Kuzma in mravlje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kuzma in mravlje
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kako dolgo, o Kuzma, boš še izrabljal našo potrpežljivost?! so klicale mravlje, ko jim je objestni škrat že šestnajstič razmetal skrbno urejeno mravljišče. Vsakokrat je z olupljeno gabrovo šibo dregnil vanj, vsakokrat, ko jo je mahal mimo! Seveda je to mravlje silno razburjalo, kot ponorele so brzele sem in tja, spravljale na varno napihnjene, bele mravljinčje bube in mravljišče se je kar kadilo od kisline – kajti kadar mravlja popeni, sika kislino, da vam bo jasno. Škrat Kuzma je to prav dobro vedel, vonj po kislini mu je ugajal – in še bolj razposajeno je dregal s šibo v mravljinčje domovanje. Ti škrat, ti!

Vso noč so ogorčene mravlje pospravljale mravljišče, tako da je jutranje sonce posijalo na gladko, lepo oblikovano kopo, v kateri so mravlje vse zasople počivale. Ampak glej ga, spaka škratovskega! Ali ni moral prav tega jutra spet mimo po svojih škratjih potih? Seveda je moral. In ali ni moral znova dregniti v mravljišče? Seveda je moral. In ali se ni potem prav po škratovsko grdo zahehetal? Seveda se je.

»Kako dolgo, o Kuzma, boš še ...« so zavpile mravlje.

»Dokler se mi bo zdelo,« jim je zabrusil škrat Kuzma in veselo odžvižgal po mahovnati stezici pod bukovjem.

Toda ena izmed mravljic, tista najmanjša, tista najhitrejša, tista najbistrejša, je utegnila splezati na škratov čevelj, in medtem ko je škrat brezskrbno koracal skozi gozd, je mravljica lezla po njegovih hlačnicah, vzpenjala se je vse više in više ... že je dosegla ovratnik, ga prelezla – in že je gomazela škratu pod srajco. Poiskala si je primerno mesto na Kuzmovi koži in ugriznila, kar so ji dale moči.

»Ih! Jej!« je poskočil Kuzma in naenkrat mu sploh ni bilo več do žvižganja. Poskusil se je popraskati po hrbtu, pa ni dosegel pičenega mesta. Mravljica se je malce premestila – pa spet ugriznila.

»Ih! Ih! Ojej!« je zavpil Kuzma. »Kaj pa je to, tristo praprotnih semen?!«

»Le čakaj,« si je mislila mravljica. Spet ga je uščenila, pa spet in spet. In to zmeraj na takem mestu, kjer se nesrečni Kuzma ni mogel popraskati. Začel se je valjati po tleh, se drgniti in čohati ob drevesna debla, poskakoval je in se otresal, a mravljica ga ni nehala gristi, tako dolgo ne, da je šlo škratu že na jok, četudi škratje nimajo solz. Ih! Jej! Ih! Ojej! je vpil in začel v velikih krogih begati skozi gozd.

Pa je že tako naneslo, da je imela tam blizu lisica nekaj opraviti. Zagledala je škrata Kuzmo in začudeno obstala. Potem je iztegnila svilnati vrat, prišpičila ušesa in zaklicala:

»Reši se, kdor se more! Reši se, kdor se more! Škrat Kuzma ima steklino!«

»Kaaaj? Kakooo?« je zašumelo z vseh strani po grmovju in od vsepovsod so se prikazali radovedni smrčki zajcev, veveric, jazbecev in divjih mačk.

»Steklino ima! Stekel je!« se je razvedela novica po gozdu, kakor bi mignil. »Bezlja naokoli in vpije v jeziku, ki ga še nihče v gozdu ni slišal, vpije ›ih jej‹ in ›ih ojej‹, valja se po mahu in robidovju, čoha se ob drevesa in poskakuje! Izogibajmo se ga! Lahko bi koga ugriznil!«

Škrat Kuzma pa ni videl nikogar, ni slišal nikogar – kar bezljal je in sam ni vedel, kdaj je pribezljal do mravljišča in se ponevedoma sesedel nanj od izčrpanosti.

No, zdaj šele je imel dovolj vzroka za vpitje in cviljenje! Mravlje so pobesnelo planile nanj in ga grizle kot ponorele ... »Kako dolgo, o mravlje, me boste še mučile?« je ječal Kuzma in se zaman poskušal otresti, a mravlje so mu odgovarjale na kratko, kadar ga ravno niso grizle:

»Dokler se nam bo zdelo!«

Šele pod mrak je Kuzmi uspelo, da se je odplazil v svoj brlog pod bukvijo in izčrpan zaspal.

Naslednje jutro je sonce posijalo na škratovo ležišče. Kuzma se je stokaje pretegnil in se skopal pokonci. Potem se je napotil proti vratom in se opotekel nad studencem, ki je izviral pred vrati njegovega doma. Hu, kako je bil zatečen in obgrizen! Ko se je pogledal v vodni gladini, se sploh ni spoznal.

»Glejte steklega škrata!« je začivkalo nad njim.

»Kaaaj si rekel?« je zarenčal Kuzma.

A že je v vejevju njegove bukve zažgolelo in zažvižgalo, zavreščalo in zaščebetalo tisoč ptičjih kljunov:

»Stekli škrat! Stekli škrat!«

»Tiho, drevesna svojat!« je zavpil Kuzma. Glasen smeh mu je odgovoril. Pa je zdaj še izza grmovja zajavkalo:

»O, mama, glej steklega škrata, mene je straaah!«

»Tiho, zajček, tiho, da ne podivja,« mu je odgovorila mama zajka. Spet se je zaslišal smeh.

No, seveda, že sinoči se je razvedelo, kako je s Kuzmovo steklino, mravlje so vso stvar zaupale šoji, in vedeti morate, da še nikoli in nikdar nobena šoja ni obdržala novice zase – kar ve ena šoja, vedo vse. In kadar hoče kdo v gozdu sporočiti drugim novico, samo pokliče najbližjo šojo in ji reče: »Poslušaj, šoja, nekaj ti povem, pa nikar ne pravi drugim ...« Pa se stvar razve v treh minutah.

In zdaj so se vsi norčevali iz Kuzme. Vsi do zadnjega! – še celo njegov prijatelj jazbec.

»Uh, pa tak prijatelj,« si je rekel Kuzma in mu obrnil hrbet.

Saj, sčasoma se je vsa reč polegla in niso več toliko govorili o njej. Ampak odtlej si je Kuzma shodil novo stezico, ki se je v velikem loku izogibala mravljišču. In če je po naključju spet kdaj prišel mimo kakšnega mravljišča ... No, trikrat lahko ugibate, ali je dregnil vanj ali ne.