Krplje ljubezni
| Krplje ljubezni Šmarnice o življenju in delu Friderika Baraga Mira Dobravec |
| |||||||||||||
Šmarnicam na pot
[uredi]Božji služabnik misijonar škof Friderik Baraga je vreden vse pozornosti v Cerkvi na Slovenskem in v celotnem našem narodu. V lanskem letu smo obhajali 200. letnico njegovega rojstva. Ob tej priložnosti smo lahko iz knjig, člankov in nekaterih prireditev veliko izvedeli o tem našem svetniškem kandidatu. Zdi se, da je bilo v preteklosti veliko več pozornosti namenjeno Baragovim posebnim darovom in misijonarski zavzetosti. Ljudje so ga bolj poznali. Verniki so se v molitvi obračali na škofa Baraga, da bi jim bil priprošnjik v stiskah. V odgovor so začutili Baragovo duhovniško gorečnost in očetovsko ljubezen, ki sta jih priporočala vsemogočnemu Bogu. Danes mnogi ljudje, posebej mlajši, škofa Friderika Baraga slabo poznajo. Zato je zelo primerno, da bomo tega izjemnega slovenskega duhovnika in apostola ameriških Indijancev spremljali v letošnjih šmarnicah.
Že pred praznovanjem 200. obletnice Baragovega rojstva so slovenski škofje na pobudo Baragovega odbora ljubljanske nadškofije sprejeli predlog, da bi šmarnice v letu 1998 govorile o življenju in svetniških krepostih škofa Friderika Baraga. Pred tridesetimi leti, leta 1968, so že bile »Baragove šmarnice.« Od takrat je izšlo že nekaj knjig o njem. Pater Bruno Korošak pripravlja obširno gradivo za proces o svetniških lastnostih Baragovega življenja in dela. Z letošnjimi šmarnicami želimo škofa Friderika Baraga še bolj približati vernim ljudem po vsej Sloveniji in morda še drugod. Želimo ga posnemati v njegovi gorečnosti za božjo slavo ter za razodevanje božje ljubezni do vsakega človeka. Želimo se mu tudi priporočati v molitvi.
Šmarnice je pripravila Mira Dobravec, ki je tudi urednica Mavrice. Z velikim posluhom za otroke in mlade je pripravila besedilo, ki ga bo gotovo vesel tudi vsak odrasel človek. Ob koncu besedila posameznega dneva je kratka Baragova molitev k Mariji. Te molitve je iz molitvenika »Obiskovanje Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu in pozdravljenje Marije, prečiste Device« zbral France Baraga. Za vsak dan je pripravljena naloga za otroke. Naloga je napisana pod besedilom; ista naloga bo napisana tudi na listkih, ki jih bodo lahko otroci dobivali vsak dan pri šmarnicah. Naloge je sestavil mag. Andrej Baligač. Risbice za listke je pripravil Peter Škerl. Listke je izdala založba Salve; pri tej založbi bodo poskrbeli, da bodo duhovniki lahko naročili zadostno število listkov za svojo župnijo. Te bodo otroci lahko pobarvali in si podobo škofa Friderika Baraga še globlje vtisnili v spomin. Poleg te priloge za šmarnice je pripravljena tudi sestavljenka (puzzli) iz tridesetih delčkov. Slika sestaljanke je ista kot na naši naslovnici. To je izdala Slomškova založba iz Maribora; pri založbi bodo poskrbeli, da jih bodo duhovniki lahko dovolj naročili.
Šmarnice običajno govorijo o Mariji. Božja Mati vedno spremlja Cerkev na poti. Posebej je pri tistih, ki so ubogi in potrebujejo njeno posebno materinsko skrb. Podobno kot je Marija sprejela svoje poslanstvo z besedami »Zgodi se mi po tvoji besedi«, je Friderik Baraga, ki je v veliki ponižnosti in pobožnosti častil Božjo Mater Marijo, izpolnjeval božjo voljo med Indijanci. Ker je bilo vse Baragovo delo izročeno v Marijino varstvo in ker je Marija kraljica duhovnikov, apostolov, misijonarjev ... je navzoča v teh šmarnicah.
Franc Šuštar,
predsednik Baragovega odbora
1. dan
ČAS
[uredi]V letošnjem šmarničnem branju se bomo zamislili v čas pred dvesto leti, v konec 18. in začetek 19. stoletja.
Se znate zamisliti dvesto let nazaj?
To je bil čas brez računalnikov, brez televizije in radia. Čas brez elektrike, telefona, letal in avtomobilov. Vozove so vlekli konji, ladje pa jadra, vendar je iznajdba parnega stroja kmalu spremenila svet.
Prva ladja na paro je leta 1818 zaplula po Donavi pri Dunaju, po letu 1830 so začeli graditi nove stroje in tovarne. Nastajati je začel nov, četrti stan, delavski razred.
Tudi prve železnice so postavili in na svoji prvi poti nazaj v domovino iz daljne Amerike se je Baraga prvič peljal z vlakom, po domovini pa se je še vozil s poštno kočijo.
Pisali so ob svečah in leščerbah, vendar se je pisati splačalo, saj je ljudstvo že znalo brati, odkar je Marija Terezija uvedla obvezne šole, ustanavljali pa so tudi vedno več univerz. Bil pa je to tudi čas brez penicilina ali drugih močnih in uspešnih zdravil, čas, ko je za boleznimi, ki danes niso več strašljive, umrlo mnogo ljudi.
To je bil čas, ko je Napoleon osvajal svet, čas revolucij in razsvetljenstva, potem, ko je Voltaire v Franciji začel novo miselnost in v imenu razuma tudi neusmiljeno napadel vero in Cerkev. To je bil čas, ko so ponekod nekateri ljudje merili svojo svobodo s tem, ali si upajo zmetati križe po tleh in preganjati duhovnike.
Pri nas je to čas Avstroogrske - cesar Jožef je med vsem drugim v svojih reformah ukinil tudi samostane, ki so bili pri nas, kakor drugod, središča verskega in kulturnega življenja.
Bil pa je to tudi čas velikih pesnikov, umetnosti bidermajerja in pozneje dunajskih valčkov, pa tudi čas filozofov in izumiteljev. To je čas Hegla in Andersena, Beethovna, Liszta, Schuberta in Chopina, Heineja, Puškina in Lermontova. Pa tudi čas Brailla in Morseja, pisave za slepe in morsejeve abecede, prve baterije, prvega stroja za izdelavo papirnatih listov, prve fotografske leče in prvega pisalnega stroja. Prvega telegrafa, šivalnega stroja, bicikla, revolverja in računskega stroja, čas prvega kombajna in cementa.
In takrat so tudi na Slovenskem živeli možje, ki jih nismo pozabili. O nekaterih smo se veliko učili v šoli, o drugih ne. Vemo za Linharta, Kopitarja, Valentina Vodnika in barona Žiga Zoisa, za Jurija Vega, Franceta Prešerna in Matija Čopa, za Antona Martina Slomška, za Ignacija Knobleharja in za Friderika Baraga.
Baraga, Slovenec, Dolenjec, ki je odšel od doma, da je Indijancem v daljni Severni Ameriki oznanjal krščansko vero. Baraga, duhovnik in škof, za katerega upamo, da bo kmalu deležen časti oltarja in se mu bomo, svetniku, lahko priporočali v molitvi. V svojem času je s svojim življenjem in zgledom naredil toliko dobrega, da vsega tega nikoli ne bomo mogli vedeti, za vedno bo ostalo skrito človeškim očem. Pa vendar je že takrat, ko je spreobračal Indijance v daljni Ameriki, njegov zgled tudi doma pritegnil k veri marsikaterega človeka. Kot napeta zgodba se bere njegova knjiga o Indijancih, kot globoko duhovno branje se berejo njegove knjige za Indijance, v katerih jih je učil spoznavati Boga in vero, pa tudi po veri pošteno in krepostno živeti. Kot napete pustolovske zgodbe se berejo njegovi številni življenjepisi, v katerih ne manjka silnih daljav, nevarnih napadov Indijancev in opisov strašnih potovanj po ledeni divjini, pa tudi poročil o tihem pisanju v samotnih nočeh, ko je vrsto za vrsto polnil liste papirja z nauki in molitvami, pa tudi s slovnico in slovarjem. Baraga ni bil kakšen bledičen, slabokrven pobožnjakarsko zasanjan pisun. Bil je polnokrven mož, pogumen in vztrajen, človek volje in moči, predvsem pa mož močne vere. In tako je premagal vse ovire, zemljepisne in družbene, da bi rešil kar največ duš svojih dragih Indijancev. Noben trud mu ni bil prehud, nobena ovira prevelika, nobena pot predolga. Imel je vero v Boga in bil je srečen v tej veri, zato je hotel svojo vero in srečo deliti z najbolj zapuščenimi in preganjanimi, z Indijanci.
O tem velikem možu, o njegovem življenju in delu bomo premišljevali v teh dneh. Marsikaj se lahko naučimo od njega, vsakdo od nas.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, začetek našega veselja, prosi Boga za Nas!
Naloga za otroke: V svoji sobi bom napravil Marijin oltarček. Na mizo bom postavil Marijin kip ali Marijino sliko. Ob sliki bom postavil dve sveči in šopek rož. Skupaj z domačimi bom ob oltarčku zmolil.
2. dan
Trebnje
[uredi]Grajska gospa je sedela v svoji sobani in prisluškovala otroškemu smehu, ki je izza oken prodiral do nje s trate za gradom. Malči in Friderik sta se složno vračala z dolgega, brezskrbnega sprehoda in skrbno pazila na štiriletno Tončko, ki je trudno vlekla noge za sabo. Mati je bila zadovoljna, njeni trije otroci, ki jih je Bog pustil pri življenju, so se imeli radi. Proste ure so z veseljem preživljali skupaj ob starem mlinu, ob bregovih Temenice ali v gozdu za gradom. Dobri otroci so bili in vesela je bila. Saj sta si pa z možem tudi prizadevala, da bi že v najnežnejših letih vedeli, kaj je prav in lepo, da bi imeli dovolj znanja, primernega svojim letom, in da bi ljubili Boga.
Otrokom je na tem velikem trebanjskem gradu lepo in nič ne hrepenijo po Mali vasi, tako kot ona, ki se težko privaja na veliko gospodinjstvo. Mala vas je bila tudi njen dom in težko je zapustila kapelo na gradiču, kjer je tudi sama odrasla, se poročila in rodila otroke. Samo uro hoda je od Male vasi do Trebnjega, pa je bilo zanjo to predaleč od doma.
Trebanjski grad je neprimerno večji in bolj gosposki, bliže je tudi utripu zunanjega sveta in oče ima prav, ko trdi, da bo to za otroke samo dobro. Vendar nista poslala svojih otrok v šolo v Trebnje, čeprav je Trebnje - eno redkih - šolo že imelo. Mati je želela imeti otroke kar najdlje doma in tudi oče se je strinjal. Na grad je prihajal učitelj in razgrinjal učenost starejšima otrokoma, mala Tončka pa je godrnjala, ko ni mogla zraven. Vendar je bil pouk resen in dekletce preveč nemirno.
Mama sama pa je skrbela za versko vzgojo, vodila otroke v trebanjsko cerkev, jim pripovedovala o Bogu in o Mariji, molila z njimi in v njih vžigala ljubezen do Boga in otroško pobožnost. Časi so bili zdaj drugačni, vdana pobožnost ni bila več tako cenjena, kot so njo učili v njeni mladosti, vendar je pobožna mati vsak dan z otrokoma molila rožni venec in druge mile molitve.
Imela je star rožni venček, njena babica ga je dobila od stiških menihov, ko so še skrbeli za župnijo Dobrnič, kamor je spadala tudi Mala vas. Zdaj stiških menihov ni več v samostanu, njej pa je ostal rožni venec.
Otroka sta poslušno hodila za njo po sobani ali po gozdu in molila z njo. Mati je bila prepričana, da je to najboljša osnova za pravo vero, ko bosta otroka velika, sama in daleč od nje.
In Friderik že jutri odide! Nocoj bosta pač še nesla darove siromakom pod grajske stopnice. Veselila se je sinove zavzetosti za uboge in njegove vestnosti, zaradi katere nikoli ni pozabil na to nalogo, ki si jo je sam zadal. Mati je v tem videla kal ljubezni do bližnjega, kako lepo raste v sinovem srcu. In to je pomembno; ko bo kdaj grajski gospod, ne bo smel pozabiti na manj srečne od sebe; skrbeti bo moral, da njegovi ljudje ne bodo trpeli prevelike stiske. Zdaj z njo deli siromakom kruh, ko bo sam gospodoval, bo pač znal spoznati stisko in z odprtim srcem podložnim kaj odpustiti ... Časi so hudi in marsikdo zelo trpi ...
Zvečer se pač pride poslovit še učitelj Močilar. Kar težko je dobremu možu, ko mu je pridni in nadarjeni učenec tako zrasel, da odhaja izpod njegove ljubeče skrbi. Zdaj so na vrsti drugi, da napolnijo malo glavo z znanjem velikega sveta.
V Ljubljano bo šel, k tujim ljudem, kjer se bo pripravil na izpite, in mati je bila vesela, da učitelj tako zelo zaupa svojemu učencu. Pa vendar nikoli ne moreš vedeti, kaj bo tvoj otrok, ko bo odrasel. Seveda Friderika čaka graščina, mati pa ve, kako fant ljubi slikanje in kako dobro oko ima za vso lepoto in barvitost sveta. Če bo hotel biti slikar - kdo bi mu branil! Tudi tako bi lahko služil Bogu in ljudem!
Hudo bo na gradu zdaj, ko bo odšel. Vse tri, mama, Malči in Tončka, ga bodo pogrešale, da si še predstavljati ne morejo, kako. Posebno Malči. Izgubila bo tovariša v igri, pa tudi dobrega prijatelja in zaupnika. Tadva sta se že zdavnaj v najnežnejšem otroštvu navadila vse zaupati drug drugemu. In zdaj bodo med njima tako velike razdalje in samo med počitnicami se bo ljubljeni brat vrnil ...
Tončka je še premajhna, ona še ne razume žalosti pred slovesom.
Kaj neki bo iz teh mojih otrok, se sprašuje mati. Vse, kar jim je mogla dati, jim je dala, videli so njen zgled v molitvi in v dobrosrčnosti, slišali so, kako jim je govorila o Bogu. Zdaj se bodo počasi spustili z njenega krila in odšli v daljni svet. Vendar jih bo materina ljubezen in molitev spremljala vse dni, dokler bo živa. In vedela je, da mati tudi iz večnosti lahko še vedno spremlja svoje otroke.
Kaj ji je zdaj tako težko pri srcu, da ji hodijo temne misli po glavi! Saj je za Friderika dobro poskrbljeno, pri dobri družini, pri znanem in spoštovanem profesorju Dolinarju bo in tam pač ne preži nanj nobena nevarnost!
In jutri, ko bo sedel v poštno kočijo, se bo morala potruditi, da bo z veselim obrazom vzela slovo od njega! Naj ne ve otrok, da je njej težko! Pred njegovimi očmi se prihodnost, ki se začenja jutri, riše v prijaznih barvah kot pustolovščina! Neznane stvari velikega sveta ga mikajo in njegova vprašanja o mestu Ljubljani se nikoli ne nehajo. Oče mu vse večere pripoveduje, kar je videl in kar ve, da sinu veselo žarijo oči. In tako je prav, naj se veseli, tako mu bo prvo slovo od doma lažje.
Drugo jutro poštna kočija kar ni mogla na pot. Stali so poleg nje, oče je naročal sinu, naj bo resen in delaven, mati mu je priporočala molitev in pobožnost, sestri pa sta se stiskali k njemu in jokali. Še materin križ na čelo in postiljon je zaprl vrata. Devetletni Friderik Baraga se je odpeljal v neznani veliki svet.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, Mati milosti božja, milostno mi pomagaj, da svoje življenje resnično in zanesljivo poboljšam.
Naloga za otroke: Bogu Stvarniku se bom zahvalil za dar življenja z molitvijo Tebe ljubim, Stvarnik moj.
3. dan
Ljubljana
[uredi]Ljubljana! Veliko mesto, tako drugačno od Trebnjega, mesto, polno cerkva in velikih lepih zidanih hiš! In kakšne šole! Trebnje je imelo šolo, eno izmed desetih na Kranjskem, vendar tiste šole Friderik ni videl od znotraj. Normalka, primerljiva naši sedanji osnovni šoli, ki jo je moral zdaj končati Friderik, je bila prenapolnjena, tako je tudi v Ljubljani lahko z domačim učiteljem osvajal znanje, potrebno za uspešni konec šole. Njegov učitelj, spoštovani profesor Dolinar, je fanta vzel v svoje vzgajališče in k svojemu pouku.
V veliki hiši nasproti Rotovža (v njej je danes Državna založba Slovenije) je bilo prijetno. Tu je mladina še lahko govorila slovensko in tudi izpite čez prvi letnik normalke so lahko opravljali v svojem jeziku. Obenem pa se je bilo seveda treba zavzeto učiti nemščine - že drugi letnik je bil samo v nemščini, ki je bila tisti čas uradni jezik v šolah in drugje, med izobraženci tistega časa pa tudi pogovorni jezik.
Vendar so v hiši profesorja Dolinarja govorili tudi slovensko, kajti Dolinar je bil zaveden Slovenec, čeprav je moral seveda tudi on kot profesor cerkvenega prava in cerkvene zgodovine na ljubljanskem liceju govoriti nemško. Njegov sin Janez, hči Anica in drugi v njegovi hiši pa so morali dobro poznati tudi materni jezik.
Družba je bila pestra, saj sta profesor Dolinar in njegova žena imela v vzgajališču precej mladine, on je skrbel za vzgojo dijakov, ona pa za dekleta. Bilo je veselo, a ne razpuščeno! Vsa vzgoja je kazala globoko vernost in plemenitost vzgojiteljev, Friderik se je počutil varno kot doma ob skrbi dobre in pobožne mame. Imeli so trden hišni red in vsi so se ga morali držati. Da bi se vadili v samostojnosti, je bil vsak izmed njih nekaj časa vodja in drugi so ga morali ubogati. Kdor je, na primer, zvečer prišel prepozno domov, je moral plačati krajcar v skupno blagajno. Ko se je nabralo dovolj denarja, so ga porabili za izlet. Vozili so se na obisk na grad Bokalce in k Friderikovim sorodnikom na grad Belnek pri Moravčah, kjer se je z njimi veliko ukvarjal grajski kaplan Megušer. S sestričnami in bratranci je Friderik tam preživel mnogo brezskrbnih dni in marsikdaj so mu očitali, da je otročji. Mladost je pač tudi čas za brezskrbno veselje!
Ob počitnicah pa je mladi Friderik z veselim srcem sedel v poštno kočijo in se odpeljal domov, k staršem na trebanjski grad. Vendar je to veselo in lepo otroštvo pretrgala smrt - enajstleten je izgubil ljubljeno mamo, dve leti pozneje pa še očeta. Zdaj je bil dedič trebanjske graščine, vendar sirota. Pod skrbnim in ljubečim vodstvom profesorja Dolinarja, ki je bil tudi njegov birmanski boter, se je Friderik še bolj oprijel učenja, takrat svoje edine dolžnosti.
Ko so Napoleonovi vojaki tretjič prišli v Ljubljano in je bila ustanovljena Ilirija, je dobila slovenščina novo veljavo tudi v šolah. Francozov ljudje sicer niso marali zaradi velikih dodatnih davkov, toda dobili so svobodoljubno ustavo pa tudi nove kulturne stike. V osnovnih šolah je bila slovenščina učni jezik, v nižjih srednjih šolah pa so se francoščine, italijanščine, latinščine, matematike in verouka učili v slovenščini. Vendar se niso imeli iz česa učiti, zato je ravnatelj Valentin Vodnik hitel pisati prve slovenske učbenike.
Zdaj je Friderik obiskoval gimnazijo in med njegovimi sošolci je bil tudi Matija Čop, nekaj let za njima pa France Prešeren. Ilirija je trajala le štiri leta in spet so naše dežele zasedli Avstrijci, šola je bila spet po avstrijskem vzorcu in v nemščini. Vse šole pa je Friderik dobro izdeloval in imel poleg tega še čas, da se je ure in ure ukvarjal s slikanjem. Kako rad je ustvarjal podobe s čopičem!
V Dolinarjevi hiši je ob njem rasla tudi domača hči, Anica. Nedolžna ljubezen je vzkalila med mladima in kadar je Friderik sanjal o svojem življenju trebanjskega graščaka, je bila v teh sanjah ona grajska gospa. Mila, nežna, pobožna deklica, ki bo znala življenje narediti mirno in svetlo. Ona bo sedela ob oknu, da bo svetloba padala na njeno zlato glavo, on pa jo bo slikal ... Tako je obveljalo, kakor da sta zaročena. Vendar se je moral Friderik, preden bi se vrnil na graščino, še izobraziti, bil pa je tudi še mladoleten, saj so takrat priznali polnoletnost šele pri štiriindvajsetih letih, in ne bi mogel prevzeti dediščine. Ko je uspešno končal gimnazijo, se je po nasvetu botra odločil, da bo na Dunaju študiral pravo. Tako se je poslovil od svoje krhke neveste, od Ljubljane in od ljube Kranjske in se odpravil na Dunaj - kot toliko naših mladih, ki so iskali učenost!
Nekaj let bo preživel tam, potem pa se bo vrnil, se poročil z Anico in si na gradu v prelepem Trebnjem uredil mirno in lepo družinsko življenje. S temi načrti se je odpeljal proti velikemu, tujemu cesarskemu mestu.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, moja ljubezniva Mati, nikar ne dopusti, da bi se tvoj otrok, ki te tako prisrčno ljubi, većno pogubil.
Naloga za otroke: Lepo se bom vedel do ljudi, še posebno bom prijazen do svojih sošolcev.
4. dan
Dunaj
[uredi]Cesarsko mesto Dunaj! Mesto, napolnjeno z glasbo, napolnjeno z mnogimi novimi mislimi, z novimi gledališkimi igrami, z romantičnim duhom v književnosti in slikarstvu, obenem pa s slutnjo silnih sprememb, ki jih prinašajo nove iznajdbe. Ob robu mesta nastajajo tovarne in z njimi nov družbeni stan delavcev, ki živijo v revščini. Mesto je kar plivkalo od radoživosti, pa tudi od revščine in nezadovoljstva! Vendar vse to mladega študenta Baraga ni potegnilo v svoj vrtinec. Friderik se je nastanil skromno, saj je moral misliti na denar. Ni sicer stradal kakor mnogi slovenski študentje na Dunaju in ni poučeval razvajenih meščanskih otrok, živel pa je skromno. Učil se je, prosti čas je še namenjal slikanju, proste dni in počitnice pa ogledovanju neznanih dežel: Češke, Bavarske, Moravske in Ogrske. Peš je preromal velike daljave, spoznaval pokrajine in ljudi in premišljeval o življenju.
Čedalje bolj ga je vleklo v duhovne globine, začel je paziti nase in se sam vzgajati. Tako je zapisal v svoj dnevnik: »Previdno počakaj s svojo sodbo o ljudeh in rečeh! Ne izreči je takoj po prvih vtisih!« In drugič: »Ta korak je eden najbolj nepremišljenih, kar sem jih kdaj storil. Iz tega moram posneti nepozabni nauk: Kar delaš, delaj po pameti in glej na konec!«
Vse se je učil presvetliti z nadnaravno lučjo, bral je Hojo za Kristusom in premišljeval o vsem. Risanje in slikanje se mu je zazdelo samo zabava, zato je vse svoje čopiče zavrgel. Ko je ob tihih urah v prazni uršulinski cerkvi iskal Boga in njegovo voljo, se je srečal s patrom Klemenom Dvoržakom. Pisana in zanimiva je zgodba o tem svetem možu, ki je z vsem svojim življenjem pričal o božji ljubezni in prenavljal družbo tedanjega časa. Razum in slutnja razvoja znanosti sta zbudila človeško domišljavost in ošabnost, s tem pa tudi hladno zavračanje pobožnosti in preprostosti. Izobraženemu človeku tedanjega časa ni dišal rožni venec ali križev pot, niso mu dišale procesije in druge ljudske pobožnosti, mislil je, da bo razum poboljšal svet. Res ga je začel spreminjati, zasmehoval je preprosta ljudska verovanja in pobožnosti, obenem pa je človekovo življenje obdal s hladnostjo in strahom. Ljudje niso več iskali tolažbe v ljubečem naročju Matere Marije ali se priporočali Srcu Jezusovemu, celo duhovniki so postali strogi in ostri. Boga so prikazovali kot hudega sodnika, ki ne pozna usmiljenja. Ljudje pa so bili zbegani ali prepuščeni navideznemu veselju zabav in posvetnosti. Davni klic misleca Voltaira je potegnil za sabo množice, pobožnost je bila prikazana kot zaostala neumnost in vernost je vodenela. Vendar je božja previdnost človeški napihnjenosti postavila nasprotje. V Italiji je začel delovati Alfonz Ligvorij. Evropo je hotel izpeljati iz njenih temnih ur razumarstva, ki je človeku škodovalo. Alfonz se je posvetil zapuščenim ljudem na podeželju, ki so se pod vplivom razumnikov začeli bati Boga kot da je tiran. Hotel je človeka vrniti v naročje božje ljubezni, kjer bi iz zakramentov črpal moč in tolažbo. Po Alfonzovem zgledu je Čeh Klemen Dvoržak začel zbirati okoli sebe mladino najprej v Varšavi in pozneje na Dunaju. V njegov krog je prišel tudi Friderik Baraga, ko je iskal odgovore na vprašanja o svojem življenju.
Delati za rešitev duš? Kakšna nova misel, ki bo preobrnila vse dosedanje načrte! Pustiti grad in nevesto, dati sebe vsega na razpolago Bogu? Klemen je vedel, kaj mladi Baraga razmišlja, vendar mu je resno svetoval: Najprej končaj študij, ki si ga začel! Medtem pa lahko preizkusiš svoje srce, koliko je trdno in koliko je to res božji klic ...
Ljubezen do Jezusa, skritega v sveti hostiji, je Baraga vlekla k dolgim molitvam pred Najsvetejšim. Tam, v tišini in miru uršulinske cerkve, je premeril svoje srce in se odločil. Ko je končal pravne študije, je že vedel: Anica ne bo nikoli njegova žena in nikoli ne bo graščak na prijetni trebanjski graščini. Bog ga kliče drugam, potrebuje ga za reševanje duš.
Tako je star 23 let prišel domov z diplomo prava v žepu, da pove Dolinarjevim, kako se ne bo nikoli poročil, ampak bo postal duhovnik. Trebanjski grad bo podaril svoji sestri Amaliji in prost in ubog bo stopil v semenišče, da postane duhovnik. Plemenita in pobožna Anica je žalostno, a vdano sprejela odločitev svojega ženina, sestra Amalija se je razveselila bogatega darila, sestra Antonija pa je bila prepolna drugih misli, da bi o vsem skupaj sploh kaj mislila. Tako je Friderik Baraga stresel s sebe posvetno bogastvo in človeško ljubezen, da bi se ves dal Bogu. Vedel je, da ga Bog potrebuje kot duhovnika, in poslušal je njegov klic.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, Mati ljubezni, izprosi mi sveto ljubezen.
Naloga za otroke: Ko bom prišel iz šole, bom takoj naredil domačo nalogo.
5. dan
Ljubljana - semenišče
[uredi]Baraga si je zamislil, da bo teologijo študiral na Dunaju. Na cesarsko mesto ga ni sicer vezalo nič posebnega, saj je njegov svetniški spovednik, Klemen Dvoržak, umrl že pred letom dni. Vendar je bil red redemptoristov, ki so od srca toplo skrbeli za mladino in za preproste ljudi in njihovo vernost, kljub hudim časom dovoljen in Baraga je nekoč razmišljal, da bi se jim pridružil. Zdaj pa je želel le postati duhovnik. Ko mu je ljubljanski škof rekel, da ga potrebuje tudi ljubljanska škofija in da bi bilo škoda, če odide na Dunaj, je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Tudi pri nas je marsikje primanjkovalo duhovnikov in Baraga se ni želel sam odločati, kje bo, to je prepustil božjim načrtom.
Poglejmo, kakšne so bile takrat razmere v naši deželi: »Žetev je velika, a delavcev je malo. Tu in tam so verniki brez dušnega pastirja. Vzrokov je v sedanjih hudih časih mnogo, a prvi in glavni vzrok, tako sodimo, je preziranje duhovnega stanu. Mladina je že po naravi taka, da jo zgodaj mika tisti stan, ki je bolj čislan ko drugi. Ker se sveto mašništvo danes tako hudo prezira, se mladeniči, ki so mnogo obetali, po dovršenem modroslovnem tečaju, iz strahu pred preziranjem, obračajo rajši k drugim vedam kakor k bogoslovju. Vse se je zarotilo zoper duhovnike in vero. Proti nam se druži zlobnost, zvijača in prevara, bednost in razbrzdanost v besedi in pisanju. Sramotijo nas po knjižurah in izročajo javnemu posmehu in porogu; že smo ljudem v pregovor,« je zapisal ljubljanski škof. Friderik Baraga pa pravi: »Odločil sem se študirati bogoslovje, ker čutim izrazito nagnjenje do duhovskega stanu.«
Tudi v semenišču je bil vzoren in vsem za zgled, izredno vljuden in ustrežljiv do tovarišev, za učenje je bil reden in marljiv, hišne predpise je vestno izpolnjeval, bil pa je resen in bolj vase zaprt. Mnogo in goreče je molil in s svojim zgledom vplival še na druge. Imel je velik ugled med tovariši, bil je pač nekdanji graščak in v žepu je imel diplomo prava.
Septembra 1823 ga je škof Gruber v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika.
Naslednji dan ob petih zjutraj je imel v stolnici ob stranskem oltarju presvetega Rešnjega Telesa tiho novo mašo. Le sestri Amalija in Antonija ter ljubljeni učitelj in birmanski boter Dolinar so molili z njim, ko se je prvič pod njegovimi rokami kruh spremenil v Kristusovo Telo. Anica, njegova nesojena nevesta, plemenita in vdana v božjo voljo, je molila zanj doma, ko je doživljal največjo srečo. Prišla bi, da srečnemu prijatelju mladosti stisne roko in mu zaželi vse najboljše, vendar je ležala bolna. Njeno krhko zdravje se je še slabšalo, zato je po očetu poslala pozdrave, molitve njene duše pa je Bog sprejel kot dragocen dar.
Nova maša brez zvonov, brez slovesnosti, v tišini in zbranosti, sam z Bogom, ki mu je srečen daroval vse svoje življenje. V spomin na posvetitev in novo mašo velikega misijonarja je danes v ljubljanski stolnici na steni spominska plošča, Baragu pa ni bil potreben noben zunanji spomin na tiste srečne dni, polne milosti - vse življenje se je hvaležno spominjal stranskega oltarja svetega Rešnjega Telesa, kjer se je začela njegova duhovniška pot. Po novi maši je ostal še eno leto v semenišču; v tem času je pridigal po ljubljanskih cerkvah. Prvo pridigo je imel v Trnovem.
Zdaj se je odpovedal še zadnjim rednim dohodkom od gradu Trebnje: »Poslej nimam na svetu nikakršne dediščine. Ko bo on, ki mu je ime Ljubezen, prišel pozvat svojega služabnika, mu bom odgovoril: Tukaj sem, o Gospod, daj mi, kar je mojega, daj mi krono, ki si jo dal svojemu apostolu Pavlu.« Tako se je razvezal vseh zemeljskih koristi, pa tudi skrbi.
Ves se je dal na voljo Bogu.
Ko je dopolnjeval svoje bogoslovno znanje, je spoznal, kako trda sta janzenizem in jožefinizem takratnega časa. Poskušati samo z razumom dojeti Boga se mu ni zdelo le nemogoče, ampak domišljavo in predrzno. Obenem pa je mislil na preproste ljudi, kako pobožno znajo moliti ob križevem potu ali premišljevati skrivnosti rožnega venca; spomnil se je milih ur otroštva, ko je z mamo hodil po gozdu ali po grajskih sobanah in sta molila desetko za desetko. Spomnil se je tudi vseh podob križevega pota, kako so mu v otroštvu vžigale ljubezen do trpečega Odrešenika in ni mogel razumeti, zakaj ljudje ne bi smeli moliti križevega pota. In češčenje božje Matere na romanjih na gore k romarskim cerkvicam mu je bilo tako pri srcu, da je čutil, kako ga morajo ljudje pogrešati, odkar je bilo prepovedano. Prepričan je bil, da je Bog predvsem ljubezen in da je poslal svojega Sina v odrešenje prav vseh ljudi - da niti en sam človek pri tem ni izvzet. Boga samo kot strogega sodnika brez usmiljenja si niti sam ni mogel predstavljati, kako naj bi z njim strašil ubogo ljudstvo? On bo oznanjal božje usmiljenje in ljubezen!
Tako je ves goreč čakal na prvo službo.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, Mati milosti božje, izprosi mi milost pri Bogu.
Naloga za otroke: Naredil bom kakšno dobro delo. Z njim se ne bom bahal pred drugimi. Marijo bom prosil, da bi postal dober človek.
6. dan
Šmartin pri Kranju
[uredi]Baraga je dobil dekret: imenovan je bil za kaplana v Šmartinu pri Kranju.
Njegov prihod je spremenil župnijo. Mladi duhovnik je pridigal tako toplo, prisrčno in s tako pobožnostjo, da so mu ljudje takoj prisluhnili. Od blizu in daleč so hodili poslušat besede, ki so budile upanje vsem grešnikom: Baraga ni govoril o strogem sodniku, ampak o ljubečem Jezusu, ki je trpel za odrešenje vseh ljudi. Prilika o dobrem pastirju, ki pozna svoje ovce in jih pusti devetindevetdeset, da gre v trnje iskat eno izgubljeno, je navdihovala Baragovo razmerje do duš. Njegov Bog je usmiljeni Bog, ki ne pozabi nobenega človeka, ki grehe odpušča in grešnika čaka v presveti evharistiji, da ga pokrepča in mu da moč za boj proti grehu. Take pridige niso bile v skladu s splošnim duhom tedanjega časa, zato so zastrigli z ušesi tudi predstojniki. Baraga pa je goreče oznanjal božjo ljubezen in njegove besede so pritegnile množice tudi v spovednico. Takrat je bila namreč navada, da je grešnik težko dobil odvezo, moral je dokazati, da se je že popolnoma odpovedal grehu in se tudi spokoril - sveto obhajilo je bilo pravzaprav nagrada za redke skoraj popolne kristjane. Ker pa takih ni, so se ljudje izogibali spovednici in tako je bilo tudi obhajil malo. Vendar ne pri kaplanu Baragu. Usmiljeni Jezus je v njegovi spovednici odpuščal in grešnik je dobil odvezo, smel je tudi pristopiti k obhajilu in si v njem nabrati moč. Baraga se je zavzel tudi za mladino, ni jih strašil z božjo strogostjo, govoril je o ljubečem Bogu. Še posebno pa ni pozabil na otroke, zbiral jih je okoli sebe ne le h krščanskemu nauku - siromašne, ki niso imeli denarja za učitelja, je učil tudi brati in pisati. Ker je bil sam iz srca pobožen, je zbral okoli sebe častilce Srca Jezusovega in po zgledu frančiškanov v Ljubljani tudi v Šmartinu obnovil bratovščino. Vse bratovščine so bile namreč ukinjene in prepovedane, ker so namesto božje strogosti poudarjale božjo ljubezen, o kateri janzenisti niso hoteli govoriti ljudstvu.
Baraga ni nič napačnega videl niti v romanjih in češčenju Marije, zato je zbral tudi pobožne žene, »Kronarice Matere božje« in podpiral njihovo češčenje Marije, s slavo in častjo kronane, sestavil jim je celo »Bukvice«, da so jih prepisovale in brale iz njih.
Ker je videl veliko potrebo, je napisal tudi molitvenik »Dušna paša za kristjane, ki žele v duhu in v resnici Boga moliti«. Knjiga vsebuje nauke in molitve, o verskih resnicah piše preprosto, kratko in toplo, po ravni poti do srca. Molitvenik je doživel mnogo izdaj, zadnjo celo sedemdeset let po prvi. Rodovi Slovencev so molili z njegovo pomočjo.
Mladi kaplan je postal znan vsem ljudem blizu in daleč še po nečem. Hodil je namreč, nekdanji graščak, uborno napravljen, pošit in v slabih čevljih, saj je vedno našel kakšnega reveža brez srajce ali čevljev, da je svoje sproti razdal. Tudi so ga župljani imeli neskončno radi zato, ker mu ni bilo pretežko ne podnevi ne ponoči ne v mrazu ne v dežju prinesti tolažbo spovedi in obhajila bolnim in umirajočim. Da je mazilil umirajoče, je bil pripravljen premagati nečloveške napore. Zgodba pripoveduje, da ga je cerkovnik, tudi sam prevzet od Baragove pobožnosti, neke viharne noči na ramah prenesel čez Savo, da sta še pravi čas prišla k umirajočemu. In pravijo, da mu teža duhovnika ni povzročala nobenih težav, saj je prav kakor Krištof nesel sveto Rešnje Telo duši, ki je odhajala v večnost... Kdor pa je kdaj prišel v župnišče v Baragovo sobo, je bil pretresen nad uboštvom pobožnega kaplana in nad trdim pogradom, na katerem je mladi duhovnik spal. In kdor je vprašal gospodinjo Mico, mu je ta povedala, da mladi gospod ne jedo mesa, ne pijejo vina in so sploh zelo skromni v vsem, čevljev pa nikoli nimajo celih, saj vsake nove brž podarijo kakšnemu beraču.
Preprosti ljudje so se oklenili gorečega duhovnika in se veselili upanja, da so tudi oni, ubogi grešniki, zapisani v božjem načrtu odrešenja.
Vse to je motilo njegove nasprotnike, in zatožili so ga škofu. Vendar so morali priznati tudi Baragovo pobožno in brezmadežno življenje, še posebej pa njegovo radodarnost. Škof je vse premislil in ni preveč okregal mladega duhovnika; pustiti ga v župniji, kjer so ga tako tožili, pa tudi ni mogel. Tako je po treh letih in pol Baraga odšel iz Šmartina, ljudje pa so še leta in leta spoštljivo in z ljubeznijo govorili o njem in njegova slika je na vidnem mestu visela v mnogih hišah. In na božjo ljubezen, dobroto in usmiljenje ni nikoli pozabil, kdor je bil kdaj slišal Baraga govoriti o tem.
Baraga pa je poslušno šel, kamor ga je pošiljal dobri Bog po svojih služabnikih. Nič si ni vzel k srcu, da ga hočejo kaznovati, prepričan je bil, da je delal prav to, kar od njega pričakuje Dobri pastir, in prestavitev v drugo faro je vzel kot božjo voljo.
Baragova molitev k Mariji: O usmiljena Mati, izprosi mi milost, da bi vselej takoj za Bogom pri tebi iskal pomoč.
Naloga za otroke: Zvečer bom zmolil zdravamarijo in izročil svoje življenje Mariji.
7. dan
Metlika
[uredi]Z Gorenjske na drugo stran Gorjancev je vodila Baragova pot. Baraga je bil nastavljen za tretjega kaplana v Metliko.
Šest tisoč ljudi je štela župnija, imela je župnika in z Baragom tri kaplane, bila pa je duhovno zanemarjena in ljudje so bili versko otopeli. Dela čez glavo, in pobožni in goreči Baraga se je zakopal vanj. Najprej je ljudi nagovoril v pridigah: govoril je o božji ljubezni, o milosti, o prizanesljivem božjem usmiljenju do spreobrnjenega grešnika, o božji previdnosti in o vrednosti vsake duše. Kmalu so tudi tu, kakor prej v Šmartinu, ljudje iz oddaljenih krajev začeli ostajati čez poldne pri cerkvi, da so lahko poslušali še popoldanski krščanski nauk. Metličani niso veliko hodili k spovedi, zdaj pa je mladi Baraga sedel ure in ure v spovednici in jih čakal; še več, stopal je do ljudi v klopeh in jih vabil k spovedi. Kmalu so bile pred njegovo spovednico dolge vrste, saj so ljudje ob njem kar čutili božje usmiljenje in odpuščanje.
Metliški otroci niso imeli ne šole ne učbenikov, zato je Baraga naročil 60 abecednikov in začel v svoji sobi nedeljsko šolo. Najprej je otroke naučil brati in pisati, šele potem je začel učiti verouk.
V metliški cerkvi tudi niso imeli križevega pota, Baraga pa je vedel, kako prav ta pobožnost drami ljubezen do Jezusa in obžalovanje grehov, ki ga pribijajo na križ. Naročil je križevpot - tak, ljudski, s štirinajstimi postajami, prirejenimi iz ljudskega izročila, kakršnega pa tedaj niso dovoljevali: namesto treh postaj z Jezusovim padcem, postaje srečanja matere in sina ter postaje z Veroniko so takrat vstavljali svetopisemske postaje - Jezus poti krvavi pot, ujamejo ga, bičajo, s trnjem kronajo in obsodijo pred Kajfom. Baraga je tudi v svojih molitvenikih ohranil križev pot, kakršnega imamo še danes.
V Metliki je bilo tisto nedeljo slovesno: štirinajst fantov se je v sprevodu razvrstilo proti cerkvi, nesli so štirinajst podob križevega pota. V cerkvi jih je čakal Baraga in vsako postajo lastnoročno obesil na steno. Ljudje so bili ganjeni kakor Baraga sam, ko pa je z vsem žarom še pridigal, so tekle solze ganjenosti.
Vendar je imel tretji kaplan zaradi te slovesnosti hude težave, saj je bila pobožnost križevega pota prepovedana in z župnikom sta se sprla. Baraga je trpel, saj je že v Šmartinu obljubil, da ne bo delal nič proti volji predstojnikov. Vendar sta ga pobožnost in vnema vedno znova zanesli. Ko je videl, kako nespodobno so se začela oblačiti nekatera dekleta, je to strogo grajal, ko pa so na neko pepelnico pokopavali pusta, vsi nesramno našemljeni in ob nemarnem vedenju, je vzel razpelo in tekel pred sprevod ter klical ljudem, da še na pepelnico s svojim nesramnim vedenjem križajo Jezusa. Sestro Amalijo je naprosil za denar, dal obnoviti glavni oltar v cerkvi in nakupil mašnih oblačil. Ljudstvo je vse to videlo in drlo v cerkev, pri predstojnikih pa ni bil priljubljen. Tudi njegovi duhovni bratje so ga zasmehovali in zaničevali in Baraga je zelo trpel. Zdaj je končno izšla Dušna paša, njegov molitvenik, ki je na njegov izid moral čakati toliko let. Obenem je prevedel še Premišljevanja preblažene Device in to je bila po 60 letih prva knjiga o Mariji v slovenščini. »Skažimo ji pa čast in ljubezen posebno s posnemanjem njenih svetih zgledov, to ji bo najljubše. Mislimo si v vseh okoliščinah svojega življenja, kaj bi Marija v takih okoliščinah storila in potlej si prizadenimo storiti vselej po njenih zgledih.« Prevedel je tudi Obiskovanje Jezusa Kristusa v presvetem Rešnjem Telesu. To knjigo je napisal sveti Alfonz Ligvorij in z njo je duhovnost velikega svetnika in častilca sv. Rešnjega Telesa prišla tudi med Slovence. Tako je Baraga v tistem težkem času skrbel, da bi prava pobožnost med ljudmi obstala in rasla kljub mrzlim in strogim časom.
Globoko je občutil, da bo težko delal po zapovedih predstojnikov, ko so ljudje vendar tako potrebni pobožnosti in božje tolažbe, njegova gorečnost ga bo vedno znova zanašala v pobožnosti, ki jih predstojniki ne marajo. Čutil je, da bi moral drugam, hrepenel je po tem, da bi smel vso svojo ljubečo skrb za duše nemoteno razgrniti in narediti vse, kar more.
V tem osamljenem času, polnem poniževanj in zasmehovanj, je prišla v njegove roke knjižica »Očrt zgodovine cincinatijske škofije v Severni Ameriki«. Knjižica govori o pomanjkanju duhovnikov med priseljenci v Ameriki, kjer mnogi še krščeni niso. Govori pa tudi o poganskih Indijancih, kjer bi »en sam misijonar morda zadoščal, da bi cel rod teh dobrih Indijancev pridobil za vero. Kolikokrat je že škof Fenwick klečal pred Bogom in ga rotil, naj mu pošlje duhovnikov!« Ko je Baraga to prebral, ga je pretreslo do dna duše in bilo mu je, kot da je to božji klic. Svobodno, nepregledno polje božje žetve čaka delavcev! Dva meseca je goreče molil in premišljeval v svojem srcu, potem pa pisal škofu in Leopoldinski družbi, ki je knjižico izdala: Pojdem je v Ameriko reševat duše Indijancev za Boga!
Na sedmo obletnico svoje nove maše je dobil sprejemnico iz Amerike: ljubeznivo so ga povabili, naj čim prej pride!
Sestra Amalija je prestrašena, Friderik pa ji odgovarja: »Če se trgovci ne izogibajo nobenega vremena, nobenih težav in nevarnosti, da si pridobijo le nekaj časnega dobička - bi moglo vse to motiti mene, ko hočem pridobivati duše za nebesa? Pusti torej te prazne skrbi, ki te tako žalostijo, in me vsega daruj Bogu.«
Začel se je pripravljati na pot, vse imetje je prodal, da je plačal dolgove za križev pot in cerkvene obleke, ki so ostale seveda v Metliki, le močno leseno skrinjo in črno suknjo je vzel s seboj. Sedel je na voz in vsa Metlika je jokala. Preprosti ljudje so žalovali, ker bodo izgubili dobrega pastirja, kaplan, ki mu je Baraga šel vseskozi v nos, pa je za njim zaklical: »Bog te nesi, sveti Fric!« Bilo je mišljeno kot žalitev, toda Bog je svojega gorečega duhovnika res nesel v daljne, neznane vinograde, kjer je potreboval svojih delavcev. Tako je Baraga, ubog in osamljen, pa v duši bogat in srečen, zapustil domovino.
Baragova molitev k Mariji: Sveta Marija, Mati Božja! Prosi zame Jezusa, da se milostno ozre name, ubogega grešnika.
Naloga za otroke: Zvečer si bom izprašal vest in razmislil, kako sem preživel današnji dan. Zmolil bom kesanje.
8. dan
POPOTOVANJE
[uredi]Danes si niti zamisliti ne moremo takega popotovanja; za razdalje, ki jih zdaj človek z letalom premaga v nekaj urah, dnevu ali dveh, je Baraga potreboval dva meseca!
Mesec dni se je vozil od Metlike do obale velike luže, ki loči Evropo od Amerike.
Dunaj, kraj njegovih mladostnih dni, mesto, kjer je srečal svetniškega Klemena Dvoržaka in kjer je v tišini uršulinske cerkve odgovoril na božji klic, mu je bil zdaj domač in ljub. Mnogo prijateljev je bilo tu, tu je bila Leopoldinina ustanova, ki ga je založila z denarjem in potrebščinami - ustanova, ki je nato vseskozi podpirala njegovo delo med Indijanci.
Baraga piše: »Doslej sem bil še vedno kakor doma. Zdaj pa bom odšel med same tuje ljudi, potujem proti deželi, ki v omami svoje svobode vse sveto in božje tepta, ter služabnike vere javno sramoti in preganja. Tega potovanja skozi Francijo se res bojim! Nesrečni ljudje!« V Franciji so namreč po revoluciji, ki je sicer poudarjala svobodo in enakost, metali križe iz šol, jih metali ob tla in hodili po njih, preganjali vse versko, duhovniki pa so bili tudi v smrtni nevarnosti. To žalostno ozračje je Baraga doživel takoj, ko je stopil na francoska tla. Piše: »Neki moški je pristopil k meni in mi pripel na klobuk kokardo (to je tribarvna narodna značka) ter mi zagotavljal, da brez tega znamenja enakosti in svobode ne bom potoval brez nevarnosti. Tako sem moral s to šemarijo na klobuku potovati skozi Francijo. Kako sem bil žalosten v Parizu! Tam ne vidiš in ne slišiš drugega kot zaničevanje vsega svetega in božjega. O, ti ljuba Ljubljana! Kako majhna in čisto neznana si v primeri s Parizom, pa vendar vidiš vsak dan toliko svojih otrok, ki se zahvaljujejo Darovalcu vsega dobrega! O, Francija, Francija! Da preganjaš učitelje, ki so bili k tebi poslani, kako boš odgovarjala na dan sodbe!«
Vendar ob pogledu na nesrečno Francijo ne more, da ne bi pisal sestri tudi o sebi: »Zadnjikrat ti pišem v Evropi. Ne morem ti povedati, s kako veselim srcem, s kako neizmerno hvaležnostjo do svojega neskončno dobrega nebeškega Očeta se bom vkrcal na ladjo in odhitel k cilju, ki je največja milost, katero more Bog podeliti duhovniku.« To je bilo zadnje pismo zadnjega dne, ki ga je preživel v Evropi.
Vkrcal se je na ladjo, potniško in poštno trijambornico, ki ga bo odpeljala v novi svet.
Velika ladja je odrinila od brega in ljudje so še zadnjič pozdravljali svojce: marsikdo morda nikoli več ne bo stopil na evropska tla in videl svoje domovine. Z mahanjem in klicanjem so se poslavljali in marsikatera solza je pritekla. Tudi mlademu francoskemu duhovniku, ki so ga pregnali iz njegove župnije na jugu Francije in je zdaj bežal v daljno Ameriko. Ob njem pa je stal Baraga - on ni imel komu mahati. Od njega se ni poslavljal nihče. Zato je povabil Francoza, da sta stopila v podpalubje, kjer bosta med najrevnejšimi potniki preživela dolgo vožnjo. Baraga je sicer imel denar, vendar ga je trosil zelo premišljeno. Kaj mu je treba kajute in hrane ob kapitanovi mizi? Spal bo na svojem in jedel, kar si bosta z novim prijateljem duhovnikom skuhala sama. Več kot dve tretjini denarja bosta tako prihranila. Baraga je vedel, da bo denar še zelo potreboval. Kmalu je obala izginila in bili so sredi neskončnega morja. Kamor je nesel pogled, samo neskončno vodovje in nad njim sonce in za ladjo galebi.
Čez nekaj dni je potnike zjutraj prebudil vihar in jih spravil v velik strah. Strašno se je ladja zibala z ene strani na drugo, kakor bi se hotela prevrniti. Tudi Baraga, kot večino potnikov, je napadla morska bolezen, da mu je bilo vse dni slabo. In tudi maševati ni mogel skoraj nikoli. Plovba se je zaradi vremena zavlekla in potovali so trideset dni. Pa glej, kljub vsem nevšečnostim je Baraga v pismih napisal, da je bilo potovanje »v celoti prav srečno«! Njegovega srca, ki je hrepenelo v Gospodov vinograd, ni mogla vznemiriti nobena zunanja težava.
Tako je Baraga 31. decembra 1830 stopil v New Yorku na ameriška tla.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, pokaži, da si moja mati! Do konca svojega življenja si bom prizadeval, da ti bom vraćal ljubezen s posnemanjem tvojih kreposti.
Naloga za otroke: Zmolil bom sveti angel in prosil Boga, naj me varuje v življenju.
9. dan
Amerika
[uredi]Amerika! Daljna, neznana celina, kamor so ljudje hodili kakor v obljubljeno deželo! Amerika, kjer cekini ležijo po tleh, le pobrati jih je treba!
Španci, Portugalci, Francozi, Angleži, Irci in skoraj vsi narodi Evrope poznajo različna obdobja, ko so njihovi ljudje množično s culo na hrbtu, s trebuhom za kruhom zapuščali staro celino in se čez veliko lužo odpravili v neznano. Tudi Slovenci so odhajali, nekateri za vedno, nekateri pa so pustili družine doma in šli tja čez morje, v čudežno deželo, samo obogatet, da bi se potem vrnili in srečno živeli v izobilju ameriškega bogastva. Koliko neizpolnjenih upov in koliko žalostnih usod!
Vse vidi novi misijonar: Lepo, novo mesto, lepe, ravne ceste, hiteče ljudi, novo civilizacijo. New York je imel takrat 250 000 prebivalcev, od katerih je bilo 30 000 katoličanov, večinoma revnih priseljencev iz katoliških dežel. Imeli so samo štiri cerkve, posvetna omika, hitenje in skrb za časni uspeh pa so cvetele. Pa se nič ne dotakne njegovega miru in po nekajdnevnem počitku hiti naprej . Prvič v življenju se pelje s parnikom, se za nekaj dni ustavi v Philadelphiji in tam pridiga, se v Baltimoru pokloni edinemu nadškofu v Ameriki, se pri mestu Columbus po skoraj čudežnem naključju izogne smrti v kočiji s poblaznelimi konji in utrujen, a srečen končno pride v Cincinnati k novemu predstojniku, škofu Fenwicku.
Tu imajo tudi semenišče, več mladih ljudi se pripravlja za duhovniški poklic. Prijetno se zdi Baragu v tej hiši, strog, resen dnevni red in prava goreča vernost. In škof je pobožen in dober nad vse! Večina misijonarjev, ki so prihajali v Ameriko, je videla bedo in duhovno lakoto evropskih naseljencev in ostala med njimi; dela je bilo dovolj. Baraga pa se ni premislil, želel je med Indijance. »Tudi oni imajo dušo,« je blago rekel, kadar so ga prepričevali, naj ostane med priseljenci. Pobožni škof Fenwick je bil Baragove odločitve vesel. Dokler pa ne skopni sneg, se bo novi misijonar tu v Cincinnatiju učil angleščine in otavskega jezika. Tudi mlad Indijanec se šola tu, sin poglavarja iz Krivega drevesa, Viljem Makate Binesi. Njegovo ime pomeni v indijanščini Kos. Božja previdnost je poskrbela za vse; ta mladi Indijanec bo Baraga učil svojega jezika. Prav v mladeničev rojstni kraj, v Krivo drevo na vzhodni obali Michiganskega jezera škof namerava poslati novega misijonarja.
Sedla sta, Slovenec in Indijanec, in začela: Bog se pravi Kidžemanito, nebesa se pravi wakising, pekel se pravi anamakamegong, zemlja se pravi aki, sonce se pravi kisis, luna se pravi tibikikisis, duša se pravi ninšibam, oče se pravi nose ...
Mladi Indijanec je zavzeto učil belega duhovnika, ki je pripravljen oditi k njegovemu ljudstvu, da mu prinese evangelij. Tudi sam bo nekoč duhovnik in bo oznanjal blagovest... Tako je mislil on in tako so mislil vsi okoli njega, vendar Indijanec Kos ni nikoli postal duhovnik. Odšel je študirat v Rim in tam ga je hitra bolezen ubila. Je bilo mesto, je bila Evropa preveč hrupna in preveč natlačena z ljudmi, da bi sin divjin mogel preživeti? Bog ga je mladega vzel k sebi, in kako naj človek presoja Njegova pota!
Vendar je bilo to pozneje, zdaj sta se z Baragom poglabljala v znanje jezika in čas je hitro mineval. Tudi drugega dela je bilo dovolj - Baraga je pridigal in maševal nemškim priseljencem, učil otroke krščanski nauk, spovedoval in hodil k umirajočim. Kljub vsemu temu je zima minevala počasi. Komaj je dočakal aprila, ko se je lahko odpravil naprej. Tudi med potjo je krščeval otroke belih naseljencev, ponekod so celo protestanti prišli k njemu, naj jim govori - tako zelo je takrat v Ameriki primanjkovalo duhovnikov. Pravijo, da je v Daytonu, ki ga danes vsi poznamo zaradi sporazuma o koncu nesrečne vojne v Bosni, prvo sveto mašo opravil prav Baraga. Med potjo je našel 81 let starega Irca, ki že petdeset let ni imel priložnosti, da bi prejel zakramente. Baraga je srečen krstil vseh pet njegovih otrok. Po kopnem do Detroita, po jezeru do otoka Machinaca (Makinaka), še 80 kilometrov po suhem - in Baraga je dopotoval na svojo prvo misijonsko postajo, v Krivo drevo, ki je od Cincinnatija oddaljeno 1000 kilometrov.
Baraga piše: »Želje so mi izpolnjene, živim med nevednimi, večinoma poganskimi divjaki in nepregledno polje se odpira moji dejavnosti, kajti po neskončnem božjem usmiljenju sem edini misijonar te škofije. Daleč naokoli sem edini beli človek.«
Zdaj je bil na cilju in bil je srečen.
Baragova molitev k Mariji: O Marija koliko večja je moja nepopolnost in nevednost, toliko obilnejša naj bo tvoja prošnja zame. Veliko ljubezni do tebe si mi od Boga izprosila, izprosi mi še večno zveličanje!
Naloga za otroke: Potrudil se bom, da bom prijazen do ljudi, ki jih bom srečal.
10. dan
Krivo drevo
[uredi]Poglavar in najodličnejši prebivalci Krivega drevesa, Jastreb, Riba, Gosenica in drugi, so bili srečno vznemirjeni. Oblečeni v svoja najboljša oblačila so stali na trgu pred cerkvijo in gledali novega moža, ki jim ga je pripeljal škof. Kako se je vse dobro zasukalo! Pred desetimi leti so pisali predsedniku Združenih držav, pozneje pa še generalnemu vikarju: »Pozdravljam črno suknjo iz Detrojta in vrhovno črno suknjo v Rimu, kakor tudi velespoštovanega očeta Francije ter jima prožim roko. Zdaj je tu že toliko belih, da ne moremo več nastreliti dovolj divjačine in preživljati svojih otrok. Tudi je tu preveč žganja. V skrajni sili smo. Želimo imeti katoliškega duhovnika, ki nas bo učil zmernosti in hoje naproti zveličanju. Nas Indijancev je 650 z ženami in otroki vred.« Potem so dobili duhovnika Dejeana (Dežeana) in Krivo drevo se je začelo spreminjati. Zgradili so cerkev, šolo z dvema učilnicama in dvajset hišic, v katere so se iz vigvamov preselili nekateri Indijanci. Začeli so obdelovati zemljo in niso več živeli samo od lova. Vendar je duhovnik zbolel in Indijanci so se bali, da bodo spet ostali sami. Zdaj pa je škof pripeljal novega moža! Bolj majhen je, droben in suh, vendar mu v očeh gori ogenj. Vidijo, da bo pravi mož zanje, zato ga veselo pozdravljajo.
In res. Začelo se je novo življenje. Baraga je uvedel natančen dnevni red; ob petih zjutraj je zvonilo angelovo češčenje, kmalu pa je zvon vabil tudi k maši. Vsak dan so se Indijanci odzvali temu vabilu, če so le bili doma. Zvečer ob zvonjenju angelovega češčenja so se spet zbrali k molitvi, potem pa še poslušali krščanski nauk. Ob nedeljah so se zbrali kar štirikrat: zgodaj zjutraj k jutranji molitvi, ob desetih k maši, popoldne ob treh k večernicam in krščanskemu nauku, ob sončnem zatonu pa k večerni molitvi.
Kaj je govoril ta mož v črni suknji, da so ga tako radi poslušali? Pridigal je:
»Jezus Kristus, naš dobri pastir, je med nami v presvetem Rešnjem Telesu, njegova ljubezen do nas je neizmerna, izgubljene, grešne ovčice so mu pa še najbolj pri srcu ...«
Indijanci so Baraga tako vzljubili, da jim je bila vsaka njegova želja ukaz. Kadar so odhajali na lov, so mu prišli povedat, da jih zdaj nekaj dni ne bo ...
In šola! Indijanski otroci so se učili brati in pisati, novi duhovnik pa je z njimi rad tudi prepeval!
Vendar misijon v divjini ni kakšna pravljica, življenje je uborno in trdo. Tako piše Baraga: »Naša cerkev, šola in moje stanovanje - vse je leseno in z lubjem krito. Vse so postavili divjaki sami, torej si lahko mislite, kakšno je. Kadar dežuje, moram pogrniti plašč čez mizo, na kateri imam knjige in pisanje, da se mi vse ne zmoči. Nad posteljo odprem dežnik, sam se pa stisnem, kolikor se da, v kotiček svoje sobice, kjer najmanj kaplja. Ob vsem tem pa sem v svoji sobici veliko bolj srečen, kakor mnogi v svojih pozlačenih palačah.« Tako piše graščakov sin, ki si je že zdavnaj izvolil svoj del.
Pridno in zavzeto se Baraga še uči otavščine, sproti si sestavlja slovnico in slovar. In ob večerih piše molitvenik z razlago krščanskega nauka.
To je prva misijonarjeva indijanska zima, ko zemlja zmrzne meter in pol globoko in ko nobena peč ne pomaga. Zmrzuje mu voda, celo ogreto vino mu pred povzdigovanjem zmrzne. In vendar je srečen kakor v raju: »O, kako vesel sem in hvaležen Bogu, da sem zapustil deželo, v kateri je obilo duhovnikov, ter prišel semkaj, kjer so moji stanovski tovariši na stotine milj vsaksebi. Ko bi kateri od mladih, vnetih duhovnikov vedeli, koliko blaženost uživajo misijonarji med divjaki in koliko prilik se jim nudi, delati za dušni blagor bližnjega, bi se jih navzlic težavam in nevarnostim kaj odpravilo v deželo, v kateri se malikovalcem oznanja beseda življenja.«
Samo ena misel mu kali srečo: v Krivem drevesu bodo kmalu vsi prebivalci krščeni, na severu, v neznanih prostranstvih, pa živi še toliko duš, ki čakajo na veselo oznanilo.
Veliki ribič ljudi že gleda po novih loviščih!
Baragova molitev k Mariji: O Marija, izprosi mi milost, da bom božjo voljo vselej prav spoznal in jo tudi vselej natančno izpolnil.
Naloga za otroke: V šoli si bom prizadeval, da bom čim bolj priden.
11. dan
Bobrov otok
[uredi]Prebivalci Bobrovega otoka, majhnega otočka v velikem Michiganskem jezeru, so se veselili pomladi. Led je izginil in že so na valovih velike vode plavali njihovi čolni. Sedeli so pred svojimi kočami iz lubja in čakali, da se vrnejo ribiči, potem bodo zakurili ogenj in si spekli velike okusne ribe, da se bodo do sitega najedli. Seveda so lovili tudi pozimi, vendar je lov pod ledom naporen in dolgotrajen, zdaj pa ni težko uloviti, kolikor potrebujejo. In kmalu bodo sladkorni javorji muževni - takrat si bodo nabrali sladkega sirupa, da bo veselje!
Nekdo je vzkliknil, skočil na noge, pokazal na širno prostranstvo vode in stekel k obali. Res, na obzorju se kaže nekaj čolnov, ki očitno plujejo proti otoku. Bela zastava z rdečim križem vihra z enega od čolnov in se hitro približuje.
Poglavar rezko izreče nekaj ukazov in vsi prebivalci otoka izginejo v svojih kočah, pa se spet kmalu prikažejo na obali praznično napravljeni in gledajo poglavarjevo kočo, kako je tudi na njej zavihrala zastava. Čolni so že blizu in lahko vidijo, da v čolnu z belo zastavo sedi čuden belec v črni suknji in jim vznemirjeno maha.
Poglavar je dal znak in možje so ustrelili enkrat in še enkrat. V pozdrav tujemu možu, za dobrodošlico. Nagnetli so se na obalo, ponujali tujemu možu roke in ga odvlekli v poglavarjev šotor. Posedli so ga na častno mesto in sedli še sami okoli njega, da si ga ogledajo. Na Bobrov otok še nikoli ni prišel belec.
Sedeli so in s pomočjo tolmača razpravljali o vremenu in o zimi, o lovu in o ribah, o sladkem javorju in o pomladi.
Pogovor se je počasi ustavil in tuji mož v črni suknji je prosil poglavarja, naj za prihodnji dan skliče zborovanje, češ da jim ima nekaj pomembnega povedati in se pogovoriti z njimi.
Kaj le jim bo povedal tujec, so se vso noč spraševali okoli svojih ognjev v kočah in vznemirjeno čakali jutra.
Zjutraj so se zbrali in tujec jim je govoril o Velikem Duhu, o Bogu, o Jezusu Kristusu, ki jih ljubi in jim je pripravil nebesa, na kratko in s poudarkom jim je dokazoval, kako potrebna in koristna je krščanska vera. Naposled se je obrnil k poglavarju in ga prosil, naj mu odgovori. Poglavar je rekel: »Zadovoljni smo in srečni, da vidimo duhovnika na svojem otoku. Želimo si krščanske vere.«
»Lahko si mislite, s koliko radostjo je ta odgovor napolnil misijonarjevo srce,« piše Baraga. Ostal je pri njih nekaj časa, jih učil in krstil. Priporočil jim je lepo življenje in že hitel naprej, dva dni plovbe proti severozahodu na drugo stran jezera v vasico Manistik, kamor so ga vabili že jeseni.
Kako presenečen je bil, ko je videl, da so nekrščeni Indijanci kar sami že gradili cerkvico, ko so tako dolgo prosili za duhovnika in ga tako dolgo čakali! Kakor hitro je stopil iz čolna, so ga obdali veseli ljudje in ga peljali gledat cerkvico. Ni bila dograjena, lubje in les pa sta že pripravljena ležala tam - Baraga je zavihal rokave in skupaj z domačini in svojimi spremljevalci cerkvico dokončal. Prva cerkvica! Blagoslovil jo je in jo posvetil v čast nebeški Materi Mariji, kakor je bil obljubil takrat, ko se je odločil za pot v misijone.
Takole piše: »Ne morem popisati, kako sem bil ganjen in Bogu hvaležen pri tem cerkvenem opravilu! Misel, da na tem samotnem kraju sredi pragozda, kjer se je še pred kratkim razlegal krik divjakov in so se opravljale zlemu duhu poganske daritve, zdaj stoji ubog, a svet tempelj živega Boga, v katerem se neomadeževano Jagnje daruje nebeškemu Očetu - ta misel me je tako močno zagrabila, da sem jokal od ganjenosti in nisem mogel najti besed, da bi se Bogu zahvalil. To je dobro, da Bog ne gleda na naše besede, saj vidi naša srca. Ta cerkvica je sicer iz lesa in lubja, pa vendar menim, da je bolj dragocen tempelj ko marsikatera z zlatom in umetninami bogato obložena evropska cerkev, ki pa jo obiskovalci skrunijo z mlačnostjo in celo nedostojnim vedenjem.«
Res, goreča vera in pobožnost, pa vnema za vse sveto, so Baraga kljub naporom in težavam delala srečnega, kot da je v raju. In delček raja je prinašal v skrito divjino neukim ljudem, da bi tudi oni nekoč slavili Boga v nebesih.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, izprosi mi od Boga vse kreposti, ki jih potrebujem za zveličanje. Posebno te prosim, izprosi mi ponižno srce.
Naloga za otroke: Nikomur se ne bom posmehoval.
12. dan
Vražarske vreče
[uredi]Ljudje so čakali pred cerkvijo, kot da se mora zgoditi še nekaj pomembnega, preden se bo začela služba božja. Zbrana množica je spominjala na prejšnje čase, ko so se takole prihajali k žrtvenemu petju in plesu.
Takrat so se zbrali in tri noči prepevali ob ritmu bobnov, četrto noč pa zaplesali verski ples. Plesali so vso noč v divjem ritmu in ob strašnem hrupu ropotulj in bobnov. Častili so velike malike pred kočami, lepo izrezljane toteme s človeško podobo na vrhu. To so podobe Dobrega duha, za katerega so bili prepričani, da jih varuje, kot so verjeli, da jih varujejo majhni leseni kipci, ki so jih imel v hišah, ali jih nosili s seboj. Verjeli pa so tudi v hudobnega duha, ki jim hoče škoditi, tudi njemu so darovali, da bi ga potolažili in bi jih pustil pri miru.
Verjeli so v sonce in luno in ju molili, darovali pa so tudi svojim malikom in darovano potem pojedli. Verjeli so tudi v kačo klopotačo in jo častili - nikoli nihče ni ubil te živali. Če so jo srečali, so posedli okoli nje in ji peli in igrali, dokler se ni klopotača naveličala češčenja in se odplazila. Verjeli so v posmrtno življenje: v večnih loviščih, polnih dišečih, cvetočih poljan, polnih vsakršne divjadi, v loviščih, kjer ni nikoli premraz in nikoli prevroče, bo lovil, kdor je bil v življenju dober. Do večnih lovišč pa je dolga pot, ki jo mora prehoditi umrli, zato so mu dajali v grob hrano, orodje in orožje. Slabi so se prav tako odpravili na to pot, vendar so jih slaba dejanja tako težila, da poti niso zmogli in so za večno ostali v kakšnem groznem kraju: od tam so lahko videli dobre ljudi, kako so srečni v večnih loviščih, tja pa niso mogli... Ganljiva je zgodba neke matere: ko ji je umrl otrok, je silno žalovala skupaj z možem, nista se mogla potolažiti, hirala sta in jokala, dokler ni mož od samega hudega umrl. Žena in mati zdaj veselo skoči pokonci in nič več ne žaluje. O, njeno dete je bilo tako samo in nebogljeno na poti v večna lovišča, ni se še znalo braniti in skrbeti zase, zato ni imela miru. Zdaj pa, ko je na pot odšel še oče, ki ima otroka tako rad in ki je tako dober lovec - zdaj je ne skrbi več. Varno bo njeno dete prišlo na cilj. In ona sama mora le še malo počakati, da se jima pridruži na cvetoči trati...
In spoštovali so vrače: verjeli so, da jim vrač lahko izprosi dež, da jim lahko napove usodo ali jih ozdravi vsake bolezni.
Zdaj, odkar živijo v misijonu, gre vračem bolj slabo, nihče več jim ne nosi daril, da bi zvedel za svojo usodo ali da bi mu vrač zagovarjal bolezen.
Nekrščeni Indijanci so za seboj vlačili vreče, napolnjene z malikovalskimi rečmi, z lesenimi kipci v podobi človeka, s perjem ptic ali celo s posušeno perutjo, s tisoč pripomočki za malikovalske obrede.
In zdaj gre tam poglavar, približuje se črni suknji in ji ponuja svojo malikovalsko vrečo. Zdaj je vendar kristjan, ne bo več potreboval vražjih pripomočkov, saj ne bo več daroval malikom in hudemu duhu.
Črna suknja z levico vzame vračarsko vrečo, z desnico pa nasmejanega in blagega obraza naredi znamenje križa nad poglavarjevo glavo. Zakurijo ogenj in vreča s svojimi temnimi skrivnostmi hitro zagori v visokih plamenih. Poglavar je kristjan, vraževernosti je obrnil hrbet! Ljudje stojijo okoli in gledajo, kako počasi od skrivnih predmetov ostaja samo še kupček žerjavice, še ta kmalu ugasne in krščeni se odpravijo v cerkev. Prepevajo neke nove pesmi, mile in nežne, pesmi o Mariji, Materi, ki nas ima rada. Nekrščeni stojijo ob strani in premišljujejo: če je to storil poglavar, ki je najmodrejši med nami...
Tako se misijonarju spet obetajo nove spreobrnitve in novi krsti. Poglavar je rešil svojo dušo za večno življenje in njegov zgled bo pritegnil še mnoge. Duhovnik spoštuje indijanske predmete in njihovo umetnost. Celo tja daleč v Evropo je belim ljudem poslal čudovita orodja, obuvala in druge predmete, da bi jih imeli v muzejih in spoznavali, kako živijo Indijanci. Vražarske vreče pa so nekaj drugega: na novo duhovno pot mora človek stopiti odločen, da bo zavrgel vse staro, vse praznoverje in čaranje ...
Pozno ponoči Baraga sklonjen nad mizo v svoji uborni koči končuje molitvenik v otavščini - v jeziku, ki ga govori samo nekaj tisoč Indijancev. Vendar se mu zdi vredno: Jezus Kristus bi, če bi bilo treba, še enkrat umrl za vsako dušo, da jo reši - kako bi se mu torej moglo zdeti škoda truda, vloženega v oznanjevanje? Molitvenik bo kmalu končan in treba bo na pot, da ga v mestu natisnejo, da ga bo imel vsak veren Otavec pri sebi ...
Baragova molitev k Mariji: O Marija, izprosi mi moč in pogum, da nikoli ne bom dopustil, da bi kdo v pričo mene o tebi grdo govoril.
Naloga za otroke: Takoj zjutraj bom pomislil, koga bom danes razveselil z dobro besedo ali z dejanjem.
13. dan
Kolera
[uredi]Baraga kleči v veliki in lepi cerkvi v Detroitu in moli. Daroval je mašo za nemško govoreče vernike, zdaj pa ga čaka še mnogo bolnikov, da jih gre spovedat, obhajat in mazilit. Ves dan je delal v tiskarni, pregledoval delo stavcev in ga nadzoroval, a je šlo zelo počasi. Tudi tiskarjev je bilo malo na delu, večina je obolela kakor vse mesto. Kolera je strašna bolezen! Divja in neusmiljeno mori, ljudje pa se v strahu pred smrtjo zatekajo k duhovnikom po duhovno tolažbo. Velika spokornost je prevzela vse mesto, posebno še, ko je umrl dobri misijonar in kulturni delavec Richard. Baraga sam je bil ob njegovi smrtni postelji, sam je bral molitve ob njegovem grobu. Hodil je med meščani in samo Božja previdnost ga je varovala, da ni tudi on zbolel za to strašno in nalezljivo boleznijo.
Zdaj je molitvenik natiskan, tisoč izvodov lepo vezane knjižice z lepim papirjem in čistimi črkami čaka, da jih Baraga odnese med Otavce. 207 strani ima, 57 strani je raznih molitev, zadnjih 58 strani je katekizem, 83 strani pa je Baraga napolnil z nabožnimi pesmimi, saj Indijanci tako radi pojejo!
Čas je, da se vrne na sever med svoje Indijance, zdaj so gotovo že spet doma. Bogve, kako so potovali tja v Kanado in nazaj, in bogve, ali so jim Angleži dali, kar so jim obljubili. Odkar so se namreč Indijanci borili v vojni med Francozi in Angleži na angleški strani, jim zdaj vlada daje darila: obleke, hrano, orodje in orožje. Vsak Indijanec enkrat na leto dobi tako darilo, in če pripelje s seboj ženo in otroke, dobijo darilo tudi oni. Zato hodijo od blizu in daleč enkrat na leto v Kanado - darila, ki jih dobijo, so vredna več kot vse, kar zaslužijo s pridobivanjem javorovega sladkorja. In ker so Indijanci odšli na sever, je Baraga ta čas lahko porabil za obisk Detroita, da je dal natiskati molitvenik.
Tik pred vrnitvijo na sever Baraga zve žalostno novico, da je kolera pobrala tudi dobrega škofa Fenwicka, ki je tako ljubil Indijance! Pred očmi mu vstaja spomin na zadnje srečanje z njim, ko je škof prišel birmovat v Krivo drevo. Praznično oblečeni Indijanci so ga pričakali na obali, srečni, da prihaja Veliki oče. Razvrstili so se v dve vrsti: moški, ženske in otroci. Škof je bil ganjen nad odkritosrčnim veseljem in je vsakemu posebej dal roko. V procesiji so se napotili v cerkev, kjer jim je škof govoril besede, ki so vernim Indijancem segle globoko v srce. Birmal je sto štirideset na birmo pripravljenih vernikov, potem pa sklical poglavarje in vse odličnejše može ter jim razglasil nekaj civilnih zakonov, ki jih je napisal zanje. In zdaj je mrtev! Zdaj ne bo vedel, kako zvesto se verni Indijanci držijo preprostih zakonov, ki jim jih je dal, in tudi Baraga mu zdaj ne bo mogel pokazati novega molitvenika! Dobri škof je svoj boj dobojeval. Zdaj iz onstranstva gleda svoje ljube indijanske otroke. Nikogar ni bilo ob njem, da bi ga obhajal pred smrtjo, najbližji duhovnik je bil oddaljen dobrih deset ur; in tako je umrl sam. In tudi pokopali so ga brez duhovnika! Škof je namreč vedno potoval sam, tako zelo škoda se mu je zdelo odtegniti duhovnika vernikom, ko jih je vendar povsod tako primanjkovalo. Baraga napiše v pismu: »Na grobu nima veličastnega spomenika, ki bi potomcem oznanjal, da tu počivajo dragoceni ostanki apostola države Ohia, sam pa si je postavil tisočero neminljivih spomenikov v srcih vseh tistih, ki jih je s svojo zares občudovanja vredno gorečnostjo in pobožno molitvijo privedel do božjega spoznanja. Solze in blagoslovi tisočev in tisočev gredo za njim v grob!«
Baraga je žalosten, vendar za žalost pravzaprav nima časa. Išče kovača, da bi ga vzel s seboj, saj mu ni všeč, da hodijo mladi Indijanci iz misijona v veliko mesto, kjer naj bi se izučili obrti, pa se v tujem svetu zgubijo in ugasne njihova še šibka vera. Zdaj bo imel kovačnico doma! In spomin na domače dolenjske sadovnjake, ki se spomladi odenejo v bele cvetove, ga je nagnil, da je kupil sto sadik jablan - zakaj njegovi Indijanci ne bi jedli jabolk?
Tako otovorjen z molitveniki, s sadikami in v spremstvu brata Alojzija, ki je dober kovač, odhaja nazaj na sever. Le še na pismo generalnega vikarja Reseja, ki zdaj opravlja škofovo delo, mora odgovoriti. O, škof Fenwick ni bil tako nezaupljiv, ko mu je dal denar za molitvenik; gospod Rese pa zdaj zahteva napisan obračun! Baraga ga z grenkim priokusom napiše: stroškov je imel mnogo več, kot je dobil denarja! Ne more si pomagati, da na koncu obračuna ne bi pripisal: »Nikoli ne bom nič imel!«
Ko opravi še to zoprno nalogo, se lahkega srca vrne v svoje uboštvo v Krivem drevesu.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, spravi me z Bogom, izprosi mi pravega duha pokore.
Naloga za otroke: Ne bom se jezil in izgovarjal grdih besed.
14. dan
Krplje
[uredi]Zapadel je sneg in otežil vsakršno gibanje. Globoki zameti leže povsod, nikjer ni niti sledu kakšne poti. Misijonar pa mora nujno v Mackinac (Makinak), vasico na otoku sredi zamrznjenega jezera, oddaljeno 80 kilometrov od Krivega drevesa! Kako?
»Indijanci imajo duhovito in koristno iznajdbo, krplje. Brez teh bi tisti, ki bivajo bolj na severu, sploh ne mogli živeti, ker zapade tam pogosto 2 do 2,5 m snega in ne bi mogli niti najmanj uloviti. S svojimi krpljami pa hodijo po snegu enako udobno in hitro, če je sneg visok 2,5 m ali pa samo 15 cm. Če se je namreč sneg že vsaj malo usedel, se noga s takimi snežnimi čevlji ne vdre več kot 5 cm. Celo v čisto novem snegu se pogrezne človek kvečjemu za 8 do 10 cm, ko bi se sicer udri do tal. S krpljami Indijanci zelo hitro potujejo. Videl sem že take, ki so s krpljami na nogah napravili dnevno tudi po 80 km. Seveda pa mora biti človek že od mladega vajen hoje s krpljami, da lahko z njimi hitro hodi. Evropejec brez poprejšnje vadbe hodi zelo težko z indijanskimi krpljami. Moške krplje so dolge približno meter in četrt, široke pa na sredini 30 cm. Obroč krpelj je zakrivljen iz trdega lesa. V stranice obroča sta približno v sredi pritrjeni dve močni prečki, med kateri so prepleteni jermeni iz srninih kit ali iz srnine kože. To napravi krplje lahke, sneg pa, ki se nabira, zaradi pletenja ne ostane na njih in jih ne obtežuje. Noga je na krplje pritrjena z jermeni, vendar tako, da se peta lahko prosto giblje in vleče krplje le s prsti naprej.«
V knjigi o Indijancih Baraga opiše »duhovito« iznajdbo. Je kdaj mislil, da jo bo uporabljal tudi sam? Vendar je pot nujna in v skrbi za duše veliki misijonar ne pomišlja.
Natakne si krplje in se odpravi na dolgo pot, čeprav je strupen mraz in čeprav se mu zdaj krplje zdijo velike in težke. Marsikdaj med potjo se nasloni na velike snežne žamete, da si oddahne. Indijanci, ki so takih naporov vajeni, ga čuvajo in čakajo, da spet more naprej. Po brezpotjih zasneženega gozda se trudi dva dni, s skrajnimi močmi in z nepopisno težavo pride na cilj. Ko opravi svoje duhovniško poslanstvo, se odpravi nazaj. Si ne bi še malo odpočil? Ne, iti mora, njegovi verniki ga čakajo. Tako se spet odpravi skozi zasneženi gozd, kilometri so dolgi in neznosno naporni, včasih brez moči obleži v snegu, Indijanci, ki se jim močno smili, pa čakajo. Potem spet z neverjetno močjo volje vstane in se odpravi naprej skozi nepregledno, neskončno belo puščavo. Do konca utrujen in izčrpan, s krvavimi nogami, se vrne v Krivo drevo.
Kako bi mogel kdo preprostim Indijancem bolje pokazati, koliko je vredna človeška duša in kako pomemben je krst, kako pomembna duhovna oskrba in kako so oni sami pomembni za tega božjega služabnika, ki se skoraj do smrti uniči, da jim pomaga?
Ne dolge pridige ne nobena druga stvar na svetu ne bi mogla povedati več, kot je povedal izmučeni misijonar s svojim potovanjem skozi strupen mraz na napravi, ki je ni bil vajen. Baraga sam piše: »Smilil sem se dobrim Indijancem, ki so me spremljali!« Mi pa smo lahko prepričani, da jih je pretresalo še vse kaj več: da so na tisti poti skozi zasnežen gozd občutili, kako silna mora biti ljubezen Boga, če je že ljubezen njegovega služabnika premagovala take težave za rešitev duš! Baraga ni samo pridigal, živel je osupljivo življenje, ki je bilo eno samo pričevanje. Tako življenje in taka, »nespametna« dela ljubezni naredijo na svetu največ dobrega.
Ko je spoznal krplje, so postale njegove stalne zimske spremljevalke. To zimo je še pisal: »Zaradi strašno ostre zime je nemogoče iti na kakšno daljše misijonsko potovanje; vse pokriva debel sneg in nikjer ni niti sledu o kakšni poti!« Ko pa je prvič premagal zimska brezpotja, se tudi zime ni več bal. Kot lepo piše eden njegovih življenjepiscev: »Njegove trudne noge so se od krpelj spočile šele v nebesih.«
Baragova molitev k Mariji: O Marija, izprosi mi tako veliko milost od Boga, kakor je velika tvoja ljubezen do tebe.
Naloga za otroke: Zmolil bom zdravamarijo za vse svoje prijatelje.
15. dan
Vihar
[uredi]Led na jezeru se je stopil in Baraga žene skrb za duše na otok, kjer še ni bil, na Litle Detroit v severnem delu Michiganskega jezera. Z lahkim čolničkom čez brezmejno vodo!
Indijanci so namreč čolne delali iz brezovega lubja: sešili so lubje z nekimi prožnimi koreninami, dodali lesene opornike, šive pa prevlekli s smolo. Taki čolni so lahki, kar je zanje tudi nujno, saj jih morajo marsikdaj na dolgih potovanjih tudi nositi. Če je tak čoln zadel ob skalo, se je takoj raztrgal, saj je bil zelo krhek. Zato so s seboj vedno nosili lubje in smolo. Raztrgan čoln so zašili in šive premazali s smolo, pa je bil spet uporaben.
S takim čolničkom in z nekaj spremljevalci se je torej Baraga odpravil na pot čez jezero. Indijanci so potovali drugače - vedno blizu obale, saj nikoli nisi mogel vedeti, kakšno bo vreme čez nekaj ur. Baraga pa je moral čez vodo! Toda na poti jih je zajel silen vihar in lahki čoln je premetavalo kot lupinico. Voda se je penila in visoko valovila okoli njih. Spremljevalce je zagrabil strah, Baraga pa piše: »Smem reči, da sem bil prav miren in brez vsakega strahu. Zavedal sem se, da me tja pošilja Dobri pastir iskat izgubljene ovčice in jih vodit k njemu. Po mnogih težavah sem vendarle srečno prišel. Zelo so se razveselili ti preprosti ljudje, ko so videli duhovnika v svojem kraju. Ostal sem pri njih osem dni in sem pri pouku spoznal, da imajo veliko razumnost, dober spomin in - kar je še veliko več vredno - tudi trdno voljo natančno živeti po naukih krščanske vere. 14. maj je bil dan preobilne sreče za te Indijance, pa tudi zame je bil ta dan eden izmed najlepših, kar sem jih doživel, ker sem krstil 22 Indijancev. Obljubil sem jim, da jih bom še to poletje obiskal, in soglasno so mi obljubili, da bodo medtem postavili leseno cerkvico, za katero so takoj poiskali primeren prostor. Posvetiti jo mislim v čast sv. Jožefu, da bo ta veliki svetnik Jezusa prosil, da bi se tamkajšnji Indijanci zvesto in stanovitno držali vere, ki so jo sprejeli.«
Tako je delal ta veliki ribič ljudi: odrinil je na globoko, ne glede na viharje in visoke valove. Popolnoma prepričan, da je le orodje v božjih rokah, se ni vznemirjal nad zunanjimi nevšečnostmi; njega je na pot pošiljal Dobri pastir in kaj bi se mu lahko zgodilo! Kakšno globoko zaupanje izpričuje ta Baragov stavek!
V opisu tega potovanja tudi vidimo, kako je Baraga delal: prišel, poučil, krstil, zakoličil cerkev, odšel in obljubil, da se vrne. In že ga je sveta gorečnost nesla drugam, naprej k novim poganom, ali pa na misijonski obisk k spreobrnjencem.
O svojih krščencih v Manistiku piše: »Teh kristjanov ne morem prehvaliti in zadosti občudovati, zlasti zaradi njihove goreče ljubezni do molitve. Kadar imajo kaj prostega časa, vzamejo v roke indijanske molitvene bukve, ki sem jih dal lani poleti v Detroitu natisniti. Molijo, pojejo in na pamet se učijo krščanski nauk, ki je tam natisnjen. Zdaj znajo že skoraj vsi brati, kdor pa ne zna, si zelo prizadeva, da bi se naučil.«
S kakšnim preprostim zadoščenjem se veseli dobrega učinka svojega molitvenika; nič ni ponosen na to, da je Indijance učil brati in jim tako odprl pogled v svet; njemu je pomembno le, da molijo in se učijo krščanski nauk!
In že hiti naprej, spet na Bobrov otok, kjer imajo kristjani težave z nasprotniki pokristjanjevanja. Nič ga ne ustavi. Ko so napol nagi Indijanci prišli v njegov šotor in ga prepričevali, da nočejo sprejeti vere in da ne dovolijo zidati cerkve, ali pa jo bodo zažgali, se ne ustraši. Ponudi jim tobaka, pisanih cunj, šivank in majcenih škarjic, sukanca vseh barv in drugih drobnarij, ki jih imajo tako radi, da se jim ne morejo upreti. Tako jih obdari ob drugem in tretjem obisku, potem pa potoži, da ob vsej dobroti, ki jim jo izkazuje, še vedno sovražijo njega in krščene Indijance in jim branijo zidati cerkev, kjer bi lahko slavili Velikega Duha, kakor uči krščanska vera. Tako je preproste ljudi spravil v zadrego, zbrali so se na posvet in dovolili zidati cerkvico, sicer daleč v gozdu, pa vendar. Cerkev v gozdu ga spominja na prve čase krščanstva, ko so se morali kristjani skrivati pred drugimi, obenem pa se že zave praktičnosti, ki jo daje odmaknjenost: tam v gozdu bodo imeli mir, da bodo v tišini in zbranosti molili in jih ne bo motilo divjanje v vasi ... Vsako stvar je znal videti s sončne strani, da je le pridobival nove duše in jih potem lahko utrjeval v veri.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, izprosi mi odpuščanje grehov, izprosi mi ponižno in spokorno srce, poboljšanje življenja in srečno smrt.
Naloga za otroke: Ne bom se jezil na starše, čeprav bodo zahtevali od mene kaj takega, kar mi ne bo po volji.
16. dan
Velika reka
[uredi]V Krivem drevesu so bili že skoraj vsi Indijanci krščeni, pobožno so se udeleževali molitev in lepo so živeli; ukvarjali so se s poljedelstvom in le redko zapuščali misijon. Zdaj se je Baragu zdelo, da bi že lahko komu drugemu prepustil te vernike, kajti njega samega je gnalo naprej, na nepregledne divje pustinje, kamor še nihče ni zanesel božje besede. Takole piše škofu: »Prosim vašo milost, da se me usmilite in mi pomagate izpeljati načrt, ki ni od včeraj, ampak sem že dolgo časa razmišljal o njem. Dosti jih je, ki sem govoril z njimi, in vsi so mi rekli, da imam prav. Prišel sem v to divjo deželo in sem zapustil domovino in vse udobnosti z namenom, da bi iskal izgubljene Kristusove ovce in jih z njegovo pomočjo in milostjo pripeljal k njegovi čredi. Tukaj v Krivem drevesu so že skoraj vsi kristjani in je vse v najlepšem redu.« Hotel je daleč na sever med Očipvejce ob Gornjem jezeru, a škof se s tem ni strinjal. Ob Veliki reki, 450 km proti jugu, je še 900 nekrščenih Otavcev in Baraga otavski jezik pozna - tja naj gre in tam naj ustanovi nov misijon.
Tako se je po dveh letih in treh mesecih dela v Krivem drevesu poslovil od svojih ljubljenih otrok in odšel, kamor ga je pošiljal škof. Niti besedice tožbe ne najdemo v njegovih pismih ali dnevniku: ubogal je z občudovanja vredno pokorščino.
Slovo je bilo težko, ne le za Indijance, ki so očitno vzljubili svojega duhovnika, ampak tudi zanj. Desetletnico svoje nove maše je preživel na Michiganskem jezeru, ko se je peljal v novi misijon.
Na levem bregu Velike reke, na svobodnem ozemlju, so živeli Indijanci, na desnem bregu, ki je spadalo pod Združene države Amerike, pa je bilo naselje belcev in v njem je živel tudi bogati trgovec Campeau. Baragu je odstopil hišo, v kateri je ta naredil zasilno kapelo in v njej takoj začel pridigati. V Veliki reki je že deset let živel tudi protestantski baptistovski pridigar Slatner, ki je v vseh teh letih za svojo vero pridobil le 10 oseb! Baraga jih je s svojimi ognjevitimi govori pridobil 86 že ob prvem obisku tega kraja, zdaj pa se hoče tu naseliti za stalno!
Ker so morali Indijanci z levega brega na desnega s čolni, da so lahko prišli v kapelo, si je Baraga na indijanskem ozemlju vzel v najem hišo in jo preuredil v kapelo, šolo in stanovanje zase in začelo se je resno delo v cerkvi in šoli.
Nasprotovanju baptističnega pridigarja so se pridružili poglavar Poldne in še nekateri drugi, med njimi tudi Samuel Morse, slavni izumitelj telegrafa. Bil je sin protestantskega pastorja in v newyorške časnike je začel pisati, da hoče Metternich po papežu in katoliški Cerkvi priti do vpliva v Severni Ameriki. Tako je Baraga poleg vseh drugih doživljal celo politična podtikanja. Tožili so ga pri guvernerju in ga izganjali iz Velike reke, Baraga pa je vztrajal in trdil: Če ima lahko deset baptistov svojo cerkev, jo ima lahko tudi sto katoličanov! Do protestantov je bil prijazen in strpen, kulturno olikan, svoje delo pa je opravljal zavzeto in odločno. In protestantje, ki so ga sicer preganjali in poskušali onemogočiti, so ga v svojih srcih spoštovali.
Takole je nekoč pozneje pisal o Baragu protestant iz L'Ansa svoji materi: »Ravno nasproti našega misijona je rimskokatoliški misijon. Duhovnik se trudi za napredek rimskega katolicizma z vnemo, ki bi bila vredna boljše stvari in bi morala osramotiti protestante. Medtem ko mrzim v dnu svojega srca zmotne nauke te Cerkve, pa občudujem navdušenje tega duhovnika. On ti ne spi več kakor štiri do pet ur na dan, in dokler lahko dobi ribe in krompir, je pripravljen živeti in garati med temi Indijanci. Ali bo res prekosil nas, ki izpovedujemo, da verujemo z vero, ki je božja moč za rešenje duš? Če se to zgodi, naj bo izgovorjeno v našo sramoto. O, da bi bila naša Cerkev živa, kakor bi morala biti proti prizadevanju, ki ga vrše rimskokatoliški misijonarji po vsej naši deželi!«
To se je zgodilo čez leta v drugem kraju, tokrat pa je moral v Detroit, da se je zagovarjal zaradi obtožb. Ves teden je jezdil s starim Indijancem čez goličave in močvirja, da je lahko oddal prošnjo, naj mu dovolijo delati. Vrnil se je z dvema tesarjema, si pridobil še nekaj pomagačev in začel delati cerkev. Bil je brez denarja, zato je pisal v domovino: »Veliko, res, silno veliko je potrebno v tej neobljudeni in oddaljeni deželi za misijon. Vendar so v luči krščanske vere vsi ti stroški nič v primerjavi z velikansko koristjo, ki se doseže. Proti vam stegam svoje roke in vas prosim, usmilite se svojih nesrečnih bratov v tem delu sveta. Ne prosim zase. Veste, da sem z malim zadovoljen. Ako pa vidim, da me samo pomanjkanje denarja ovira pri reševanju ljubljenih bratov, si želim biti bogat, da bi z minljivimi zakladi mogel nesrečnim bratom pomagati k večnemu življenju.« Baragova pisma so brali mnogi, objavljali so jih tudi časniki in ljudje so se zganili. Mnogo so darovali za misijone.
Baragova molitev k Mariji: Vzemi me v število svojih otrok, o Mati milosti božje, in brani me pred vsemi sovražniki moje duše.
Naloga za otroke: Rad se bom družil s tistimi, ki mi niso najbolj simpatični.
17. dan
Zaobljuba zdržnosti od pitja
[uredi]Baraga po dolgem in utrujajočem dnevnem delu sedi v svoji skromni hišici in piše: »Če bi ne želel in upal pripeljati na pot zveličanja nekaj nesrečnih duš, bi za ves svet ne maral ostati tukaj, kjer je malikovalstvo z vsemi svojimi hudobijami zelo globoko zakoreninjeno. Skoraj nemogoče mi je opisati, v kakšnih težavah in stiskah sem v tem nesrečnem kraju.«
Težave so bile vseh vrst: na novo je postavljal župnijo - ko je prišel, ni bilo ne stanovanja ne cerkve in ne vernikov. Začel je resnično iz nič, pa še na vsakem koraku so mu nagajali protestanti, ga obrekovali, tožili in poskušali onemogočiti. Indijanci so bili različni, nekateri so prisluhnili misijonarju, se hitro spreobrnili, prejeli sveti krst in se trudili živeti drugače kot prej. Baraga je povsod, kamor je prišel, Indijance navduševal za poljedelstvo, za gradnjo hiš, za naselitev v vaseh in za opuščanje lova. Trgovcem s kožami to seveda ni bilo všeč. Kože so imele takrat veliko ceno in so z njimi hitro bogateli; Indijancem so v zameno zanje dajali različne potrebščine, največkrat pa žganje. Pijača je Indijance uničevala in videti je bilo, da so silno dovzetni za »ognjeno vodo«, ki je pred prihodom belcev niso poznali - nacejali so se dneve in dneve, dokler jim pijače ni zmanjkalo. In priti do nove zaloge žganja ni bilo težko - trgovci so se celo na lovišča vozili za njimi. Iz Mackinaka, kjer je imela Ameriška družba za nakupovanje kož svojo podružnico, je vsako jesen odplulo v indijanska naselja nešteto ladjic, polnih obleke, živil, orodja, zlasti pa žganja. Vlada Združenih držav je sicer prepovedala Indijancem prodajati alkohol, vendar je bil zaslužek tako dober, da so včasih celo vladni uradniki sami prodajali žganje. Misijonarji so vedeli: če Indijanci nehajo loviti, ne bo več kož in ne bodo več zanimivi za prekupčevalce. Zato so tudi gradili misijone v obliki vasi, kjer je imela vsaka družina malo zemlje, da je pridelovala koruzo in krompir ter začela gojiti domače živali in perutnino.
Pri Veliki reki pa to Baragovo delo mnogim ni bilo všeč. Baraga piše: »Tukaj je mnogo nakupovalcev kož, ki povsod lazijo za Indijanci in jim dajejo žganje. Zato so Indijanci v naši okolici, zlasti v eni vasi, skoraj zmeraj pijani. Govoril sem z nekaterimi od teh nesrečnih trgovcev, ki prodajajo svoje duše, pa tudi duše ubogih Indijancev peklenskemu sovražniku. Pa so me vselej zavrnili z zmerjanjem in grožnjami. Moje besede pri njih zaležejo mnogo manj kakor pri najbolj surovih divjakih. Da bi se maščevali nad menoj, prinašajo Indijancem še več žganja in jim prigovarjajo, naj me ne poslušajo in mi ne verjamejo. Tako je spreobračanje seveda zelo težavno.«
Nehal je pisati, saj je zaslišal od zunaj strahovit hrup in vpitje. Tuljenje se je približevalo njegovim vratom in že so razbijali po njih in hoteli vdreti. Baraga je pokleknil in začel moliti, kričanje in divjanje pa je postajalo vse hujše. Pijano norenje, grožnje in razbijanje se je nadaljevalo štiri ure, in prava sreča, da so bili Indijanci tako zelo pijani, da niti vdreti niso znali. Vest o napadu se je razširila in prišli so orožniki in razpodili pijane divjake. V tistih hudih urah je Baraga premišljeval, kakšno veliko zlo za njegovo ljudstvo je pijančevanje. »Strašen je pogled na pijanega divjaka, še bolj pa na pijano žensko. V pijanosti so kakor obsedene. Mnogo tukajšnjih žensk je brez nosu in nisem si znal razložiti, zakaj. Zvedel sem, da se v pijanosti zagrabijo kakor volkulje in si odgriznejo nosove. Moški pa planejo drug na drugega z noži, ki jih vedno nosijo s seboj,« je pozneje zapisal. V tej uri stiske, ko ni vedel, ali bodo Indijanci vdrli ali bodo zažgali kočo, pa se je na kolenih slovesno zaobljubil: Za zgled nikoli več ne bo pokusil alkoholnih pijač.
Te zaobljube se je držal do smrti - ko je po snegu in viharjih ves premražen prišel do ljudi in bi mu šilce žganja pognalo kri po premrlih udih ali na obisku v domovini, kjer se je še na taki slovesnosti odpovedal tudi dobremu dolenjskemu vinu iz domačih vinogradov. Tudi ta njegov zgled je rodil sadove: celo najstarejši poglavar v Veliki reki, ki je bil hud pijanec, se je spreobrnil in ni poslej nikoli več pil alkohola. Postal je dober družinski oče in tudi sovaščane nagovarjal, naj postanejo kristjani in trezni ljudje. Vsi Baragovi krščenci so se ob sprejemu krščanske vere obvezali, da ne bodo pili žganja.
Tako so njegovi Indijanci postajali vedno bolj kultivirani: živeli so zgledno in trezno življenje stalnih naseljencev, obdelovali polja in skrbeli za svoje domove in družine, s tem pa dajali dober zgled še drugim, ki se še niso odločili, da bi sprejeli krščansko vero.
Baragova molitev k Mariji: Marija, izprosi mi tolikšno ljubezen do tebe, kakršno bi rad imel. Saj bolj kot te bom ljubil, bolj bom Bogu všeč.
Naloga za otroke: Danes se bom odpovedal sladkarijam.
18. dan
Slovo od Velike reke
[uredi]Evropski naseljenci so v svojem pohlepu po zemlji vedno bolj stiskali Indijance, jih odrivali in hoteli potisniti v rezervate daleč od krajev, kjer so se želeli naseliti sami. Celo že naseljeni belci niso razumeli Baragove skrbi za Indijance.
»Dlje od nas so, bolje je, se vam ne zdi? Naj gredo v divjino!« je rekel orožnik, ko je rešil Baraga pred divjanjem pijanih Indijancev.
»Tudi Indijanci imajo dušo,« je preprosto rekel Baraga, ki ga ni zanimala ne zemlja ne oblast ne nič drugega, le duše nekrščenih ljudi.
Indijanci so dobro ločevali med belimi prišleki, natančno so čutili, kaj jim kdo prinaša - pomoč ali uničenje. Niso hoteli prodati svoje zemlje - že sama misel na to, da kdo hoče zemljo kupiti, jim je bila tuja in nerazumljiva. »Kako naj vam prodamo modrino neba in toploto zemlje? Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste torej kupili? Vsaka ped zemlje je našemu ljudstvu sveta, sokovi dreves so prežeti s spomini na rdečega človeka. Če prodamo zemljo, ne pozabite, da je ta voda sveta, svojim otrokom morate povedati, da vsak odsev v bistrem jezeru pripoveduje dogodke in spomine iz življenja našega ljudstva. Reke so naše sestre, tešijo nam žejo. Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremukoli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, ampak sovražnik. Ko si jo podvrže, gre naprej. Do matere zemlje in do brata neba se vede kakor do stvari, ki se dajo kupiti, oropati, prodati kakor živina ali bleščeč nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in za sabo pustil opustošenje.
Naš način življenja se razlikuje od vašega. Rdečega človeka ob pogledu na vaša mesta zabolijo oči. Morda zato, ker je divji in teh reči ne razume. V mestih belega človeka ni mirnega počitka. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo brstenje listja ali drget mušičjih krilc.
Morda zato, ker sem divji - ne morem razumeti. Hrup mi žali ušesa. Največje bogastvo rdečega človeka je zrak. Vse živo si deli isti dih, beli človek pa kakor da ne opaža zraka, ki ga vdihuje. Imun je na smrad kot kdo, ki je že dolgo v smrtnem boju. Če vam prodamo zemljo, ne pozabite, da je zrak dragocen. Če se odločimo, da vam prodamo zemljo, bomo postavili pogoj: beli človek se mora vesti do tukajšnjih živali kot do svojih bratov.
Divji sem in ne razumem drugačnega življenja! Na prerijah sem videl na tisoče bivolov, ki jih je bledoličnik pustil za seboj, ko jih je postrelil iz drvečega vlaka. Divjak sem in ne razumem, kako je lahko železni konj, iz katerega se vije dim, pomembnejši od bivola, ki ga ubijemo samo, da bi preživeli. Kaj je človek brez živali? Karkoli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka. Na svetu je vse povezano. Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo. Vse je povezano med sabo. Človek ni lastnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj.
Tudi beli človek, čigar Bog hodi in govori z njim kot prijatelj s prijateljem, ne bo ušel skupni usodi. Morda smo vendarle bratje. Bomo videli. Le eno vem zagotovo, a to bo moral nekoč razumeti tudi beli človek: naš Bog je isti Bog. Morda mislite, da morete tudi njega imeti v lasti, tako kot se pripravljate, da vzamete vso našo zemljo. Toda ne! On je Bog vseh ljudi in njegova milost je enaka za rdečega in belega človeka. Ta zemlja mu je vse. Oskruniti jo, pomeni oskruniti njenega stvarnika. Ne razumemo, čemu pobijajo bivole, čemu je sredi gozda toliko človeškega vonja, čemu je pogled na zelene hribe pretrgan z govorečimi žicami. Kje so goščave? Ni jih več. Kje je orel? Ni ga več. Pravega življenja je konec. Začenja se boj za preživetje.« Približno tako so čutili Indijanci, ki so jih preganjali z njihove zemlje in jih silili v rezervate.
Baraga, ki je Boga pred Indijanci imenoval Veliki Duh, je vse to razumel in iz srca sočustvoval s preganjanim rdečim človekom. Stalno naseljene, ki so živeli urejeno življenje poljedelcev, je bilo mnogo teže preganjati kakor pa lene, pijane lovce. Zato je bilo Baragovo prizadevanje za urejene misijonske vasi pohlepnežem trn v peti in so ga želeli odstraniti.
Leto in pol je bil v Veliki reki, ko je prispelo od škofa iz Detroita pismo, naj zapusti ta misijon nasledniku in odide na sever, v La Pointe ob Gornjem jezeru. Prav tja torej, kamor je že zdavnaj prosil, da bi šel - med Očipvejce. Je bilo pismo privolitev na njegove prošnje ali ukaz zaradi vladne namere, da Otavce odseli iz Velike reke? Baraga ne razmišlja tako posvetno: njegova velika želja ustanoviti nov misijon visoko na severu ga obrani pred mislijo, da je iz Velike reke morda pregnan. On že z gorečim srcem misli in načrtu je, kako bo delal med Očipvejci, ki še niso krščeni. Čistemu je vse čisto!
Baragova molitev k Mariji: O Marija, ti si moje upanje in moje veselje. Nikar me ne zapusti, da se večno ne pogubim.
Naloga za otroke: Rad bom ubogal svoje starše.
19. dan
La Pointe
[uredi]Velika jezera so neverjetno čudovita stvaritev. Gornje jezero je veliko skoraj kot Jadransko morje in na južni obali tega velikanskega jezera so naselja Indijancev, ki vabijo misijonarja. Na edini naseljeni otok bo šel Baraga, v majhno uborno indijansko vas, ki je belci ne bi nikoli spoznali, če ne bi lazili za Indijanci in odkupovali od njih dragocenih kož. Zdaj so tja povabili tudi belca, ki od njih ne zahteva niti zemlje niti kož, ampak - kakor gre glas o njem - uči Indijance brati, obdelovati polja, živeti v hišah, kakor živijo belci, in prinaša jim novo vero o Bogu, ki človeka ljubi in ga vabi, naj spolnjuje njegove zapovedi. Povabili so tega duhovnika, naj pride tudi k njim. Po Michiganskem jezeru, velikem kot dve Sloveniji, Baraga prvič na hitrem parniku potuje proti severu. Po stotih urah vožnje od Velike reke se še enkrat ustavi v Mackinacu in obišče svoje ljube vernike Krivega drevesa. Kako so se ga razveselili, kako so želeli, da bi ostal pri njih, ko so bili spet brez duhovnika! Pa Baraga jim razlaga, da so njihovi bratje ob Gornjem jezeru, ki še nikoli niso videli duhovnika, še bolj potrebni duhovne pomoči kot oni sami. Tako jih je, komajda dobro krščene, pravzaprav učil misijonarskega duha - in pomirili so se, kot piše sam. In jih je spet zapustil, prepustil božji previdnosti in milosti, ki so jo prejeli ob krstu, in šel naprej. V Slapu svete Marije, kjer se Gornje jezero preliva v Huronsko, se vkrca na trgovski trijambornik na dolgo pot do vasice La Pointe na Magdalenskem otoku, kjer ga čakajo Očipvejci.
Poletje je, pa vendar so robovi jezera ponekod zaledeneli. Neprijazno podnebje imajo te divje pokrajine, skoraj vse leto je hudo mraz, tudi do 35 stopinj Celzija pod ničlo, poleti pa pride huda vročina, ki jo nenaden veter lahko v nekaj minutah spremeni v neznosen mraz. Pokrajina ni primerna za kmetijstvo, ljudje se preživljajo predvsem z ribolovom. Osemnajst dni traja pot do La Pointa, Baragove tretje misijonske postaje.
Ne, vsi se duhovnika, ki je glas o njegovi gorečnosti šel pred njim, ne razveselijo. V La Pointu, ribiški vasici na koncu sveta, imajo namreč že svoje račune brezobzirni trgovci kož, tu pa so tudi protestantski pastorji. Že pet let imajo tu celo šolo, v svojo vero pa so spreobrnili le malo domačinov. Zdaj jim novi duhovnik, ki kar takoj zaviha rokave in začne načrtovati zidavo nove cerkve, pač ne more biti pogodu. Kaj vse bo zdaj počel tu, kjer so doslej lahko lagodno živeli?
Že dvesto let, preden je prišel Baraga, so krščanstvo tu v bližini oznanjali jezuiti, oče Marquette in oče Allouez, vendar je minilo toliko časa, da so skozi rodove Indijanci že vse pozabili. Le nekaj priseljencev je bilo še katoličanov, Indijanci pa so bili vsi pogani.
Baraga ima v žepu tri dolarje, v lesenih zabojih pa majhen zvon. Pripeljal ga je s seboj iz Detroita. Kaj naj počne, ko nima ne cerkve ne stanovanja ne denarja? Kljub vsemu se dogovori z Družbo za nakupovanje kož, naj mu zgradijo cerkev. Zdaj že ve, da je iz domovine na poti k njemu duhovnik Pire, vendar ga je zima ustavila in mora na pol poti čakati, da bo lahko prišel v Baragov misijon.
Zima uničuje tudi Baraga - niti plašča nima, zato prezeba, ko hodi po kočah in uči. Daleč v gozdu je našel družino, ki se je želela poučiti o veri in jo sprejeti. Vsak večer, ko so ljudje prišli z ribolova, je prišel tudi Baraga - uro daleč po snegu in ledu je hodil k njim, da jih je pripravljal na krst. Po mesecu dni, na božični dan, je slovesno krstil stoletno starko, njenega najmlajšega vnuka, ki je bil star že štirideset let, in njene pravnuke. Mraz in samotne nočne poti so pozabljeni ob tem prazniku. »... Posebno razveseljivo za misijonarja je, če krsti cele družine naenkrat: če stoji oče na desni, mati z dojenčkom na levi in še četvero ali petero otrok okoli njiju in vsi skupaj prejmejo milost svetega krsta - o, kako razveseljivo in spodbudno je to!« piše Baraga.
Ob veselju, ki so mu ga prinašali novi krsti, pa je boleče čutil, da brez denarja in brez pomoči novih misijonarjev ne bo zmogel velikanskega dela v teh divjih pokrajinah. V nočeh, dolgih in mrzlih, je spet pisal. To zimo je napisal kar pet knjig: tri indijanske, eno slovensko in eno nemško. To je prevedel tudi v francoščino. Indijancem je v dveh jezikih napisal molitvenik, Jezusovo življenje in krščanski nauk, v nemščini je napisal obširno knjigo o Indijancih. Njegova ljubezen do Indijancev se kaže tudi v tem, da je bilo njegovo delo prva pisana beseda v očipvejščini - iz njegovih knjig so se učili ne le o veri, ampak seveda tudi brati. Presunljivo lepo pa je, da je tam daleč na severu druge celine mislil tudi na svoje ljube Slovence in jim napisal knjigo premišljevanj in molitev. Kako ganljivo, da ni pozabil na duhovne potrebe v domovini!
In tudi domovina ni pozabila nanj - takratni spiritual v Celovcu, Anton Martin Slomšek, je napisal knjižico o njem in spodbujal rojake, naj pomagajo misijonarjem. Tako je vera v Boga čez morja in celine povezovala najžlahtnejše sinove slovenskega naroda.
Baragova molitev k Mariji: Z velikim zaupanjem polagam svojo dušo in svoje večno življenje v tvoje roke, moja preljubezniva Mati Marija. Skrbi zame, da bom zveličan.
Naloga za otroke: Ne bom onesnaževal okolja in uničeval narave. Pred domačo hišo bom pospravil smeti.
20. dan
Domov
[uredi]Knjige, ki jih je Baraga napisal tisto zimo, so čakale, da jih odnese tiskat. Lesena cerkvica, ki so jo postavili ob njegovem prihodu, je postala premajhna, ni imel prostora za šolo in ni imel primernega stanovanja zase, za učitelja, za pomočnika, ki je prišel, in za novega misijonarja, če ga bo res dobil. In ni imel denarja. Vse te stiske so ga nagnile, da se je odločil za pot domov. Povedal bo, kaj vse potrebuje, in dobri kristjani mu bodo pomagali.
Tako se je odpeljal z ladjo do Detroita, prvič z vlakom - novo pridobitvijo civilizacije, ki se ji je navdušeno čudil - do New Yorka, z ladjo čez viharno morje do Anglije in iz Londona v Pariz. O, kako rad bi kar poletel v domovino, da bi spet videl lepe dolenjske griče in srečal sorodnike, prijatelje in znance! Zelo se je veselil tega, vendar piše: »To bo srečen trenutek! Sicer malo zakasnel (ker mora skrbeti za tisk knjig), a pomisli, da nisem prišel v Evropo, da bi delal po svojih čustvih, ampak da svoje misijonske načrte kar najbolje izpeljem!« In res je kar dva meseca ostal v Parizu, dokler knjige niso bile natisnjene in zvezane. Pomisliti moramo, kako so se namučili stavci, ko so stavili besedilo v neznanem indijanskem jeziku!
Vendar je bil Pariz tudi sončen: Baraga je srečal sestro Antonijo, ki se je tam učila jezika, da bi kasneje odšla z bratom v misijone. Antonija je bila nesrečna: mož ji je pred leti umrl, potem pa je vzljubila Matija Čopa in se želela še enkrat poročiti - pa je nesrečni Čop utonil in Antonijini načrti o družinskem življenju so se sesuli. Zdaj je želela pomagati bratu in Baraga se je tega razveselil. Lepo bo imeti sestro pri sebi, da bo malo poskrbela tudi zanj - toliko let je moral za vse skrbeti sam! Dogovorila sta se, naj se Antonija pridno uči, Friderik pa se bo nazaj grede spet ustavil v Parizu in potem bosta skupaj nadaljevala pot v daljno Ameriko.
Ko so bile knjige stiskane, je Baraga odpotoval v Rim, kjer ga je sprejel papež in kjer je dobil denarno podporo za svoje misijone. Tudi v Trstu so zbrali precej denarja, potem pa se je s poštnim vozom odpeljal v Ljubljano. Šest let že ni videl domovine! Zdaj je obiskal Šmartin, Škofjo Loko, Dobrnič, Novo mesto, Metliko, Trebnje ... Povsod je pridigal in povsod je bilo toliko ljudi, da so bile cerkve premajhne, tudi ljubljanska stolnica ... V Novem mestu je bil med poslušalci njegove goreče pridige mladi Ignacij Knoblehar, dijak, ki je ob Baragovih besedah začutil misijonski klic. In res je pozneje postal velik in goreč misijonar, odšel je v Afriko in ob Nilu oznanjal božjo besedo. V Metliki je Baraga spet srečal svojega nekdanjega župnika - vsi spori so bili pozabljeni, kdo bi mislil na take malenkosti, ko je vendar treba ljudi navdušiti za pomoč misijonom! Med dolenjskimi in belokranjskimi gostitelji, ki se tako radi poveselijo ob kozarčku dobrega vina, je zbudil veliko začudenja, saj se je držal svoje zaobljube in ni pokusil niti domače kapljice! Indijanci, ki jim je z zdržnostjo od pijače hotel dajati dober zgled, ga seveda tu ne bi videli, vendar se je zaobljubil, da nikoli več ne bo pil vina, in je to zaobljubo resno držal tudi doma! Obiskal je tudi dom, trebanjski grad, sestro in njeno družino. Lepo je bilo hoditi po domačem gradu, po gozdu do mlina, se spominjati matere in očeta in vseh lepih brezskrbnih dni otroštva, ko se mu še sanjalo ni, kam ga bo pripeljala božja volja! Vendar se je doma zadržal le nekaj dni, saj ga je delo klicalo nazaj.
V Ljubljani je v novo knjižico o rožnem vencu, ki jo je tedaj izdalo nekaj duhovnikov, napisal uvod o potrebnosti in uspehih molitve, zlasti rožnega venca. Pripisal je: »Zdaj grem nazaj v Ameriko in bom skušal z božjo pomočjo še kaj nevernikov k naši sveti veri spreobrniti in na pot zveličanja pripeljati. Prosim vas, pomagajte mi z gorečo molitvijo. Misijonarji ne bodo nikoli nič opravili pri nevernikih, če jih verni kristjani ne bodo podpirali z molitvijo.«
Preden je odšel, je napisal rojakom še poslovilno pismo: »Čeprav me poklic, s katerim me je Gospod v svojem usmiljenju obdaril, pelje na drugo zemeljsko poloblo, vendar ne bo minil noben dan mojega življenja, da se ne bi mudil med svojimi ljubljenimi rojaki in se veselil krščanskega duha, o katerem sem med obiskom dobil tako lepe vtise. Daj Bog, da se v večnem blaženstvu vsi snidemo v tisti pravi domovini, kjer ne bo več ločitve.« Tako vidimo, da je Baraga težko zapuščal domovino, pa je vendarle šel, kamor ga je klical Bog. Iz Ljubljane se je peljal na Dunaj, kjer je na Leopoldinini ustanovi položil račune in razložil, kakšne velike potrebe ima njegov misijon. Celo v cesarski hiši je bil sprejet, dobil pa je tudi dovoljenje, da gre z njim v misijone mladi češki duhovnik Hammer. V Parizu ga je že čakala sestra Antonijo in z novim pomočnikom Ceširkom so se vkrcali na ladjo.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, prosi zame, da me Bog obvaruje večnega pogubljenja.
Naloga za otroke: Ko bom prišel domov, bom vse lepo pozdravil in vsakemu privoščil lepo besedo.
21. dan
Darovi iz domovine
[uredi]Kadarkoli je v Krivem drevesu ali v drugih misijonih pristala ladja, je Baraga čakal, kaj je prišlo zanj.
Včasih je prišel velik zaboj, dva Indijanca sta ga komaj nosila, tako je bil težak. Paket iz domovine! Počasi ga je Baraga odprl in začel zlagati iz njega neprecenljive dragocenosti. Langusove slike, prav take, kakršne je naročil - Jezusa, upodobljenega kot Dobrega pastirja, sveto družino, kjer vsi pridno delajo, Marijo ... In mašne obleke, vse lepo izvezene in okrašene, knjige za maševanje in prelepi svečniki! Križci iz medenine in podobice, ki jih bo delil Indijancem!
Sestra Amalija je tam daleč v domovini ves čas zbirala vse, za kar jo je brat prosil. Ni mu pošiljala le denarja, ampak tudi nabožne predmete, ki jih je potreboval za svoje nove cerkve. Tudi Leopoldinina ustanova za podpiranje misijonov je Baraga stalno podpirala z denarjem in darovi, vendar je bolj kot to presenetljivo, koliko so za indijanske misijone zbrali Baragovi rojaki na Kranjskem! Njegovi nekdanji farani v Metliki in Šmartinu niso pozabili svojega gorečega kaplana, kadar pa se je prepis kakšnega njegovega pisma iz daljne Amerike bral tudi med njimi, so živo začutili, da mu morajo pomagati. Tako so Slovenci zbirali darove za daljne Indijance! Baraga je naročal Amaliji, naj njegova pisma daje duhovnikom in vsem drugim, da jih bodo brali, da bi z živo besedo o potrebah misijonov zbudil zanimanje med našimi ljudmi.
Kako prisrčno se je Baraga zahvaljeval za darove! »Še enkrat se zahvalim vsem svojim ljubim misijonskim dobrotnikom. Nikoli se jim ne bom mogel zahvaliti za vse dragocene in koristne darove, ki so mi jih poslali v zadnjem zaboju in ki so neobhodno potrebni pri ustanovitvi novega indijanskega misijona. Štirje prekrasni svečniki! Čudovita mašna knjiga! Lepi mašni plašči! Stolnica v Detroitu nima tako lepih svečnikov ne tako lepih mašnih knjig in morda komaj kaj lepši plašč, kot jih imam jaz zdaj za svoj novi misijon. O, kako bodo dobri Indijanci, ki so kakor otroci vneti za vse, kar deluje na čute, strmeli in se radovali, ko bodo v svojem božjem hramu videli tako lepe stvari! Kako visoke misli jim bo vse to zbudilo o naši sveti veri, ki se celo na zunaj tako zelo trudi, da bi našemu Gospodu in Bogu izkazovala dolžno čast! In potem lepi veliki križi s Križanim! Kako spodbudno bo za nove spreobrnjene Indijance, ki jih pogled na Križanega zelo gane, ko bodo tako lepe križe s Križanim imeli v svojih hišah! Moji dragi dobrotniki! Novospreobrnjeni Indijanci se vam bodo gotovo še na sodni dan zahvaljevali, da ste k njihovemu spreobrnjenju in zveličanju toliko pripomogli.«
In zdaj stoji Baraga v New Yorku na pomolu, da bi s tovorne ladje vzel obilno in dragoceno prtljago, ki jo je zbral v Evropi. Vendar tovorne ladje ni, čeprav bi že morala priti. Na poti je zadela v skalo in bi se skoraj potopila, zato je morala nazaj v pristanišče, da so jo popravili. Na ladji je imel Baraga indijanske knjige, ki jih je dal natisniti, Langusove oljne slike za svoje nove cerkve in veliko raznovrstne cerkvene oprave, ki jo je dobil za svoje misijone. 6000 goldinarjev, ki jih je nabral na Kranjskem in na Dunaju, je imel varno spravljenih pri sebi, a skrbelo ga je za prtljago, ki se je vozila še daleč sredi morja. Kar štiri tedne je moral čakati v New Yorku, da je tovorna ladja končno prišla in je lahko pobral z nje svoje dragocenosti.
Darovi Baragovih rojakov so krasili cerkve in domove tam daleč v Ameriki, v krajih, ki si jih Kranjci še predstavljati niso znali. Pa so vendar dajali po svojih močeh za potrebe daljnih misijonov. Nekateri pa so darovali sebe - iz naših krajev je za Baragom odšlo kar nekaj duhovnikov in drugih, ki so želeli svoje življenje posvetiti delu med Indijanci. Sledili so Baragovemu zgledu in mu šli pomagat, pozneje pa nadaljevali njegovo delo. Mrak je Baraga nasledil tudi na škofovskem sedežu, Tako so Indijanci prejeli mnogo dobrega od majhnega naroda pod Alpami, kar nam je vsem lahko v ponos, predvsem pa v spodbudo. Tudi danes mnogo slovenskih ljudi odide v misijone in rojaki doma ne bi smeli nikoli pozabiti na njihove potrebe. »Za ustanovitev novih misijonov vedno potrebujemo nekoliko podpore: treba je postaviti kapelo, misijonsko hišo in šolo, seveda vse iz lesa, ki ga je tu dovolj, delavcem pa je vendar treba dati hrano in plačilo. Če mi spet pošljete majhno podporo, bo to gotovo koristno opravljeno delo, ki bo koristilo večnemu zveličanju mnogih dragocenih duš. O, zveličanje ene same neumrljive duše je vendar neskončno več vredno kot vsi milijoni tega sveta,« je napisal Baraga, ko je prosil za darove iz domovine. Njegova goreča odločnost, iz katere je ponosni nekdanji graščakov sin beračil za denar, je nagnila ljudi, da so mu vedno pomagali - ne sicer toliko, kolikor bi potreboval, zavrnili pa ga niso nikoli.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, upanje in pomoč vseh grešnikov, prosi zame Jezusa, naj mi da potrebno milost, da se bom mogel očistiti vseh svojih grehov, se varovati novih in s spokornim življenjem zaslužiti večno zveličanje.
Naloga za otroke: Molil bom za tiste ljudi, ki ne poznajo Boga. Do njih bom še posebej obziren in dober.
22. dan
Nazaj v La Pointe
[uredi]Več kot leto dni, med Baragovim potovanjem v Evropo, je bil misijon svetega Jožefa v La Pointu brez misijonarja. Z veliko skrbjo za svoje Indijance se je Baraga vrnil, vendar je bil veselo presenečen: njegovi verniki so ostali zvesti in težko so ga čakali. Vesel njihove zvestobe se je takoj lotil zidave nove, večje cerkve, pa tudi stanovanja za sestro Antonijo. Cerkev so razširili in znotraj pobelili, potem pa je obesil vanjo osemnajst Langusovih slik, ki jih je pripeljal iz domovne. Na oltarni sliki je bila sveta družina, prikazana pri delu. Baraga piše: »Ta slika je zelo primerna za misijonsko cerkev med Indijanci, ki so po naravi nagnjeni k lenobi. Misijonarji jih morajo zelo velikokrat opominjati in ni jim mogoče postaviti pred oči bolj vzvišenega zgleda delavnosti ko sveto Družino.«
Baraga ni nikoli pozabil skrbeti tudi za civilizacijski napredek indijanskih družin, ko jih je spodbujal k delu in urejenemu življenju. Največja skrb pa mu je bila mladina in njen napredek. »Zlasti me veseli, ko vidim vnemo, ki jo kažejo zlasti mladi ljudje za indijanske knjige, ki sem jim jih prinesel iz Evrope. Človeka zares veseli, ko vidi, s kakšno pridnostjo hodijo v šolo, s kakšnim hrepenenjem se učijo branja in kako hitro se ga naučijo, da bi kmalu dobili v roke knjige, ki govorijo tako kot oni. Ko sem prvič prišel sem, ni znal noben Indijanec brati, zdaj jih bere že zelo mnogo, kmalu pa se jih bo naučilo branja še več.« Poleg šole za otroke je imel tudi večerno šolo za odrasle, saj so podnevi ves dan delali. Znana je zgodba dveh mladih fantov, ki sta se ponesrečila in nista mogla hoditi. Prijatelji so ju vsak dan na saneh pripeljali v šolo, da ne bi zamudila pouka in bi se čimprej naučila brati. Ta vnema Indijancev, da bi znali brati, je Baraga spodbudila, da je vse svoje proste ure namenil pisanju knjig zanje. Napisal jim je kratko vsebino Svetega pisma stare zaveze ter razlago Apostolskih del in pisem pa knjigi evangelijev in pridig. In pri vsem svojem delu ni pozabil na rojake: v slovenščini je napisal knjigo Zlata jabolka, v kateri govori o krepostih.
Zdaj je bila z njim Antonija. Trudila se je po najboljših močeh, vendar se ni dobro počutila. Živela sta v silni revščini, saj niti škofu, ko je prišel na obisk, ni imela s čim postreči v ubornem stanovanju. Pisala je sestri: »Res, če hoče kdo to, kar tukaj gledam, mirno prenašati, mu je treba imeti ali močno dušo ali otopelo srce, ali pa biti bitje, ki se zemlje komaj dotika in vse neprilike veselo sprejema, se nase nič ne ozira in samo za nadnaravno živi, kakor Friderik.« Antonija ni zdržala težkega življenja, kmalu je odšla in Baraga je ostal sam.
Zdaj je bila večina Indijancev že krščenih in tako je Baraga preživel nekoliko mirnejših let med njimi, čeprav je še vedno hodil v druge kraje, če so ga poklicali. In klicali so ga vedno. Poglavar Indijancev v nekem manjšem kraju mu je pisal: »Moj oče! Čeprav te ne poznam, ti vendar želim povedati, da bi rad videl moža Velikega Duha. Vreden sem obžalovanja. Slišal sem, da je Sin Velikega Duha umrl za ljudi in si zelo želim kaj več slišati o besedah, ki jih je zapustil tistim, ki jih hočejo poslušati. Res sem obžalovanja vreden, saj slep in gluh tavam v temi. Sedaj verujem, da je Veliki Duh odprl moje oči in ušesa, da bom videl in slišal. In upam, da mi bo dal, da bom njegove besede slišal in razumel. Letošnjo pomlad sem videl veliko črno suknjo, toda videl sem ga le malo časa. Pripovedoval sem mu, da želim spoznati besedo Velikega Duha. On pa mi je pokazal proti kraju, kjer ti učiš Indijance, in rekel: Od tistega kraja tam si želi slišati besedo! Srečni bi bili, če bi te mogli videti tukaj. Pridi vendar v tem poletju k nam. Če prideš k nam in ne bi imel nobene priložnosti, da bi se vrnil, imamo tukaj mnogo mladeničev, ki te bodo peljali nazaj. Tudi oni želijo poslušati besedo in izpolnjevati voljo tistega, ki je umrl za ljudi. Pozdravljen!«
Kako se je Baraga ob takih povabilih veselil in trpel obenem! Bil je edini misijonar na področju, večjem kot pol Evrope, in v kraju, kjer je postavil misijon sv. Jožefa, je živelo toliko ljudi, da bi bilo že delo zanje preveč za enega človeka. Misijonarji, ki so prihajali iz Evrope, so raje ostali pri civiliziranih naseljencih. Baraga piše: »Tako ostaja ta Gospodov vinograd, razen redkih izjem, pust in podivjan. Že več let si prizadevam, da bi semkaj prišlo še nekaj drugih misijonarjev, ki bi jih nastavil v razne kraje, kjer bi vendar mogli nekaj neumrljivih duš pridobiti za Boga, toda nihče ne pride. Ko se je treba odločiti, vsi raje odidejo med civilizirane kot med preproste ljudi. To je seveda bolj udobno, ubogi nekristjani pa postanejo plen leva, ki hodi okoli in išče, koga bi požrl. Srce mi krvavi, ko mislim na to bridkost.«
Tako je sam storil, kar je mogel, dirjajoč iz enega kraja v drugega, na krpljah, na saneh, na čolnu, peš ... kot dobri pastir za vsako izgubljeno dušo.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, Mati milosti, izkaži mi milost in mi izprosi večno zveličanje.
Naloga za otroke: Ne bom razmetaval kruha. Zanj se bom zahvalil Bogu in svojim staršem. S pobožnostjo bom prejel kruh življenja, ki nam ga daje Kristus.
23. dan
L'Anse
[uredi]Vsi Indijanci so bili pijani, sodček pa še kar poln. Baraga je zapisal: »L'Anse je neprijazna, žalostna, nerodovitna pokrajina, ki se z La Pointom še primerjati ne da. Indijanci tega kraja so razvpiti kot pijanci. Seveda mi je to jemalo pogum. Vendar sem ostal in več dni čakal, dokler niso sodčka žganja izpraznili. Počakal sem nato še nekaj dni, da so se popolnoma streznili. Šele potem sem šel mednje in jih povabil, naj pridejo in me poslušajo. Vsi so se odzvali. Živo sem jim opisal gnusobo njihove razvade in jim obljubil, da jih hočem s svojim naukom dvigniti, če me hočejo ubogati. Poslušali so me s sklonjenimi glavami. Tedaj je vstal star mož in mi rekel v imenu vseh: Če si nas prišel le mimogrede obiskat, te ne bomo poslušali in ne bomo ubogali tvojih besed. Ako pa prihajaš, da pri nas ostaneš, te bomo morda poslušali in sprejeli tvoj nauk.« Baraga je naredil zasilno kapelo, vendar še ni ostal pri njih.
Jeseni pa se je vrnil k njim in ostal v L'Anse deset let. Tu je kupil zemljo, naredil cerkev in okoli nje hišice za Indijance, po zgledu jezuitov, ki so take »redukcije«, kot so naseljem rekli, drugod delali že prej. Hišice so imele lesena tla in pohištvo, česar Indijanci prej sploh niso poznali. Razdelil jim je tudi njivice in priskrbel nekaj poljedelcev, da bi jih učili, kako je treba obdelovati zemljo. Vendar je Indijance bolj zanimalo mizarstvo, kovaštvo, tesarstvo in ključavničarstvo. Teh del so se radi oprijemali. Ustanovil je šolo, kjer so se mladi, pa tudi starejši učili branja in katekizma, potem pa pisanja in računanja. Ustanovil je Družbo treznosti, vanjo so vstopali s stavkom: »Jaz ... se popolnoma in za vselej odpovedujem uživanju opojnih pijač in prosim Boga za milost, da bi mogel izpolnjevati to obljubo.«
Na polotoku so odkrili velika ležišča bakra in priseljevanje se je silno povečalo. Prihajali so Francozi iz Kanade, Irci, Angleži in Nemci. Tako je Baraga postal tudi dušni pastir rudarjev, saj med sabo niso imeli duhovnika. Vsake tri mesece je odhajal k njim in ostajal več tednov, maševal, spovedoval, pridigal v raznih jezikih, delil zakramente in zbiral mladino h krščanskemu nauku.
Večna potovanja iz kraja v kraj, večne nevarnosti, tudi smrtne! In v nočeh, ko so vsi ljudje spali, je sedal za mizo in pisal. Molitvenik, katekizem, slovnico in slovar očipvejskega jezika, Premišljevanja katoliškega kristjana, Večne resnice, ki naj jih vselej premišljuje katoliški kristjan ... S kakšno ljubeznijo nagovarja Indijance, ki so se že naučili brati:
Otrok moj!
Pomisli resno,
čemu si na svetu,
kam greš.
Ne pozabi
na ono življenje,
ki ti bo dano,
ko umreš enkrat
na svetu.
Določeno je,
da boš na zemlji
le kratek čas,
potem pa boš
srečen v nebesih,
če boš vselej
ubogal Boga,
mu vdano služil
in ga prisrčno ljubil.
Če pa ne boš živel,
kot naroča Gospod,
če ga ne boš ubogal,
če ga boš kar naprej žalil,
boš trpel pozneje,
siromak boš vržen
v večni ogenj.
Premisli vse to.
Varuj se greha,
ljubi prisrčno Gospoda,
bodi mu vdano pokoren.
Misli pogosto na Jezusa.
Kot je ravnal on,
ravnaj tudi ti,
tako boš srečen.
Zato pa, otrok moj,
prebiraj pogosto
to knjigo.
Tako boš dobro poučen,
vselej delal dobro
in se znal
varovati hudega.
Friderik Baraga, Črna suknja
Indijanci so zelo ljubili svoje molitvenike in jih tudi na potovanja jemali s seboj, da so na krajih, kjer so prenočevali, brali in peli iz njih. Baraga je mnogokrat videl, kako so na smrtni postelji prosili, naj jim njihov molitvenik položijo v grob na prsi, da bi tako rekoč z molitvenikom v roki stopili pred Jezusa. Za rojake napiše Baraga še eno, svojo najboljšo slovensko knjigo: Nebeške rože, kjer razlaga kreposti in dodaja molitev za spreobrnjenje nevernikov. Ko govori Baraga o Bogu, je človek, ki bere, kar stalno v božji navzočnosti. Vidi se, da pisatelj sam resnično živi neprestano v stiku z Bogom. Pred bralca razprostre bogastvo svojega življenja, povede ga v stavbo božje ljubezni in vodi bralca iz prostora v prostor ter mu razkazuje njeno bogastvo. Topla prisrčnost in preprost jezik so spet pripomogli, da so Slovenci knjigo radi brali.
Peš do rudnikov, s čolnom do 400 kilometrov oddaljenega La Pointa, kjer so ga željno čakali, pa spet nazaj, s krpljami, čez neprehodne pustinje po viharnih brezpotjih! Celo Baraga sam opisuje mnoge nevarnosti, ko bi skoraj zmrznil; ko je neskončno utrujen z zadnjimi močmi le prišel do ljudi; ko je lahki čoln prekopicovalo po velikanskih valovih, da je bilo videti, kot da se že utapljajo; ko sta s spremljevalcem kurila opozorilne ognje, da so ju našli; ko je kot bolničar stregel bolnim Indijancem, ki so jih napadle driska, gripa in škrlatinka; ko ga je s spremljevalcem na ledeni ploskvi, ki se je odtrgala, neslo na velikih valovih ... Ob reki, kjer sta se s spremljevalcem rešila iz strašnega viharja, sta naredila lesen križ; danes tam stoji križ iz belkastega kamna z napisom Oče Baraga 1846.
In kljub vsem tem težavam Baraga piše: »Tukaj živim zadovoljen in Bogu hvaležen, ljubeč in ljubljen kakor oče med svojimi otroki.« Kako zelo so ga imeli Indijanci radi, dokazuje tudi zborovanje Otavcev, kjer so po slovesnih obredih Baraga sprejeli med člane svojega rodu. In zanesljivo je bil srečen bolj, kot če bi ga sprejeli v kakšen viteški red ali za častnega meščana kateregakoli evropskega mesta! Bil je pač oče Indijancev, nič drugega ga ni zanimalo!
Baragova molitev k Mariji: Presveta nebeška Kraljica, tvoje prošnje in moje poboljšanje mi lahko pomagajo do nebes, zato z velikim zaupanjem prosim pomoč pri tebi in se priporočam tvojim prošnjam. Ne zapusti me, Marija.
Naloga za otroke: Potrudil se bom, da bom prijazno pozdravljal.
24. dan
Vikar in škof, zadnjič v Evropo
[uredi]»Mojim šibkim ramenom so naložili breme, ki se ga morajo braniti še angelske rame,« je pisal Baraga domov. Bil je posvečen za škofa. Skrbi za ozemlje njegovega apostolskega vikariata so sosednji škofje dodali še skrb za Indijance v svojih škofijah. Siromašni misijonar, ki ni imel niti toliko denarja, da bi si sam kupil škofovski naprsni križ in verižico, je postal skrbnik neizmerno velikega področja, edini, ki bo skrbel za Indijance, pravi »indijanski škof«. Kako bo vse to obvladoval brez duhovnikov in brez denarja? Za sedež si je izbral mestece Slap svete Marije, kjer se stikata Gornje in Huronsko jezero. Prometne povezave so bile še kar primerne. V mestecu ga je že čakala cerkvica, ki jo je zgradil naš misijonar Pire, pa tudi sobica, ki bo postala njegov revni škofijski dvorec. Toda preden je novi škof odšel na novo delovno mesto, se je odpravil domov, v Evropo, iskat pomoč. Potreboval je denar, duhovnike, učitelje, cerkvene potrebščine za stolnico in za nove cerkve, ki jih je hotel zgraditi.
Zdaj se je z modernim parnikom čez morje vozil le deset dni! Na Irskem je iskal duhovnika za svoje irske rudarje, v Parizu je vabil duhovnike v misijone, v Münchnu se je srečal z nekdanjim bavarskim kraljem Ludvikom in pri misijonskem društvu dobil nekaj denarja, na Dunaju je opozoril na svoje kričeče potrebe.
In potem je po sedemnajstih letih spet videl Ljubljano, maševal pri svojem novomašnem oltarju v stolnici, obiskal Trebnje, Malo vas in Dobrnič, kjer je molil pri krstnem kamnu. V Trebnjem je graščakov sin pridigal o ljubezni do uboštva - in njegovo življenje je govorilo zgovorneje od njegovih besed! Slavnostno kosilo za pomembnega gosta! Zbrala se je gosposka, prišli so veljaki, da bi se srečali z zanimivim možem, on pa se je izognil, češ, da takih reči ni vajen. Kako naj bi bil vajen pojedin in zapravljanja časa za obloženo mizo, on, ki je izkoristil vsak trenutek, jedel pa le toliko, kolikor je nujno!
Kako je med Indijanci? Kakšne imajo navade? Kaj jedo, kako se vedejo, kaj znamenitega ve povedati? Baraga pa je rekel: »Toliko nepomembnega sprašujete! Kako se rešuje duše, pa ne vprašate!« Baraga je vedel, da evropskega človeka zanima, kako živijo indijanska plemena in kakšne predmete uporabljajo. Marsikakšen indijanski predmet je poslal ali pripeljal čez morje, da bi ga imeli tu in si ga ogledali, da bi bolje razumeli Indijance. Ni bil etnolog in med indijanska ljudstva ni šel zato, da bi jih znanstveno proučeval; ko pa je pisal knjigo o Indijancih, je vsebino natančno in kar skladno razdelil tako, da je opisal vsa področja življenja indijanskih ljudstev in njihove kulture. Indijanski predmeti so na ogled še danes - z njimi se je v Ljubljani začel etnografski muzej. Vendar indijanski škof ni prišel na obisk v domovino kot strokovnjak za neevropska ljudstva razlagat zanimivosti ljudi, ki jih tu nihče še ni poznal - prišel je zbirat denar za misijone, da bi mogel evangelij oznaniti čim več ljudem.
Kako se skromni, delovni misijonar počuti med ljudmi, ki živijo svoje vsakdanje življenje brez hudih pretresov, nevarnosti in tveganj?
Odhitel je naprej v Metliko, Šmartin pri Kranju in Kranj. Povsod so množice drle za njim, poslušale njegove pridige in zbirale denar za misijone. V Višnji Gori je obiskal kaplana Sadavina, ki je bil skupaj z njim v službi v Metliki in ki je Baragu pripravil marsikatero grenko uro. 80-letni starček je na kolenih prosil misijonarja odpuščanja, saj so ga krivice, ki jih je delal, vse življenje peklile. Baraga je ganjen dvignil jokajočega starčka, ga objel in poljubil. Vse je bilo vendar že zdavnaj odpuščeno!
Hitel je v Rim, kjer ga je papež Pij IX. ljubeznivo sprejel, Baraga pa ga je prosil, naj njegov vikariat povzdigne v redno škofijo. Papežu je poklonil izvod očipvejskega slovarja in izvod slovnice. In že je hitel nazaj v Ljubljano, kjer je obiskal bogoslovje, alojzijevišče in druge šole, v Škofjo Loko, v Celje, v Slovenj Gradec, v Šent Andraž k škofu Slomšku, da se mu zahvali za vso podporo. Časniki so pisali: »Videla in razgovorila sta se dva cerkvena kneza, ki sta si po mišljenju in vnemi za duše tako sorodna!«
Šel je Gradec, na Dunaj k poroki cesarja Franca Jožefa in cesarice Elizabete (Sisi, ki je ganila srca ljudi in jo tudi mi poznamo), kjer sta mu mladoporočenca poklonila dva dragocena keliha, škofovski prstan in naprsni križ na zlati verižici. Kako bi cesar mogel vedeti, da bo Baraga dal narediti poceni posnetek tega križca, zlatega pa prodal, da je v stiski imel denar za potrebnejše reči!
Pot ga je vodila v Prago, kjer mu je nekdanji cesar Ferdinand dal kar precej denarja. Iz raznih krajev je dobival denar in cerkvene potrebščine, pa že hitel v Pariz, kjer so ga čakali duhovniki, da jih bo vzel s seboj v misijone.
»Za vselej se poslavljam od Evrope,« je pisal domov in se odpeljal čez veliko lužo. V Washingtonu je zaprosil, naj devet zabojev cerkvenih potrebščin, ki jih je pripeljal iz Evrope, oprostijo carine, vendar ga je vlada zavrnila. Za vse, kar so v Evropi dobri ljudje podarili za potrebe Indijancev, je moral ameriški državi plačati carino!
Baragova molitev k Mariji: O Marija, izprosi mi od Boga milost, ki je moji duši najbolj potrebna.
Naloga za otroke: Zmolil bom O Gospa moja in prosil Marijo, naj me varuje na poti življenja.
25. dan
Škof in njegovi duhovniki
[uredi]Ko se je Baraga iz domovine vrnil v Slap svete Marije, ga je ljudstvo svečano sprejelo, posadka iz trdnjave pa ga je pozdravila s topovskimi streli. V hišici, ki jo je zgradil Pire, so bili jezuiti, tako je Baraga dobil samo sobico - tesna lesena palača indijanskega škofa! Jedel je v gostilni, saj ni imel nikogar, ki bi skrbel zanj, pa tudi to ni bilo vsem prav. Tako ga je neka gospa sprejela na hrano. Baraga pa ni mislil nase in na to, kaj bi se nekemu škofu spodobilo. Takoj se je spet odpravil na misijonska pota, saj je hotel biti kar največ med svojimi Indijanci. Poučeval jih je, jih spovedoval, poročal, pripravljal na smrt in krstil še mnoge med njimi. Krščene pa je bilo treba z živo besedo varovati, da se ne bi vrnili v poganstvo, saj po mnogih krajih niso imeli duhovnika. Tudi beli priseljenci so bili versko zanemarjeni, Baraga pa je poznal njihove jezike in hodil k njim, da je skrbel za njihovo versko življenje.
Zdaj je imel nekaj duhovnikov, vendar marsikateri še ni znal jezika in še ni dovolj poznal indijanske miselnosti. Živeli pa so v pomanjkanju in izpostavljeni slabim razmeram. Marsikateri bi najraje pobegnil. Baragova blagohotnost in očetovska ljubezen pa sta blažila težave in samoto. Baraga je vedel, da osamljeni duhovniki težko čakajo na njegov obisk, posebno tisti, ki bi mu lahko pokazali svoje uspehe. Veliko jim je pisal, čeprav je pošta hodila počasi: »Prečastiti in dragi oče Murray! Pošiljam vam tole pogodbo, da boste vedeli, da je zemlja, na kateri ste, naša lastnina. Prav zelo želim, da bi obiskal vas in vaše nove naprave, pa letos ne morem izvršiti vizitacije, ker nimam tukaj nobenega duhovnika in ne upanja, da bi kmalu katerega dobil. Prav močno odobravam vse vaše delovanje, posebno vaše plemenito prizadevanje, iztrgati pregreho nezmernega popivanja. Veseli me, da ste ustanovili Družbo treznosti, h kateri je pristopilo 90 ljudi. Neizmerno veliko dobrega delate na svojem otoku, za kar vas bo Bog večno poplačal. Ne obupajte pa, če ne morete popraviti vsega, kar bi hoteli. Storite, kar morete, in to zadostuje. Izvršili pa ste več, kot bi izvršil kdorkoli mojih misijonarjev v vaših okoliščinah. Indijanci na Garden Isladu so nesrečna družba divjakov. Napravite pri njih, kar vam je mogoče. Pojdite včasih tja. Berem, da ste bili v veliki nevarnosti in skrajno onemogli, ko ste šli k nekemu bolniku. Znane so mi take težave v misijonarskem življenju. Treba jih je potrpežljivo prenesti in se zahvaliti Bogu za podporo in pomoč. Bog vas blagoslovi ter vas ohrani pri zdravju mnoga, mnoga leta! Zahvaljujem se Bogu, da imam vas. Rad bi vas obiskal, upam, da bom to mogel še letos.« Tako ljubeznivo piše svojim duhovnikom, da bi jim vlil moči in poguma.
Znal pa je biti do njih tudi odločen in strog. Sam do sebe zahteven je tudi od svojih duhovnikov zahteval pobožnost in gorečnost, predvsem pa, da dajejo s svojim življenjem ljudem dober zgled! Naroča jim: »Ravnajte v spovednici milo, a ne popustljivo. Z milobo boste več opravili kakor s pobijajočo obsodbo. Lev vrže ob tla in pomendra vse, kar je pred njim. Ne sme pa tako ravnati dušni pastir, ki je v službi Dobrega pastirja. Ta gre dobrohotno za izgubljeno ovco in je ne zapodi od sebe.«
Na svoji prvi škofovski vizitaciji je obiskal misijonski postaji La Pointe in L'Anse. Kako so ga sprejeli, črno suknjo, ki jih je pred leti krstil, zdaj pa prihaja mednje kot velika črna suknja!
V La Pointu so bili brez duhovnika, odkar je odšel oče Škola. Baraga jih je spovedal, jim pridigal in jih skoraj sto birmal.
V L'Ansu je bilo živahno. Zdaj je vlada tudi tu izplačevala Indijancem podporo, kot je bilo v navadi, odkar je odkupila zemljo od njih. Med množico Idijancev stoji velika črna suknja, duhovnik, misijonar in škof, ki jim govori o Bogu v njihovem jeziku!
Kakšno duhovno veselje, ko je vse svoje birmance poznal - on jih je naučil brati, jim prvi govoril o veri, jih krstil in jih zdaj v veri potrjuje! Škof na krpljah, škof na saneh s pasjo vprego, škof na konju, škof, ki se ledene ploskve udirajo pod njim, ko hiti po svojih vizitacijah! Ko na otoku Mackinacu (Makinaku) ni bilo duhovnika, je Baraga nekajkrat hitel tja, potem pa vso zimo ostal tam in opravljal službo duhovnika! Tako je spet misijonaril na velikanskem področju - prostor, ki ga je oskrboval, je danes razdeljen v tri škofije!
Duhovnik Bourion je pisal o njem: »Če je šlo za reševanje duš, ni nikoli meril daljav. Krstil je poglavarja in vso vas. Vrnil se je srečen domov, da je odvzel satanu toliko plena. V Slap svete Marije se je pripeljal kakor na slavnostnem vozu zmagovalca: na pol zmrzel je sedel na majhnih saneh, ki so bile kvečjemu pet centimetrov od tal in ki jih je vlekel mršav indijanski pes. Ko sem slučajno pogledal skozi okno in videl svojega škofa v takem stanju, nisem mogel zadržati joka.«
Zakaj je jokal, če pa celo on sam napiše, da je bil Baraga srečen?
Baragova molitev k Mariji: O Marija, izprosi nam vsem pravega krščanskega duha, da se bomo najprej Bogu in potem tebi zahvaljevali za svoje zveličanje.
Naloga za otroke: Rad bom hodil k spovedi. Trudil se bom, da se bom izogibal grehov.
26. dan
Teža škofovstva
[uredi]Iz cerkvice je slišati udarce kladiva. Glej: graščakov sin, diplomirani pravnik, duhovnik in škof se je lotil mizarskih del! Kje so že časi, ko je naslikal Dobrega pastirja, potem pa svoje čopiče zavrgel, češ da je za slikanje časa škoda! Zdaj rezbari, riše, slika, barva, mizari! Za svoje cerkve je izdeloval tabernaklje, oltarne stopnice, okvirje za slike; sam je žagal, pribijal, barval. Vse v večjo čast božjo! Baraga piše svojemu duhovniku: »Veseli me, da vam lahko pošljem lep križev pot. Omotal sem ga zelo skrbno, da ga ne bi pokvarili ali poškodovali. Popolnoma je varen, samo če ne pustijo zaboja na dežju. Okvirci še niso popolnoma suhi. Dobite malo črne barve in potegnite prav narahlo čez na onih mestih, kjer je kaj prahu. Jamice žebljev pokrijte s črno barvo ter denite malo barve noter, pazite pa, da z barvo ne pokapljate krasnih podob ...« Biti indijanski škof je pomenilo oprijeti se vsakega dela. Kakšen človek! Kakšni darovi in talenti so mu bili dani in kako vestno in odgovorno jih je uporabil!
Ob vsem delu, potovanjih, pisanju dolgo v noč, zgodnjem jutranjem vstajanju za molitev in premišljevanje se je Baraga omejil na najnujnejše. Alkohola že desetletja ni pokusil, jedel pa je nadvse skromno. Dolgo že ni več pokusil mesa in njegovi gostje so le kratek čas zdržali pri njem na hrani, saj je bila do skrajnosti preprosta in skromna. Malo krompirja dvakrat na dan je bilo zanj dovolj.
Delo, skrb za duše, molitev, najskromnejša hrana, skoraj nič spanja - tak je bil njegov vsakdanjik. In vendar je imel vedno občutek, da naredi premalo. Nekoč je zapisal v dnevnik: »Velika duhovna nesreča to jutro! Namesto ob treh sem vstal šele ob petih; dve uri popolnoma izgubljeni!« Kajti ob vsem delu je Baraga vsako jutro dolgo na kolenih molil in premišljeval, ne glede na to, ali je prej spal samo tri ali štiri ure. Iz molitve je črpal moč za vse napore dneva.
Baraga ni zadovoljen s sabo in piše: »Danes je tretja obletnica mojega škofovskega posvečenja. Zelo žalosten dan. Spet so me obšle misli, da bi se odpovedal. Ko bi le vedel, kaj je božja volja!« Pri belokožcih, rudarjih in trgovcih, ki so mu bili zdaj zaupani, je videl mnogo slabosti in hudobij, pri svojih maloštevilnih duhovnikih pa včasih le malo gorečnosti, potrpežljivosti in svetosti. Zato se mu je prihodnost vikariata kazala v vedno bolj temni luči. Očital si je, da je mnogih neuspehov kriv sam, zato je postajal malodušen in obletavali so ga dvomi o lastnem zveličanju.
Baraga duhovno trpi, dela pa še naprej z nezmanjšano močjo. Le kakšna drobna tožba se mu zapiše. Prizna, da se nekoliko boji tridnevne, štiridnevne hoje na krpljah ... zdaj je star 63 let!
Muči ga tudi revmatizem, včasih tako hudo, da niti maševati ne more! Pa se vendar spet odpravi na pot po viharnih jezerih ali skozi zasnežene gozdove, kakor hitro more stopiti na noge! In vedno znova dvomi o sebi: »Peta obletnica mojega posvečenja. Žalostna je. Preteklost me žalosti, sedanjost muči, prihodnost vznemirja. Neskončno raje bi bil indijanski misijonar!« Tako mu škofovska služba ne prinaša nič časti in veselja, le skrbi in trpljenje.
Njegovi Indijanci mislijo drugače. Spoštujejo svojega škofa in ga slovesno sprejemajo: ko se prebija skozi viharje proti misijonskim postajam, ga pridejo čakat. Pot je bila naporna, samo nekaj časa je šlo s sanmi, potem si je moral navezati krplje, opešan je težko sledil spremljevalcema. »Kako sem se postaral!« je zapisal v dnevnik. Po neprespani noči v zavetju s snegom pokritega dračja jih je čakalo še 24 km poti po zaledenelem jezeru. Toda glej: nasproti jim pride slovesen sprevod, Indijanci na več kot dvajsetih praznično okrašenih saneh gredo svojemu škofu naproti! Ko se približajo, pokleknejo in Baraga jih, s solzami ganjenosti v očeh, blagoslovi. Zavit v tople odeje potem kar zleti na saneh proti vasi, kjer ostane osem dni, obiskuje ljudi po kočah in jih 90 birma. In že pridejo ponj iz druge vasi, devetnajst okrašenih sani ga bo spremljalo po poti, kjer je včasih hodil peš.
Včasih najde tolažbo v vsem, kar je zacvetelo na snegu in ledu divjine pod njegovimi rokami: »Vsa duhovniška mesta so zasedena. Zdaj je tu 21 duhovnikov in šele ko bodo nastale nove naselbine, jih bo treba več. Kolika razlika med zdaj in takrat, ko se je škofija začela! Takrat sta bila v njej samo dva duhovnika; zdaj ima vsaka naselbina svojo cerkev!«
Ko ga boli siromaštvo njegovih duhovnikov, je škoda, da ne ve, kaj je Čebulj pisal domov: »Bogat sem pa tudi, da še nikoli tako v vsem svojem življenju, saj imam zadovoljno, veselo srce. Škof Baraga so mi rekli, ko sem jim eno na kitaro zabrenkal: 'To me pa veseli, da ste tako zadovoljni. Misijonar mora biti veselega srca!'«
Baragova molitev k Mariji: O Marija, Mati milosti božje, ti si nam rodila Jezusa, ki nas je spet spravil z razžaljenim nebeškim Očetom. Prosim te, zagovarjaj me pri Jezusu in ga prosi, da bi njegovo odrešenje zame ne bilo izgubljeno.
Naloga za otroke: Brez godrnjanja bom izpolnil vse svoje dolžnosti.
27. dan
Ljubezen do Indijancev
[uredi]John Smith, Anglež, je na začetku 17. stoletja iz utrjene naselbine odšel v notranjost dežele, da bi jo raziskal. Indijance je takrat že skrbelo za njihovo zemljo, zato so se borili z belci. Tako so napadli tudi odpravo Johna Smitha, nekatere belce pobili, druge pa ujeli. Smitha je ranila indijanska puščica; zagrabil je prvega Indijanca in ga držal pred seboj kot ščit, ko se je umikal v goščavo. Hrabro se je boril, vendar je zašel v močvirje in Indijanci so ga ujeli. Zelo so se čudili njegovi hrabrosti, ko pa jih je hotel premotiti s kompasom in jim s kretnjami razlagal delovanje magnetne igle, so se čudili še bolj. Kakšnega moža so ujeli! Zmagoslavno so ga peljali k poglavarju, Povhatanu. Poglavar je sklical posvet in obsodili so ujetnika na smrt, ker je bil Indijancem nevaren zaradi poguma in sposobnosti. Že je poglavar dvignil roko s težkim kijem, da bi nevarnega nasprotnika ubil, ko s presunljivim krikom skoči predenj njegova mlada in lepa hči Pokahonta, se vrže očetu pred noge in s svojim telesom pokrije ujetnika. Barbarski divjak, ki menda še nikdar ni čutil v svojem srcu plemenitega čustva, je bil tako prevzet, da je povesil roko. Podobna čustva so prevzela tudi druge in tako je bil ujetnik pomiloščen in kmalu izpuščen. Zaradi tega dogodka je prišlo med kolonijo in Indijanci do prijateljstva in miru.
Ko je Baraga za belce pisal knjigo o Indijancih, je vanjo vpletel tudi to legendo. In narisal je Pokahonto, ki jo danes zaradi Disneyjevih risank pozna vsak otrok, prvi pa jo je za Slovence upodobil prav Baraga. Z ljubeznijo in posluhom do dediščine Indijancev in do vsake zgodbe, ki o njih pove kaj lepega.
Opisal je, kar je našel dobrega: njihovo veliko gostoljubnost, občutek za skupnost, zaradi katerega pomagajo drug drugemu, občutek za lastnino, saj ne kradejo in ne lažejo, ker se jim to zdi nečastno. Baraga piše, da so velikodušni in da poznajo hvaležnost. So občutljivi in veseli vsake malenkosti, vendar jih tudi vsaka malenkost užali. Indijanski starši zelo ljubijo svoje otroke, mnogo bolj kakor otroci starše. Vendar je ta ljubezen samo naravna in ne razumna, zato svojim otrokom vse dovolijo. Otroci to hitro opazijo in kmalu se zgodi, da otroci ukazujejo, starši pa ubogajo. Zato je Baraga v Premišljevanjih zapisal: »Sin moj, če sta tvoj oče in mama še živa, glej, da ju boš iskreno ljubil. Ne pozabi lepo ravnati z njima. Dala sta ti življenje in te vzgojila. Dala sta ti vse, preden si sploh začel skrbeti zase. Zaradi tebe sta trpela in zate pridno skrbela. S teboj sta bila zares dobra. Zato pa ju boš imel vedno rad. Kdor ne ljubi staršev, jim dela krivico. Trdo srce ima, če se ne spomni, koliko so starši prestali, preden je zrasel. Res je, da ima odrasel Indijanec včasih težave, še večje pa ima, ko postane star. Zato naj bo kristjan usmiljen do svojih staršev in naj jih ne prezira. Takole naj misli: V povračilo jih bom zdaj ljubil in bom do njih ljubezniv, pa naj bodo okoliščine še tako težavne. Od kristjana se pričakuje in mu je tudi zapovedano, da priletnim staršem pomaga in zanje skrbi. Staršem bo vedno pripravljen pomagati, tako bo ravnal kristjan. Tako ravnaj tudi ti, sin moj. Skrbi za svoje starše. Če boš lepo ravnal s svojimi starši, moj sin, bo Bog usmiljen do tebe. Ljubil te bo in ti bo naklonil lepo življenje na tem svetu ter večno življenje in srečo brez konca v nebesih.«
Tako Baraga poučuje Indijance, saj so imeli navado, da so stare ljudi pustili brez pomoči, če so pa omagali na poti, so jih pustili kar tam. In te Baragove besede bi bile po dvesto letih potrebne tudi nam.
Baraga je poznal tudi očipvejskega poglavarja iz La Pointa, Pižikija, znanega Buffala, ki mu je bil, kot pravi sam, tajnik. »Kadarkoli dobi pisma ali kadar mora kaj napisati, pride k meni, ker ima, kakor pravi, zaupanje, da jih najbolj zvesto napišem, in ker me najlaže razume, ko mu prevedem v indijanščino, kar dobi v angleščini in francoščini.«
Indijanci so se kljub vsemu trudu morali izseliti iz krajev, bogatih z bakrom, da so se v njih lahko naselili belci in izkoriščali naravno bogastvo. Buffalo, veliki borec za indijanske pravice, je umrl star 90 let. Z misijonarjem Barago sta se poznala dolgo, Baraga je krstil poglavarjevega sina in je seveda srčno želel spreobrniti tudi svojega prijatelja poglavarja. Leta so minila, bila sta prijatelja, skupaj sta pisala pisma, ki naj bi rešila Indijance, skupaj sta modrovala o krivičnosti belcev do Indijancev, spreobrnil se pa poglavar ni. Ta misijonarska želja se je Baragu izpolnila šele nekaj dni pred poglavarjevo smrtjo, ko se je ta dal krstiti. Tako je Baragu uspelo prepričati tudi velikega poglavarja, da je za večno življenje v nebesih, kjer bi misijonar rad videl tudi vse indijanske otroke, potreben sprejem krščanske vere in sveti krst.
Baragova molitev k Mariji: Pomagaj mi, o mogočna Devica, in varuj me pred vsemi sovražniki moje duše.
Naloga za otroke: Zmolil bom očenaš za starše in jim ne bom odgovarjal.
28. dan
Marquette - stolno mesto
[uredi]Lepega pomladnega dne, ko na jezeru ni bilo več ledu in so ladje lahko spet plule, je škof Baraga neopazno in brez slovesnosti prišel v Marquette. Ni dovolil, da bi mu pripravili slovesno dobrodošlico, kot bi se spodobilo in za kar so ga prosili ne samo katoličani, ampak celo protestanti. Saj je bil dogodek pomemben za vse mesto!
Baragova škofija je cvetela, duhovniki so postavljali nove cerkve ali popravljali in širili stare, uršulinke so odprle šolo za dekleta, jezuiti pa za fante, še vedno je bilo veliko novih krstov odraslih, saj je bilo področje neizmerno veliko.
»Čeprav sem že v letih, se vedno prav dobro počutim, hvala Bogu. Upam, da bom še dolgo služil Gospodu v tem misijonu,« piše zdaj Baraga Leopoldinini ustanovi, ko se zahvaljuje za vso pomoč. Vendar takoj pripiše: »V denarnih zadevah sem popolnoma odvisen od Evrope; kar dobim tam, to imam. Moja škofija nima nobenih dohodkov, niti beliča ne.« In bila je vojna med Severom in Jugom, ki je z draginjo prizadela tudi Baragovo škofijo!
Duhovniki na južnem delu Gornjega jezera so pregovarjali škofa, naj sedež škofije prestavi kam bliže; Slap svete Marije je ostal majhno, nepomembno mestece, duhovniki pa so imeli daleč do svojega škofa. Baraga se je po obotavljanju in dolgem premišljevanju odločil, da bo prestavil središče škofije v mesto Marquette. Mesto se je imenovalo po jezuitu Marquettu, ki je dvesto let prej misijonaril ob Gornjem jezeru. Raziskal je Mississippi skoraj do izliva in ustanovil misijon med indijanskim ljudstvom Ilinois. Marquette je bil še majhno mestece, a število naseljencev je hitro naraščalo in med njimi je bilo veliko katoličanov. Blizu so bili tudi rudniki, kar je pomenilo, da bo prebivalstva še več. Cerkvica v čast sv. Petru je bila premajhna, zato je prav zdaj poleg nje zrasla nova cerkev, velika in lepa. Čeprav je bila lesena, je imela kamnite temelje, kakršnih ni imela nobena druga cerkev v škofiji. Baraga je zaprosil, ali lahko preseli škofovski sedež v to cerkev, in dobil dovoljenje - poslej se škofija imenuje saultsko-marquetska. Vendar se je Baraga vedno podpisoval le kot škof Gornjega Michigana.
Tako je tistega lepega pomladnega dne brez slovesnosti prišel v Marquette - kot je tudi brez poslovilne slovesnosti odšel iz Slapa svete Marije.
Zdaj je bilo treba poskrbeti za šolo v L'Ansu, kamor bi lahko prišle učit jožefinke, vendar je šola že imela od države plačanega učitelja, ki pa ni bil sposoben opravljati to nalogo. Baraga je dobil pismo v imenu vseh Indijancev, naj učitelja odstrani. Učitelj pa je imel sedem otrok in se je škofu smilil. Pisal je: »Ne jemljite kruha njemu in njegovi družini!« Vse se je pozneje uredilo, učitelj je sam odšel, Baraga pa je žrtvoval svojo srebrno uro - kdove čigav dar! -, da so jo prodali in redovnicam plačali prevoz. Državni agent, protestant, pa redovnic ni maral in je hotel sam izbrati učitelja. Toda Indijanci so sklicali zborovanje, kjer so tako pisano gledali in tako visoko vrteli tomahavke, da se je državni agent vdal in dovolil, da redovnice lahko ostanejo.
V Marquettu je Baraga imel eno samo duhovniško posvečenje, posvetil je Janeza Vrtina, Slovenca iz uspešne priseljenske družine. Ta je bil pozneje posvečen za škofa in je bil tretji Slovenec - po Mraku - , ki je postal marquetski škof.
V marquetski škofiji je bila še na začetku tega stoletja močna skupnost priseljenih Slovencev. Vedno so imeli svojega slovenskega duhovnika in lepo so skrbeli za svojo slovensko cerkev, v novoromansko-gotskem slogu iz kamna in opeke zidano stavbo s tremi vhodi in z dvema zvonikoma. Tam je živelo približno 350 slovenskih družin in približno 400 neporočenih Slovencev. Še danes tam najdemo slovenske priimke in na oknih ene od cerkva so slovenski napisi. Slovenski turisti, ki zapojejo kakšno narodno pesem, tam še zlahka naletijo na domačine, ki se ob naši melodiji zjokajo in povedo, da njihov rod izvira iz daljne Slovenije.
Še na eno vizitacijo se je odpravil Baraga. O tem piše na Dunaj, da so zdaj vse njegove misijonske postaje pravzaprav že redne župnije, le da še nimajo vse svojega lastnega dušnega pastirja. Spet toži, da je za njegovo škofijo težko dobiti voljnih in primernih duhovnikov. Koliko dela, delavcev pa malo!
Baragova molitev k Mariji: Spreobrni me, o Marija, spreobrni me v boljšega človeka!
Naloga za otroke: Vsaj enemu sošolcu bom pomagal.
29. dan
Bog - središče življenja
[uredi]Indijanka je pritekla k Baragu, v naročju je nosila otroka in jokala. Pokleknila je pred misijonarja in vzkliknila: »Črna suknja, reci materi Velikega Duha, naj vrne zdravje mojemu otroku!« Baraga, vnet Marijin častilec, je indijanske matere vedno učil, naj se v svojih stiskah in bridkostih zatekajo k Žalostni Materi Božji, zdaj pa mati v stiski dviguje otroka k njemu in ga prosi, naj on moli zanj! Baraga vzame otroka v naročje in ga dvigne proti nebu, na obraz se mu naseli odmaknjenost od vsega posvetnega, oči upre v nebo, nepremično stoji in moli. Indijanci stojijo okoli njega in spoštljiva tišina plava nad trgom. Kaj moli črna suknja, kako se pogovarja z Materjo Velikega Duha? Vsi vidijo spremembo na misijonarjevem obrazu in srh jih spreletava ob neznanem kakor ob čudežu. Še dolgo bodo govorili o tem! Baraga vrne dete materi in ji priporoči, naj moli tudi sama. Otrok bo ozdravel, zdaj lahko moli v zahvalo!
Lapointski Indijanci so pripovedovali še mnogo drugih čudovitih reči, ki so se zgodile ob Baragovih molitvah, pa tudi druge čudovite reči, ki so se dogodile njemu. Kot da ga na vsakem koraku spremlja božje varstvo. Podivjani konji in prevrnjena kočija, desetmetrski valovi in kot orehova lupinica krhek čolniček v njih, na dnu čolnička pa misijonar, ki mirno moli, prepričan, da se čolničku ne bo nič zgodilo! Viharji, ki usmerjajo njegove poti, da se vedno vse dobro izteče in pristane prav tam, kamor je želel priti; pokajoči led in ledene plošče, ki ga odnašajo na sredino velikanskega viharnega jezera, pa ga vendar prinesejo na pravi kraj; v cunje zaviti rokopisi njegovih knjig, ki čudovito preživijo silno neurje, sicer malo mokri, pa vendar nepoškodovani in uporabni. Prenočeval je v snežnih zametih, premalo oblečen in daleč od naslednjega zavetja, kamor ni mogel najti poti še tako sposoben stezosledec, preživel noč in potem zjutraj nadaljeval pot, kot da ga zanesljivo vodi nevidna roka ...
Kadar so se njegovi prebivalci divjin že resnično prestrašili, se on ni ustrašil, in znan je njegov stavek:
»Smem pa reči, da sem bil prav miren in brez vsakega strahu. Zavedal sem se, da me tja pošilja Dobri pastir iskat izgubljene ovčice in jih k njemu voditi.«
Bog je bil središče njegovega življenja in držal se je svetopisemskih besed: »Gospod je moj pastir, koga bi se bal?«
Baraga piše v Premišljevanjih: »Kot človek je Jezus vedno mislil na svojega Očeta Velikega Duha, vedno je mislil in govoril o njem: 'Naj se v vsem zgodi volja nebeškega Očeta! Nič naj ne bo po moji želji in volji, ampak vse po želji in volji mojega Očeta!' Tudi ti, moj otrok, moraš živeti tako. Vedno se spominjaj Velikega Duha, kajti vedno te gleda, posluša in popolnoma pozna tvoje misli. Če boš vedno mislil nanj, ne boš delal nespametnih stvari. Vedno naj bo tako, otrok moj. Predvsem pa, moj otrok, zaupaj v Velikega Duha. On nam milostno daje vse, kar potrebujemo za življenje na zemlji, vse, kar potrebujemo za življenje svojih duš in za srečo in zveličanje v nebesih. V zameno pa mu moramo zaupati. Z vsem srcem, moj otrok, zaupaj vanj in on bo milosten do tebe.«
Kar je Baraga pisal svojim Indijancem, to je tudi živel. Bog je bil središče njegovega življenja in popolnoma se mu je predal in mu zaupal.
»Le eno je potrebno,« so besede, ki jih je izbral za svoje škofovsko geslo in jim tudi vse življenje sledil. Vse, kar je storil, je delal za zveličanje duš, in vedno v molitvi in premišljevanjih iskal, kaj je božja volja. In ko se je že dal Bogu vsega na voljo, je njemu tudi zaupal, da ga spremlja na vseh njegovih potih in da bo vse tako, kakor je prav.
Kako neskončno in brez slehernega pridržka je Baraga zaupal v božjo previdnost, vidimo tudi iz pomenljive štirivrstične pesmice, ki jo je zapisal: »Bog ničesar ne stori in ne dopusti, česar bi tudi ti ne storil in dopustil, če bi mogel vse dogodke tako pregledati, kakor jih on.«
Prav bi bilo, da te misli, ki jo je Baraga zapisal s tako preprosto in razumljivo besedo, ne bi nikoli pozabili. Srečnejši in mirnejši bi bili!
Baragova molitev k Mariji: O mogočna Devica! Izprosi mi duha pokore in resnično spreobrnjenje, da ne bom večno pogubljen.
Naloga za otroke: Pobožno bom pristopil k svetemu obhajilu. Po obhajilu se bom v tišini zahvalil Jezusu, da je prišel v moje srce.
30. dan
Bolezen in smrt
[uredi]Za kapitanovo mizo na ladji, ki pluje po širnem jezeru, sedi ostareli škof. Roka se mu tako trese, da razliva juho, preden kaj prinese do ust. Kapitan gleda, potem pa sede k misijonarju, prime z levico njegovo glavo, z desnico pa žlico in mu nosi hrano v usta. Navzoči so do solz ganjeni, gospe se hitijo kapitanu v imenu človečnosti in krščanstva zahvaljevati. Kapitan je redkobeseden mož, pa vendar razloži, da je zelo ponosen, da je smel streči škofu, ki je najbolj znana in spoštovana osebnost ob Gornjem jezeru.
Baragu se roke tresejo že nekaj let, od prevelikih naporov pa mu je oslabelo tudi srce in težko je dihal. Poapnele so mu žile in že pred letom dni ga je zadela rahla kap, da mu je desnica ohromela in ni mogel pisati. Pa se je vendar odpravil na drugi cerkveni zbor v Baltimore, kamor so bile zaradi pomembnosti zbora uprte oči vse Amerike, saj se ga je udeležilo štirideset škofov in šest nadškofov, provinciali redov, generalni vikarji in vodje semenišč ter mnogi duhovniki.
Že drugi dan zbora pa so na hodniku ob vznožju stopnic nadškofijske palače našli Baraga nezavestnega. Ko je šel po stopnicah, ga je zadela kap, zgrudil se je in zdrknil navzdol. Ko se je v bolnišnici zbudil iz nezavesti, so mu svetovali, naj ostane v tem milejšem podnebju, vendar Baraga še pomislil ni na to! Bourion piše: »Nikoli ne bom pozabil, kako milo in otožno me je škof pogledal. Ob misli na ločitev od lastne črede bi ga skoraj še enkrat kap. Ne, je odločno rekel. Vrniti se moram in umreti tam, kjer sem živel. Čeprav med potjo umrjem, se moram odpraviti domov!«
Domov! Tako je Baraga sam povedal, da je zdaj Indijanec med Indijanci in da je njegov dom med njimi! Ni se poslovil od škofov, potihem je s pomočjo Bouriona zapustil bolnišnico in se odpeljal proti vlaku. Spremljevalec ga je moral vso pot podpirati, z enega vlaka na drugega pa ga je nesel na rokah kakor otroka. Oba sta mislila, da bo po poti umrl. Pa ni. Čakalo ga je še veliko trpljenja in edina človeška tolažba mu je bila zavest, da je doma.
Prekmalu je vstal in odhitel previdevat bolnike in učit otroke, zato je spet oslabel, da še jesti ni mogel več sam. Gašper Schulte je odslej skrbel za njegove skromne potrebe. Zdaj je moral svoja pisma narekovati: »Prej sem bil zmeraj pri dobrem zdravju, zdaj pa me je napadla huda bolezen, ki še zmeraj traja in me dela nezmožnega za vsako opravilo. Vendar upam, da bo spomladi bolje. Želim, da moj pomožni škof kmalu pride, ko se bo spet začelo več dela. Molite zame, da mi Vsemogočni nakloni potrpežljivost v bolezni in srečno smrt.«
Bolezen je potrpežljivo prenašal, oglasili pa so se upniki, saj so se bali, kaj bo z njim. Zaradi dolgov, ki jih ni mogel poravnati, je Baraga zelo trpel. Piše: »Upniki silijo vame, naj plačam. Sem torej v skrajno mučnem položaju in lepo prosim za izdatno pomoč. Moja prošnja je zelo nujna, kajti še nikoli nisem bil v tolikšni potrebi. Biti bolan pa neprestano nadlegovan od upnikov, ki jih ne morem zadovoljiti, to je res žalostno. Rotim vas torej, pomagajte mi iz moje stiske.«
Hudo bolan pa je šel še enkrat na pot: na stolu so ga peljali in nesli čez sneg štiri ure daleč, da je blagoslovil vogelni kamen za novo cerkev. Sveta tišina je vladala nad pokrajino ob tej blagoslovitvi, ljudje so imeli solze v očeh. In Bourion je pridigal o nepremagljivosti katoliške Cerkve.
Zdaj že dolgo ne mašuje več, ne more več moliti brevirja in le stežka še pove kakšno besedo. Čas preživlja v postelji in v naslanjaču, kjer laže diha, spi pa skoraj nič več in na koncu tudi jesti ne more popolnoma nič.
Zdravnik, ki ga je obiskoval, je več let pozneje zapisal: »Med pomembnimi ljudmi, ki so med nami umrli, zasluži škof Baraga, da se ga posebej spominjamo. Bil je zares apostolski škof, ki ni gledal na čast ne na zložnost in tudi ne na življenje, da je mogel slediti božjemu Učitelju v skrbi za duše. Ko sem mu predlagal, naj si dovoli več udobnosti, je rekel: Čemu bi naj imel udobno posteljo? Saj imam bolje postlano kakor moj Učenik, jaz imam streho, on pa ni imel, kamor bi glavo položil.«
Na praznik Jezusovega imena, ki ga je vse življenje tako pobožno častil, je v tišini noči, sam z Bogom, Baraga zadnjič zaprl oči.
Položili so ga v preprosto krsto iz smrekovega lesa, oblečenega v belo škofovsko obleko, kajti vijoličasti plašč je bil edini, ki so ga imeli, in potrebovali ga bodo še. Na glavo so mu dali edino škofovsko kapo, na roko pa dragocen škofovski prstan, ki mu ga je podarila cesarica Elizabeta na svoj poročni dan. Tudi škofovsko palico so položili k njemu. Ubožna škofija si ni mogla privoščiti, da bi dragocenosti za vedno ostale v grobu, in tako so jih čez šest let vzeli iz krste in jih rabili. Zanesljivo bi tako hotel tudi Baraga - kaj mu bo zlato, kaj dragi kamni, ko je bil vendar vse življenje ubog in do konca skromen!
Bil je strašen mraz in dvanajst dni so čakali, da bi sosednji škofje in duhovniki prišli na pogreb, pa zaradi zametov in viharjev nobeden ni mogel priti. Prišlo je samo šest njegovih duhovnikov, toda tam je bila nepregledna množica ljudi, katoličanov in protestantov vseh narodnosti. Tisti dan ni v Marquettu nihče delal! Marquette se je poslavljal od svojega očeta!
Krsto so položili v grobnico pod stolnico.
Mnogo pozneje je stolnico neznanec požgal, vendar se je krsta z Baragovim truplom ohranila. Zdaj leži v novi zidani stolnici pod glavnim oltarjem v grobnici, nad katero je latinski napis: Tukaj počiva truplo prevzvišenega in prečastitega Friderika Baraga, doktorja bogoslovja, otavskih in očipvejskih Indijacev apostola, prvega škofa v Saultu Ste. Marie in Marquettu. Rojen 29. junija 1797 na Kranjskem, Avstrija. Posvečen za mašnika v Ljubljani 21. septembra 1823, posvečen za škofa 1. novembra 1852. Umrl 19. januarja 1868. Naj počiva v miru.
Baragova molitev k Mariji: O moja usmiljena Mati, moja ljubezen! Vedno prosi Boga zame, da mi da v skušnjavah potrebno moč, da nikoli ne izgubim njegove svete milosti.
Naloga za otroke: Pazil bom na zdravje. Če bo doma kdo bolan, mu bom rad pomagal.
31. dan
Pomen
[uredi]Marsikaj se je zgodilo v času, v katerem je živel Baraga.
Začeli so voziti prvi vlaki in parniki, bile so revolucije in bila je ameriška državljanska vojna za osvoboditev sužnjev. Preprost trgovec je ustanovil Rdeči križ (mnogo pozneje kot je Baraga z rdečim križem na beli zastavi prihajal k Indijancem), pater Damjan se je vsega daroval gobavcem in pozival svet, naj pomaga tem nesrečnežem, Slovenec Ignacij Knoblehar je misijonaril ob Nilu, Prešeren je izdal svoje Poezije in povzdignil slovenščino med jezike, v katerih lahko izraziš vsako pretanjenost misli in čustev, Slomšek je lavantinsko škofijo prenesel iz Šent Andraža v Maribor in tako za bodočnost naredil slovenskemu narodu neprecenljivo uslugo, obenem pa je vzgajal slovenski narod, ga učil in vodil k Bogu.
Silne spremembe so nastajale v času, v katerem je živel Baraga. On pa je živel svoje življenje: življenje vajenca Dobrega pastirja, ki gre v trnje za eno izgubljeno ovco. Vse je videl, kar se je dogajalo, čeprav je živel daleč od civiliziranega sveta. Takoj se je, recimo, odzval na revolucijo leta 1848 - toda z eno samo mislijo: ali bi revolucija morda lahko škodovala Leopoldinini ustanovi na Dunaju in bi tako on ostal brez podpore za svoje delo. Kar bo moglo koristiti njegovim Indijancem in njegovemu delu zanje, je vse upošteval in vse uporabil. Drugače pa se za svet, ki ga je zapustil, ni zanimal. Njemu so bili vse njegovi Indijanci. Pravijo - in tudi fotografije kažejo - da je bil na koncu življenja celo po zunanjosti podoben Indijancem. Dunajski kanonik piše o njem: »Postal je bleščeč biser Kristusove Cerkve v indijanskem misijonu. Božja previdnost ga je postavila vsem misijonarjem za popoln zgled in za pravega apostola poganov. Iz njega odseva velikanska vsestranska izobrazba in apostolska ponižnost, pa tudi nenasitljiva gorečnost za zveličanje njegovih vernikov in velika modrost. Zato ga ljubijo, spoštujejo in častijo ne le katoličani, ampak tudi protestantje in pogani. Njegovi mnogoštevilni spreobrnjenci so očitno najboljši kristjani med Indijanci.«
Zakaj se je tako gnal, se podil čez neverjetne daljave, premagoval sneg, mraz, viharje in morsko bolezen, pomanjkanje denarja in sodelavcev, pa tudi nasprotovanja? Kako je prenesel, ko so mu vzeli cerkvico in jo spremenili v hlev? Kako je prenesel, ko so ga obrekovali in sramotili?
Sam je večkrat odgovoril na vsa ta vprašanja: ena duša je vredna več kot vse na svetu. Krst je bil za tega božjega pustolovca najpomembnejša stvar na svetu. Vse bi naredil, da bi mogel priti do zadnjega človeka na svetu in mu oznaniti veselo novico, da je odrešen, da je božji otrok in da ga Bog vabi k sebi. Vse je tudi naredil - več, kot je po pameti mogoče, da naredi en sam človek. Vse to delo je zmogel zaradi ljubezni in delavnosti. Neskončno ljubiti neumrljive duše in neustavljivo delati za njihovo zveličanje pa je svetost. Baragovi Indijanci so bili še v času njegovega življenja prepričani o njegovi svetosti, prav tako pa tudi nekateri drugi sodobniki. Na področju Velikih jezer stojijo spomeniki, njemu v čast, skrbno hranijo njegove osebne predmete, rokopise, pisma - vse, kar jih spominja nanj. Po njem se imenuje okrožje Baraga v Michiganu, mestece Baraga, šola, reka, cesta ... V marquettski cerkvi, kjer je njegova grobnica, je vse zamišljeno tako, da se prostor lahko spremeni v kapelo z javnim vhodom.
Tudi v domovini so mu ob stoletnici rojstva postavili doprsni kip v dobrniški cerkvi in spominsko ploščo na rojstni hiši v Mali vasi.
V Ameriki potomci slovenskih priseljencev praznujejo Baragov dan v spomin na vsa čudovita dela, ki jih je storil naš rojak na začetku časov mlade Amerike.
Mnogi si prizadevajo, da bi bil spomin na velikega rojaka vedno bolj živ in da bi Baraga doživel čast oltarja. Prizadevajo si njegovi rojaki v Ameriki in v Sloveniji, saj je imel Baraga dve domovini.
Prav je, da se ga spominjamo, Friderika Baraga, duhovnika, misijonarja, kulturnega in socialnega delavca med Indijanci, pisca duhovnih knjig za Indijance in Slovence - enega največjih mož slovenskega naroda. Prav je, da premišljujemo njegovo življenje. In prav je, če se mu priporočamo, naj reče dobro besedo pri Bogu tudi za nas.
Zanesljivo pri Bogu ne prosi samo za svoje ljube Indijance, ampak tudi na naš narod ni pozabil, kot na rojake iz domovine ni pozabil niti tam, v pustih in neprijaznih divjinah ob Velikih jezerih. Čez pol sveta je pošiljal svojo misel domov in sporočal rojakom, kako dragocena, neprecenljiva stvar je vera.
Le eno je potrebno - živeti tako, da se vsi snidemo v nebesih pri Bogu. Tudi naš rojak, veliki misijonar Friderik Baraga, nas čaka tam, obdan z množicami indijanskih kristjanov - in lahko si predstavljamo, kako jih uči kakšno lepo slovensko Marijino pesem, da jo bomo ob snidenju skupaj radostno zapeli Materi Božji na čast. Skupaj, saj v večnosti ni ras, jezikov, narodov, meja in nobene druge delitve, tam bomo vsi samo božji otroci, združeni v večni radosti.
Baragova molitev k Mariji: O Marija, moja preljubezniva Mati! Izprosi mi večno zveličanje, da bom skupaj s teboj vse večne čase gledal Boga v nebesih.
Naloga za otroke: Ne bom pozabil na Marijo. Vsak dan se bom izročal v njeno varstvo.