Kurijozen Triglav
| Kurijozen Triglav. Josip Tominšek |
dr. Jos. Tominšek
| |||||||||||||
Tudi kokoš, ki vidi, najde včasi prazno zrno.
Ko sem, iščoč snovi za neko razpravo, brskal po starejših letnikih hrvaškega »Vienca«, naletim v 12. letniku (iz l. 1880.) na str. 549. na sliko s čudnim skalovjem in s podpisom »Triglav«.
»Vraga — to je Triglav?« sem se zavzel: od treh strani popolnoma navpične stene, ravne, kakor bi jih potegnil z ravnilom, in gladke, kakor bi jih zlikal, na četrti strani pa snežišče tja do vrha, če so namreč tiste medle črte, ki se izgubljajo v oblakih, sploh njegov vrh. »Slikar je s svojimi meglenimi pojmi obdal vrh Triglava in je v tej megli v duhu lezel nanj«, mi je prišepnil tisti škrat, ki je letos polomil vrata »Staničevemu zavetišču« pod vrhom Triglava.
Pregledujoč še nadalje sliko, sem si delal sodbo brez škrata; rad namreč verjamem čudežem, ako so — verjetni! Kaj pa se vzdiga na sliki tam, kjer se razprostira zdaj globoka kotlina tja proti Marije Terezije koči? Tja je postavil slikar silno visoko goro, strmo tako, da je sploh nemogoče priti nanjo — razen v fantaziji —, a na vrh te silne gore je vsadil nekaj — smrek, visokih, kakor jih vidimo v neviharnih predgorjih, in v njih senci je stesal dve pastirski koči — v pristnem švicarskem slogu! Da bi bila ta velestrma gora s smrekami na vrhu stala l. 1880., a do danes izginila brez sledu, to je čudež, ki ga ne verjamem prav rad.
Mislil sem naposled, da je slika karikatura; a dve strani dalje sem našel tekst: »Triglav. (K slici.)«
Za planince, prepotrebne krepila in smeha, bi bila prevelika izguba, ko bi se tisti »jedrnati« opis Triglava prepustil pozabnosti, ki mu žal preti pri Hrvatih. Mi, ki so nas nekdaj, itak nazivali »Planinske Hrvate«, pa ne smemo prezreti ničesar, kar se tiče našega planinskega očaka Triglava.
Da bo užitek neposreden, podam opis v pravi hrvaščini: »Sa Bleda prave se izleti duž savske doline na bohinjsko jezero, na izvor Savice, a tko je veliki junak (!), uzpne se i na veličanstveni Triglav, koji svakomu onomu, koji se nanj uzpne, ostavlja nezaboravnu uspomenu sa svoga divnoga vidika. Triglav je najveća visina Kranjskih alpa te napaja sa svojih lednika tri rieke (Dravu (!), Savu i Soču), dieli tri naroda (!) (Slovence, Talijane i Niemce) i stoji kao stup na granicah triu zemalja (Koruške (!!), Kranjske i Gorice). Ulaz na Triglav bijaše prije veoma pogibeljan, nu danas, pošto so putevi popravljeni i na vrhuncu kuća za putnike od alpinskoga družtva sagradjena (!), nije uzlaz tako tegoten, tako da mogu već i slabiji pješaci na Triglav uzaći. Nu bio uzlaz na Triglav tegotan koliko mu drago, trud i muka izplati se, kako čovjek stupi na najviši vrhunac te pogleda okolo sebe. Svi izrazi o veličanstvenosti i divoti nisu kadri opisati onaj prizor, koji se čovjeku sad pruža«.
Pisčevo pero je bilo res preslabo, da bi bilo opisalo krasni razgled; podal ga nam je — v doslovnem prevodu Costovih »Reiseerinnerungen«, ki so izšle četrt stoletja prej, predno je vzel naš famozni hribolazec pero v roke.
Škoda, da ne vemo, kdo je tisti »veliki junak«, ki nam je zabeležil ta zanimivi planinski spomin iz l. 1880. Vprašali bi ga, kako je pač spal v planinski koči — vrhu Triglava; osrednji odbor Slov. plan. društva bi — zaradi statistike — tudi gotovo zelo zanimalo, natančno kje je tedaj stala tista koča, morda — pod Aljaževim stolpom ...