Kurent je oživel

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kurent je oživel
Jožef Hašnik
Podpisano kot J. Hašnik.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 41 (11.10.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Stari Slovenci so Kurenta imeli očeta šale mnogoverstne, in so od njega mnogo smešnic basnali. Nar imenitniši basen od Kurenta je, de je moglo vse plesati, kader je na svoje čudne gosle zagodel, in de takrat človek nobeniga druziga glasú ni slišal, kakor samo Kurentovo vižo, in je mogel po nji se takó dolgo vertiti in gnati, dokler je Kurent godel. ‒ Ako govorjenje in zaderžanje mnogih ljudí v sedanjim času, posebno mnogih kmetiškiga stanú, prevdarimo, se ne moremo misel zabraniti, de Kurenta gosti slišijo; zakaj za vso drugo so gluhi, in samo le po Kurentovi viži govorijo „vse je doli, vse je proč!“ ‒ Že od zdavnaj je gospôda sploh kmetam zoperna bila, z enim očesam je gledal gospóda, in ga tihama čertil, morde marsikteriga po pravici, mnogiga pa po nedolžnjim, kakor se sploh na svetu rado godí, de mora pogosto pravični s krivičnim terpeti.

Dolgo dolgo je kmetu gaden serd do gospoda v sercu vrel; rad bi bil že zdavnej skipel, ali krov močnih postáv in resnih ukazov je strupne pene še zadušil. ‒ De na dolgo časa ni bilo več moč strašen oginj krotiti, ki je tihama v persih tam pa tam res po sužnjim obtežavnih podložnih gorel, je lahko bilo previditi, in vsak ljudoljuben in pravičen človek je mogel želeti, de bi se težki jarm zaterl, ki je kmetu naložen bil, in pod kterim je milo zdihoval.

Ustava je bila od prijatlov prostiga ljudstva serčno poželjena, kot juterno sonce, ki ponočne oblake razkadi, ih beli dan rodí. ‒ Ustava je bila poželjena kot dobra mati, ki slabimu detcu povsod pomaga, de srečno in čversto rase. Prišla je že zdavnaj goreče poželjena ustava po milosti našiga presvitliga cara Ferdinanda, dana od miliga in dobrotniga vladarja našiga, de naj bi osrečila seljake in ude avstrijanskih deržáv. ‒ Ali žalibože! do zdaj je ljubeznjiva ustava še malo dobriga donesla. Kakor de bi sreče preveč na enkrat bilo, je omamila in začarala ljudí, de se gonobno puntajo, in na vražje vse prekucniti hočejo, namesti v miru perčakovati novih postáv. Marsikod se hude in v nebo vpijoče krivice godijo, puntarji niso dovolnji s pametno pravično svobodnostjo, ampak svobodni mislijo biti, kot divja zver v afrikanskih pušavah ‒ brez gosposke ‒ brez davkov.

Resnično, resnično Kurent jim gode. Uradnike nižiga reda so kmetje nekdaj nar hujši sovražili, in zaničljivo jih škricarje imenovali; zdaj pa ravno tiste, ki so kmete nar več in nar bolj pogostim vkanili ‒ tiste, ki brez poštene službe se po sveti klatijo ‒ tiste ki nimajo kaj več upati pa tudi nič zgubiti, tiste kmetje zdaj radi poslušajo, in jim na besedo vse verjamejo, kér jim zapeljivci nič druziga ne pripovedujejo, razun tega, kar vedó, de kmetje nar raji čutijo, če ravno je očitna laž, ako le po Kurentu oglušene ušesa še nekoliko šegeta.

Grajšakov se kmetje sploh ogibljejo, kakor de bi se bali, grajšak bi utegnil jim še kaj vzeti. Tudi duhovšini le malo kmetje upajo, kér nekteri clo mislijo, de mašniki so od grajšakov podkupljeni, in kmetam nočejo resnice povedati. Naj še tako očitno in dobro reč naročajo duhovniki, in naj vpričo duhovniga pastirja kmet od besede do besede vse razume in poterdi, de je resnična, v družbi druzih kmetov začne dvomiti in se bati, de bi vender le utegnilo kaj zvijačniga biti, kar je od mašnika slišal. ‒ Tako so pred kratkim duhovniki Lavantiške škofije po naročbi svojiga ljubljeniga škofa kmete nagovarjali, de naj prošnjo pred visoki deržavni zbor na Dunaj pošljejo, in naj se podpišejo v prošnjo, de bi se šole od cerkev ne ločile ‒ de bi se duhovski redi ne preganjali ‒ de bi se duhovsko ali cerkveno premoženje ne prodajalo ‒ pa vse to, akoravno le kmetu k dobrimu, so si takó narobe izkladali in razlagali, de že ni mogoče hujši; rekli so clo, de jih mašniki hočejo na drugo véro pregovoriti, in de silijo, naj se kmetje antekristu podpišejo. ‒ Eno samo, in zmiram eno naprej ženó, namreč: vse je doli, pa je vún! ‒ Ali jim ne gode Kurent?

Na nekim kraji so se kmetje clo posvetovali, ali bi se ne spodobilo terjati, de naj jim grajšak in Cesar še na ene léta nazaj plačujeta, takó de na več lét ne bo le samo treba nobenih davkov plačevati, ampak de bi še vsako léto tudi kaj na roke dobil. Ali jim ne gode Kurent? ‒

J. Hašnik.