Krt (Franc Štupar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Krt.
Franc Štupar
Spisal Fr. Štupar.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1891; Slovenske večernice, 45
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV.dno

I.[uredi]

Pred kakimi 15 leti jo uberem lepega popoldne iz Kamnika proti Mengšu. Niti na cesti, niti na polju ni bilo mnogo ljudij. V misli zatopljen, stopam dalje, kar obrne postaren mož, stoječ poleg nekega kozolca blizu ceste, mojo pozornost náse. Stal je mirno kakor okamenel, oči pa je vpiral pred se v zemljo, kakor da bi jo bil hotel prodreti ter videti, kaj počnó ljudje na oni strani. Kaj neki preudarja, mislim si. Toda ni mi treba dolgo ugibati. Na enkrat se zažaré možu oči, ustne se mu stisnejo, potem pa odpró, da se pokažejo zobje; hrbet se mu skloni hipoma, in kakor strela šine z roko proti oni točki, kamor je gledal tako pozorno. Pobral je nekaj črnega ter treščil ob tla in — še enkrat, da je črna stvar nepremično obležala na tleh. Bil je krt.

Aha, zdaj si jo pa staknil, mislim si, zakaj pa riješ po zemlji in ljudem škodo delaš; prav ti je!

Dobro se še spominjam, kako so jih včasih pritiskali — vse drugači kakor sedaj. Bil sem še majhen paglavec, ko je hodil po vasi star mož z velikim kolobarjem krtovih pastij. Tu in tam je še visel kak krt iz kolobarja. Na kterega gospodarja njivi je mož krta ujel, tja ga je nesel in dobil zánj groš. Tudi pri nas se je včasih oglasil, a govoril je malo.

„No, ali bodo?“ (namreč bučele), pozdravil je, ako je dobil očeta pri ulnjaku. „Še dosti leté; če tako ostane, bo že nekaj,“ odvrnejo mu. Med tem je razmaknil past ter izpustil mrtvega krta iz nje. — „Ta ga ne bo več izpodrival; tam na lanišču sem ga dobil.“ Nato je dobil zasluženo (?) plačilo ter odkorakal počasi.

Tako so znali nekdaj krta pánati, ako je le preveč rogovilil; pa tudi dandanašnji je še dosti takih gospodarjev, kteri ga kar živega ne morejo trpeti. Le pomislite pa tudi, káko škodo dela negodnik po polju, travnikih, vrtih in drugod! Rastlinam izpodjeda korenine in jih izriva iz zemlje; po travnikih narije toliko krtin, da kar ni moči kositi, in kolikrat se pripeti, da se poderó celi jezovi in nasipi zaradi njega. Mrcina rije po njih, po rovih pa se zaleze voda in izpira zemljo, da jo slednjič izpodkoplje in prevotli.

Tako in jednako škodo dela nam ta nepridiprav. Kdo se ne bo hudoval nad njim, kdo ga še branil!? Le na zatožno klop z njim!

II.[uredi]

No, čitali smo mu poštene levite. Radovedni smo, kdo bi ga mogel oprati? — Oho, tamkajle se že nekdo vzdiga, da ga bo zagovarjal. Poslušajmo!

„Res je, da rije krt po zemlji. Tudi je res, da dela krtine; ali da bi jedel korenine ali sploh rastline, in da bi počenjal hudobije, kakoršnih ga dolžite, ta je pa bosa. Ravno nasprotno je. Krt je jako koristna žival!“

A — a — a! Nazadnje še bodete hoteli, da ga v miru pustimo?! Ne kažejo li zadosti jasno izpodjedena mesta po polju in travnikih, usihajoča drevesca po drevesnicah in nasadih, celi kupi prsti po senožetih, kake vrste dobrotnik nam je krt?

In mož si še upa trditi, da je krt koristen, da ne použiva rastlinskih korenin. No, ta je lepa!

„Še enkrat ponavljam, da krt ne uživa ničesa od rastlin, hrani se jedino le z živalimi, in da je koristna žival!“

Sedaj pa že vidimo, da tu ne opravimo ničesar; mi trdimo svojo, mož svojo. Mi ne odjenjamo od svojega prepričanja, mož pa ne od svojega. Kaj je storiti? — Aha, imamo jo že. Pojdimo in opazujmo krta! Prepričali se bodemo najprej, kaj zajutrkuje, kosi in večerja, potem pa mu bodemo še nekoliko vest izprašali.

III.[uredi]

Gospod Kober, ki si že dolgo časa ubija glavo o krtih, [1] gre ravno, da se prepriča na svoje oči, kaj je prav za prav z njim. Pridružimo se mu še mi!

Tukaj je krtina! Kar poglejmo po krtu in po njegovem stanovanju, kmalu bodemo dobili kak živ dokaz, in potem mir besedij. Kopljimo torej!

Kako lep rov; tako gladek in okrogel! To mu pa že moramo pustiti, da si je priredil prav pripravno šetališče. — Kaj pa to? Rov drži v drug rov. Pretkana žival to! Misli si: Ako pride sovražnik do mene, pa mu jo popiham v postranski rov, in ko pride grdež do „razrovja“, pa mora obstati, ne vedoč, kam bi se obrnil. Ta postranski rov sicer ni več tako lepo okrogel, toda — kopljimo le dalje, bodemo mu že prišli do živega. — Oho! kaj pa tó-le? ha! Zmaga je naša! Ali vidite, kako votlino si je šent nanosil korenin, samih pristnih korenin! Ali še dvomite sedaj, da ne jé krt korenin? — Zagovornik se popraska za ušesi. — Kopljimo dalje! — Hm! Zopet votlina, polna korenin. Koristna žival to!

Hrst, hrst. — No? — Hrst, hrst. Tiho, tiho; gotovo se ravno masti s kako prav sočno korenino. Poglejmo! — O, zdaj pa le rep med noge! Krt se gosti z voluharjem (krtico). Zdaj nam je jasno, zakaj ta rov ni bil tak, kakor prejšnji. Ta rov ni bil krtov, ampak voluharjev. Korenin ni nanosil krt, ampak voluhar. In ko je prišel krt do voluharjevega stanovanja, pokosil je voluharja, ker je bil ravno lačen. — Ponosno nas pogleda krtov zagovornik, češ, sedaj pa imate.

Mi pa se ne damo kar tako meni nič tebi nič vgnati v kozji rog. Ako se je krt ravnokar znosil nad mesom, ne more nikdo trditi, da ne seže tudi po koreninah. Saj nas izkušnje učé. Ujemimo krta in nesimo ga domú. Tamkaj se bomo prav lahko prepričali, ali mu gre meso res tako v slast, kakor pravijo. Denimo ga v sobo in dajmo mu dežnih glist, polžev in ogrcev.

Samogolt pa res vse jé. 24 glist, 3 velike polže in precej ogrcev je pohrustal. — Ali res žre živali, ker mu dišé, ali je tako lačen, ali pa nas vara; nekaj mora biti. Vrzi mu še košček govejega mesa! — Tudi na tega se je spravil. Črez noč spustimo v sobo dve miši, videli bomo, kaj bo storil z njima. — Zjutraj vidimo, da je ujel krt obe miši in vse požrl, kar so mu zmagali zobje. Vrh tega pa je še tako lačen, da gladú pojema. Dajmo mu še mastnega polža, da se pokrepča, potem pa naj gre, kamor mu drago. Mi pa pojdimo k sosedu. [2]

Tamkaj so ujeli dva krta in ju hočejo poskusiti, ali jima bode dišalo korenstvo ali ne. Dejali so v neko posodo prsti in oba krta in, da bi ne stradala, korenja in različnih drugih korenin. — Zjutraj najdemo le jednega krta v posodi in pa kožo od drugega. Prvi mu je preparal trebuh in ga požrl, korenstva pa se ni dotaknil.

Nemara sta se pa sprla in skavsala, in je premagalec zato požrl premaganca. Videli bodemo, saj imamo še jednega krta. Zaprimo ga v prazno posodo, da ga bodemo laže opazovali.

Poglej ga no, kako zopet teka okrog; morebiti je lačen? Spustimo vrabca k njemu, da vidimo, kako se bodeta spogledala. Precej se zakadi krt vanj; toda vrabec ga česne po rilcu, da kar odskoči. Še enkrat ga napade krt, pa zopet ga požene vrabec nazaj. To ti je korenjak! — To pa tako razljuti krta, da besen plane na vrabca, pograbi ga, z nogami razpara in požre. Nato mu ponudimo vode. Ko se napije, umiri se ter vleže. Menda ima zadosti. Nad jedno uro leži mirno. Naj si le malo odpočije! Črez pet ur ga gremo zopet gledat. Ves je slaboten in nemiren. Lakotnice so mu upadle, ravno tako trebuh, nos pa mu neprenehoma miga in voha po kakem grižljeju; toda ni ga. Lakote nam hoče poginiti. Dajmo mu še jednega vrabca.

Hipoma se zakadi krt vanj in ga požre. Potem se napije in obstane. Črez nekaj ur je požeruh zopet lačen. Damo mu žabo, pa tudi ta mu prav dobro diši. Ko pa mu postrežemo s krastačo, približa se ji sicer, toda ker se krastača vselej napihne, zastudi se mu, in obrne se proč.

Ker se je zmračilo, damo mu korenja in nekaj drugih, nežnih in sočnih koreninic, da ne bode stradal po noči. Toda zmotili smo se. Po noči je revež lakote poginil, ne da bi bil pokusil kako korenino.

Torej res ne žre krt korenin. Oh, to smo se pa opekli! Kaj nam je pa sedaj storiti?

Saj še ne verujemo! Krta smo imeli do sedaj ali v sobi ali pa v posodi. Tu pa je bil morebiti samega strahú tako zmešan, da sam ni vedel, kaj počne. Denimo ga le kam, da se zarije v zemljo (kjer mu bomo pa vendarle mogli do živega priti), in videli bodemo, da se bode ubogo malo menil za mrčes.

Precej nas zavrne „Kmetovalec“ (1887, št. 23): „To so pa lani na sadjarskem vrtu v Kasselu na Nemškem do dobra dokazali. — Odbrali so ravnega zemljišča 5 štirijaških metrov, prekopali zemljo do 1 metra globoko ter jamo na dnu in ob stenah zavarovali z deskami. Naredili so tako štirivoglat obod, ki je molel 30 centimetrov nad zemljo. Prostor med obodom so napolnili s prstjo in zasadili z grmičevjem. Kedar je to porastlo, izpustili so vanje 140 ogrcev in mnogo črvov. Oditi niso mogle te stvarice, ker so jim branile obodove deske. Ogrci in dežni črvi so se precej zarili v zemljo. Sedaj izpustijo tja poprej ujetega krta. Kmalu se zarije in izgine ter začne nadlegovati mrčes. Kedar preteče 34 ur, preiščejo vso prst med obodom natančno ter najdejo samo 17 ogrcev in 1 črva, vse druge je požrl krt.“

To je vendar čudno. Poglejmo mu še na zobe. — No sevéda, ti zobje niso za rastlinsko hrano stvarjeni, marveč za živalsko.

Sedaj smo pa prav pošteno pogoreli. Samih sebe nas je sram, tako so nas nažgali. Res je, da se živi krt od živalij, toda — še enkrat se poskusimo izviti iz pasti, kamor smo zabredli — koristen pa krt ni, naj reče kdo, kar hoče. Tega pa ne verujemo! Ali se ne spominjate več krtin na travnikih in nasipov, po vodi podrtih? Ali bodete morda rekli, da krtine niso krtove? Saj nam vendar to pové že ime!


  1. ^ 1 Maulwurf und Nagethiere itd. Spisal J. Kober.
  2. ^ 1 „Wiener Landwirtschaftliche Zeitung.“ 1888, št. 2.

IV.[uredi]

Škoda, ktero povzročuje krt, je očividna. Razun po travnikih škoduje posebno zeló po vrtih. Rovaje po gredah, izpodriva rastline in — kdo vé, ali mu ne dišé koristne živali ravno tako, kakor škodljive, ali pa še bolj. Gozdnar Geschwind ga je večkrat opazoval, ko se je spravil nad mladiče onih ptic, ki gnezdijo na zemlji, ali pa še celó nad stare. Še celó nad mlade fazane si je upal. — Mári mu je mrčes, ki izpodjeda korenine!

Zopet smo se v to vprašanje zamotali tako zeló, da ga ne moremo drugače rešiti, kakor da gremo zopet krta opazovat.

Stanovanje si napravi krt kaj umno. Precej globoko (60 centimetrov in globje) si izkoplje votlino, ogladi jo lepo in mehko nastelje. To mu je ležišče. Odtod peljejo nekteri rovi v hodnik (rov), ki drži okrog in okrog spalnice, in iz tega hodnika zopet nekaj rovov v drug hodnik, ki obdaje spalnico v nekoliko večji oddaljenosti. Iz tega drugega hodnika pa peljejo rovi na vse strani, po vsem krtovem lovišču, precej pod zemeljsko površino. Iz spalnice pa še pelje skriven rov nizdolu in potem po strani, dokler se ne pride do kakega drugega rova, daleč od ležišča. Ta rov porablja krt, kedar mu preti sovražnik od zgoraj. Po lovišču si išče hrane, ki se mu nalovi. V rove pa se more sevéda le-tó ujeti, kar živi v zemlji; to so različni črvi, razne ličinke, sploh mrčes. Mrčes pa, ki živi v zemlji, hrani se večinoma od rastlinskih koreninic in s tem škoduje. Krt pa le škodljivce pokončava, torej mora biti koristna žival.

Ako pa se mu ne nalovi dosti, tedaj je primoran si drugje poiskati živeža. Takrat si dela novih rovov, dela jih pa tja, kjer upa najti dosti hrane, kjer je mnogo mrčesa, bolj proti vrhu zemlje. Takrat izriva tudi novih krtin. Ako naleti ob taki priliki na miš ali kako drugo majhno žival, ne obotavlja se mnogo, ampak jo pohrusta, kakor smo se onikrat sami prepričali. Po noči pride tudi na zemljo pogledat in pri tej priliki si privošči tudi kakega polža, žabo, ali pa se celó izpodtakne nad pticami, če ravno nánje naleti.

Da krt potrebuje mnogo hrane in pogostoma, to tudi vemo; saj se še spominjamo, koliko je mrhač požrl, ko smo ga imeli zaprtega.

In če pomislimo, da krt živi večjidel v zemlji in tam tudi obeduje, moremo si komaj misliti ogromno množino mrčesa, ki ga pokonča v jednem letu, posebno, ker tudi zime ne prespi, ampak vedno lovi. Ker je skoro zmirom lačen, obstati more le tam, kjer ima dosti hrane. Mnogo krtin nam priča vselej, da mora biti prav mnogo mrčesa tamkaj, in le veseliti bi se morali, da nam ga bo krt zastonj polovil. Tiste krtine, ki jih narije, bodemo mu prizanesli in, kedar jih narije, lepo poravnali. Kedar mu zmanjka hrane, bode jo že sam odnesel. Čemu bomo preganjali reveža, saj ima že tako dosti sovražnikov med živalimi. Lisica in jež, kuna, dihur in podlasica, kánja, sova in štorklja mu strežejo po življenju. Res je, da se včasih nekoliko zaleti, toda povejte nam vendar, kje dobite kako bitje brez napake? Ako nam spravi na vrtu kako gredico v nered, odženemo ga prav lahko s smrdljivimi rečmi, če mu jih denemo v rove, ali pa živega ujamemo in drugam izpustimo. Sevéda moramo potem škodljivi mrčes sami poiskati in pokončati.

Vse to nam je prav jasno, ali nekaj nam le še ne more v glavo. Kdo pa objé drevescem po drevesnicah korenine, ko je vendar vse razrito. Če je toliko krtov, niti črvička bi več ne smelo biti v zemlji.

Pomislimo nekoliko nazaj. Nedavno smo našli rov, kamor si je nanosil voluhar zalogo za slabe čase. Iz krtovega rova smo prišli naravnost v voluharjevega in smo mislili, da je bil tudi ta krtov, ali pozneje smo se prepričali, da temu ni bilo tako. Zmotili smo se in motimo se tudi v drevesnici. Krtovi rovi so bolj globoko v zemlji, ti pa so bolj plitvo, da, prav pri vrhu. Če jih bolj natančno pogledamo, prepričamo se, da so nekoliko drugačni, kakor so bili krtovi. Delal jih ni krt, ampak mišji rod, kteremu se tudi po koreninah sline cedé.

Kako smo se motili! Krta smo lovili in ubijali, češ, da nam izpodjeda rastline, a na mrčes in miši, ki v resnici izpodjedajo rastline, pa še mislili nismo. Dolžili smo krta po krivici, in po krivem ga dolžimo, da premreži s svojimi rovi nasipe, ktere izpodjeda potem voda, da se rušijo. Ako se potrudimo na mesto, prepričamo se lahko o tem.

Le poglej jo povodno podgano, kako je smuknila v luknjo, ko nas je zagledala! Torej tudi tukaj ta preklicani rod! Tudi ta hudodelstva se zapisujejo na krtov račun. — Krt ljubi bolj suho stanovanje in si ga kaj rad izvoli v kakem zatišju, pod korenino, pod drevesom itd., če je le mogoče, ne pa ob vodah.

Sedaj smo spoznali krta. Opazovali smo ga sami in spojim izkušnjam pač smemo verjeti. Spoznali smo, da se pač včasih malo zaleti, ali v obče se vede prav pametno. Ako primerjamo kvar in korist, ki jo imamo od njega, presega korist škodo v toliko, da na pokončevanje krtovo nikakor misliti ne moremo. Saj vemo, da je ni stvari, ki bi nam nadomestila krta. Na zemlji imamo mnogo koristnih živalij, ki pokončujejo škodljive, v zemlji pa gospoduje le krt. Naj torej ostane pri življenju!