Kužek in Sultan
| ← Jurček Zidar | Kužek in Sultan Dragotin Kette |
Tončkove sanje → |
| |||||||||||
Zgodilo se je nekdaj, da se je izgubil kužek od svojega gospodarja. Klatil se je okoli ves božji dan in šele na večer pricapljal proti domu. Luna je svetila in prav lepa, jasna noč je bila. Pred hišo je stal Sultan in sprejel ubogega kužka z jeznim lajanjem. Utihnil je šele, kadar je prišel prav blizu, da ga je lahko spoznal. "A kako je to, kužek, da si danes sam?" ga vpraša Sultan. "Izgubil sem se, izgubil, dragi Sultan; a kaj pa ti delaš tu zunaj?" "I glej ga, hišo varujem, kakor se psu spodobi. Kaj ti nimaš takega opravila?" "Oj nikdar!" vzklikne kužek ponosno, "jaz delam vse kaj drugega. Kadar sem pri gospodi, se postavljam na zadnje noge, podajam zdaj levo, zdaj desno tačico, skačem čez palico - in druge take umetnosti. Vidiš, Sultan, moje delo je vse bolj imenitno kakor tvoje." Kaj je hotel Sultan reči na tako hvalisanje? Sram ga je bilo in molčal je. Kar se zdajci priplazi izza zida siv, gladen volk. Rep mu vleče po tleh, oči se mu bliskajo kakor dva žareča ogla. Hej! To je pobral kužek pete in jih odnesel v hišo. Tako se je tresel, kakor da bi ga ravnokar iz vode potegnili. Ne tako Sultan! Pogumno je skočil pred volka, ga pozdravil z glasnim renčanjem in mu pokazal obenem svetle, bele zobe, da se to volku ni prav nič dobro zdelo in da je prej ko mogoče zapustil nevarnega soseda. No, ko ga je tako odpodil, je legel Sultan zopet lepo pred hišna vrata, nekoliko zamižal in pomislil: "Hm, kužek, z vsemi svojimi umetnijami si vendarle strahopetnež!"