Krvave srage

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Krvave srage
Vinko Gaberc
Izdano: Slovenec 234/45 (12. 10. 1917), 1.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.[uredi]

V Albaniji nekje je služil cesarju. Ni bil prav tam na fronti, kjer se krha jeklo in v dimu raztreskavajo drobci granat, a opravljal je svojo službo kot oficir pri saperjih v etapi. Zdel je tam mesece in mesece in ni čudo, da se mu je zahotelo z onih neprijaznih skal drugam, morda celo v pravo njegovo domovino. Storil je korake in povzročil, da so začel iskati zanj moža, ki bi menjal z njim. Sredi avgusta je prispela k pododdelku neke divizije ob Sočo depeša, glasom katere išče poročnik pri saperjih subalternega tovariša, ki bi bil voljan menjati z njim in iti v etape v Albanijo. Izbirali so in našli primernega, ki bi si moral kot »schonungsbedürftig« čuvati zdravje in sile.

Nisem dalje misli na oni intermezzo, in niti za trenutek bi se ne bil pobavil z njim, da ni bilo ime oficirja, ki je hotel iz albanske pušče na kršni Kras k Soči, slovensko, prav pristno slovenska oznaka najstarejim narodom znanega obrtnika. Tako nenadano pa sem doživel dogodek, ki mi je pozval v spomin oni korak slovenskega oficirja. — Italijanski aeroplani živahno delujejo; po dnevu in po noči krožijo nad našimi postojankami in zahajajo za postojanke tja proti zaledju, zvedavo razmotrivajoč o vsakem pokretu naših čet. Nekega večera prav pod konec septembra so bili zelo živahni, a vrhunec je dosegla njihova delavnost proti polnoči. Krožili so iznad Grmade tja proti Trstu in vrgli sedaj tu, sedaj tam par bomb, kakor so pač opažali kak ogenj, ali kakor so mislili, da se mora nahajati na tem ali onem mestu kak primeren objekt.

Naslednje jutro so pododdelki kakor vedno in večkrat na dan oddajali telefonskim potom svojem višjemu poveljstvu poročila o položaju. Ostrmel sem, ko sem čital: »Pri saperjih . . . . . je vrgel sinoči proti polnoči aviatik bombo ravno na barako, kjer se je nahajala oficirska kuhinja. Žrtve: troje oficirjev (imenom navedenih) in četvero mož mrtvih. Nekaj ranjencev.« — Mehanski bereš to in skoro da se ti ne zmezi kri v otrplem solncu. Kdo se bo razburjal danes radi posameznosti, če sredi velikega mrtja gleda, kako leze v prah in pepel vesoljni kulturni svet?Take posameznosti so strašen dogodek le za one, ki jim je žrtev blizu, tako blizu, da so jim v primeri s to vse druge tuje. Med mrtvimi oficirji sem čital tudi ime onega saperja, ki se mu je bilo na njegovo pred šestimi tedni izproženo prošnjo posrečilo priti iz Albanije domov — umret.

Drugi dogodki so vkovali mojo pozornost in nisem se spomnil več onega neznanega človeka, kar pride drugi dan po onem usodnem dogodku, ko je bla rahla lučica izdala Italijanom, da je tam doli pod njimi nekje človeško selišče, druga depeša iz zaledja, tam iz dolenjske metropole. Naslovljena je bila onemu oficirju pri saperjih, ki si je bil zaželel iz Albanije na slovenski Kras. GLasila se je: »Anica je umrla za grižo. V nedeljo bo pogreb. — Olga.«

Storilo se mi je milo. Ne poznam ljudij. Če pade oče ali brat ali soprog, ni nič čudnega. Mislmi, da to človek prenese kar tako. Ej, koliko se jih je že zagrizlo v kraško skalo in kolikim še namečejo rdečkaste kraške zemlje na moške prsi! A tragika je v dogodku, ki vam ga pripovedujem:

Mladega Slovenca je ubila laška bomba iz zraka. Kdo bi si mislil, da ti prileti ravno v trenutku, ko si morda po večerjici zažigaš smodko, nad glavo angel smrti, ki te s svojim krilom samo narahlo oplazi, toliko, da jasno čuješ njegov nedvoumni poziv, da imaš takoj oditi z njim. In kdo bi si mislil, da v onem trenutku, ko bi že obvestilo o dogodku lahko prišlo domov, če bi bilo poslovanje pošte boljj redno, umira doma pokojniku drago bitje.

In tako javljajo sedaj iz nesreče rodovine o smrti sestrice Anice in pričaukjejo vojaka s fronte na pogreb, ne da bi vedeli, da je že tam nekje na Krasu izkopana i zanj mogila in tudi že zagrebena.

Angel smrti je zaplul v rodovino in ne ve, kam bi prej potočil solzo sočutj. Odšla sta brat in sestra.

II.[uredi]

Tekom enajste bitke pri Soči se je naša divizija umaknila nekoliko nazaj na počitek, da ostopi svoje mesto drugi še neizčrpani. Vesele so se odpravile naše čete s svojih postojank in vsakdo je dobre volje zapustil svoje mesto, ker takoozvano tabiiranje je vedno prijetno, zlasti če uideš plohi njenega divjanja, ne pa šele tedaj, ko je smrt že končala svojo žetev in ostavila le steptano strnišče.

Prišlo pa je, da smo mogli ostati na počinku le štirinajst dni, toliko, da smo le za silo zamašili vrzeli, ki so nam jih udrli Italjani še prve štiri dni bitke. Nismo se pomaknili več naprej na svoje prejšnje pozicije, ampak menjali smo z drugo divizijo tam preko svoje leve sosede. Tako smo prišli k morju, kar nam je bilo zelo prijetno.

Da spoznam nekoliko kraje ob morju, ki mi še niso bili znani, sem vzel palico v roke in pot pod noge in hajdi tja proti Nabrežini. Dobil sem na stezi priletnega črnovojnika, ki se sem ga na videz spoznal, ker je bil za ordananco pri nekem poveljstvu. Prilike in vzroka govoriti z njim pa dotedaj nisem imel. Ker pa imam prirojeno slabost, da moram včasih z vsakim neznanim človekom pokramljati sem starca ogovoril. Zvedel sem, da je iz Badna pri Dunaju, da ima trgovinico in da se njegovim ljudem niti sedaj slabo ne godi. Povedal mi je možak, da ima dva sina, oba pri cesarju v službi. Za enega ne ve že nad leto dni prav nič več. Ostal je nekje na Ruskem Poljskem in na opetovano vprašanje je rodovini odgovorilo poveljstvo samo, da ga pogrešajo. Skrbi ga nekoliko za starejšega sina, tembolj ker zadnjih štirinajst dni tudi o svojem osemnajst let starem fantu ničesar ne ve. Izučil se je bil za mehanika, nato pa so ga vzeli k vojakom in kar čez noč je bil na bojiščuu. In tu nekje je moral biti, saj je govoril o Grmadi in pisal od divizije, ki je zamenjala svoje postojanke z našo.

Pravil sem možaku, da ni čudo, da ne dobiva od sina ob Adriji nikakega obvestila, saj vendar sam ve, kako premikajo čete, kar povzročuje, da je pošta včasih vsa zmedena, ako ni naravnost popolnoma ustavljena. Ni pa izključeno, da fant ni mogel pisati, ali pa da se mu ni hotelo; saj se dogaja, da se človeku včasih niti dihati ne ljubi.

Toliko je raznih možnostih in vzrokov, da se sin ne oglaša; čemu ne bi mož pritrdil meni, ko mu pravim, da sin radi položaja ne piše? Zdelo se mi je, da je mož mojega naziranja. Kar zapaziva pogreb. Mal sprevod; par oseb se je premikalo tam preko ceste, toliko, da mrtvec sam ni legel v jamo. S starcem sva postala nekoliko zamišljena. O čem se je razmišljal on, ne vem; jaz mislim pogosto o smrti. Motrim njeno grozotno veličanstvo od vseh strani. Občudujem jo, gnusi se mi, mrzim jo; a koncem koncev mi je vedno žal, da prihaja tako pozno. Nperijeten gost, nevabljen; nikdo si ga ne želi. A če je tu, si zadovoljen, da opraviš z njim. Saj mora biti.

Tam za stezo v dolinici je križ pri križu. Takozvano »grobišče junakov«, Tu leže. Ni eden teh ni mislil, da se vleže tu pod plitko rušo. Saj je vsakdo uverjen, da zapiha dih smrti v obraz ne njemu, pač pa morda njegovemu sosedu ali možu pred ali za njim. In vendar je ravno on tu legel v skromno zemljo.

Z možem sva stala na grobišču. Prišli so tudi pogrebci iz onega sanitetnega za voda, tam pri gozdu. Ogledal sem križe. Oh, koliko slovenskih imen je med njimi! Zdi se mi, da je proprocija nam v škodo. Novih grobov je bilo izkopanih; čakali so stanovnikov. Pogreznili so pogrebci zavito truplo v grob, da ga zagrebejo. Čisto nesvečano so se razgovarjali in pušili. Sanitejec je zabodel križec s skromnim napisom v zglavje groba. Krik . . . »Moj sin,« je zarjovel moj spremljevalec. Ime moža, ime na križu — isto; oče in sin. Ne vem kako: Zmuznil sem se z grobišča in se vrnil v svoje grmovje. Nekoč pozneje bi bil imel srečati moža, ki je tam na grobišču našel svojega sina. Po ovinku sem se mu izognil.

Ne recite, da sem surovina ali kukavica. Spoštovanje pred krvavo srago me preganja.