo na funte srebra v sebi! Srebrni so svečniki, srebrne svetilnice in tudi kadilnice. Srebrno mora biti, ker se je vse to dobilo iz mekinskega samostana, kjer so imele nune srebra na ostajanje! Ako bi se to vse stopilo, bi se nabrala lepa reč tolarjev! No, pa vi si ne boste upali! Jaz to vse vem, ker sem cerkovnikov sin in sem dostikrat pri maši stregel. Ali vi ste bojazljive koze! In pušice tudi niso nikdar prazne! Stvar je pripravna. Vrata v za­kristijo so strohnela, in če se kolček vtakne med prag, se vzdigne kakor nič.«

Gledal je v steno. Molčali so nekaj časa.

»Cerkev okrasti!« je zastokal Županov Tomaž.

»Cerkev!« je kričal Šust, »kaj je to po­sebnega? Bog ima tako vsega dosti! Če ne, si pa ustvari!«

Grdo se je grohotal, in drugi so se grohotali ž njim. — — —

Moralo je biti dve po polnoči, ko se je prebudil Marko Šust, svetovolniški cerkovnik. Zdelo se mu je, da je čul hrup od nekod. S postelje je že videl, da je cerkev razsvetljena. Površno se je oblekel ter v tem od samega strahu trepetal.

»Sama sv. Marija bodi zahvaljena,« je ječal, jemaje raz stene staro puško na kamen, »da je vse v Poljanah! Plašči, kelihi, kadilnice in drugo vse! Gotovo je Tinač tudi pri njih! Oče naš!« — — In starec je pričel moliti. Prihitel je iz hiše ter prilezel k lipam, pred cerkvijo stoječim. Stisnil se je za deblo in pripravil puško, da je lehko streljal vsak trenutek. V cerkvi je videl luč. Pred stranskimi oltarji so bile sveče lesene, da se prižgati niso dale, kar je cerkovniku za lipo posebno dobro délo. Nekaj so razbijali, potem vpili, ker niso mogli ničesar dobiti. Za­pustili so hram božji in kleli Tinača, ki jih je bil spravil na ta pot. Kakor čebele so se usuli iz vrat ter leteli po bregu navzdol. Dasi je luna sijala, so se bili prikazali vendar tako hitro, da Marka od same osuplosti ni mogel streljati. Vsi so mi ušli, si je mislil. Pač, tu je še eden! Počasi je zlezel iz žagreda. Prikazavši se na plan, je zaukal ter stopal potem lagoma mimo leskovih grmov po stezi navzdol. Tedaj je cerkovnik sprožil napetega petelina na puški. Prav močno je počilo. Ko se je dim razkadil, ni bilo videti ničesar. Starec se je prestrašil ter pobegnil.

Brentač iz Cerknega je bil medtem v večnem strahu s svojim vozičkom in blagom prilezel pod Sv. Volnik. Dobro je vedel, da ga opazuje v Loki Goščavec; zategadelj se je delal, kakor bi hotel čez Davče domov. Ali kmalu jo je obrnil na selški poti ter udaril pozno v noči na poljanski kolovoz. Že je imel za sábo sv. Volnika cerkev in že videl pred seboj stolp po­ljanski, ko mu »V Kotu« ustavi voz pet črnih neznancev. Spraznijo mu voz ter njega samega dobro otepo ...

Drugo jutro na vse zgodaj je vstal cer­kovnik Marko ter sopel k cerkvi. Ondi pod za­kristijo pri stezi je ležalo ob leskovem grmu človeško truplo, pod katerim se je zemlja rdečila od strjene krvi. V mrtvacu je spoznal nesrečni oča svojega sina Tinača!

III.

Tožno se je širila novica po vasi. Ne­verjetno je bilo, ali vendar se je pravilo, da je Županov Tomaž bogatemu svojemu očetu ušel ter jo pobral med Kuzovce. Izprva ljudje še verjeti niso hoteli; ali potem, ko so videli nekaj resnice, se je smejala na skrivnem vsa vas ter privoščila Županu, bogatinu, ki je drl vsakega in odganjal berače od praga. Bil je trd mož, oča Župan, in denarja lakomen. Pripovedovalo se je, da je imel nekje v gorenji hiši s silnimi verigami na steno priklenjen železen zaboj. In ko je Zadurnikov Miha nekdaj pri odprtih vratih šel mimo, je imel oča Župan tisti zaboj odprt. Vse se je blesketalo od samega zlata in srebra! Miha je nehote od samega začudenja zakričal. Oni pa je zaloputnil pokrov, zaklenil verige in podil nepričakovanega gledavca po stopnicah, da se je prah napravljal. Od tedaj se je govorilo, da je Župan tako bogat, da sam ne vé, koliko ima. Skop pa je bil toliko, kakor bi nič ne imel. Vsaj svojemu sinu ni dal ni­česar, dasi se je ta bogatašev sin moral po­stavljati ter za vino dajati. Jemal je torej svojemu očetu ter napravljal dolgove, kar je pa zopet starega jezilo. S sinom sta se vedno rvala, da ni bilo prepira in krika nikdar konec. Naposled jo je sin v soboto večer pred kvatrno nedeljo v septembru popihal med Kuzovce ter zapustil dom vpitja in trganja. Šele kaka dva dni poz­neje se je zvedelo. Od srda in sramote se je valjal stari Župan po tleh ter se zaklinjal pri vseh svetnikih, da sinu niti vinarja ne bode dal. Vdovec je bil, in zategadelj se je pogrešala pri sinu mehka materina roka. Očetova pa je bila pretrda, in zategadelj je prišlo tako! V hiši je gospodinjila tedaj edina hči, Lenčika, dvajset­letno dekle. Bila je slovečega imena zavoljo lepote, a še mnogo bolj zavoljo — prevelike telesne moči. Privzdigovala je težka bremena, in kadar je bilo kaj silnega vzdigniti, je vgnala mnogokaterega hlapca v kozji rog. Če je časih Tomaž s pestjo hotel po očetu, se je zbal nje, ker je ravno dobro vedel, da ga lehko otepe. Pri vsem tem je bila Županova Lenčika mehke duše in ves svet je rada imela, in zaradi tega je tudi njo svet rad imel. Brata Tomaža je ljubila pred vsem, in ker je bila močnejša od njega, je ravnala ž njim kakor z otrokom. Bila je ženska trdega značaja in hitrih sklepov, in če se sme resnica povedati, je bila Lenka prvi in pravi gospodar v Županovi hiši ter središče, ki se je sukalo vse okoli njega! Oča Župan se je vdal vselej, če je prišla visoka hči ter se sladkala okrog njega. S Tomažem je bila ostra, in če ji ni bil po godu, je govorila z dlanjo, da je tleskalo kakor z desko po vodi. Ali pod svojo oblastjo je imela očeta in brata! Kakor smo že povedali, je bila hitrih sklepov in tudi v tem slučaju je vedela takoj, kaj ji je dolžnost.

Lepega jesenskega jutra, prav zgodaj, ko se je pričelo daniti, je stopala Lenčika praz­nično oblečena po visoki rebri nad Hotavljami proti Bukovemu vrhu. Hitela je na vso moč. Ko je bila sredi pota poleg Kožuhove hiše, je rilo solnce izza gorovja ter s prvimi svojimi žarki obsevalo dekletu po hitri hoji razžarjeno lice. Pod Platiševo hišo je dohitela starega moža, ki je z malo culico krevsal navpik. Bil je stari Kosem z Griča.

»Kam boš šla tako zgodaj?« jo je vprašal.

»Na Kuzovo«, je odgovorila ročno, »po Tomaža!«

»Na Kuzovo!« se je začudil starec. »Potem greva skupaj! Pred štirinajstimi dnevi po pol­noči so se oglasili pri meni štirje Kuzovci ter naročili ruto pip. Sedaj jih nesem!«

Čitatelju naj povemo, da je tedaj v Po­ljanah cvela mogočna industrija z malimi pipami, ki sedaj skoraj sluha ni o njej. Dekle in starec sta plezala ročno po pogorju navpik, tuintam počivala ter zrla globoko v dol, kjer se je videla orjaška poljanska cerkev med nizkimi hišicami, kakor skrbna koklja med piščeti. Pu­stila sta Bukov vrh na levi ter krenila pod Pasjo raván, dokler se ni zaprla dolina pod njima, da se ni videlo drugega nego pogorska slemena na levo in desno, zgoraj in spodaj, nad vsem pa jasno jesensko nebo. V bukovem gozdu je bila skrita skoraj popolnoma kuzovska koča; iz nje pa se je tedaj, ko sta naša znanca prišla blizu, prav močno kadilo. Kar sta opazila najprej, je bila vrsta pušk, slonečih zunaj ob leseni steni. Na robu nad kočo je slonela straža ter se ni premeknila, opazivši rani obisk. Vsaj tako se je delala straža, kakor bi prišleca niti opazila ne bila.

Stopala sta mimo nekakega svinjaka, v ka­terem je krulila in beketala lačna žival. Takoj za svinjakom je tolkel Kuzovec s polenom v skopec ujeti lisici po buči, ki je pri vsakem udarcu grdo zarjula. Na bukovju je sedela tolpa vran ter se kakor črni oblak dvignila v zrak, začutivši tuje goste. V gozd so metali Kuzovci ostanke živalske, pri kuhanju neporabne; za­tegadelj se jim je usosedilo toliko črnih ptic.

»Ali so doma?« je vprašal Kosem ponižno. Grdi stražar se ne zmeni.

»Če ne odgovori, kar vstopiva!« je dejala Lenčika ostro. In v resnici sta stopila v široko vežo, iz katere se je videlo naravnost pod streho, pod okajene trame. Na desni strani te veže je stalo velikansko ognjišče, na ka­terem se je tedaj kurilo. K ognju je bilo pristavljenih devet ali deset orjaških loncev, v katerih je šumelo in vrelo. Vmes pa je vre­ščala pečenka na železnih ploščah, pod katerimi je pršalo živo oglje. Pred ognjiščem je skakal umazan kuhar ter bezàl s še bolj umazanim kolcem sedaj v ta, sedaj v oni lonec ter kričal: »Dobro se kuha! Lepo vre! Dobra bo piča! ha! ha!« Opazivši vstopivšega dekleta in starega moža je povesil svoj kolec-kuhalnik, odprl usta in oči, da je bilo jasno videti, kako je osupel poštenjak. Ali takoj se mu je razširilo veselje po tolstem obrazu; obrisal si je prste ob hlače ter zahitel: »Dekl'ca, dekl'ca, od kod pa ti sem prihajaš?«

Sladko se je zasmejal, malo požvižgal ter zopet vpil: »Dekl'ca! dekl'ca! pfvit! pfvit!«

Kakor blisk je bil pri njej ter iskal nekaj z umazanimi svoji prsti okrog cvetočega nje­nega lica. Neizkončna jeza je zalila vse mišljenje dekletu, in z vso svojo močjo — ki je bila težka in velika — mu je položila roko po čeljustih. Vpliv udarca je bil viden in hiter. Udarjeni je malo zaječal in telebnil kakor posekan hrast v kup loncev in skled tik ognjišča po tlaku razloženih. Vse je zahreščalo pod njim, in na­pravil je obraz, kakor bi ravnokar doživel. Dekle je obstalo sredi veže srdito; s krvjo se ji je zalilo lice, v pest je roke stiskala ter z razžarjenimi očmi gledala po onem na tleh.

»Pri vas torej še ženska ni varna!« je izpregovorila ponosno.

Ravno tedaj je stopil v vežo iz hiše Smuk, opozarjen po hrupu, ter mirno posadil k hišnim vratom visoko svoje telo. Razvidel je položaj ter se lahno smejal, ko se je kuhar iz čepinj vzdigoval.

»Ubiti ga nikar, Lenka!« jo je ogovoril lahno. »Potem ne vem, kdo nam bo kuhal!«

Še bolj se je razvnela — ker jo je poznal. Odgovorila je s srdom: »Ubila ga ne bom; dasi bi ne bilo škoda, če bi vas vse pobili! Sicer pa ne vem, čemu me poznaš?«

Ničesar ji ni odgovoril, in niti kri mu ni stopila v lice o nepriljudnem njenem vprašanju. Mirno se je obrnil k možičku s culico ter hotel vedeti, kaj hoče.

»Ravno prav,« je dejal potem prijazno, »da ste prišli; saj že skoraj pipe pri hiši ni bilo.«

Vstopili so v hišo. Ondi je Lenka molče sedla na klop pri peči. Smuk pa je odprl oma­rico v steni, odštel denar, plačilo za pipe, na mizo pred Kosma ter takoj brez besede za­pustil hišo.

IV.

Dekle je sedelo tiho pri peči, še govoriti se ji ni ljubilo. Kosem pa je bil že bolj zado­voljen. Pri dolgi mizi sedeč je srebal žganje iz kupice ter sekal z nožem v velik hleb, ki so ga bili položili predenj. Vmes pa je prešteval prejeti denar ter glasno hvalil Kuzovce in nji­hovo poštenost. Prav kmalu se je prisilil iz veže v hišo prijeten duh pečenke, kar je Lenki neprijetno delo: lačna je bila, v hitrici je odšla brez kosila od doma.

Kuzovci so prihajali v hišo, s starim možem se prijazno pogovarjali ter povpraševali, kaj je novega v Poljanah — ali dekleta ni pogledal nihče. Skoraj vsak je vzel pipo s kupa, ki ga je bil Kosem iz svoje rute natresel na mizo. Takoj so pričeli basati in prižigati. Napósled jo je pripihal tudi Tomažek; stopil je nedolžno in mirno v hišo. Očitno mu ni nihče povedal, kaka nevihta ga pričakuje. Nič hudega sluteč je vstopivši veselo zakričal: »Hoj, Kosem! Ali ste tudi k nam prišli? Saj je tu gori lepše kot pri vas v kislih Poljanah. Če vidite koga Županovih, recite, da se prav nič ne kesam, da sem tu. Pri Žu­panovih me ne bodo videli več!«

»O pa te bodo še!« je izpregovorila mrzlo ter se kakor blisk postavila poleg njega. »Pa kar takoj greva!«

»Lenčika, ali si ti?«

In srce mu je takoj prav nizko upadlo, močno je prebledel in na čelo se mu je na­brala vrsta debelih kapelj. Niti pogledati si ni upal rodne svoje sestre.

»Kar takoj, pravim! Če ne, te vlečem kakor teleta v mesnico!«

»No, saj bom šel! A jedel bom pa vendar prej! Lačen sem!« je odgovoril krotko — straho­petno. Sedel je k mizi. V hipu je sedela pri njem, da bi ji ne ušel, če bi ravno hotel. Tomažek je tiho prenašal neposrednjo to kontrolo in sram ga je bilo, da govoriti ni mogel.

Kmalu je bila zasedena miza; tepeni kuhar pa je donašal velikanske sklede ter jih posajal pred lačno družino. Do roba so bile polne, a prijetno se je kadilo iz njih proti stropu. Žlice so zaropotale ter neprestano hodile po kratki stezi iz skled do ust. Kakor se posuši pozni sneg spomladi, tako hitro so se izpraznile sklede. Prinesli so drugih, in na velikih lesenih ploščah pečene divjačine. Smuk je imel svoj prostor ravno pri Lenčiki. Ko pri prvi ponudbi ni ho­tela jesti, ji ni več ponujal. Tembolj pa si je Tomažek tlačil želodec, in pri srcu se mu je milo storilo, spomnivši se slabih skled, ki so se pri Županovih vsak dan posajale na mizo.

Po jedi sta se odpravila Lenka in Kosem; Tomažek pa si je izbral starega moža v družbo, ter jo odrinil naprej, da je dekle nekaj korakov zadaj ostalo. Tudi Smuk si je snel puško s stene ter dejal Lenki: »Grem malo z vami.«

Ni mu rekla, naj ne hodi, in molče je potem stopal na njeni strani.

Ravno pod cerkvijo v Bukovem vrhu je krožil sokol v zraku nad senožetjo, napravljal krog za krogom, manjši in manjši, končno pa kakor blisk šinil med tolpo divjih golobov, pasočih se po tratini. Uplenil je enega ter se vzdignil v zrak ž njim. Kakor sneg se je usulo perje, druga tolpa pa je na vse strani plaho odplula.

Ostalo je dekle.

»Glej sokola!« je izpregovoril Smuk mrzlo. »In ko ga je gospod Bog ustvaril, mu je dejal: Tu imaš prostost, živi in glej, kolikor časa moreš živeti! Kadar ti pa enkrat polomijo peruti, potem je to tvoja stvar! In meni bodete vi pravili, da sokol več velja kot jaz, ki sem človek?! Tudi meni je dejal Bog: Tu imaš prostost! Če ti jo kratijo, živi, a glej, koliko časa moreš! Če sokola zapró v železno klet, kdo bo dejal, da nima pravice uiti? In če so mene hoteli na leta in leta v železje vkovati, kdo bo trdil, da nisem imel pravice, ga razrušiti ter živeti, kolikor časa morem! Vi, ki grejete lene svoje kosti pri peči, menite, da ste boljši od mene. Pa Bog ve! Sodil bo nekdaj in vas bo takrat obilo osra­močenih, ker Peter Smuk ni moril, ni kradel, temuč v potu svojega obraza si je služil svoj kruh. Kar pa moji tovariši počenjajo, ni moja skrb, vsak je sam gospodar svoji duši! Sedaj pojdi! Tu doli te nihče ne bo nadlegoval, kar bi se bilo zgoraj lehko zgodilo!«

Obstal je, vrgel puško z rame ter se na­slonil nanjo. Dekletu je srce tolklo. Ko je go­voril, mu je morala pogledati nekolikokrat v razburjeno lice in — v grozo — se ji je zali dozdeval. Odhitela je kakor srna. Daleč spodaj je morala nehote, sama ni vedela čemu, obrniti glavico. Visoko nad njo je stal nepremekljivo kakor iz kamena izsekana podoba ter zrl za njo. Urno se je zopet obrnila ter hitela v dol. Tomažek je od strahu koprnel, ko se je pri­kazala domače hiše bela stena iz sadja. Sredi vasi je obstal ter hotel popihati za Prodovski ogel. Ali ročno ga je prijela za uho — obilnim otročajem na vaškem mostu v silno veselje — ter ga tirala, kakor šolskega otročaja pod do­mačo streho. Le z veliko težavo je otresel To­mažek potem smešnosti prokletstvo raz sebe in še v letih visoke starosti se je razsrdil, če ga je kdo vprašal, kako je od Kuzovcev domov hodil!

V.

Pomlad s cvetličnatim svojim krilom je pla­vala nad dolino. Cvetje se je obešalo po drevju in po sivih skalinah. Cvetje je poganjalo tudi v srcih človeških, ki so prerojena z vsako po­mladjo. In če je v Poljanski dolini lepa pomlad, tedaj je malokje lepša po naših zemljah. Pozimi so se rodili pod snegom nebrojni studenci, ki hitijo sedaj po vseh bregovih v dol zeleni. V najskritejšem kotu cvete vsaka ruša. Po bistrih vodah se ženi tanki lipan ter strelja kakor blisk z rdečimi plavutami tjainsem po belem pesku. Vse pa obsevajo mehkega solnca mehki žarki, da puhti iz zelenih travnikov in njiv preoranih tisto migljajoče mrgolenje, kakor srečne pomladansko-olepšane zemlje srečni vzdihi!

Tudi tisto leto bila je krasna pomlad. V tej pomladi je živelo malo žalostnih, ali med njimi je bila bogatega Župana edina hči. Odkar je brata privlekla s Kuzovega, je povešala bolno glavo, postala zamišljena, malobesedna in osorna tudi prijaznemu ogovoru nasproti. Lice ji je hotelo popolnoma obledeti in časih so dekle ugibale, čemu domača hči po cele noči prejoka, in čemu ima vsako jutro tako objokane oči. V resnici je bilo dekle nesrečno. Vedno je mo­rala hoté ali nehoté misliti nanj, ki je bil skoraj razbojnik, in ni imel druge prihodnosti nego hudo smrt!

In on, ki bi v svojem razbojništvu ne bil smel dvigniti pogleda k njej, se je vedel v svoji zaslepelosti nespametno, pregrešno. V praznikih podnevi, naj je šla Županova Lenka desetkrat mimo, se je delal desetkrat, da je ne pozna. Ali ponoči je bila stvar drugačna! Ponoči pa je kakor senca prihajal pod njeno okno in čakal, da je prišla pozna noč, v kateri je menil, da spi vsa vas. Ondi je slonel ob slivi, tedaj v polnem cvetju, zrl neprestano proti njenemu oknu ter pričel končno tiho in z glasom me­denim klicati njeno ime. Ko ga je čula prvič, se ji je strdila skoraj kri okrog srca; prečudna sladkost ji je napojila dušo, ki jo je pa takoj pregnala grozna bolest. Nikdar se mu ni ogla­sila, tiščala si je s prsti ušesa ter se skrila pod odejo, da ni čula besed zapeljivih. Oni je pre­stajal skoraj vse noči pod njenim oknom ter odhajal izpod cvetočega drevesa, ko je jutranja zora kipela izza gora. Dal jo je v zobe hudobnim ljudem ter ji srečo za vedno zamoril.

Nekdaj pozno v noči je prebudil Lenčiko vrišč na vasi. Vpilo in klelo se je. Naposled je počil tudi strel. Preplašena je prihitela k oknu.

»Jezus Marija! Kuzovce lové!« je zastokala.

Po vrtu se je v istini pripodil Peter Smuk, brez klobuka. Pod slivo je obstal ter opazil dekleta.

»Lenčika,« je dejal, »če ne odpreš, me bodo imeli!«

Urno je odprla okno. Oni pa se je prijel za zid in vejo pri slivi ter se zavihtel v sobo. Veja je zahreščala ter se odlomila in padla po tleh. Smuk pa je tiho zaprl okno in poln obupa sedel na revni stol pri mizi. Ona je bila že davno v postelji. Kmalu so prileteli finančarji in kleli. »Tu sem je šel! Tu mora biti! Če ni hudič, ga imamo!« so vpili — ali dobili so samo cvetočo vejo v travi. Drli so dalje po vrtu ter potihnili v temi. Smuk je slonel pri mizi, ječal je ter si z dlanjo tiščal obraz; dekle pa se ni genilo v postelji.

»Lenčika, ali si huda?« je vprašal ponižno.

»Lehko bi bila!« je zaihtela v mukah. V hipu je bil pri njej ter ji s prsti prebiral kosta­njeve lase po trudni glavi. Tedaj pa je dvignila bele svoje roke, ga objela okrog vratu ter ga pritisnila k sebi. Ko je slonelo njegovo lice na njenem obrazu, je čutil gorke solze, ki so ji lile iz oči.

»Bog te obvari, dekle moje!«

Odprl je okno ter se spustil na tratino. Neizmerna sreča mu je prebivala v duši in tako ponosen je je bil zategadelj, da je iz golega zaničevanja do finančarjev sredi vasi iz vsega grla zaukal. Odrinil je proti domu, delalo se je že jutro. Sredi Županovega mosta stoječ je še enkrat zaukal, da bi pač vsakdo znal, da je to srečni Peter Smuk. Ali ravno v istem trenutku se je začul oster »Stoj!« in pri obeh koncih mosta so mu štrlele puške nasproti. Finančarji so mu bili zastopili skriti v vrbovju pot, ker so vedeli, da mora čez most. Voda je bila velika. Malo dni poprej je deževalo in do vrha je bila struga nalita. Smuk je izprevidel stvar; pogledal je navzdol; rjavo-rdeči valovi so se podili ne­prestano dalje.

»Čemu bom stal, ko lehko grem!« je dejal zaničljivo ter se bliskoma spustil čez držaj. Zapluskalo je v kalni vodi, ali kmalu se je zopet prikazal Kuzovec na vršini ter plaval z mogočno roko. Tedaj pa so pričele bojazljive duše z mosta streljati, da je onega v vodi obsul dež svinčenk. Zadelo ga je, in kakor kamen je izginil v vodi.— V istini so ga dobili čez nekaj dni mrtvega na produ »V Kotu«. K Županovi Lenčiki so romali potem snubači za snubači, ali ni se hotela možiti.

Tudi je še mlada umrla.