Kužek išče dom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kužek išče dom
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Neka psička je bila silno živahne narave in kar malo preveč družabna. Bila je sicer čistokrvna španjelka, vendar se je kljub temu najrajši družila s potepuškimi psi, za katere pri najboljši volji ne bi mogel uganiti, kakšne pasme so. In tako se je zgodilo, da je lepega toplega jesenskega dne porodila štiri psičke, ki so ji bili bolj malo podobni. Trije so bili sicer vsaj enakomerno rjavi, in ko so toliko odrasli, da jim ni bilo več treba piti pri mami, so z lahkoto našli družine, ki so jih posvojile. Trije kužki so bili torej kar dobro preskrbljeni. Ampak najmlajši psiček! Ne, tega ni hotel nihče vzeti za svojega. Eno uho mu je stalo pokonci, drugo pa je viselo navzdol, vsaka tačka je bila drugačne barve, rep je bil pahljačast in zasukan v klobčič, po trebuščku je bil kodrast, po hrbtu pa gladkodlak – in razen tega je bil ves prav nemogoče lisast. Ampak njegov smrček! Imel je najbolj ljubek smrček, kar si morete misliti. In velike temne oči so se mu bleščale, ko da bi imel v njih dve lučki.

»Kaj bo s teboj,« je vzdihovala mama psička, »moj nesrečni sin!«

»Zakaj nesrečen?« je spraševal kužek.

»Oh, raje ne sprašuj,« je otožno rekla mama. »Raje se potrudi, da boš držal levo uho pokonci. Oziroma, še bolje, spusti desno, da bo viselo navzdol.«

Kužek je poskušal in poskušal, pa ni šlo.

»Ne morem, mama,« je rekel.

»Pa poskusi vsaj zravnati rep,« je predlagala mama.

Kužek se je ozrl, da bi si ogledal rep, pa ni šlo.

»Kako naj to naredim, mama?«

Mama ga je prijela za rep in mu ga naravnala, pa se je takoj spet zasukal v klobčič.

»Mama, zakaj me kar naprej kritiziraš?« je žalostno vprašal kužek.

Mama je globoko vzdihnila in ni rekla ničesar več. Kužek pa se je potepel malo naokoli, obvohal je vsako drevo in pri vsakem dvignil tačko, vtaknil je smrček v regratov cvet in kihnil, bevsknil na tigrasto muco in se na smrt prestrašil, ko se je naježila in zapihala proti njemu. Potem je odkril kos časopisnega papirja in se ga silno razveselil, grizel ga je in cefral, renčal nanj in ga premetaval sem in tja. Potem ga je zgrabil z zobmi in tekel z njim k mami.

»Mama, glej, kaj sem ti prinesel,« je zavpil.

Mama je zamišljeno razgrnila časopis in se zatopila v branje. Tam je pisalo: Kupim čistokrvnega psa ovčarja. Nekdo je spet želel kupiti ruskega hrta z rodovnikom. Tretji si je zaželel srebrnega kodra. Ampak nikjer ni pisalo, da bi si kdo zaželel kužka z zasukanim repom, s sedmimi lisami, kodrastim trebuščkom in neenakima uhljema.

Psička je globoko vzdihnila in se zagledala v kužka.

»Zakaj vzdihuješ, mama?« je vprašal mali. »Ali nisem zadosti priden?«

»Priden si že,« je rekla mama. »Ampak poslušaj, moral si boš poiskati dom in človeka, veš. Jaz te ne morem večno preživljati. Tvoji bratje so že vsi preskrbljeni, ti pa ...«

Kužek se je zamislil.

»Pa zakaj me ne marajo?« je zajokal. »Ali mogoče nisem lep?« 

Psički je bilo nerodno. Nazadnje je rekla:

»Veš, malo preveč po očetu si se vrgel ... Zame si prav lep, ampak ljudje imajo čisto drugačen okus.«

Kužek je še bolj zajokal in mama ga sploh ni mogla utolažiti. Nazadnje je kužek v solzah zaspal in še v spanju kdaj pa kdaj tako tožeče zacvilil, da se je mami stisnilo srce.

In drugo jutro je šel psiček na pot. Drobil je po pločniku in požiral solze, pa ne dolgo, saj je bil vesele narave in spotoma je videl toliko zanimivih reči, srečal toliko zanimivih psov in obvohal toliko novih dreves, da je kar kmalu pozabil na žalost. »Hej, psiček,« mu je zaklical bezgov grm, »bodi moj!«

»Ne morem,« je odvrnil psiček, »najti si moram človeka. Adijo!«

In je drobil naprej. Čez čas mu je pokimal osat ob cesti in mu zašepetal:

»Kužek, bi bil rad moj?«

»Rad, osat,« je odvrnil kužek, »ampak ne morem, veš. Človeka moram najti, da mi bo dajal jesti in skrbel zame. Pozdravljen!« In jo je ubral naprej.

»Ostani pri meni, kuža,« mu je predlagal plakat z ograje.

»Ne morem, človeka iščem,« je rekel kužek.

Tekel je in tekel in vohljal naokrog. Potem je obvohal človeške noge in zalajal. Človek je pospešil korak.

»Prestrašil sem ga,« si je rekel kužek, »ne bi bil smel zalajati.« 

Srečal je človeške noge v visokih petah, pa mu njihov vonj ni ugajal in jo je mahnil kar na drugo stran ceste.

»Iu, iu,« je nagovoril majhnega dečka, ki ga je mama peljala za roko. Deček se je sklonil in psička objel, toda mati je strogo rekla:

»Ne prijemaj tujih psov, Matjaž. Ne, nikakor ne, ne moreš ga obdržati. Nočem nobene živali v stanovanju. Povsod puščajo dlake in strašno nesnažne so!«

In je potegnila dečka za seboj. Kuža je ostal sam.

»To je zato, ker nisem lep,« je potožil in tiho šel naprej.

Zvečerilo se je. Prižgale so se luči, prodajalne so se zaprle. Kužek je zmedeno tekal z ene strani ceste na drugo, oslepljen od avtomobilskih žarometov, in prava sreča, da ga ni nič povozilo. Kod se gre domov, pa sploh ni imel pojma.

Postajalo je hladno. Kužek se je stisnil k steni rdečega kioska in tiho cvilil. Nihče ga ni opazil, nihče se ni zmenil zanj. Tedaj je opazil, da so vrata kioska priprta. Prodajalec je bil pozabil zakleniti vrata čez noč. Psiček se je plašno splazil noter in zaspal na kupu časopisov.

Tako je zjutraj našel prodajalec časopisov v kiosku majhnega spečega kužka. Začuden ga je vzel v naročje in si pritisnil njegov topli kožušček k licu. In kuža mu je oblizal ves obraz.

Zdaj živi naš kužek pri prodajalcu časopisov. Ime mu je Pikec in se mu prav dobro godi. Ampak samo pomislite, kaj bi bilo, če prodajalec časopisov ne bi maral psov. Na svetu je namreč toliko ljudi, ki ne marajo psov – ali vi to razumete? Jaz ne.