Kurja vojska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kurja vojska
Miha Mate
Spisano: Laura Gabrič
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Miha Mate

Poldrugi Martin[uredi]

Na hribčku za vasjo je bilo tisto popoldne vse živo. Tudi dečki so bili tam. Čeprav se jim je zdela blaga strmina premalo zahtevna za njihovo smučanje, so si vseeno pripeli smuči in se spuščali po njej. Do Male gore, kjer so že poleti pripravili iz desk veliko skakalnico, je bilo daleč, zato so čakali na počitnice, ko bodo imeli več časa in se bodo smučanju lahko posvetili ves dan. Drugače pa je bilo tu kar prijetno, saj so se lahko s svojimi smučarskimi veščinami pobahali pred otroki, ki so se sankali.

"V sili vrag tudi muhe žre," je dejal Možganček Mačku in se zaničljivo ozrl po otročadi.

"Za začetek je kar dobro, se bomo vsaj privadili," mu je odgovoril Maček, "potem pa pride ta glavno, Kovačeva planjava z našo skakalnico. Kaj misliš, koliko bo nesla?"

"Mostiček na njej smo podaljšali, to se pravi, okrog dvajset metrov," je ugotavljal Možganček, "lahko tudi več."

"To so pa že kar lepe daljave in močno se bo treba potruditi," je modroval Maček.

"Stavim, da bo že prvi dan padel lanski Nacov rekord štirinajstih metrov."

"Tudi sam mislim tako," mu je odgovoril Maček, se zazrl proti vasi in nadaljeval:

"Glej, glej, kdo prihaja, Poldrugi Martin, ves je furijast in hiti, kot bi mu kdo natrosil popra v zadnjico."

Bebčka Martina so imeli vsi radi, čeprav je bil velik in zastrašujoč na pogled, toda dober po srcu. Pridno je služil svojemu gospodarju Jesihu, ki je znal ceniti njegovo delo. Nihče ni vedel, od kod se je neke zime ves premražen priklatil v vas in obležal v Jesihovem skednju. Tam ga je našel tudi novi gospodar. Ogrel ga je na krušni peči in nahranil, toda ko je hotel kaj več izvedeti o njem, je iz njegovih ust prihajalo le nerazločno, zamolklo golčanje. Že tisti teden pa je stari Jesih lahko ugotovil, da je z bebčkom dobil odličnega delavca. Ko je le omenil ženi, da jim je zmanjkalo drv, je Martin meni nič tebi nič zapregel sani in sredi najhujše zime odšel v gozd. Sam jih je naložil, sam razložil, okrtačil konja, ju zdrgnil s slamo in šele potem stopil v prostrano kmečko hišo. Po obrazu so mu še vedno polzele kaplje stopljenega snega. Sedel je na zapeček in nič ni prišlo iz njegovih ust, čeprav ga je presenečeni gospodar spraševal, kje je naložil drva.

O njegovi moči se je kmalu razvedelo po vsej vasi in širokopleči bebček je kaj kmalu dobil svoje ime. Pričeli so ga klicati za Poldrugega Martina. In ko se je čez nekaj dni pri Jesihu oglasil gruntar Matic in potožil, da mu je nekdo iz hoste ukradel že naklane klade, se je Jesih široko zasmejal in rekel:

"To je bil sigurno naš Martin, pošteno ti jih bom plačal!"

Tisti naš je izgovoril ponosno in jasno, da so ga lahko vsi slišali in tudi vedeli, da bo odslej Martin pripadal njihovi hiši.

Ko so otroci zagledali Martina, kako brez suknjiča in z razpeto srajco hiti proti njim, so se ga razveselili:

"Martin, Martin, Poldrugi Martin,

je velik in močen kot tisoč kocin …"

Martin jim ni odgovoril ničesar, le čez njegov obraz je splaval komaj rahel smehljaj.

"Uuuu … čuf … čuf … Martin …" so pričeli moledovati otroci, pritegnili pa so jim tudi dečki.

"Čuf … čuf … uuuuu," je ponovil Martin in v kotičkih njegovih oči se je rahlo zaiskrilo.

Otroci so drug za drugim zapregli sanke v dolgo kačo, Martin pa se je postavil k prednjim in jih z njimi vred začel vleči v hrib.

Ko jih je privlekel na vrh hriba, se je kača obrnila. In potem so sani spet zdrvele v dolino. Ob njih pa je tekla razmrščena, a vesela Martinova postava.

"Uuuu … čuf … čuf …" je gromko odmeval njegov glas.

V dolini se je še ves zasopel spet vpregel v sani. Tudi Maček in Možganček sta se s smučarskimi palicami pripregla v kačo in ugibala, ali bo Martin zmogel vleči tudi njiju. Martinove mišice so se napele, pot se mu je lepil na srajco in vroči hlapi so se dvigovali iz njegovega telesa. Noge so iskale trdo oporo v snegu in ko so jo našle, se je kača premaknila in vztrajala vse do vrha. Možganček je občudujoče vzkliknil:

"Saj sploh noče popustiti, močnejši je kot konj!"

Bila je že trdna tema, ko so se vračali. Martin je ponovno vlekel cel vlak sani, otroci pa so razžarjenih lic veselo kričali:

"Martin, Martin, poldrugi Martin,

je velik in močen kot tisoč kocin …"

Ko pa so prispeli do vasi, se je Martin izgubil med hišami in dečki so vedeli, da bo naslednji dan spet na hribu med otroki in da bo spet vlekel njihov dolgi razigrani vlak. In tako vsak dan do konca zime.