Pojdi na vsebino

Kurent in vrag

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kurent in vrag
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Kurent in vrag, Pionir, 1957/58, št. 6, 176-178, Ilus. Janez Vidic.
Dovoljenje: {{licenca- Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


To biló je tiste čase,
ko sem jaz prišla na svet,
izračunati ne da se,
ker je več kot tisoč let –
kar prišel je k nam v dolino
Kurent s svojo violino.

Kadar vzel je gosli v roko
in prek strun potegnil lok,
poskočili so visoko,
se vrteli naokrog,
vsak se je zasukal v plesu,
najsi v hiši ali lesu,
dokler je na gosli strigel[1]
Kurent svojo cigu migu …

To biló je tiste čase,
ko na sejm so ženske šle,
in začule mile glase,
pa so zavrtele se –
Hop! je Micka zaplesala,
jerbas jajc po tleh zagnala –
(saj je skrit za mejo strigel
Kurent svojo cigu migu …)

To biló je tiste čase,
ko sušili so seno
in hiteli, kar le da se,
da bi suho v kraj prišlo –
pa je sladek zvok jih zvabil,
da je grablje vsak zagrabil,
ž njimi se vrtel po travi –
konca ni bilò zabavi,
dokler se ni ploha vlila
in do kože jih zmočila …
(Saj je pod kozolcem strigel
Kurent svojo cigu migu.)

To biló je tiste čase,
ko je pred oltarjem stal,
resen in zamaknjen vase
mašnik in je mašo bral –
kar zaškriplje iz tišine
struna žlahtne violine …
Verniki, ki so molili,
so na nóge poskočili,
zmerom bolj so se vrteli,
še duhovnika zajeli,
da se je zasukal v krogu
on, ki v mislih je pri bogu …
(Saj je Kurent s kora strigel
cigu migu, cigu migu.)

Pa sklenili so hudiči,
da je več kakor preklet
in da mora pri tej priči
Kurent zapustiti svet.

Najbolj črnega so izbrali,
ga po Kurenta poslali,
da pripelje tolovaja,
ki že kar preveč razgraja,

Kurent ga lepo pozdravi
in mu reče: »Dober dan!
Ti si mi tovariš pravi,
s tabo iti sem voljan:
samo hruške oberiva,
vzela bova jih na pot,
da si žejo pogasiva,
kajti dolga bo, gospod!«

»Hruške niso kar si bodi,«
misli črni kosmatin,
»če zastonj so, res ni zlodi,
naj mi dá jih, pasji sin!
Sam bom splezal med vejevje,
da oberem polno drevje.«

Vrag je kar požiral slino,
ko je medni sad motril,
Kurent pa je z violino
se za deblo hruške skril.

Ko je splezal vrag do vrha,
da si hrušk nabaše mrha,
stisnil Kurent je pod brado
gosli, kot je imel navado –
in zagodel cigu migu,
vragu bom nogó odstrigel …

Vraga je prec zasrbelo
od okroglih melodij,
vendar ga je še skrbelo
da z drevesa ne sfrči,
vzdigoval je le kopita
kakor osel, kadar rita …

Bolj in bolj se pozibava
sem ter tja rogata glava.
Pleše, skače, poskakuje
da se hruški vrh šibi,
kar naenkrat pa se čuje
lop! – in vrag na tleh leži …

Vendar Kurent ne odjenja,
vse hitreje lok vihti,
da se vrag s tal kvišku vzpenja
od poskočnih melodij.
Zdaj po eni, zdaj po drugi,
se obrača in vrti,
dokler se plesoč v vijugi
v črno brezno ne zvali …

Od takrat za večne čase
šepast je hudič ostal,
ker mu noga ne zravna se,
kar ga Kurent je ugnal.

Srečala pred tisoč leti
sem še ravnega na sveti,
zdaj bi se ga več ne bala,
z vami bi se mu smejala.

  1. Strigel beri: strigu