Kuzmin Miha

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kuzmin Miha
Ana Fabijan (Sonja)
Izdano: Slovenski narod 7. april 1905 (38/80), 1–2
Viri: dLib 80
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Med skalnatimi Gorjanci in sinjo Kolpo se razprostira svet samoten, tih, pozabljen. Le včasi se ga spomni pevec, ki je bil odtod ponesel seboj nebroj lepih vtiskov in najlepše slovensko narečje.

Nič romantičnega nima ta pokrajina. Nima belih snežnikov, niti strmih prepadov, niti šumečih slapov. Tako tiha, sanjava harmonija je razlita povsod.

Kakor valovito zeleno morje se ti zdi ta svet z neštevilnimi griči. Ali na teh goricah raste kapljica, ki zamakne srce in razpali kri!

V teh krajih je tekla zibel Kuzminemu Mihi. Poznalo ga je devet vasi na okoli, a v našem selu niso nikjer poželi pšenice, niti izpreli prediva, ne da bi se ga bili spomnili.

Trikrat je že ozelenela trava na njegovem grobu, ali vaška deca, jedva da so zanosili bregešice, vam že znajo praviti o Kuzminem čači, kot bi bil šele včeraj ostavil naše selo.

Ustavite se zvečer pred seljakom, ki cepi pred hišo drva! Vljudno vas pozdravi in kmalu sta v živahnem pogovoru. Ej, naš človek vam ne pride pred nikomer v zadrego! Gladko mu teče lepa govorica in strme poslušate krasne prislovice in primere, ki jih vpleta v pogovor.

Komaj vam je opisal letino in svoje imetje, že je na vrsti Kuzmin Miha.

— Oj, pasja vera, to vam je bil gade! — se zasmeje seljak, in še preden ste ga kaj vprašali, vam pripoveduje anekdote iz življenja omenjenega junaka.

Da znate, kako je bil prevaril neko dekletce za rake!

Lovi vam Kuničeva mala rake v potoku. Ima jih že lep kupček v loncu poleg sebe. Pride Kuzma: — Marinčica, ne lovi rakov, zakaj tam, glej, straši! Ali ne veš, da ima ribe in rake vrag v oblasti? Tudi jaz sem nekoč tam lovil rake ter jih metal v torbico. Ali zdajci se oglasi nekaj v vodi: »Krneč, Kukec, kje si?«

»V Mihini torbici!« se je odzvalo.

— Zbal sem se, a ondaj beži, beži, kolikor so me nesle pete. Za menoj pa je nekaj šumelo kot da se pode valovi. Ozrem se. — Ne morem ti opisati, kaj sem videl. Le toliko znam, da je bilo milijonkrat pisano in dolg rep je imelo.

Marinčica ni čakala, da bi bil izpregovoril starec zadnje besede. Šinila je proti domu kot blisk, a Kuzma je pobral lonec z raki in zadovoljno odkoračil domov.

Pravijo, da je rad kradel. Ljudje mu tega niso šteli v zlo. Prirojeno mu je bilo, velijo.

Imel je krasen sadovnjak in sadja je bilo v njem, da je gnilo po tleh. Ali, ko so dozorele prve hruške na sosedovem vrtu, je vstal Miha v mračnem jutru, da jih nabere košarico. In to se je ponavljalo, dokler niso sosedje otresli poslednjega drevesa na vrtu. Niso mu očitali tega. Saj jih ne krade zase, so rekli.

Ko so šli otroci v šolo, je sedel pred hišo in pušil.

— No, deca, kaj bi hrušek? — In nabasal jim je torbice in žepe z nakradenim sadjem.

Ponoči je narezal buč na sosednjih njivah in jih znosil na svojo zemljo.

Zjutraj se je čudila sinaha: — Odkod toliko buč?

— Molči, ptičica! — jo zavrne tašča, — stari je skrben, pa jih je nanosil.

V cerkev ni hodil nikoli. Ko so se ljudje odpravljali k maši, on pu­ško na ramo, pa hajd v lozo. Ves dan je utegnil tavati po gozdu, a na večer bi se vrnil ves zmučen, lačen in žejen.

Da je bil strasten lovec, si mislite. Motite se! Prosim vas, če je hodil po gozdu z nenabito puško in brez streliva.

Sosedje so se mu smejali. — Ali greš na medvede? — so ga dražili, ko je dostojanstveno stopal mimo njih.

— Zalotil sem lisičino v Belški Dragi, — je odgovoril važno in odkorakal počasi.

Pozimi je rad zahajal v hiše, kjer so klali.

— Čul sem, da palite pri vas, — bi rekel stopivši v hišo, — pa sem mislil, da dobim druščino tukaj. — In sedel je k peči.

Gostoljubni gospodar mu je ponudil klobaso ali pečenke. Ali Miha se je nasmehnil zaničljivo: — Bogme, to da bi jedel, kume? Mi jemo samo leteče in drkeče meso. —- Mislil je na divjačino.

A ko je odšel, je pogrešila gospodinja kos mesa ali par klobas, ki so skrivaj izginile v Kuzmin žep.

In zbolel je. Poleti je bilo in ležal je na senu pred hišo. Vroče je pripekalo solnce ali Miho je stresala zima, da je drhtel po vseh udih.

— Joj, ljudje božji, umreti bo sila! — je govoril venomer. — Ne kradite, vam velim, nikar ne krasti!

— Oj, ti Mate Kunič, čuješ! Buče sem kradel na tvoji njivi in Mu­šicu sem otresel hruško in Bari Vlašički sem vzel koruze, — se je izpovedoval s skesanim glasom.

— Molči, Miha, vse znamo, — so odgovarjali sosedje. Smilil se jim je, ko je drhtel na senu upadlega obraza in ves potan od muke.

— Ne govori! Znali smo že davno in ti odpustili. Nekako zlo je bilo v tebi, Bože prosti, sam nisi mogel za to.

— Oh, dobre sosede mi je Bog dal, čast in dika mu! Prav velite, ljudje božji, prirojeno mi je bilo. U-u-u, kako mi je zima! — se je stresal.

Pristopila je k ležišču sinaha.

— Takoj bom izdihnil, Mare! — Pogledal jo je žalostno.

— Bi li mi zaklala jedno pišče?

— Bogme, čača, zakaj ne bi? Takoj ga zakoljem, — je odvrnila odločno.

Ali sinaha je bila skopa. — Dosti je, da vidi mojo dobro voljo. Preden mu pripravim pišče, mi utegne umreti, a za družino ni, da bi pekla kokoši. — In zbežala je onkraj hiše ter klicala glasno:

— Kokice, bi, bi, na! — Ali jedva se ji je približala pišče, ga je zapodila z metlo.

— Joj, čača, ne da mi se nobeno ujeti! Verujete mi, itako vam je repa najzdraveja! —

Sosedje so se jezili na tihem. — Ne privošči mu niti na zadnjo uro priboljška, — je šepnil oni, ki mu je bil bolnik kral buče.

— čakaj, Miha, naše so krotkeje. Zaukažem Katici, pa ti pripravi jedno.

— Odšel je.

Trenutek nato je bilo slišati frfotanje preplašenih kokoši, a potem je bilo vse tiho.

Bolnik je drhtel neprenehoma in včasi vzdihnil globoko. Nekdo mu je stal ob glavi in ga z zeleno vejo branil muham.

— Ne bo dolgo, — je rekel nekdo tiho sinahi. Ona je skomiznila z rameni.

— Lačen sem! — je vzdihnil bolnik.

— Potrpi malo, skoraj bode pe­čeno pišče, — ga je tolažil oni, ki ga je branil muham.

In potem zopet molk. Bolnik je dihal čimdalje hitreje in grgralo mu je v grlu, kot da se preliva voda.

Prišel je sosed s piščetom.

— Miha, oj, Miha, boš jel? —

Bolnik se ni ganil. Vzdihnil je dvakrat, trikrat, in po njem je bilo. —

— Saj sem vedela — si je mislila sinaha zadovoljno, — zaman bi mu bila pripravila pišče. Nato se je prekrižala in vzdihnila glasno: »Bog daj večni mir in pokoj duši njegovi!«