Kučarski pastir in vražja vojska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kučarski pastir in vražja vojska
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt




KUČARSKI PASTIR IN VRAŽJA VOJSKA


V Beli Krajini je ob leni reki Kolpi hrib Kučar. V davnih, davnih časih, ko je še peklenski car pošiljal svoje vragove na zemljo, ki so lovili grešne duše v smrdljive malhe, so bili na Kučarju obsežni pašniki. Otočani, Primoščani, Zemeljci, Grmci in Podzemeljci so pošiljali svoje pastirje na kučarske pašnike gôved past. In kakor je se dandanes v navadi, da se pastirji radi pretepavajo in kamenjajo med seboj, tako se tudi takrat niso mogli zdobrotiti; in kolikor je bilo pod Kučarjem vasi, toliko je bilo pastirskih tovarišij, ki so se mrzile med seboj.

In nekega pomladanskega dne so se kučarski pastirji spet zapletli v tepencijo. Najprej so se dodobra stepli in drug drugega obuškali, potlej so se ozmerjali in se končno pričeli obmetavati s kamni.

Najhujši kričač in kamenjač je bil otoški pastir Florijan. Bil je močan dečko, pravcati velikan, in vsi pastirji so se ga bali.

Ko je Florijan tistega dne vrgel kamen proti jasi, na kateri so podzemeljski pastirji pasli svojo čredo, je kamen priletel v grmovje, kjer se je skrivala drobna sinica. Zadel je ubogo ptičko, da je žalostno začivkala in s strto perutjo omahnila na zemljo …

Toda četudi je bil pastir Florijan teleban, v prsih je le nosil usmiljeno srce. Zasmilila se mu je drobna, ranjena ptička. Skočil je h grmovju, jo pobral in odnesel domov, kjer jo je potlej hranil in zdravil, da bi je noben vrač ne mogel bolje.

Ko pa je ptička ozdravela, je odletela iz pastirjeve izbe na bližnje drevo. Žalostno je pastir Florijan gledal za njo, ona pa mu je zapela s srebrnim glasom:


»Ker sem pri tebi ozdravela,

ti bom skrivnosti razodela:

Pojdi v goro kučarsko,

tam je v gozdu zelen bor,

a pod borom luknjica

in v tej luknji mlinček mal,

skrivno skrit v leščevje,

pa zlatnike melje!

Florijan, Florijan, fijut—ci—ci,

pticka sanička ti srečo želi!«


To je zapela in — frrr! — visoko pod nebo odletela.

Pastirja pa je radovednost še tisti dan nagnala v kučarski gozd. Poiskal je zelen bor, segel z roko v luknjo in privlekel izpod leskovega grmičja na dan čudežni mlinček. Komaj je malce zavrtel — že so se iz mlinčka usuli zlatniki...

Zdaj je bil pastir Florijan bogatec! Nagnal je govedčad h gospodarju, sam pa je s čudežnim mlinčkom odšel po svetu norčije uganjat.

Na poti je srečal popotnega, ki je šepal na levo nogo. Smrdel je po česnu in žveplu, iz oči pa mu je pobliskaval zelenkast sij.

»Kam pa, kam?« je šepavec ogovoril pastirja.

»Kar po svetu z mlinčkom, ki zlatnike melje.«

Šepavec je bil vrag. Zaskominalo ga je po mlinčku, ki melje zlatnike. »Hej,« si je mislil, »to bi bil moj car vesel, če bi mu prinesel v dar čudežni mlinček!« Pa ker je bil zagovednež, je brž zinil:

»Hehe, nikar ne misli, da jaz ničesar ne premorem! Imam čudezni klobuk. Če ga snamem z glave in zavrtim v roki in zakličem: ¸Kriljak, streljaj!' — prične grmeti in streljati kakor najboljši top.« — — —

»Menjaš?« je vprašal pastir in zavrtel vragu mlinček pred nosom, da se je na zemljo usulo za prgišče zlatnikov.

»Menjam!« je dejal vrag, ki je bil počasne glave.

Komaj pa je pastir prijel v roko čudežni klobuk, ga je brž zavrtel in zakričal:

»Kriljak, streljaj!«

Počilo je kakor iz največjega topa — in raztreščilo je vraga v cunje in krpeli …

Pastir pa je pobral mlinček, si poveznil na glavo čudežni klobuk in odžvižgal dalje po svetu.

Naslednji dan je sredi prašne ceste srečal neznanca, ki je šantal na levo nogo. Smrdel je po rakiji in zažgani smoli, iz oči pa mu je pobliskaval rdečkast sij.

»Ohej, kam pa, kam?«  je smrduh ogovoril pastirja.

»I, kam,« je pastir brezbrižno odgovoril in zamahnil z roko. »Po svetu grem z mlinčkom, ki zlatnike melje .. .«

Smrduh je bil vrag. Zakolcalo se mu je po mlinčku, ki zlat¬nike melje. Rad bi ga podaril svojemu carju, zato je brž bahato odgovoril:

»Hehe, lepo, lepo, kar pravis ti o svojem mlinčku. Pa nikar ne misli, da sem jaž od muh! Imam čudežno torbo. In če udarim z roko po njej ter vzkliknem: ,Konjska smrt!' — se usujejo iz torbe vragovi in vsakega, na kogar se namahnejo, zgrizejo v prah in pleve ...«

Komaj je bil to izrekel, je že dvignil roko, da bi z njo udaril po vražji torbi ter zaklical: ¸Konjska smrt!' — da bi vragovi zgrizli pastirja v prah in pleve in da bi mu on sam odvzel čudežni mlinček ter ga ponesel peklenskemu carju. Toda pastir ga je uhitel! Brž je snel z glave čudezni klobuk. ga zavrtel in del:

»Kriljak, streljaj!«

Zagrmelo je — in vrag se je mrtev prekobalil na zemljo.

Pastir pa si je poveznil na glavo čudezni klobuk, odvzel zmrcvarjenemu vragu vražjo torbo in odžvižgal dalje po svetu.

Zvedel pa je za pastirjeve vragolije sam peklenski car. Žal mu je bilo dveh izgubljenih pobratimov, še bolj ga je žalostilo, ker je z njima vred peklensko carstvo izgubilo čudežni klobuk in vražjo torbo, ki si ju je pridobil pastir. Zabrlizgal je na prste, da je odmevalo po vsem peklu. Vsi vragovi so v trenutku pritekli predenj.

»Ha!« je zagrmel peklenski car. »Po Beli Krajini se klati kučarski pastir Florijan. Dva pobratima je že ugonobil in si od njiju čudežni klobuk in vražjo torbo pridobil! Le vi, bratci, ki kotle kurite, mi v peklu ostanite, ostali vsi na zemljo pohitite, pastirja živega vlovite in ga v pekel priženite! Ga bomo v kotlu scvrli in — požrli!«

»Huuuu—fiju—huuuk!« so vsi vragovi jezljivo godrnjali in hitro odšantali v Belo Krajino.

Na Peščeniku so srečali pastirja, ki je zvižgal in veselo koračil proti Smuku. Pastir je bil žlahtne volje, iznenada pa se je pred njim pojavila vražja vojska. Vragov je bilo ko listja in trave. Komaj so ga ugledali, so zarjuli:

»Huuu, gorje ti, pastir Florijan, gorje — se danes bos pečenka za naše zobe!«

On pa — ne bodi len — brž udari z roko po vražji torbi in krikne:

»Konjska smrt!«

Ojoj in prejoj! Kaj je sledilo tem besedam?

Iz torbe so se usuli vragovi, se divje zaleteli proti pobratimom in jih pričeli grizti v prah in pleve. Nastal je direndaj, da še nikoli takšnega! Vragovi so se tepli in grizli med seboj. Da pa je bila tepencija še veličastnejša, je pastir zavrtel svoj čudežni klobuk in vklikal kar naprej:

»Kriljak, streljaj! Kriljak, streljaj, streljaj, streljaj!«

Pokalo je, da se je tresla vsa Bela Krajina. In vsi vragovi, ki se med seboj niso grizli v prah in pleve, so se razleteli, kajti čudežni klobuk je kar naprej streljal in raztreščil v krpe in cunje vse peklenščke...

Tamkaj, kjer so poginili prav vsi vražji bratci in se grizli med seboj v prah in pleve, tamkaj še danes noče rasti trava. Le divja rast poganja med skalovjem pustega Peščenika.

Ko je bilo tepencije konec, se je pastir vrnil na Kučar. Tam¬kaj si je postavil kočo in zaživel veselo.

In koder koli je bil takrat v Beli Krajini pir, prav povsod je bil on najbolj zaželen in razveseljen svat, ker je ženinu in nevesti namlel iz čudežnega mlinčka toliko zlatnikov, da sta jih za vse življenje imela zadosti...

Ko pa je umrl, so izginili tudi čudežni mlinček, topovski klobuk in vražja torba. Še dandanes prihajajo na Kučar radovedni ljudje, ki prekopavajo zemljo po vsem hribu. Belokrajinci pa se po pravici čudijo, kajti doslej se še ni nikomur posrečilo, da bi našel čudežno dediščino kučarskega pastirja.