Krokar
| Krokar Edgar Allan Poe |
| |||||||
V čas polnočni neveseli slab, strt sem si glávo belil,
ko sem v mrtvo znanje zrl, v marsikak tisk čuden, star -
kinkal sem, kar podremaval, ko nekdo je potolkaval,
rahlo v dver je potrkaval, potrkaval kar in kar.
"Gost," zmrmral sem, "potrkaval bo na vrata kar in kar
- slišim samo tak udar."
Ah, spomini so živi na december, mesec sivi,
ko ogorek vsak minljivi s tal je bil kot grozna stvar.
Želel sem si, da svit sine, a zaman iskal načine,
da me s knjigo žalost mine - mine do Lenore me žar -
do Lenore z imenom angelskim, razdajajoče žar -
tu ne bo je več nikdar.
Iz škrlatnega zastora me je svilnat šum nabora
zbegal, dregal z grozo me, ki ni me še obšla nikdar;
bitje srca sem ustavljal in tako sem stal, ponavljal:
"Gost bo, ki se je pripravljal, da pri meni bo vendàr -
pozen gost, ki se pripravljal je, da z mano bo vendàr;
v tem je pač edina stvar."
Brž se spet mi duh je znašel in že nisem več odlašal,
rekel sem: "Gospod, gospa, res ne zamerite nikar;
sem pač malo podremaval, nékdo pa je potolkaval,
lahno v dver je potrkaval, potrkaval kar in kar,
komaj vedel sem, da čujem," - vtem sem dver odprl kar -
mrak je bil edina stvar."
V mrak sem gledati se trudil, dolgo stal, se bal, se čudil,
dvomil, sanjal sen, ki smrtnik ni ga sanjal še nikdar;
a tišina je ostala, ni tihota znamenj dala,
le "Lenore!" je šepetala, čul sem te besede čar.
Jaz "Lenore!" sem šepnil in v odmevu čul besede čar.
Slišal sem samo to stvar.
Komaj sem se znašel v sobi in ves gorel sem v tesnobi,
že sem trkanje zaslišal, bil glasnejši je udar;
"Res," sem rekel, "res tako je, trkanje na polkna to je;
naj pogledam, kaj bilo je, naj bo konec teh utvar -
naj srce se mi umiri, naj bo konec teh utvar;
piš je le, edina stvar!"
A ko okna sem odprl, s kriljenjem, s frlenjem vdrl
noter je mogočen Krokar, svetih časov gospodar.
Niti malo ni pozdravil niti se za hip ustavil,
pač pa kot gospod se spravil v sobo je nad vrata kar -
na poprsje Palade nad vrati se je spravil kar -
spravil, sédel, nič mu mar.
Črni ptič pa mračne sanje mi spremenil je v smehljanje,
ko tako je s svojim zadržanjem važen bil in jar;
"Če si gol po glavi sivi," vpil sem, "nisi bojazljivi
davni Krokar razdražljivi kod z obal Noči vendàr -
svoje mi ime iz Plutonske noči povej vendàr!"
Krokar vpil je: "Prav nikdar."
Čudil sem se: ptič okoren, pa da je tako zgovoren,
dasi malo mi izdal je - malo mu bilo je mar;
kajti vsi pač vemo eno, da še bitje ni nobeno
kdaj bilo že počaščeno s ptičem iznad vrat vendàr -
s ptičem ali pa z zverjo na kipcu iznad vrat vendàr
in z imenom Prav nikdar.
Vèndar Krokar, ki sedel je sam na kipcu, razodel je
komaj to, kot da imel je duh njegov v tem ves svoj žar.
Nič ni drugega več pravil - niti kril ni več popravil -
jaz pa komaj sem izdavil: "Znanci vsi odšli so kar -
zjutraj pa še ta odšel bo, kot mi Up splahnel je kar."
Ptič je rekel: "Prav nikdar."
Zdramil sem se v tej tišini, ko jo je glasnó prekinil,
rekel sem: "Brez dvoma, to je vse, kar zna, edina stvar -
po lastniku jo povzel je, ki v Nesreči bol sprejel je
pa se bolj in bolj vsak spev je ožil mu v to breme kar -
dòkler v žalostinkah Upa nosil ni bremena kar
v teh besedah 'prav nikdar'."
Vèndar Krokar mračne sanje mi spremenil je v smehljanje
pa pred ptiča, vrata, kip primaknil naslanjač sem kar;
pa sem se na pliš usedel, sanje s sanjami prepredel
vse z namenom, da bi zvedel, kaj zlovešči ptič vendàr -
kaj mrtvaški, kruti, štorasti, zlovešči ptič vendàr
kani s krakom "prav nikdar".
V stolu gruntal te stvari sem, a besede črhnil nisem
ptiču, ki me je presunil iz oči njegovih žar;
še ugibal sem zvedavo in lahnó nagibal glavo
v plišast naslanjač, s svečavo, ki je lila v kolobar,
kjer na plišu s to svečavo, ki je lila v kolobar,
nje ne bo več prav nikdar!
Kar se v zraku je zgostilo, kot bi vanj prišlo kadilo,
ki ga seraf láhno po preprogi prizvončkljal bi v dar.
"Reva!" vpil sem, "Bog ti v rabo je s krilatci dal za vabo
časa - časa za pozabo, da Lenore ne bo ti mar;
srkaj, srkaj to pozabo, naj Lenore ne bo ti mar!"
Krokar vpil je: "Prav nikdar."
"Prerok," rekel sem, "zla duša! Prerok – ptica, vrag, ki skuša!
Ali te Skušnjavec dal je ali te je dar vihar,
bedni ti, a ne splašeni ptič, sem v ta kraj zapuščeni –
v ta dom z Grozo uročeni – prosim te, povej mi kar –
ni balzama v Gileadu? Reci – reci, prosim, kar!"
Krokar vpil je: "Prav nikdar!"
"Prerok!" rekel sem, "zla duša! Prerok – ptica, vrag, ki skuša!
Pri Nebesih in pri ljubem Bogu, ki nam je vladar,
reci duši strepetali, če prišla bo v Raj tam dalji
k devi, ki krilati dali so ime Lenore ji v dar –
k brhki deklici, ki dali so ime Lenore ji v dar."
Krokar vpil je: "Prav nikdar!"
"Naj bo tvoj glas znak k slovesu, ptica, vrag!" sem planil v besu –
"zleti kar nazaj tja v Plutonske noči in v svoj vihar!
Kar poberi perja svoja, znak, da laže duša tvoja!
Mar naj ni ti tihost moja! Pojdi s kipca mi vendar!
Kljun mi iz srca izderi, spravi se znad vrat vendar!
Krokar vpil je: "Prav nikdar."
Krokar pa sploh ne odhaja, še ostaja, še ostaja
na poprsju blede Palade nad vrati mrk stražar;
in oči njegove zdijo se kot vražje, kadar spijo,
v soju lúči pa ostrijo se na tleh mu sénce kar;
duša pa ne bo mi s senc, ki po tleh polzijo kar,
dvignila se – prav nikdar!