Kučarski palček in velikan
| Kučarski palček in velikan Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
| |||||||||||||||
KUČARSKI PALČEK IN VELIKAN
Včasih, ko so še vile tudi za dne prihajale iz svojega steklenega povodnega gradu na zelene bregove lene Kolpe ter tamkaj rajale vilinsko kolo, so na Kučarju živeli palčki. Toda Kučarski velikan je zasejal sovraštvo mednje, da so se pretepali in pobijali med seboj.
Toda zlobni kučarski velikan se ni zadovoljil samo s tem! Kadar koli so se vile poigravale na bregovih zelene Kolpe, vselej je pričel iz hriba ruvati velikanske skale in jih metati na breg Kolpe, da so se vile prestrašene potapile v reko in se poskrile v stekleni grad.
Zatorej je vilinski kralj Kolpijan pozval k sebi kučarske palčke in jih zdobrotil med seboj. Potožil se jim je zaradi kučarskega velikana, ki vile obmetava s skalami. Palčki so bili od nekdaj prijateljčki kolpijanskih vil. Ponoči so se napotili v votlino kučarskega velikana, ga spečega zvezali v zanko in zazidali votlino.
Ob zori se je prebudil zazidani kučarski velikan. Rad bi vstal — a ni mogel, ker je bil zvezan v zanko. Rad bi šel iz votline — pa je bila zazidana. Od jeze je pričel rjoveti, da se je tresla kučarska gora.
Rjovenje velikana je preplašilo živad in divjad.
Pritekla je miška in se skrila v mišjo luknjico. Tamkaj pa so že bili skriti kučarski palčki. Da bi sebi prostor priborila, je pojedla vse palčke ...
Kučarski velikan pa je rjovel kar naprej in gora kučarska se je tresla venomer. Preplašena miška je smuknila iz mišje luknjice. Mimo je pridirjala lisica in pojedla miško ...
Kučarski velikan pa je razgrajal kar naprej, da se je Kučar tresel venomer. Preplašena lisica je dirjala skozi kučarske loze. Mimo je pritulil volk in požrl lisico.
Kučarski velikan pa je preklinjal kar naprej, da se je hrib nad Zemljem tresel venomer. Zbegani volk je dirjal skozi kučarske gozdove. Pridirjal je v vas Zemelj, se ustrašil ljudi in zavil proti Kolpi. Tamkaj ga je ujel povodni mož ...
Zasmejal se je povodni mož Zelenec, da so se dvignili valovi na globoki Kolpi. Potlej je zakuril ogenj, si napravil raženj in odrl volka, da bi ga spekel in pojedel.
Ko je slekel volka iz kože in mu odprl trebuh — je skočila venkaj lisica. Pograbil jo je in ji poteginil kožo čez ušesa ...
Ko je lisici odprl trebuh — je skočila venkaj miška. Ujel jo je in ji potegnil kožo čez glavo ...
Ko je miški odprl trebuh — so skočili venkaj palčki. Pograbil jih je, toda izmuznili so se mu iz sluzastih rok, štrbunknili v Kolpo in se potopili do steklenega vilinskega gradu. Tamkaj jih je sprejel pod svojo mahovito streho vilinski kralj Kolpijan.
Kadar utihne kučarski velikan in utrujen zasnuje v smrščeči sen, kadar se povodni mož Zelenec odpravi na lov za žabami, sluzatimi posestrinami ... takrat se v jutranji zarji pikažejo na zelenih bregovih lene Kolpe — kolpijanske vile. In palčki — piščalkarji jim zapiskajo na drobne svireli prelepo pesem, da zarajajo vile Kolpijanke v vilinsko kolo.
Ali ko se izza hrvaških hribov dvigne zlato sonce — potonejo palčki in vile Kolpijanke v tiho reko.