Kure Brsklje smrt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kure Brsklje smrt
Josip Brinar
Spisano: Aleksandra Muhič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


19. Kure Brsklje smrt

Jazbec Dremuh je bil pravkar završil svoj znameniti govor, ko se je pokazal nov prizor: po bližnjem griču navzdol je prikorakal petelin Grebenjak, in dolga vrsta sorodnikov in sorodnic se je vila za njim. Na črno po¬grnjeni nosilnici sta nesla dva mlada petelina svojo umor¬jeno sestro, lepo gospo Brskljo, ki je slovela zaradi svojih čednostij daleč na okoli. Zvitorepka jo je bila zadavila in ji odgriznila lepo glavico. Izprevod se je približal kraljevemu dvoru. Pred nosilnico je stopal Grebenjak, plahutajoč s svojimi silnimi perotnicarai. Za njim sta korakala povešenih glav Kukurik in Kikravec, najdrznejša in najslavnejša kokota po dolenjski krajini. Goreče sveče sta dvigala visoko v zrak in trobila pretresljive žalostinke. Njima za hrbtom se je pomikala nosilnica, ki sta jo nesla na krepkih ramah Kebček in Svetlorepček; a za nosilcema so se zgrinjale ženske, ki so vpile in javkale vse vprek, da se je njih krik razlegal visoko pod nebo, a med njimi sta najhujše udelavali gospa Kokodajska in teta Čivklja. „Gorje, gorje, gorje!" so završeli urnebesno vsi pete¬lini, ko se je ustavil izprevod. „Gorje, gorje, gorje!" je odmevalo stotero po pernati tolpi, ki se je ustavila pred kraljevim prestolom. „Milostni gospod kralj !« je začel tožiti Grebenjak, „usmilite se mene in mojih ubogih otročičev! Nepopisne bridkosti nam je nakopala Zvitorepka na glavo! Prve solnčne dni v sušcu, ko je sneg prekopnel in so pisane cvetlice jele kliti po livadah, oh, kako sem bil takrat še srečen: vsi moji otroci so še veselo skakljali okrog mene, veseleč se božjega solnca. Osem viteških sinov in sedem zdravoličnih hčera se je lovilo pod okriljem svoje matere Kokodajske, ki mi je lansko poletje izvalila in modro vzgojila vso to ljubo deco. Vsi so bili zdravi in veseli kakor ribe v vodi, a svoj vsakdanji kruh so si nabirali na obširnem dvorišču, ki ga je skrbno ogradil naš bogati gospodar oče Zahostnik. Vrh tega sta čuvala mene in seri dragi rod dva krepka psa. To je seveda močno jezilo Zvitorepko, nesramno tatico roparico. ki je tuhtala zaman kako bi kateremu izmed nas zavila vrat Po noči je stopala ob plotu, pričakujoč, kdaj se ji ponudi prilika. Toda psa sta jo brž ovohala in sramotno jo je morala vsekdar odkuriti. Nekoč sta jo celó dohitela in jo tako pošteno premikastila, da so ji kar kocine frčale po zraku. Skoda je samó, da se jima je tudi tedaj naposled izmuz¬nila, toda nekoliko se je bila vendar prestrašila, zakaj pustila nas je od tistih dob precej v miru. A zdaj poslušajte, gospod kralj, kako se je dalje go¬dilo! Nekoč pride lisica, stara tatica, zopet k meni v pó¬sete. Opravljena je bila v spokorno obleko in mi je pri¬nesla pečat in pismo. Jaz sem ročno spoznala vaš kraljevski pečat, viseč ob pismu, ki nam je naznanjalo, da ste vi, kraljevo veličanstvo, vnovič in še strože zapovedali občni mir vsem živalim, kar jih lazi, hodi in leta. Vrh tega me je Zvitorepka še iznenadila z novico, da je zapustila vse ničemurno življenje in da je postala puščavnica, hoteč se pokajati za svoje grehe. »Tako je taka gospod Grebenjak,« mi je besedičila, »odslej se me ni treba več izogibati in tudi brez psov boš živel na varnem, zakaj jaz sem se za vselej odrekla mesu in vsem željam po mesenih jedilih!« Poka¬zala mi je tudi izpričevalo: a da bi me še bolj prepričala, si je odgrnila vrhnjo haljo, da sem videl na golem životu spokorno obleko iz ostre rast v i ne, »Z Bogom, mili Gre-benjak!" je vzdihnila prisrčno, zaobmivši pobožno oči, „čas je, da grem opravljat večerno opravilo!" Tako sc poslovivši, se je odpravila hinavka svojim potem, iz debele knjige čitajoč. Bil sem seveda silno vesel teh novic in sem brž sklical vse svoje otroke. Oznanil sem jim radostno vest, da ste vi, gospod kralj, vnovič za ukazali mir in da je postala Zvitorepka spokorna samotarka, ki se je nam ni treba odslej prav nič več bati. To vara je bilo veselje, kakor da bi obhajali veliko noč in binkošti ob enem dnevi! Napotil sem se s svojimi ženkami in ljubljenimi otročički venkaj pred plot, iz vsega srca sc veseleč zlate pro¬stosti. A veselje mi jc kmalu ogrenilo, zakaj Zvitorepka je švignila iz bližnjega grmovja ter nam prestrigla pot nazaj na dvorišče. Bliskoma je pograbila enega mojih ljubih otročičkov ter ga pohrustala vpričo mene. Okusivši našo kri, je obšla roparico neodoljiva slast, ki je rodila šc večjo predrznost. Sleherni dan je prihajala in pred njenimi spletkami nas niso obvarovali ne lovci, ne psi. O vsakem času, po noči prav tako kakor po dnevi, nas je zalezovala in me tako oropala skoro vseh mojih otrok: od petnajsterih mi jih je ostalo le še petero, vse druge mi je ugrabila lopovska tatica. — Smilite se mene, milostni gospod kralj, smilite se moje velike tuge in bridkosti! Sinoči me je zadel najhujši udarec: Zvitorepka mi je za¬davila hčerko Brskljo, ki mi je bila najmilejša in najdražja izmed vse moje dece. Čujež in Pazi sta še jedva iztrgala mrtvo truplo grabcžljivki iz gobca. Tukaj leži zdaj moja ljubljena hčerka, mrtva in hladna, nema priča moje brez¬mejne nesreče. Oh, da bi moji pekoči vzdihi in globoka žalost ganili usmiljenost v vašem kraljevem srcu!" »Gospod jazbec!" je vzkliknil kralj Miroljub, -stopi vendar bliže in poglej, kako se tvoja sestra na. pobožna puščavnica, posti in pokori! Da živim le še eno leto, jaz jo bom že naučil kozjih molitvic! Ti pa, ubogi Grebenjak, poslušaj, kaj sem sklenil jaz, tvoj kralj: Brskljo, tvojo hčer bodi ji žemljica lahka Brskljo torej bomo po kopali z vsemi svečanostmi, ki gredo velikim gospem: peli bomo nagrobne pesmi in storili bomo sploh vse. kar >e spodobi. Nato pa se bomo s temi-le gospodi tukaj posve¬tovali, kako kazen zasluži Zvitorepka za svoj zločin." Kralj je dal znamenje, in Miško in drugi slavni pevci so zapeli veličastno žalestinko, a nato so položili mrtvo pisko v grob, ki so ga bili med tem izkopali na zeleni trati pod košato lipo. Ob groba vzglavju pa so postavili bel. obrušen mramor, na katerem je bilo napisano z debe¬limi črkami: »Kura Brsklja tu počiva. Kura Brsklja ljubezniva! Slavnoznana rodovina Gebenjaka petelina Tako blage in deviške Druge ni imela piške. Toda prišla je lisica, Zvitorepka — roparica. Šavsnila po Brsklji: ham! Silno žal za njo je nam!" Bober Mehkodlak je vdolbel po kraljevem povelju le besede v trdi kamen: a izmislil si jih je krokar Črnuh, in zaradi tega se tudi glase malo po krokarsko. Kura je bila torej z vsemi častmi pokopana, in kralj je sklical svoje veljake in vse umne može na posvetovanje, kako bi kaznoval Zvitorepko za njene hudobije. »Pri moji kraljevi bradi," jc vzhičeno zaklical, „rjavka mora izprevideti, da je njenim zvijačam konte in da ne gre norcev briti iz mojega kraljevega pisma in pečata! Kaznovati jo moramo v strah in svarilo vsem puntarjem in prekucuhom!" Govorili so še drugi gospodje, vsestransko in temeljito. »Milostni gospod in kralj," je dejal pes Vaška, »Zvito¬repka naj izgubi svoje premoženje in življenje, in kdor ji seže v roK6, tega naj zadene huda kraljeva nemilost. Tako mi pravi vest - in jaz sem kralju zvest!" »To je tudi moj nasvet!" jc hlastno potrdil Lakotnik in še nekaj drugih je potegnilo za njim. In vstala je vidra Ribojela ter izpregovorila z mehkim glasom: »Milostni kralj, nikar se ne prehlastajte s svojo sodbo, kakor so se ti-le gospodje; sleherni hudodelec ima vendar pravico, da se poprej zagovarja, predno ga obsodimo. Ugled vaše kraljeve krone bi veliko trpel, ako bi obsodili lisico, ne da bi jo prej zaslišali. Tako mi pravi vest — in tudi jaz sem vam podanik zvest!" »Vse, kar je prav," je zamomljal pritrjevalno medved Miško, »vse, kar je prav, moj gospod kralj in bratran, Zvitorepko je treba pred vsem poklicati na zagovor!" »Dobro, moj ljubi Miško," je odgovoril kralj, »poslal bom torej tebe k Zvitorepki; toda ne zabi mojega sveta: Bodi pameten in oprezen in varuj se prevare, zakaj Zvito¬repka ti je polna spletek in zvijač! Nikar ne veruj njenim priliznjenim besedam, in sladkim lažem ne nastavljaj ušes!" »Bodite brez skrbi, moj kralj in mili bratran," je od¬vrnil Miško, »zastran mene si ni treba beliti las! Zvito¬repka naj le poskusi varati me in goljufati; naletela bo slabo: zasolil ji bom tako, da bo pomnila vse žive dni, kaj se pravi z Miškotom briti norce!"