Kužek in raca

Ob lokve temno zeleneči obali

so račice zibale se

in kljunčki rumeni so vedno čebljali,

glavice upogibale se.

In bile so racčice bele ko sneg

in gladke po celem telesci

in samo na repku sem videl pri dveh

po dve lepo modri peresci.

Gotovo bi dolgo ostale še tu,

a kaj, ko ne more jim dati miru

naš kužek nebodigatreba.

Zagnal se je vanje ta grdi lopov,

ki vedno podi naše mačke,

kot jastreb požrešni z visokega neba,

in renčal je nanje in lajal: hov, hov!,

da plašno zbežale so račke.

Zbežale so plašno in gagale so

in brzo poskakale v vodo,

z nožicami in perutnicami si

nedolžne živali pomagale so

pred grdo, kosmato prismodo.

In revskal in bevskal in lajal, renčal

naš bedasti kužek prav jezno,

a kaj, ko se v vodi je plavati bal,

drugače pa mogel ni čeznjo.

Odplule so račke na onkraj vode

in tarn se zdaj smejejo kužku v zobe:

Le lajaj, le lajaj, da bodeš hripav,

saj drugega tak ne umeješ,

saj petdeset račjih me stavimo glav,

da, kužek, ti sem ne prispeješ!