Krt (Fran Erjavec)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Krt.
Fran Erjavec
Izdano: Besednik let. 1, št. 1, 1869
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ni je pri nas skoraj živalce, ktero bi slovenski kmet toliko sovražil, kakor, krta pa po krivici. Pogledimo danes v temno kraljestvo, kako po njem gospodari mnogo psovani in hudo zatirani krt. Dolžili so ga, in dolže ga še dan danes, daje zanikaren tihotapec, da grize korenine sadežem, ki morajo potem usehniti. Ako bi bilo to resnično, gotovo bi zaslužil hudodelec, da ga na smrt obsodimo. Pa ne sodimo prenaglo, predno se ne prepričamo na lastne oči, kaj je na stvari.

Poglejmo si najpred obtoženca. Kacih 5 palcev dolgo truplo je valjarju podobno, skoro bi djal, da je v plečih močneje, nego zadej; vratu ni videti, od krepkega tilnika se glava zožuje v precej dolg rilček. Uhljev nima, tudi očes ni videti, ima ju pa vendar le, le majhni sta in v dlaki skriti. Noge so kratke in slabe, da se na nje ne more mnogo opirati, zlasti velja to za zadnji, in krt res ne hodi toliko po nogah, kolikor se prav za prav plazi po izritih cevih in hodnikih. Prednji nogi, da-si tudi kratki, sta vendar močni, široko lopatasti in na stran obrnjeni. Rep je kratek in tenek. Črna dlaka ni dolga, ali je gosta, svetla in se malo na modro spreminja.

Odprimo mu še gobček. Oho! kaj je pa to? Vsi zobje so ostri in špičasti, kakor igle. Hm! hm! to bi čudno bilo, ko bi ta žival korenine žrla, kajti vse ostrozobe živali se žive z mesom ali pa z drugimi malimi žuželkami in s črvi. Da bi baš krt v tem bil drugačen — ni verjetno. Ali človek je že tak, da časih rajše veruje praznovernim in nevednim ljudem, nego lastnim očem. Torej ženimo stvar do kraja! Razporimo ga, ter mu pogledimo v želodec! Kar je pojedel, to se bode našlo v njem. Pa kaj najdemo? Nekaj mišje dlake, nekoliko na pol prebavljenih črvov in jroščevih kož. Nedolžen je! Neumni njegovi obrekovalci so modrovali tako: „Tukaj je več usehlih sadik, tukaj smo pa tudi zasačili krta, tedaj nihče drugi ni to zakvaril, nego krt. Križajmo ga“. Taki ljudje so tako kratke pameti, da ne premislijo, da so samo zato pri usehlih rastlinah vjeli krta, ker je onde hrustal bramorje in ogerce, ki so korenine spodgrizavali. V praznem kozolcu ni vrabcev, temuč v polnem.

Ako bi zna biti še kdo stresal z glavo, naredimo mu še eno poskušnjo. Denimo nekoliko živih krtov v skrinjo pa z zemljo napolnjeno med zemljo, zmešajmo sladkih, sočnih korenin, bramorjev, žab, črvov, ogercev in izrezanega mesa. Krti kmalo začno riti, za kratek čas črvom, ogercem, žabam in mesu ni sledu ni tiru, vse so požrli, korenja se pa nobeden ni dotaknil. Ako jim hitro ne damo spet jesti, jeli se bodo med seboj klati in žreti, in zadnji bo tudi hitro lakote poginil. Ni je skoro tako požrešne živali, krt namreč poje vsaki dan toliko, kolikor sam vaga, ali rastline ne povoha.

Mislim, da bode sedaj vsak prepričan, da krt ni naš sovražnik, ampak prijatelj. Ni torej pametno krta na vse kriplje preganjati. Res je, da rije po zemlji in da dela nevšečne krtine po travnikih. Ali treba je pomisliti, da tako rahljanje zemlji ni na kvar, krtine pa z grabljami poravnaj, pa bo vse prav. Toliko se sme reči, da se škoda ne dà primeriti s koristjo, ki jo imamo od krta. Le v vrtih je siten zarad vednega rovanja.

Krt ima neizrečeno dober nos in tenek sluh, tudi je čudovito uren posebno pod zemljo in celô na zemlji ga človek težko dohaja; ako je treba tudi plava črez široko reko. Največi mojster je pa v rovanji in kopanji. Z rilcem rahlja zemljo, z lopatastima prednjima nogama, koplje, z glavo in s tilnikom pa peha prst pred seboj, dokler je kvišku ne izmeče v podobi krtine. Pod zemljo ima prav umetno izdelano hišo, namreč mehko nastlan kotliček, okoli kterega gresta dva rova ali dve poti ena nad drugo, iz gornjega rova se gré v hišo, iz ktere drži še ena pot navzdol na veliko cesto. Ona prva dva okrogla rova sta med seboj v zvezi z nekoliko potmi, in od velike ceste so razpeljane manjše na vse strani, po njih hodi krt na lov, in po lovu se spet vrača doma. V hišo hodi na gornja vrata, iz hiše pa na spodnja. Blizo hiše nekod ima tudi vodo, kamor hodi pit ; ako ni v sosedstvu kake mlake, naredi si sam kapnico, kamor se voda zbira. Krtica ima posebno hišo, kjer na mehkej postelji skoti 3—5 mladih krtičkov, ki niso veči od boba; oba, samec in samica, skrbita za nje ter jim donašata hrano. V nevarnosti je krtica skriva in prenaša v gobcu.

Krt je po noči bolj delaven, nego po dnevi, po zimi ravno tako, kakor po letu. Sovražnikov ima med pticami in med četveronogimi živalimi dosti.

V južnej Afriki živi krt, ki ima posebno lepo bliščečo dlako, ki se iz zelene barve preliva na zlato; zato mu tudi pravijo: zlati krt.