Krvavo preganjanje Armencev
| Krvavo preganjanje Armencev (Poročilo misijonarjev) anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 6 (19. marca) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Na Turškem gre vae narobe. Kristijan tam ne dobi pravice, ker mu turške gosposke včaaih nočejo, včasih pa no morejo pomagati, ker nimajo dosti moči in veljave.
Pod turlkim cesarjem namreč no žive le Turki smpak tudi več drugih narodov. Med tem ao tudi Armenci, po6teni in delavni ljudje krlčanske vere. Te so Turki te doigo časa sem aaUrali. Armenci so to večinoma mirno potrpeli, in se tolažili z nado, da se bo obrnilo oa bolji«. Toda sovraitvo Turkov je postajalo vedno večje in naaadnje ao začeli z mečem v roci preganjati ubog« Armence in jim potigati njih vasi. Kako te je vae to zgodilo, dozdaj niamo natanko zvedeli, kor •o hoteli Turki vso utajili.
V zadnjem času so pa popiaali misijonarji, ki v onih krajih delujejo, to preganjanje prav natanko in po njih pismih amo tudi mi seetavili naslednje poročilo. Ze leta 1894 so začeli Turki po nekaterih krajih moriti Armence. Toda evropejaki vladarji so se potegnili pri turškem sultanu (tako se imenuje turtki cesar) « uboge Armence, in ta je obljubil, da jih bo branil in jim olajlal njih stanj«. Na to je bil nekaj časa mir, to se pravi, Turki niao ravno morili Armencev, pač pa »o jih U zmeraj aatirali, da je bilo groza. Zdaj j« hotelo nekaj Armencev, bilo jih j« okoli 400, meseca septembra lanskega leta pokaaati v Carigradu, kjer prebiva turtki cesar, očitno svojo lalost in nezadovoljnost. Turke je to jezilo in so planili na nje z orožjem v roci. Armenci se pa niso dali meni nič tebi nič pobiti in so se postavili v bran. Na to se je začel po mestu boj, kateri je trajal več dni. Turki ao napadali tudi popolnoma mirne ljudi in jih mesarili in pobijali.
Le s težavo se je posrečilo turlkemu sultanu, da je napravil mir v avojem glavnem meatu. Malo dni po teh dogodkih se je začelo mesarjenje v vasi Akisar, kjer je prebivalo okoli 150 armenskih družin. Ker je bil tisti dan ravno semenj, je priilo ludi iz sosednjih krajev dosti ljudi v vas. Tu planejo na določeno znamenje Turki na neoborožene in nič hudega sluteče krialijane, jih brez usmiljenja pobijejo in zmečejo njih trupla v vodnjake in v mimo tekočo reko, da bi jih gosposka ne zapazila Še le proti večeru je prišel iz bližnjega mesta turtki poveljnik in sapovedal mir.
Dne 4. oktobra ae je začelo grozno klanje v Trapecuntu, glavnem mestu neko turške pokrajine ob Črnem morji. Najprvo se je zaslišalo po meetu trobentanjo, kar je bilo določeno znamenje. Zdaj napadejo turški razbojniki od vseh strani kristijane in jih more in mučijo cele 4 dni. Toda to Se ni bilo dovolj. Šiloma vderejo tudi v hiše armenskih trgovcev, poberejo vse blago po skladiščih in prodajalnicah in razbijajo omare, v katorib je bil shranjen denar; gospodarje pomore z vsemi pomočniki vred.
Se celo praznih bil niso pustili pri miru, ampak jih požgali in razdejali, tako da ao bili oni reveži brez strehe, katerim se je posrečilo ubotati groznemu klanju. Da bi se ne zmotili, so te popred vaako armensko hilo s posebnim znanaenjom zaznamovali. Niso ai namreč upali napasti hile tujcev, ker so vedeli, da bi jim stopili potem tuji vladarji na prste.
Pri vsaki zaznamovani bili ao aajprej z meči, sekirami in bajoneti razbili vrata. Na to ao vdrli v bito; grozovitoeti, katere ao tukaj počeli z ubogimi trpini, ne moremo in ne tmemo popisati. Neki nemški popotnik, kateri je nekaj dni potem šel akozi meato, pravi, da j« videl po vseh cestah in trgih široke mlake krvi. Kakor še zmeraj doadaj, tako se je tudi takaj pokazalo, da so najboljši prijatelji revežev in trpinov katolilki duhovniki in redovniki.
Več sto preganjanih Armoncev je namreč dobilo v onih nevarnih dneh varno zavetje pri kapuoinih, ki so stanovali v mestu, in pri šolskih bratih. Pri zadnjih jc nasadil pogumni brat Jotef na streho francosko zastavo in vzel pod njeno varstvo okoli 1500 nesrečnetev. V samostanu je seveda nastala velikanska gnječa, vendar so obdrtali bratje reveže toliko časa pri sebi, da se je vrnil mir v razburjeno mesto. Neki armenski duhovnik se je skril v klet in je ostal tu šest ur, akoravno bi se bil skoraj zadušil. Truplo bogatega trgovca so našli v drobne kosce sesekano. Vaeh pomorjenih je bilo najmanj 800—900. Sa la datrti dan je posegla gosposka vmes in ukazala najhujše razbojnike zapreti in postreh ti. Toda kaj je to potem, ko je nedolžna kri že prelita. Tej prvi nesreči je sledila druga, namreč lakota in bolezen. 500 katoliških družin je sedaj brez kruha in bres pravega atanovanja. Bog se jih usmilil Še hujSe kot tukaj se je godilo v Krzerumu, glavnem mestu Armenskega. Dne 30. oktobra se je zaslišalo ravno opoludne zgovorjcno znamenje, in takoj so začele po vsem mestu pokati puSke. V treh urah so bile že vse armenske h.te, sklsdišča in prodajalnice prazne in oropane, trgovci in njih služabniki pa so ležali mrtvi na trgu in po ceatah. Večino prebivalcev so pomorili že v hitab. Neusmiljeno so sekali tukaj glave. Niao jih ganile ne solze nedolžnih otrok, ne do srca segajoče zdihovanje mater, ne boječi klici nesrečnih deklet. Kogar ao doaegli morilci, je moral umreti, naj je bil že atar ali miad, zdrav ali bolan. Pero se brani popiaati vse, kar se je godilo tisti dan v nesrečnem mestu. Se le noč je ustavila grozno klanje.
V srce segajoč je bil drugi dan pogled po mostu Krzerumu. V hudem mrazu so tavali otroci, katerim so pobili stariSe, po mestu in po okolici; bili so vsi lačni in premrazeni. Oni, kateri so ubežali gotovi smrti, »o se zdaj vrnili nazaj in začeli iskati svoje domače Tu so jokali otroci okoli svoje mrtve matere, tam je zdihovala žena za svojim možem. Slišalo se je vpitje ranjenih in ječanje umirajočih.
.daj so začeli tudi mrtve pokopavati. Turška gosposka je dovolila, da ja smel vsak svoje domače pokopati. 5T<0 mrtvih je bilo pa tako razmesarjenih, da jih niso mogli spoznati. Zato ao jih položili v jeden, velik skupen grob. Duhovnik, kateri jih je blagoslovil, je od žalosti komaj zamogel pogrebne molitve opraviti. Skoraj neverjetno je, da so se tudi turški vojaki udeležili moritve in to na povelje svojih višjh. Neki Anglež je pralal turške vojake: »Kje ste bili, ko ao je klanje začelo?« Ti mu odgovore: »Ravno amo kvartali, kar zaslišimo glas trobente, ki nas je klical akupaj. Hitro se postavimo v vrsto. Nas častnik nam reče: »Nabrosite svoje sablje; potem pa pojdite in pomorite vse kristjane, kolikor jih zamorete v šestih urah. 1'bijte vsakega, kogar zagledate!« In res niso smeli vojaki nikomur prizanesli. Jeden izmed njih je hotel svojega armenskega prijatelja rešiti. Častnik to zapazi in mu osorno zapove, naj ga takoj prebode.
Iz glavnega mesta se je razširilo preganjanje ludi po deželi. Nad 50 vasi so Turki pokončali. Pridrvili so sc kar nenadoma v vai med mirne nič sluteče prebivalce, in jih začeli sekati. Vso je moralo umreti, kar je dosegel njih meč. Nn več krajih so obstopili hiSe, da ni mogel nihče na proalo in so jih potem prestrašenim prebivalcem nad glavami zažgali. Kmalo je reveže doaegel ogenj in začeli so klicati v neizmernih bolečinah z vso močjo na pomagaj e.
Toda ti pretresljivi glasovi niso ganili src razdivjanih Turkov. Da, li ao se jim Se celo posmehovali in jih zasramovali. Ko ni bilo več živega bitja v vasi, začeli so ropati. Pobrali ao po hiSah, kar se jim je zdelo ksj vredno; posebno poželjivo so iskali denar, obleko in živež Podobe svetnikov so razrezali in razbili. p0 cerkvah so najpoprej poropali svete podobe, potem jih pa oskrunili. Duhovnike so brez usmiljenja pomorli. Sploh so le tistim prizanesli, kateri so odpadli od ker- Sčanske vere in sprejoli turško. V nekej vasi je to itorila polovica prebivalcev in si s tem retila življenje. Ostali niso hoteli zatajiti Kristusa in so morali na mestu umreti. Ne daleč od lam je postala cela vas tursks; valčani so si s lem sicer rešili čaano življenje, toda kako bo z večnim?
Tako ao razsajali Turki po celi armenski deželi. Hazdejali so več sto vasi in pomorili na tisoče ljudi. Vseh mrtvih je okoli 100000 kristjanov. Predolgo bi bilo, ako bi hoteli za vsak kraj posebej opisati grozovitosti, ki so se lam godile. Saj »Domoljubovi« bralci sami vedo, česa je zmožen razdivjani človek in poznajo sovraštvo Turkov proti knstijanom.
Priznati pa moramo, da se nahajajo tudi mod Turki usmiljeni ljudje, kateri ne odohrujfjo ravnanja svoj h rojakov. V mestu Amaziji n. pr. se je io začelo divjanje in 50 Armencev je bilo že mrtvih, ko zvo zato turški mestni poveljnik. Ta takoj pokliče vojake iz vojašnic in naredi z njih pomočjo mir. Toda kmalo bi bil moral z življenjem plačati to avoje blago dejanje. Neki častnik je namreč pred vsemi vojaki imenoval poveljnika »prijatelja kerft'anakih psov« in pozivljsl vojake naj ga vstrele. K sreči ga nobeden ni ubogal. Katoliškim redovnikom in usmiljenim sestram so Turki skoraj povsod prizanesli. Dobro namreč vedo, da so ravno li njihovi največji dobrotniki. Neki Turek je rekel: »Ker so nam očetje in sestre takrat, ko je bila pri nas kolera, tako ljubeznivo stregli, se jim zdaj oi treba nič bati. Jih bomo že mi varovali.«
Se mnogo bi lahko piaali o nesrečnih Armencih, toda prostora nam zmanjkuje. Pa ssj so apoStovsni bralci že sednj dosti groznega in neusmiljenega sliSsli, in si tudi lahko mislijo, kolika beda in koliko pomenkanje vlada sedaj med onimi nesrečneži, ki so si z begom relili življenje. Saj so nekateri zgubili čiato vse, dom, premoženje, sorodnike, itd., in nimajo pod milim Bogom druzega svojega kol obleko na aebi. Misijonarji jim pomagajo kolikor morejo, toda kaj, ko jim samim vsega zmanjkuje. Povsod kjer bijejo gorka srca za nesrečo bližnjega, se nabirajo mili dsrovi za nearečne kristijsne ki toliko trpe pod turškim jarmom.