Krivica s krivico

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Krivica s krivico.
Gorska novela.

P. P.
Izdano: Domoljub št. 20–25, 1901
Viri: dLib 20, 21, 22, 23, 24, 25
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. dno

I.[uredi]

Stari Berlaj je umrl kot udovec. — Ženil se je v svojem življenju dvakrat; po Mici je imel Andrejčka in Naceta, po Lenki pa Urbanurja. No, nazadnje je njega samega zadela srčna kap in umrl je.

In hitro je umrl! Tako hitro, da je komaj napravil oporoko in ga je še v zadnjem hipu mogel dati gospod Janez v sv. olje.

Veliko ni zapustil. Hišica z mlinom pri tleh, hlevček, ki je bil pozneje prizidan hiši in v katerem je redil suho kravico hrvaške pasmi; nekaj travnika nad hišo in pa jez nad mlinom — to je bilo vse, kar je zapustil Berlaj.

Hišica, hlevček, mlin — sploh vse, kar je zapustil, je pripadlo njegovim fantinom, drugih sorodnikov ni imel.

Čudni ljudje so bili ti trije: Andrejček, Nace in Urbanur. Ljudje so govorili, da niso prav pri pameti, — vsaj zadnja dva ne. Ali je bilo res ali ne?

Dokler je živel Berlaj, so živeli složno in mlin jim je nesel. Gorjanci so prinašali s hribov doli in vsa vas tje preko vode je nosila k Berlaju.

Sedaj pa, ko je umrl Berlaj, so ljudje zmajali z glavami in rekli: »Zmedo je napravil ... Mlin bo opešal ...«

Oporoka. Seve, ko bi ne bil Nace izmed vseh treh najbolj svojeglav in bi se bil hotel ozirati na Berlajevo oporoko! Pa kaj!

V oporoki je stalo, naj ima Andrejček hišo. Andrejček je bil videti najbolj sposoben za gospodarstvo. Izmed vseh treh je bil on še najbolj pri pameti. Vedelo se ni o njem ničesar; le kadar je bila mlajeva luna, tedaj se mu je baje nekoliko zmešalo. Sicer je pa govoril pametno in delal pametno, kakor vsak drugi. Nace — tako je naročal Berlaj — naj pomaga Andrejčku v mlinu; če pa ne bo hotel, naj mu Andrejček izplača dvesto kron in naj gre iz kraja. In to bi bilo Berlaju še ljubše; zakaj Nace je rad pil in Lah doli v vasi ga je imel v svojih mrežah. — Kaj pa Urbanur? Berlaj je Urbanurja poznal in vedel, da ga veseli kupčija. Zapustil mu je »hišterno« gori pod streho in naročil, naj si nakupi robe (kakor: nožičev, slamnikov, glavnikov) in naj prodaja doma, ali pa naj nosi po hribih okrog.

To je bila Berlajeva oporoka.

Za vso to oporoko se je bil pa Nace kaj malo brigal. On Urbanurja ni mogel. Tudi Andrejčka ni maral, a Urbanurja je sovražil. Morda ga je sovražil zato, ker sta bila vsak ene matere in je videl, da je tudi rajni Berlaj rajši prizanesel Andrejčku kot Urbanurju. Ali pa je Naceta izzival premehki in bojazljivi značaj Urbanurjev? Morebiti pa — in to je bilo najbolj verjetno — ga ni maral zato, ker mu je Urbanur rad očital, da pije ...

Že dokler je Berlaj živel, je Nace spravljal Urbanurja od hiše. Pa Berlaj je imel odvažno besedo, zato se je Nace trudil zastonj.

Andrejček pa — ta je bil mehkejši. Andrejček in Urbanur, oba skupaj sta se bala Naceta. Zato so ljudje uganili že naprej, kako bo: »Nace bo gospodaril, onadva bosta pa delala, kot bo hotel Nace.«

In res se je to kmalu pokazalo.

»Ali boš ostal v mlinu, ali boš šel po svetu?« je prašal Andrejček Naceta potem, ko so opravili osmino za Berlajem.

»Bom šel po svetu!« je odvrnil Nace, dasi tega ni mislil.

»Ali te bom moral izplačati?«

»Izplačati!«

»Ali pa ostani še nekaj časa ...«

»Ne ne! Le meni hitro vse izplačaj!« je silil Nace.

»Saj nimam! Saj veš, da nimam ...«

Nace pa je ravno tega pričakoval.

»Boš pa hišterno pustil,« je rekel; poznal je Andrejčka in vedel, da mu njegov denar tudi sicer ne odide.

»Ali tebi, da bi pustil hišterno?«

»Meni.«

»Hišterna jo Urbanurjeva.«

»Naj bo! Ali mu jo je treba? Saj mu je ni!«

Andrejček je osupnil, a odgovoril ni nič. V zadregi je bil. In kadar je bil Andrejček v zadregi, tedaj je palec na svoji desni nogi zaporedoma daljšal in krivil, da je nohet škripal po tleh.

Sicer pa tisti dan nista več govorila o tem.

Da bi hišterno jemal Urbanurju — hm!

Izprva se je zdela Andrejčku ta misel neumna! Čemu naj bi jemal hišterno Urbanurju!

In ko bi jo jemal — kaj bi porekla k temu gosposka? No, pa okrog gosposke bi Urbanur niti ne hodil. Kaj bi rekli ljudje?

Pa Andrejčku se je zdela ona Nacetova misel ne le neumna, ampak tudi — krivična ...

Saj je vedel: prav zgoraj v hišterni je bolehala dve leti rajna mati Urbanurjeva. Urbanur je sedel poleg nje noč in dan; rad jo je imel. In ko mu je naročala mati na smrtni postelji, naj bi se oprijel kupčije in bil zgoraj v sobi, se je Urbanur oklenil te misli. In potem ga misel na hišterno ni zapustila nikdar. — Če mu zdaj vzamejo hišterno — oj, potem bo Urbanur razžaljen tako, da bo pustil vse in šel.

Sicer pa Nace ni želel nič druzega, kakor to!

Kaj na primer — kaj je bilo Nacetu za hišterno? Prav nič!

Soba je bila čedna. Res, da so bile stene dima in prahu prej črne nego bele; pajčevina je sprejala kote in strop; miza in par stolov in postelja, to je bilo vse pohištvo — a vendar je imela soba velika okna in razgled na vodo. In to je bilo nekaj!

Toda da bi Nace hotel stanovati v hišterni — a!

In pa — (tako je sklepal Andrejček dalje) — ko bi tudi storil Urbanurju krivico, ali ne bo zahteval, da mu povrnem denar za hišterno? In zopet denar, denar.

Ah kaj bi! Nazadnje se je zdel Andrejček samemu sebi neumen ... Pustil je take misli in ostal je pri starem.

»Če pa že moram izplačati, bom izplačal rajši Naceta!«

In takoj je sklenil, da poprosi Žagarja, ki je stanoval onkraj vode, naj mu posodi.

»Te bom pa izplačal,« je zinil Andrejček, ko sta bila sama z Nacetom.

»Le!« je rekel Nace in čudil se je, kako da pride Andrejček do te misli.

»V kratkem dobiš denar.«

»Kdo ti bo posodil?«

»Žagar.«

»Pa boš moral vrniti!«

»Bom ... Saj bi Urbanurju tudi moral izplačati hišterno.«

»Urbanurju! Ha ha! Nič! Urbanurju bi ne bilo treba nič izplačati ...«

»Seveda bi bilo treba!«

»Nič!«

»Zakaj ne?«

»Zato, ker bi nič ne zahteval.«

»Če bi pa ... Morebiti bi pa ...«

»Potem pa mu rečeš, da ga boš izplačal — ha! Potem mu rečeš, da ga boš izplačal polagoma ...«

Kadar je bil Nace pri volji, se je rad smejal; tedaj je kazal v zgornji čeljusti polovico vrste velikih, rjavih zob. In to ga je ravno delalo nekako odurnega.

Res, da se je tudi Andrejčku vzbujalo v srcu nekaj takega — nekaj, kar mu je govorilo prav take besede, kakor jih je govoril Nace. Pa to je bil hudi duh. Andrejček je bil prepričan, da je bil to hudi duh in nič druzega.

Vendar, če je premišljeval, kako bi bilo lepo, ako bi ne bilo treba izplačati niti Naceta, niti Urbanurja, tedaj so ga te misli prijetno razburjale in ga polnile z nekim dotlej še nepoznatim razkošjem! Torej, kaj bi!

»Naj bo! Urbanur naj gre! Se bo že preživel po svetu. Črez kaj let pa — recimo črez deset let, ko Nace umre, ali pa se razmere kako drugače izpremene — potem pa zopet lahko pride nazaj in dobi hišterno.«

S tem se je potolažil!

V teh mislih se je Andrejček popolnoma potrdil ...

»Ne zameri!« — tako je rekel Urbanurju potem — »ne zameri: hišterno hoče imeti Nace.«

»Zakaj jo hoče imeti Nace?«

»Ne vem, imeti jo hoče.«

Urbanur je delal tako žalostne obraze. Že sicer se je držal jokavo; a kadar je bil žalosten, se mu je nategnil obraz in dve globoki gubi sta se mu potegnili od oči doli proti ustom.

»In zakaj bi jaz ne smel imeti hišterne?«

»Nace pravi, da jo bo imel on.«

»Pa je oče hotel — mu je ugovarjal Urbanur in gubi okrog ust sta bili vedno dalji in vedno globokeji.

»Oče je že hotel —« mu je segel v besedo Andrejček — »če pa Nace noče ... Jaz bi rad ...«

»In pa mati je umrla gori — —«

Pri spominu na mater pa sta se mu prikazali dve debeli solzi na očeh in mu obstali v kotnih jamicah.

Tudi Andrejčku je prišlo nekam tesno ...

In voda je šumela preko jeza in bobnela v kotlino in stopa tam doli je tolkla in razbijala ...

»Nace me sovraži —« je začel zopet Urbanur in glas se mu je tresel.

»Nič te ne sovraži.«

»Kajpak, da me sovraži« — (in tedaj sta mu zdrknili oni dve solzi po gubah doli do ust in še dalje na tla) — »zato bom pa tudi šel od doma ...«

»Zakaj boš šel od doma?«

»Zavoljo Naceta ... In pa če hišterne ni: kaj hočem?«

Tudi Andrejčku se je hotelo storiti inako ... spomnil se je Naceta. »Kdo bo pregovoril Naceta? Nihče ga ne bo?«

Zato je dejal, da bi potolažil Urbanurja, vsaj nekoliko:

»Sicer pa se čez nekaj let zopet lahko vrneš ... Če Nace umrje; ali pa če se sicer kaj izpremeni.«

S tem je bilo dogovorjeno.

Neko noč potem je izginil Urbanur. Polna luna je bila in Tomažek izza Prevala, ki se je ponoči vračal iz semnja, ga je videl. Stopil je bil s culico v roki črez prag, postal je pred hišo, stegoval nekaj časa roki proti zgornjim oknom in potem s hitrimi koraki odhitel proti vodi. Tomažek je mislil, da je spomin. Črez par dni pa se je izvedelo povsod da je bil Urbanur, ki je odhajal na tuje — menda na Štajersko ...

II.[uredi]

Človek bi mislil, da Urbanurjev odhod ni nikogar vznemirjal. En človek — in to še ponižen, tih človek, o katerem se je komaj vedelo, kako mu je ime —: kdo se bo brigal zanj?

A vendar ni bilo tako!

Ljudje, ki so nosili v mlin, so kmalu zapazili, da nikogar ni, ki bi jim prihajal nasproti in jim pomagal razkladati vreče. Naceta itak ni bilo nikdar doma, Andrejček pa je moral biti le v mlinu. Zato so pogrešili Urbanurja takoj prve dni. In ko so zvedeli, kako je bilo, so to zamerili Andrejčku in Nacetu; prvemu bolj ko drugemu, zato ker on je bil gospodar.

»To ni lepo! Ne, to ni lepo!« je rekla Vršajka, ko je govorila o tem; »nikomur ni bil v nadlego ...« Ko bi si res omislil robo in prodajal, kako lahko bi si človek kupil kako stvar! Tako pa, kako na redko pride kak Tolminec s svojo robo in še ta prinese le nožičke ...«

Vršajka je bila udova in potratna ter bi bila rajši mlajša, kot je bila v resnici; zato je rada kupila kak glavniček, kake pomaže: sploh kaj, s čimer je vedela, da se po mestih lišpajo tovarišice njene starosti in njenega značaja.

Jezgurec je pa stvar vzel bolj resno in rekel: »Hudirja; grdo sta napravila z njim!«

»Grdo!« mu je pritrdil tudi Demenčič iz Dobja.

In tudi drugi so bili istega mnenja.

Andrejček je čul o tem. In če je takole ob nočeh gledal v luno in v oblake, ki so hiteli proti Štajerski in mislil na Urbanurja, — uh, kako ga je to grizlo! Bal se je tudi, da bi mu to utegnilo škodovati pri mletvi ...

In res: četudi je bil z ljudmi prijazen bolj kot prej, se mu je vendar zdelo, da ljudje prinašajo bolj na redko in le zato, ker druzega mlina ni v bližini.

Bridkost mu je množil še Nace, ki je po svoji navadi rajši pil, kot da bi mu pomagal v mlinu. Vsako noč se je vračal pozno domov in enkrat ga je v pijanosti celo zavrnil, češ: »Naj pijem; plačal boš nazadnje vendarle ti!«

O, kako so bile že bridke in grenke izkušnje za Andrejčka!

V tem so na prižnici oznanili — misijon. In ko je bil mejnik, od katerega dalje se je izdatno izpremenilo Andrejčkovo življenje.

Tedaj je namreč Andrejček na izpovedi povedal vse, kar je bilo med njim in Urbanurjem. In tedaj je sklenil trdno, da popravi krivico po svojih močeh, kakor hitro se mu bo nudila prilika. Ta sklep je vplival manj tolaživno in blaživno in od misijona dalje je Andrejček živel mirno in zadovoljno.

Res še ni bilo vse, kot bi moralo biti. Nace je bil vedno stari in o Urbanurju se ni čulo nič ... Vendar ljudje (tako se je zdelo Andrejčku) so bili poslej do njega drugi: prijazni, postrežni, zaupljivi. In Andrejček sam je živel v trdni nadi, da se prej ali slej vendarle ponudi prilika, da popravi krivico, ki jo je storil Urbanurju.

Tako je hitel čas in tako so minevala leta.

Pet let je minulo!

Po petih letih pa — kaj se zgodi? S Štajerskega pride pismo; pisal je Urbanur. Pisal je, da je delal v rudnikih; da je imel dober zaslužek; da si je prihranil marsikaj; pa da bi rad sedaj prišel domov in stanoval v hišterni. Prašal je v pismu, če se je Nace le premislil in če je volja Andrejčkova tako, da bi prišel. Voljan pa da bi bil plačati dvajset na leto, četudi je rajni oče hotel, da bi imel sobo zastonj ...

To zadnje je Andrejčka posebno prijetno iznadilo ...

»Dvajset na leto ... In sam jih ponuja ...«

In bral je pismo še enkrat, še dvakrat.

Čudne utiske je napravljalo nanj — tem bolj čudne, čim dalje je bral.

Najprej se mu je hotela vzbujati vest. Še enkrat so mu prišli pred oči dogodki pred petimi leti. In spoznal je sedaj bol kot kdaj poprej, da je bil storil Urbanurju veliko krivico — če pomisli — veliko krivico.

In sedaj se mu nudi tista zaželjena prilika, da bo mogel popraviti krivico.

Popravil jo bo!

»Da, da! Pravica mora biti na svetu: to je eno!« tako je mrmral sam s seboj in z zadovoljnostjo vtikal pismo na polico, »in ali nisem Urbanurja vedno rad imel? Rajši ko Naceta sem ga imel! Zato pa mora Urbanur domov: in to je drugo! In ker Urbanur zasluži hišterno bolj ko Nace, zato jo mora dobiti Urbanur, naj reče Nace potem karkoli: in to pa je tretje!«

Andrejčkov sklep je bil gotov!

In kako lepo so se imele izpremeniti stvari potem, ko pride Urbanur! Ljudje bodo prihajali tem rajši in mletje bo šlo hitro izpod rok, ker sem pa tje bo tudi Urbanur poprijel kako reč. In kravica v hlevu — ha! — prav pred nekaj dnevi se je bavil z mislijo, da bi dokupil eno kravioo ... Tedaj je mislil, da bi se denar dobil pri Žagarju ... Zdaj tega treba ne bo; saj bo plačeval Urbanur dvajset na leto ... In kaj je Urbanurju to, ako plača za par let naprej ...

Kako lepi časi so se obetali Andrejčku!

Nekaj časa se je bavil samo s temi mislimi in delal načrte za prihodnjost. Potem je pa videl, da bo treba kar hitro pisati Urbanurju, naj pride. A še prej bo seveda treba povedati Nacetu, da je Urbanur pisal. In to je bilo pravzaprav edino, kar je še skrbelo Andrejčka.

»Kaj poreče Nace? Ali še sovraži Urbanurja? Ali ne bo rojil, ako mu pove —?«

Pa biti je moralo! Andrejček se je popolnoma odločil, da pove Nacetu, da je Urbanur pisal in kaj je pisal.

In povedal mu je! Neko soboto zvečer mu je povedal, ko je ravno prišel Nace domov prej kakor po navadi.

»Kaj sem hotel reči: Urbanur je pisal!« tako je začel.

Nace je dvignil glavo.

»Kaj je pisal?«

»Da bo prišel domov —«

»Hm!«

Pod oknom je bobnela voda, izza ovinka pa se je čulo ukanje vasovavčevo, ki se je vračal morebiti prav od Laha in iskal pota domov.

»In tudi denar ima; tako piše!« je začel zopet Andrejček.

»Denar?«

»Denar! Pravi, da je dobro zaslužil.«

»Če ne laže?«

»Kaj bo lagal!«

Andrejčku se je zdelo, da zajema Nace hitrejše in da se mu trese žlica v roki. Pogledal mu je v obraz; a na obrazu ni opazil druzega, kot da je ta obraz grd in da se mu je močno postaral v zadnjih letih ...

»Pravi, da bi rad zgoraj stanoval?«

»Kje?«

»Zgoraj — v hišterni ...«

Tedaj pa je planil Nace pokonci, vrgel žlico po mizi in zrastel pred Andrejčkom, da ta mahoma ni čul niti vode, ki je bobnela mimo okna, niti vasovavca, ki je ukal po klancu ...

»Zgoraj da bi bil? Zgoraj? On —?«

Napete in daleč odprte oči so silile v Andrejčka in iz njih je sijala zastarana jeza in sovraštvo.

»On ne bo nikdar zgoraj! Zgoraj bom jaz!«

Potegnil je iz žepa ključ (bil je oni od hišterne) in ga molil Andrejčku pod nos:

»Prokleto: zgoraj bom jaz!«

Črez malo časa pa je kar obmolknil. Izpremenil je poteze na obrazu in kakor da mu je v tem hipu prišla pametnejša misel, spravil je ključ v žep in nato odšel ...

Lusk vežnih vrat je pričal, da si gre jezo hladit — s pijačo ...

In res je bilo tisti večer pri Lahu petja in pitja kakor malokdaj. Pozno v noč so se še svetila okna spodnjih prostorov. Šum in hrum, ki se je mešal med hripavo petje, je pričal, da jih je izbrana precejšnja družba. Kadar pa je hrum nekoliko potihnil, se je čul zadirčen in precej visok glas, ki je izkušal druge preupiti, češ:

»Zgoraj bom jaz! Prokleto: zgoraj bom jaz!« Doma pa je slonel Andrejček ob ograji, kjer je spodej bobnela voda in je v gori visoko nad njim še vedno odmevalo ukanje vasovavčevo. Oblaki so se podili po nebu in se borili med seboj; oni od Štajerskega so tiščali v te, ki so silili od naše strani — in bil se je boj v ozračju. Le zdajpazdaj je posijala luna izmed oblakov in obsijala grapo, ki je drla po kotlini. In tedaj je pogledal Andrejček hrepeneče za bisernimi valovi, ki so drvili nekam v svet in želel si je tudi sam kam proč ... Saj niti šumenje vode, niti ukanje vasovavčevo, niti bleda, samotna luna v oblakih mu niso mogli dati odgovora na vprašanje:

»Kako, kako se bo vse to končalo?«

III.[uredi]

Andrejček je izprevidel, da bi bilo več kot zastonj pregovarjati Naceta, naj Urbanurju prepusti hišterno in naj oba lepo mirno živita pod eno streho. Poznal je Nacetovo trmoglavost. Upal že poprej ni veliko, a zadnji pogovor ga je prepričal docela, da je ostal Nace tisti, kot je bil.

Zato pa ni preostajalo druzega, ko da mora Nace od hiše.

Da bi zavoljo Naceta, ki je bil Andrejčku itak samo v škodo in nadlego, puščal na cedilu Urbanurja — tega ne! To je sklenil Andrejček prvi hip, dasi še ni vedel, kako bo odpravil Naceta.

Poskusiti pa je hotel, da ga odpravi, če mogoče najpoprej izlepa.

In kaj mu poreče v ta namen?

Ha, takole mu poreče: da hišterna ni mnogo vredna; da so ščurki zgoraj; pa da zebe po zimi vedno bolj, zato ker so okna vedno slabejša in stekla ne držé. Lah v vasi pa — (tudi to mu poreče) — ima sobo, ki je zložnejša; ko bi stanoval pri Lahu, bi imel krčmo in tovariše v bližini ... In obljubil mu bo — (to, je mislil, bo izdalo pri Nacetu še največ) — obljubil mu bo, da mu izplača obenem vse tiste krone, ki jih ima še pri njem. Na to bo pa Nace vesel pobral denar in šel — —

In če bo Nacetu povedal vse to enkrat, ko bo ta pri pri najboljši volji — o, potem ni misliti, da bi ne dosegel tega, kar želi ...

Ko bi pa — (tudi na to je pomislil Andrejček — ko bi pa Nace le ne hotel in bi navzlic vsemu ostal trdovraten, — no, potem Andrejček ne bo več izbiral besed ... Potem ga bo kar izgrda in mu rekel: »Pojdi!«

To pa bo seveda zadnje in šele potem, ako vse drugo ne bo doseglo namena.

In da ima Andrejček pravico tudi do tega, kdo bi dvomil! Saj je že rajni oče želel, naj gre Nace od hiše. Pa tudi za hišo bo bolje, ako gré. Kdo bi ne verjel, da bi prišlo res do tega, kar je že večkrat kdo rekel: »Svoj denar bo zapil, potem bo pa prišla na vrsto hiša in mlin —« Ta bi bila lepa! Potem (kdo bi ne uganil) potem bi kravica, namesto da bi se ena dokupila, šla od hiše še ta, ki je sedaj v hlevu ... In zanjo bi šla nazadnje še hiša in mlin! Nikdar!

In z neko nevoljo si je Andrejček ponavljal v duhu, kako mu poreče:

»Pojdi! Niti en dan te ne maram več! Že rajni oče — Bog mu daj dobro — je vedel, da si za nesrečo v hiši!«

In šel bo — nerad sicer, a šel bo le!

In po pravici se mu bo godilo. Kakor je storil z Urbanurjem, tako se bo vračalo njemu. Pravica mora biti.

Urbanur pa — ta mora domov — in to prav v kratkem!

In še tisti dan je šel Andrejček na pošto ter poprosil poštarja, češ:

»Pisala bova ... Na Štajersko bova pisala!«

»Urbanurju?«

»Urbanurju, da! In tako zapišite, da naj pride. In pa kmalu naj pride.«

Poštar je zapisal, kakor mu je veleval Andrejček in pismo je odromalo na Štajersko.

Poslej je bilo videti Andrejčka, kako je ves vesel in zamišljen, roke na hrbtu, hodil okrog jezov in okrog hiše zadovoljno se smehljajoč. Hodil je iz hiše v hlev in zopet nazaj. In ko bi bil kdo pogledal za njim v hlev, bi bil videl, kako je z veseljem ogledoval suho kravico, jo gladil po čelu med rogovoma in ji nekaj pravil, da poslej ne bo več sama — zato ker bo Urbanur prišel ...

In sam pri sebi je koval načrte, kako bo potem, ko bo Urbanur prišel.

Kako bi pa moglo biti drugače kot takole — tako je modroval sam pri sebi —: Urbanur bo prišel, Nace bo šel. Nacetu se bo odštel tisti denar, kar ga ima še. In Urbanur bo potem zalagal hišo. V hlevu bosta stali dve kravici: ena hrvaške pasmi, drugo bo kupil od Muha (lepe kravica je to) in živinica se bo redila, in priredilo se bo kaj.

Da bi Naceta le izgrda ne bilo treba pregnati, to je bila edina skrb, ki jo je imel Andrejček. Res da se ga ne boji — (tako je verjel Andrejček samemu sebi) — a vendar bi bil imel rajši opraviti ž njim izlepa kot izgrda.

Zato pa je mislil na vse strani, kako ga bo ogovoril in kdaj ga bo ...

Naposled se je odločil, da poskusi svojo srečo, kadar bo Naceta dobil pri dobri volji. In sicer se ga bo lotil oprezno. Govoril bo in pregovarjal ga bo samo toliko časa, kot bo videl, da je pri dobri volji. Ako bi pa videl na njem kak znak nevolje (recimo, da bi se mu žlica tresla pri jedi, ali da bi začel tlačiti klobuk na čelo), tedaj bo to Andrejčku svarilno znamenje, da naj odjenja. In potem ga bo pustil ter čakal druge prilike ...

Neki večer je res kazalo, da bo treba začeti. Nace je bil prišel domov prej ko po navadi. Odkar sta imela z Andrejčkom prepir glede Urbanurja, je hodil domov vsak večer, kar dotlej ni imel navado. Hodil je pozno in sicer zato, da je Andrejčka budil in ga jezil ropotaje s kjučem in hodé po sobi gori in doli. Ta večer pa je prišel domov, ko je bil še Andrejček pokonci. Ni bilo videti, da bi bil ravno slabe volje.

Andrejček je bil skuhal večerjo — in ko je videl, da je Nace sedel, je postavil skledo predenj in mu rekel:

»Na, jej! Jaz nisem lačen.«

V skledi pa so bili baš krompirjevi krhlji — in te je imel Nace najrajši.

Glejte, in Nace se jih ni branil. Telebil je klobuk v kot in se spravil nadnje. In to je bilo dobro znamenje za Andrejčka.

»Sem nalašč počakal, če morda prideš ...«

Nace je molčal.

»Ali je tema zunaj? Pa saj je še nekaj meseca. Pot je grda, jeli?«

»Grda gori ali doli —«

Andrejčka je oplašilo ... Čemu govori tako zadirčno?

Opazoval je Nacetovo roko, in zdelo se mu je, da je mirna.

Čemu potem tako vpije? Morebiti so imeli v gostilni kaj navskriž. Kaj neki?

»Ali je Lah že popravil hišo?«

»Ne vem —«

Morebiti bo pa sam začel — si je mislil Andrejček.

In res je Nace sam začel.

»Kaj komu mari, če pijem — kaj?«

»Nič! je pritrdil Andrejček — »to nikomur nič mari ...« dasi je sam bil tisti, ki mu je bilo veliko mari za to.

Nacetu je bilo všeč, da ima vsaj enega, ki mu pritrjuje. Molčal je še nekaj časa, toda na laseh, ki si jih je vztrajno gladil na čelo, je bilo poznati, da bo govoril.

«Kdo ti pa kaj očita radi tega?«

»Žagar!«

»Kaj pa?«

»Koliko da pijem! In če pijem, naj pijem! Ali bo mar on plačeval za menoj?«

»On ne bo nič plačeval!«

Hm! Andrejček je dobro vedel, kdo bo tisti, ki bo plačeval ...

»Potem pa še pravi — hahaha! Pa saj ni, da bi govoril.«

»Kaj pravi?«

»Premisli!« — in hlastno se je obrnil do Andrejčka in pol čeljusti rjavih zob se mu je žolto zasvetilo ob luči. »Pomisli, hahaha! Pravi, da se bom zvrnil raz brv in utonil.«

»Zvrnil, ha!« — in tudi Andrejček se je smejal zato, da je ustregel Nacetu.

Črez malo časa pa je pripomnil:

»Saj brv ima držaje!«

»In ko bi jih tudi ne imela — ali misliš, da se kar tako zvrne?«

»A!«

Andrejček je nevoljno zamahnil z roko, kot bi se samo po sebi umelo, da ne.

»Pravi, da je brv trhla ... Hm, ali je res trhla? Povej!«

»Ni! In ko bi tudi res bila ... Žagar ne hodi čeznjo!«

»In pa ko bi se zvrnil, ali bi Žagar plačeval pogreb — kaj?«

»Nič bi ne plačeval —«

Andrejček je zopet jako dobro vedel, kdo bi plačeval.

In ko bi tudi moral plačevati — zdelo se mu je, da bi rad plačal, zato da bi bil prost potem ...

Ta želja je prišla Andrejčku mimogrede in čutil je, da ga je ob tem nekaj pogrela — nekaj kakor takrat, ko je Urbanur ponujal v pismu dvajset na leto. Pa to je bilo le za hip. Misel se mu ni zdela ravno dobra, zato si jo je hitro pregnal in mislil na drugo.

»Utonil ne boš, a prehladil se boš enkrat!« je rekel Nacetu in s tem je mislil napeljati pogovor na svoje zadeve.

»Zakaj se bom prehladil?« ga je zavrnil Nace in dvignil glavo, kot bi mu hotel že naprej oporekati. Nekaj kakor jeza se mu je brala v očeh in roka, ki je držala žlico, se mu je zatresla. To je splašilo Andrejčka. Izpoznal je, da se naposled le še vedno boji Naceta. Ta zavest pa ga je razburjala še bolj ...

»Tako mislim, khm! Tako ... Čem reči ... ker ponoči hodiš ... Zdaj jeseni, ko so hladne noči. In — to sem tudi hotel reči — zato, ker je zgoraj mraz.«

»Kje je mraz?«

»Zgoraj v hišterni. — In potem moraš še spati v tej mrzlini. Pozimi je še celo mraz zgoraj!«

»To in pa nič!«

»Sem že mislil, da bi zakuril — pa soba ne drži. Šip manjka pri oknih.«

Nace je molčal.

»In pa ščurki so se zaredili.«

Nace ni hotel razumeti.

Kaj ko bi posegel kar v sredo!

»Lah, pravijo, bo napravil lepo sobo pod streho, kaj ne?«

»Bo!«

»Kaj ko bi — pa ne zameri — ko bi si tam poiskal stanovanja. Saj bi te izplačal. Vse bi ti dal, kar imaš pri meni in še nekaj povrhu —«

»Kaj —?« je zarjul Nace. »Kaj? Revše, ti me boš gonilo od doma? Ti? Ne grem, ko bi mi Lah zastonj ponujal sobo! Nalašč ne grem!«

In vrgel je jezno žlico po mizi, vzel klobuk in odšel.

Par minut pozneje je bilo slišati, kako je zgoraj zaropotal ključ v ključavnici, kako so se vrata hišterne odprla in zopet zaloputnila in kako se je strop skoraj tresel pod njim, ko je hodil iz kota v kot mrmraje venomer:

»Tu zgoraj bom samo jaz! Prokleto, tu zgoraj bom jaz!«

Spodaj ob mizi pa je še dolgo v noč slonel Andrejček in zrl v temo. Zrl je, kakor zadnjič: zdaj tja gor v oblake, zdaj po grapi naprej nekam v daljavo. Oblaki se niso bojevali kakor zadnjič; ena sama plast, gosta in črna, je bila razpredena črez nebo in lunin svit ni mogel prodreti do zemlje. Sicer pa ko bi tudi bil prodrl — kaj bi bil osvetil ta lunin svit! Malo ali pa nič; zakaj mlaj se je bližal in lune je bilo le mal košček. V luninen svitu bi se morda videl kos polja in par senc — in še to le temno in površno. In tak pogled je žalosten, ker budi tudi v duši nekaj temnega in nejasnega ... Zato pa je bilo Andrejčku všeč, da je bila tema tam zunaj; saj je bilo v njegovi duši tudi temno, tako temno ...

IV.[uredi]

»Nič! Vse zastonj!«

To je bila prva misel Andrejčkova drugo jutro, ko se je šele napol prebudil in je že dan gledal skozi okna.

»Nič! Vse zastonj!«

In kot posledica tega se mu je rodila takoj neka nova, a tako tuja misel, da se je Andrejček prvi hip ustrašil samega sebe in ni hotel misliti na to. Ko pa se mu je misel vrinila zopet, jo je vendar pogledal od blizu. In potem je šele izpoznal, da misel ta ni tako nova, kot se mu je videla prvi hip. Saj se mu je pravzaprav že vso noč pledla po glavi in je sedaj v jutro le bolj jasno in očito stopila na dan.

»Brv — seve — brv je slaba ...«

Pa čemu bi mislil o tem!

Andrejček nalašč ni hotel misliti na brv. Toda, misel je bila na površju vedno iznova.

»Brv — in nič druzega ko brv ... Zakaj neki? Nalašč ne!«

In postal je jezen ter se obrnil dvakrat v postelji.

Zastonj! Misel na brv je bila zopet tu!

Sedel je na postelji, udaril se z roko po čelu in rekel:

»Kaj hoče ta brv? Kaj?«

In hotel je premisliti trezno in počasi, kaj je pravzaprav z brvijo.

Hm — nič! Dva hloda, zbita in položena drug poleg druzega črez vodo — to je vse. To je brv! Poprej je služila mesto brvi lestva in par desek. Potem je pa ob deževju, ko so hudourniki narastli v Kremenku in pridrvili iz hribov doli —: potem je bila lestvica preslaba. Zato je rajni Berlaj napravil brv in sicer malo višje, da je voda ni mogla doseči. In tako je nastala brv —: ljudje so ji rekli Brlajeva brv, zato ker se je hodilo iz vasi črez to brv samo k Berlaju. Pravzaprav pa se za brv nihče ni posebno brigal. In tako je tekom let morda res začela že trohneti. Morda, ako je Žagar videl ... Sicer pa četudi bi bila: ali je bilo treba praviti Nacetu? Čemu —?«

Pa kaj pravzaprav hoče ta brv — kaj?

Da bi se zlomila pod Nacetom! Ha, to je neumno misliti! Toliko časa se ni, pa bi se morala ravno zdaj? In ravno pod Nacetom?

In ko bi se —

Ne, tega želeti ni smel! Ne, ne! Ta želja bi bila grešna in krivična! Ne! Ne!

Planil je pokoncu in se začel oblačiti.

Medtem se je trudil, da bi mislil na kaj druzega. Mislil je na Peklarjevo pšenico, ki jo je imel smleti še danes: celo tega se je spomnil, da je meh počen pri štuli in da bi se znalo pastirju raztresati po potu ... In na Posavca je mislil. Njemu je imel zanesti moko, ker je stari prejšnji dan padel raz streho in ne bo mogel ponjo. Vsega tega se je domislil Andrejček.

A nazadnje je prišla na vrsto vendarle misel na brv ...

Kaj, ko bi šel, ter si brv dodobra ogledal? Ko bi se prepričal, da brv niti trhla ni, potem bi bil morda miren.

In res je šel. Napravil se je ter šel ob bregu poleg potoka.

Lep dan je bil. Solnce je posijalo in rosa se je zalesketala v solncu; rosne kapljice so se svetile po travi in grmovju.

Pa Andrejček ni utegnil misliti na lep dan in na rosne kapljice — njemu je bilo za brv.

Ogledoval si je torej brv.

Tramova sta bila še vedno zbita, držaji so bili celi in koli, ki so bili zasajeni v zemljo, so držali močno ... Brv je bila trdna, kdo bi dvomil! Pač — tam spodaj, tam na sredi — tam je bilo videti preperelo — (pogledal je od bližje) — da, tam je bilo preperelo. Sicer pa je bilo to le v majhnem obsegu! In močan gaber je molil svoje veje nad brv, kot bi hotel v zadnjem hipu priskočiti na pomoč — ako treba —

Andrejčka je nekaj zapeklo krog srca. Misel na ta gaber mu je porodila v duši čudnih občutkov. Kaj je neki bilo?

Aha, sanjalo se mu je o tem gabru! To noč je imel hude sanje. Kako je že bilo?

Takole je bilo v sanjah: on in pa Žagar sta se pogovarjala.

»Oni gaber ob levi —« tako je pravil Žagar skrivnostno in namigaval z očmi — »oni gaber, ali veš, zakaj bi se dal porabiti?«

Andrejček se ni mogel domisliti, zakaj bi se dal porabiti.

»Zato, vidiš« — (in zopet je namigaval z očmi) »zato, da bi se vrv privezala za vejo ...«

»Vrv —? Zakaj —?«

»Ovil bi jo potem okrog brvi —«

»A?!«

»In držala bi tako trdno, da bi se brv ne zlomila, ko bi šel ...«

Andrejček je pričakoval nestrpno, kaj bo.

»In bi šel in bi žagal ... žagal ...«

Andrejčka je izpreletelo ...

»Žagal bi in žagal ... in žaga bi hreščala ... in voda bi šumela tam spodaj ... in odmevalo bi v globočinah ...«

»Kako to? Saj grapa ni globoka —« si je upal ugovarjati Andrejček.

»Sedaj ni ... A bila bi po nalivu, ko bi poprej v Kremeniku deževalo in potem bi bila noč, temna noč ...«

»In potem —?«

»Potem bi splezal na gaber in odrezal vrv — in brv bi stala ...«

»In potem —?«

»Potem bi bila noč, temna noč ... In nekdo bi se vračal iz gostilne ...«

Andrejček je zakričal strahu in se — zbudil!

Kako so bile to grozne sanje! Ko se je zbudil, mu je tekel pot po obrazu in pri srcu mu je bilo tako tesno, kot da mu nekdo vrv ovija okrog vratu, hoteč ga vdušiti.

In tudi še sedaj si je z močjo izbijal ono misel — ono grešno misel ...

»O Bog — ne, ne!«

A vendar je čutil, kako ga je bila obvladala misel vsega in kako dobiva moč nad njim bolj in bolj ...

V.[uredi]

V Andrejčku je dozoreval sklep in naposled dozorel popolnoma:

»Izpodžagam mu brv — in odkrižam se ga — in prost bom —«

Če se je poprej dolgo branil te misli, se jo je sedaj oklenil toliko strastneje.

»Izpodžagam mu brv! Sam hoče tako ... Čemu ne gre, ko sem mu rekel!«

In vedno iznova je skušal opravičevati svoj korak.

Že sama zavest, da hoče poravnati krivico, ga je tolažila za hip. A le za hip! Prišli so trenotki, ko tudi ta zavest ni izdala in mu je vest vendarle bila nemirna. Tedaj pa je nastopil denar —: Urbanurjev denar ... Misel na Urbanurjev denar in pa na dve kravici v hlevu — ta je bila tako močna, da je ob njej naenkrat umolknila vest in tudi vse drugo ...

Pač! Samo enkrat je pritisnilo na Andrejčka s tako močjo, da sta morala celo denar in obe kravici stopiti v ozadje. To je bilo neko jutro, ko se je zbudil zgodaj in na postelji premišljeval to in ono. Tedaj se je kar mahoma ustrašil svojega sklepa in se zgrozil pri misli na umor ... In tedaj ga je obvladalo tako, da se je bridko pokesal in da je hotel z vso silo nazaj. Spomnil se je Žagarja onstran vode. »On je bil pameten človek, on bi mi vedel svetovati.«

In zmislil si je, kako bi mu razložil stvar in kaj bi Žagar rekel na to.

»Vidiš —« tako bi mu rekel Andrejček — »takole mislim storiti; zaradi Urbanurja in pa zaradi dveh kravic bom izpodžagal Nacetu brv ... Kaj praviš na to?«

Žagar bi se začudil, da bi mu obrvi stopile gori do las.

»Kaj —?! Radi dveh krav boš šel in boš žagal? Ne, tega ne smeš! Na — tu imaš denar: kravico kupi in Naceta izplačaj ... In potem ga zabodi!«

»Pa Nace bo hud —«

»Kaj hud! Kaj ti more, če je hud? Ali ne stoji v oporoki, da naj gre? — Čemu li imaš tako malo poguma? Ali nisi gospodar pri hiši?«

In Žagar bi silil dalje:

Ali ga boš spodil? Povej, ali ga boš!«

Tedaj bi pa Andrejček — (tako se mu je zdelo) — vendarle ne upal odgovoriti:

»Bom!«

Ne, ne — tega bi ne mogel! Nacetu bi si ne upal reči še enkrat, da naj gre ...

Sicer bi pa bilo treba Žagarju denar vrniti, ako bi posodil. Urbanur pa —, kar bo Urbanurjevo, to bo tudi Andrejčkovo — če prej ne, vsaj po njegovi smrti ...

In Andrejček se je zopet oklenil prvotnega sklepa.

In tako ga je misel na zločin oprejala od dne do dne bolj.

Pa navzlic trdnemu sklepu so bili za Andrejčka vendarle grozni tisti dnevi, ki so sledili. Zunaj je deževalo — (in morebiti slabo vreme tudi ni bilo brez vpliva na Andrejčka) — in voda je bila narastla. Na mletev niti misliti ni bilo; zato se je bavil Andrejček le sam s seboj in svojimi naklepi. Ljudje so ga videli, kako je v plohi in brez dežnika dirjal ob vodi gori in doli in metal kamenje na sredo struge, kot bi se hotel prepričati, ali je globoka dovolj, ali ne ... No, ljudem se to ni zdelo čudno. Mlaj je bil — in ob mlajevih dneh se je Andrejček še vselej izmislil kaj posebnega.

Andrejčka je gnalo, da bi izvršil dejanje čim preje. Pa upal je, da voda naraste še bolj, in upal je ugodne prilike.

Nazadnje že ni več kazalo, da bi odlašal — in Andrejček se je odločil, da izvrši.

Čudna in nemirna noč je bila. Deževalo ni; le rosilo je kakor iz megle. Nebo je bilo prevlečeno s črnimi oblaki in v oblakih se je zbirala ploha, kot bi hotela udariti na zemljo zdajinzdaj; veter že ni bil več navaden veter —: to je bil vihar. Orumenelo listje je v kupih padalo raz drevje in se močilo v mlakužah, ki so se zbirale kraj potov.

Andrejčku je padlo nekaj težkega, neznanega. In nič več se ni obotavljal in nič več se ni izpraševal kaj dela, ko je izbiral žago in vrv.«

Pred hišo je postal in poslušal.

Iz vasi sem se je čula ura, ki je v zamolklih udarcih tolkla deset. Mimo mlina je drla voda; penila se je, se jezno zaganjala ob steno in drvila je seboj ruše, korenine in drugo navlako, ki jo je vzela kje gori v Kremeniku.

Andrejček je zaprl duri in se splazil prihuljeno mimo jezov in plotov. Zraven je postal na vsakih deset korakov in pazno poslušal, je li vse varno ali ne ...

Nič sumljivega ni bilo slišati.

Prišel je na mesto ...

Tudi tu ni bilo nič nevarnega. Voda je bobnela tako kakor doli nižje in se divje zaganjala ob opornje, ki so podpirale brv. Včasih se je zadela ruša ali korenina — in tedaj je zaječala opornja in brv se je stresla ...

Ne dolgo in med bobnenjem valov se je začul rezek glas — glas žage, ki se je z ostrimi zobmi zadirala globokeje ... Kadar je veter bučal z vso silo, tedaj je tudi žaga pela glasneje; ko pa se je za hip umirila narava, tedaj je hreščala tudi žaga bolj zamolklo.

Iz vasi pa se je čulo hripavo petje čezdalje glasneje —

VI.[uredi]

Drugo jutro je solnce vzhajalo tako prijazno, kakor da se ni prejšnjo noč zgodilo ničesar posebnega. Oblaki so se bili prevlekli proti jutru in rdeč pas se je napravil na vzhodu: znamenje, da so deževni dnevi v kraju.

Lepo vreme je bilo velikega vpliva na Andrejčka. Ko se je to jutro prebudil (spal itak ni vso noč, ampak se premetaval na postelji in šele proti jutru zadremal v mučne sanje) — je solnce že sijalo na okna. Zazijal je, se pogladil po obrazu in je hotel biti vesel, kakor vsako jutro, kadar je solnce posijalo na okno in ga slučajno dobilo še v postelji. Pa v tem hipu so mu pali v spomin pretekli dogodki in pretekla noč ... In tu mu je bilo, kot da so črni oblaki zagrnili nebo in se je solnce skrilo naenkrat!

Vest se mu je oglasila ...

— Kaj si storil?

Kako to, da se je rinilo to vprašanje to očitanje v zavest tako jasno in tako glasno kakor še nikdar.

— Kaj si storil? Ali si res —? Ali —?

Morebiti pa ni bilo res? Morebiti je vse to le sanjal?

Mel si je oči in se dvignil na postelji.

Glej: vrv je ležala zvita pred posteljo in žaga je visela na žeblju ...

Gorjé! Gorjé!

Planil je pokoncu.

Obstal je in poslušal, če morda začuje stopinje zgoraj v hišterni, če je morda Nace vendarle —

Nič!

Tekel je hitro po stopnjicah v prvo nadstropje in potrkal:

Nič!

To ga je navdalo z obupom, da so se mu kolena pošibila in ga je krčevito zabolelo srce.

»Nace! Nace! Nace!«

Nič!

Predstavljal si ga je, kako bodo dobili Naceta: mrtvega, z globoko udrtimi očmi, z široko od prtimi usti ... Stresali ga bodo in postavljali na glavo, hoteč ga oživiti, a zastonj! Nace bo mrtev, mrtev ... Prinesli ga bodo domov in mrtvo oko se bo obrnilo nanj in usta bodo zazijala vanj.

Ha! Kako je to stresalo po udih!

Pa ali je res bilo —? Ali je bilo res vse to?

Drl je zopet nizdol, odprl okno in gledal vun.

Tam zunaj je bilo vse kakor druga jutra, kadar je solnce sijalo in je deževje ponehalo. Voda je drvila mimo mlina, narastla sicer, a ne več kalna, in kapljice so se lesketale po površini ... Vsekakor druga jutra! Le Andrejček — ta ni bil kakor druga jutra!

O Bog! V teh par dneh — pa taka izprememba! Andrejček samega sebe ni več izpoznal!

In ali je res vse izgubljeno?!

Tresel se je po vsem životu.

»O Bog! O Bog!«

Sedel je na klop in se izkušal domisliti, kako je prišlo do tega in ali je sploh prišlo do vsega tega ...

Kako je bilo?

Krivico je hotel popraviti, da: krivico je hotel popraviti! In vsak vé, da se krivica mora popraviti! To je hotel! Ali ni prav, da je hotel?

Vest mu ni mogla reči, da bi ne bilo prav, kar je hotel.

Dobro! To je hotel! — Nace pa mu je bil napoti ...

In ali ni poizkusil pri Nacetu, da ga spravi s pota, če mogoče izlepa?

Vest mu je rekla, da!

In potem —?

Potem, ko je bilo zaman vse drugo, se je odločil ...

Hu! Sedaj pa ta vprašanja! Ta očitanja!

In ali je bilo prav, da se je odločil? Ali ni imel drugih sredstev, drugih pripomočkov? Ali je Nace zaslužil to? Ali bo Urbanur s tem zadovoljen?

To ga je morilo! To ga je hotelo zadušiti, uničiti! To je bilo grozno!

Kakor divji je planil po konci.

— Morda, morda pa še ni vse izgubljno; Morda ni šel niti domov ... Kdo vé, če ni morda ostal v gostilni —?

Iskrica upanja se mu je zablestela v očesu in bos in gologlav je drl proti vodi in potem ob vodi navzgor ...

Brvi ni bilo več — gorje!

Obstal je za hip in upanje mu je ugasnilo v očesu ...

Še nekaj: Morda pa je brv padla sama, morda jo je podrla voda ...

Vsekako se je hotel prepričati o tem!

— K Lahu! K Lahu!

Ako dobi Naceta pri Lahu — in zakaj bi bilo to nemogoče? — ah, ako dobi Naceta pri Lahu — potem — potem bo vse dobro ...

In ni se pomišljal. Tekel je ob vodi dalje, kjer je višje gori bila voda plitvejša. Tekel je, dasi mu je robida trgala obleko in ga je grmovje bílo po obrazu —, tekel je in dospel na mesto, kjer je držala preko vode druga brv in jo potem v diru ubral nazaj proti Lahu.

»O, Bog, ti mi pomagaj! Samo še sedaj mi pomagaj!«

Iz Lahove gostilne je prihajalo petje ... Hripavo je bilo to petje ... Vmes pa se je čul glas: visok in zadirčen ... Bil je glas Nacetov! Da, to je bil glas Nacetov!

Andrejček je zavrisnil od veselja!

Drl je kakor divji ...

»Zgoraj bom jaz! Prokleto, zgoraj bom jaz!« Oh — to je bil Nace!

In Andrejček je planil v izbo, v sredo tja mednje:

»Nace! Moj Nace! Jeli, da si ti! Ah, ti si, ti!« In objemal ga je in ga stiskal k sebi, kakor bi bil videl rajnega Berlaja, da se mu je prikazal tisto uro ...

Pivska družba je zijala in čakala, kaj bo iz tega.

Gostilničar pa je namignil ženi, ki ga je vjela na stopnicah in ga prašala, kaj je Andrejčku —:

»Kaj neki —?! Mlaj je bil sinoči in meša se mu danes!«

VII.[uredi]

Nace je bil dobil prejšnji večer pri Lahu druščino najboljših prijateljev; zato se je bil zamudil pri njih dalj ko po navadi. Šele ob enajstih mu je prišlo na misel, da bo treba vstati in iti. Vreme zunaj pa je bilo slabo, glava mu je bila težka in prijatelji so mu branili in ga silili, naj ostane ... In dal se je pregovoriti. Ostal je — in ko so proti dvem popolnoči odšli tovariši, se je vlegel kar po klopi in zaspal.

Zbudil se je, ko je že solnce vzhajalo in ko so se bili prijatelji zopet zbrali pri Lahu, da po dogovoru zapijo nekaj denarja, ki ga je bil eden izmed njih dobil v loteriji.

No in pilo in pelo se je kakor prejšnji večer ...

In ko je potem prišel Andrejček in še on dajal za pijačo — komu bi prišlo na mar, da bi vstajal pred večerom in zapuščal druščino?!

Nace je ostal zopet do poznega večera — in ker je bila druščina zopet tako prijetna — ostal še drugo noč — in ker je še dvakrat napravil izjemo, je pustil svojo navado in se poslej zopet rajši držal Laha, ko domače hiše.

Andrejček pa je zopet mlel doma kakor prej kdaj, le da zdaj z nekako večjim veseljem in z večjo vztrajnostjo. Viharji, ki so mu rojili po duši zadnje dni, so se polegli in nek dobrodejen mir in neka tiha zadovoljnost, ki mu je poprej kdaj odsevala z obraza, se mu je iznova naselila v dušo.

Misel, da bi si dokupil kravo, — to misel je opustil. Ta misel mu je postala nekam zoprna. Potem pa: saj za silo se izhaja tudi z eno kravo ... Pač pa se je bavil Andrejček z neko drugo mislijo. Mal prizidek je mislil prizidati k hiši in sicer na to stran, ki meji proti cesti. Tu bi se napravila sobica — morebiti celo dve — in tu bi ee nastanil Urbanur s svojo robo ... Morda mu bo še bolj všeč, ker bo v pritličju ... Potem bi Nace lahko ostal zgoraj ... Potem bi se morda Nace in Urbanur polagoma celo izprijaznila? — V slučaju pa, da bi Nace še vedno ostal stari — no, potem bo sodnija govorila svoje in pomagala Urbanurju do pravice!

Sploh je bil Andrejček poslej ves poln upanja. Pred dušo mu je bilo vse tako jasno in razmere je tako lahko tolmačil na dobro stran ... Dà, zdaj je bil zopet tisti Andrejček, kot je bil prej kdaj; — zdaj šele je zopet poznal samega sebe.

Na svoje sklepe in naklepe zadnjih dni je izkušal pozabiti. Razodel jih itak ni bil nikomur. Z Bogom — tako je mislil — bo treba poravnati račun in potem bo tudi iz duše izginil tisti bridki občut, ki se mu je vsiljeval še vedno pri spominu na ono viharno noč. In potem, ko se vrne Urbanur: potem bo zopet vse, kakor je bilo, potem bo vse srečno in dobro ...

In res bi bilo vse srečno in dobro — toda oblaki — novi oblaki so se že zbirali nad Andrejčkovo glavo.

Bilo je kakih pet dni pozneje.

Voda je bila upadla in Andrejček je šel, da bi osnažil »grablje« pod jezom, v katere se je bilo ob povodji nalovilo vej, listja, ruš in štremljev. Z velikim močnim drogom je bezal smeti naprej in ravno mislil je, kdaj mu Žagar pripelje tramove za novo brv, ki jo je bil naročil pri njem, ko ga oplaši nekaj čudnega.

Kaj je bilo to?

Za hip se je bilo pomolilo izza grabelj ...

Ali je bila človeška roka — ali pa bilo kaj druzega?

Posegel je z drogom globokeje.

Groza! Na površje se je dvignila glava — človeška glava ...

Pogledal je natanko.

Gorje!

Pogledal je še enkrat.

Tedaj pa se mu je stemnilo pred očmi in svet se je zasukal pred njim.

»Urbanur

Pred Andrejčkom je ležal Urbanur: z udrtimi očmi, z zijajočimi usti, z lasmi mokrimi in črez čelo visečimi ...

Grozen pogled!

Andrejčku je bilo v hipu jasno vse, vse.

»Urbanur! Urbanur!«

Zarjul je, da je šlo skozi mozeg in kosti ...

Dvignil je roke in izpustil drog, da je klofotaje zaplul po vodi. In zgrabil se je za glavo, ki mu je v hipu postala težka kakor svinec ...

»Urbanur!«

Brezupni klic Andrejčkov je čul Žagar, ki je bil pripeljal naročena dva hloda, in pritekel izza vogla.

»Kaj ti je, Andrejček?«

»Urbanur! Urbanur!«

V tem je Andrejček že omahoval in brez dvoma bi bil omahnil preko jeza, da ni Žagar takoj priskočil in ga obdržal na površini.

Obenem pa je tudi Žagarja izpreletel mraz ob groznem prizoru ...

Urbanur je ležal znak pred njima. Glava in roki sta mu viseli preko jeza, drugo je bilo pod vodo. Mokri lasje, od katerih je še kapala voda, so mu bili zagrnili polovico obraza. Izpod las pa mu je zrlo napol odprto stekleno oko in se mrtvo oziralo na strmečega Andrejčka. Roke, ki so se mu bile stisnile v pesti, pa so se dvigale pokoncu, kot bi hotele iz neba priklicati maščevanja nad morivcem ...

»O Bog, tukaj se gode čudne reči!« je vzkliknil Žagar, bled kakor smrt.

In šele po dolgem času se je umiril tako, da je mogel svetovati sebi in Andrejčku, kako naj spravita Urbanurja na suho ...

VIII.[uredi]

In zopet je smrt kraljevala v Berlajevem mlinu; — na istem mestu kakor pred časom stari Berlaj je ležal sedaj Urbanur. Bil je odet celo s taistimi rjuhami in držal taisto razpelo v roki. In duh je šel po sobi — morda le še hujši kakor zadnjič pri Berlaju.

Varoval je Žagar. Na klopi je sedel v zaduhli sobi in se zahvaljeval ljudem, ki so hodili kropit. Kadar se mu je zdelo le preveč zaduhlo, je vstal in šel ven, da parkrat potegne svežega zraka in pa da si obriše solzo, ki mu je silila v oko ob misli na nesrečnega Urbanurja.

Andrejček pa se ni premaknil od mrliča. V zadnjem kotu sobe je čepel — in da se mu ni zdaj pa zdaj izvil iz prsi globok vzdih, bi niti vedel ne bil nihče, da je doma. Tako pa je ta vzdih, ki je imel navzlic nejasnosti nekaj blaznega na sebi, dal povod, da je rekel ta ali oni:

»Kako rad ga je imel — Urbanurja!«

Ljudje pač niso vedeli, kako je bilo. Menili so splošno, da je Urbanur stopil na brv prav v tistem hipu, ko se je podirala.

Nace je bil tudi doma. Zgoraj po hišterni je hodil iz kota v kot. Kadar je čutil, da spodaj ni več ljudi, je prišel tudi doli, sedel za mizo in si podprl glavo z roko. V obraz je bil bled in govoril ni nič. Le enkrat se je obrnil do Andrejčka in mu rekel:

»Kako to, da je utonil —? Saj brv je bila trdna!«

»Trdna!« je odgovoril Andrejček in vest ga je zapekla iznova.

Ah koliko je trpel Andrejček! Skrivati in tajiti v sebi resnico, medtem ko je z vso močjo silila na dan —: kako je bilo to neznosno! Parkrat, ko so se ljudje menili o dogodku, je bil že vstal v kotu, dvignil roko in hotel reči:

»Jaz — sem!«

Toda beseda »morivec« mu ni šla skozi grlo. Sedel je zopet nazaj in ko so ga ljudje videli, kako je sedel z očmi vprtimi v tla in kako mu je na obrazu drhtela vsaka mišica, so rekli, da se mu bo zmešalo popolnoma.

In vendar je moral čuti Andrejček taisto dogodbo in taista vprašanja vedno iznova.

V izbi so se ljudje menili o Urbanurju — in zunaj v veži je Žagar razlagal že v tretjič, kakšen je Urbanur bil: — neznan v obraz, ometan z blatom in z glino, s steklenim očesom zroč naravnost na kviško — brr! To vse se je čulo tako grozno! In ljudje so z neko slastjo premlevali dogodbo, povečavali jo in obračali jo, kakor se jim je ljubilo.

»I, kakšna je vendar morala biti tista brv?« je dejal Blažuta, ko sta se z Žagarjem menila o tem.

»Trohla!« je rekel Žagar — »saj se ti je potresla, če si le stopil nanjo! Sedaj pa: kaka povodenj je bila! V Kremeniku je njive trgalo in vso prst zneslo v dolino!«

»Hm, hm. Človek res ne ve, kje ga čaka nesreča ...«

Blažuta je pomolčal nekoliko. A videlo se je, da ima še nekaj na jeziku, pa mu je težko govoriti. Ko ga je Žagar spremil nekaj poti od hiše, je prišlo na dan tudi to:

»Kaj pa Nace — ali ga je kaj pretreslo?«

»Te dni se drži doma; za pozneje se pa ne ve, ali ga bo izpametovalo ali ne ... On Urbanurja ni mogel —«

»Saj ravno to je!« je potrdil Blažuta, vesel, da Žagar sam vodi vodo na njegov mlin — »vidiš, to se meni čudno zdi, da je prišel Urbanur do brvi prav tedaj, ko se je podirala ... Zakaj ne prej ali pozneje?«

»Bog vedi. Ali pa je bila brv že podrta in on je zagazil v vodo, ko se ni videlo in ker je bilo ponoči — kaj jaz vem!«

»Mogoče ... Kaj pa ko bi bil Nace vedel, da ima priti in bi mu bil ...«

»Nace —?«

»Nace! Že tega in onega sem slišal, ki je trdil, da bi pri Nacetu bilo tudi to mogoče. Pa jaz ga ne dolžim ... Jaz pravim le tako ...«

Žagar je izprva neverjetno zmajal z glavo. Ko pa je Blažuta le govoril, je začel tudi sam domnevati. In čim bolj živo si je predstavljal dogodek, tem verjetnejše se mu je zdelo, kar je trdil Blažuta.

Nazadnje že ni več mogel molčati o tem in ko sta bila z Andrejčkom sama (bilo je zadnji večer, ko je ležal Urbanur doma; drugi dan so ga imeli prenesti v mrtvašnico in potem je imela priti komisija) mu je povedal, dasi težko:

»Čudne reči govoré ljudje, čudne —«

Andrejček je dvignil glavo in glas se mu je tresel, ko je vprašal:

»Kaj govoré?«

»O Nacetu govoré to in ono ... Ali je vse res ali ne, ne vem!«

»Kaj pa govoré?« je vprašal Andrejček malo mirnejši.

»Saj ne vem in tudi nič ne pravim; a tisto se mi zdi vendarle čudno, da bi se morala podirati brv ravno tisti trenotek, ko je bil Urbanur na njej. V vodo pa tudi ni zagazil kar tako, saj je poznal kraj. Nekdo mu je moral izpodžagati brv.«

»Brv? In kdo bi jo bil —?«

»Pravijo da Nace! A jaz nič ne vem — in tudi govoriti nočem ...«

»Nace —?!«

Za hip je švignil po Andrejčkovem obrazu nek žar, neko veselje. A takoj nato se mu je obraz zopet stemnil in se bolestno zategnil.

Sedel je in glava mu je klonila na prsa.

Pa kar naenkrat mu je prišla zopet v ude neka nova, sveža moč in oko mu je zagorelo v blaznem ognju, ko je dvignil desnico in zakričal:

»Ne Nace, ampak jaz — Jaz sem ga!«

In molil je prst proti Žagarju, kot bi ga hotel še bolj prepričati o tem:

»Jaz sem ga pahnil —!«

Takoj nato pa je dvignil obe roki v zrak, sklenil jih nad glavo in zajokal kot otrok:

»Urbanur! Urbanur!«

In kot bi ga hotel prositi odpuščanja, je šel, odgrnil rjuho, pogladil ga s tresočo roko po obrazu dvakrat, trikrat — in potem izginil v temno noč.

Drugi dan pa je prišla iz mesta vest, da se je Andrejček sam javil sodniji.

IX.[uredi]

Leta hitro bežé.

Kakih pet let pozneje dobimo Andrejčka zopet doma. Izpremenil se ni mnogo; le obraz mu je upadel, oko mu sveti nekam blazno in ob sobotah popoldne, ko mu srši brada po licu kakor strnišče na njivi, je celo grozen na pogled. A sicer je miren človek in ne stori živi duši kaj žalega. Teža let in dogodkov ga je uklonila in mu otopila značaj, da ne govori veliko; če pa govori, mu nemirno oko uhaja v stran in išče v neki daljavi točke, kjer bi se ustavilo.

Tak je! Vsi ga poznajo in vedo pripovedovati o njem. Tisti pa, ki ga poznajo bolj ko drugi, radi govoré o njem in pristavijo nazadnje:

»Ah, kako burno življenje živi ta človek; ne sicer na zunaj, ampak znotraj, znotraj!«

Za svojo krivdo je trpel veliko! Sodili so ga pred porotniki. Tisti, ki so bili poleg, pravijo, da si še danes ne morejo izbrisati iz spomina prizora, ki so ga videli tedaj.

Tedaj namreč, ko se je izvedelo, da bodo Andrejčka sodili javno, ga skoro ni bilo v vasi, da ne{{{prelom strani}}} bi bil šel poleg. In ti so pripovedovali, da je bil bled kot smrt, ko so ga pripeljali skozi stranska vratica v sodno dvorano. Gledal je v tla in molčal. Odgovarjal je le na podvojeno vprašanje in se vselej plašno ozrl okrog, kot bi iskal med poslušavci vsaj enega, ki bi imel ž njim sočutje. Pravijo, da jih je bilo med poslušavci mnogo, ki so jokali in ga pomilovali.

In ko ga je naposled — tako pripovedujejo — pozval sodnik, naj vstane in navede kak vzrok, ki bi ga opravičeval, ali vsaj izgovarjal, je baje dvignil glavo in postal pozoren, kot da se je izbudil iz sanj. Rdečica mu je šinila v obraz in v očeh se mu je zablestelo upanje:

»Gospodje sodnijski!« — je rekel in kolena so se mu tresla — »gospodje sodnijski, jaz sem Urbanurja rad imel! Verjemite, rad sem ga imel!«

»No, in kaj potem —?« je vprašal sodnik: »Potem — potem — čakajte: potem —« (in prijemal se je za glavo, kot bi hotel najti pravo misel) — »potem sem mu hotel dati stanovanje! — Ali je bilo to prav, gospodje sodnijski?«

Sodnik ga je opomnil, naj pove hitro, kar ima.

»No — (in zopet je zbiral misli) — jaz sem mu bil dolžan dati stanovanje ... Spodil sem ga bil po svetu kakor psa in mu storil krivico. Glejte in krivico sem hotel popraviti ...«

»To pripovedujete sedaj že v tretjič —!« ga je vstavil sodnik.

In to ga je zmedlo.

»Krivico sem hotel popraviti — dá — krivico sem hotel popraviti ...«

»V tretjič pravite —?«

Nemirno oko je uprl v sodnika.

»Govorite jasneje,« ga je opomnil tá »in bodite mirni! — Vi pravite: Krivico ste hoteli popraviti; toda kako? Pomislite: kako ste hoteli popraviti krivico ...«

»Kako?« je ponovil Andrejček in v zadregi gledal krog sebe, kakor bi mu bil sodnik zastavil vprašanje pretežko in pregloboko, da bi ga bil mogel umeti.

Prijel se je za čelo in moral je sesti.

Tišina je zavladala po dvorani.

Črez malo časa pa je zopet vstal, zbral vse moči in se hlastno obrnil proti sodnijskemu strežniku, ki je sedel pri vhodu v dvorano:

»Ti, Žagar! Hahaha: slišiš Žagar?« (in omahoval je proti njemu, meneč, da je Žagar) »poglej Žagar, in ti tega nisi vedel ... Tepec! Krivico si hotel popravljati s krivico, hahaha! Zdaj vidiš! Ali ti nisem pravil —? Zdaj vidiš!«

Govoril je skozi hitreje in obraz se mu je zalival s krvjo, na usta pa mu je silila pena.

In ko so ga potem peljali nazaj v ječo, se je smejal vso pot, da je nekam divje odmevalo po ozkih hodnikih.

No, v zaporu ga niso imeli dolgo. Priče so se izrekle za to, da tedaj, ko je izvrševal dejanje, ni mogel biti pri čistem izpoznanju; in to je obveljalo! Odbržali so ga nekaj mesecev in ker se mu stanje ni izboljšalo, so ga izpustili.

Doma pa se je ves izpremenil. Mlel je še, a kravice ni več redil. Druščine ni iskal. Le k Žagarju je šel včasih. Tedaj je sedel na deske poleg žage in gledal, kako se je žaga zajedala v mehka debla in sipala žaganje pod kolesa. In tedaj je mislil na Urbanurja in — nase ... Govoril pa tudi z Žagarjem ni veliko.

V tem času sta se zgodila samo dva dogodka, ki sta vplivala na Andrejčka in ga nekako motila v njegovi duševni enoličnosti. Žagar namreč se je eno leto potem, ko je prišel Andrejček iz zapora, preselil v Ameriko — in tedaj je bil Andrejček žalosten, zakaj Žagarja je imel rad. Potem pa: Nace je zmrznil neko zimsko noč, ko se je vračal po navadi od Laha in obležal v snegu. Tudi to je Andrejčka vznemirjalo. Jokal je na grobu, in ko so ga ljudje spravljali domov, jih je hotel prepričati, da je bil Nace mehkega srca in sploh dober človek.

To sta bila torej dva dogodka, sicer pa je bil pri Andrejčku en dan enak drugemu.

In še sedaj živi Andrejček taisto navadno, enakolično življenje.

Zdolaj pod okni bobni voda hiteč po svoji strugi dalje. Ob suši je majhna, da mleti ni mogoče; ob deževju pa, ko nastane neurje v Kremeniku, je velika, da prinaša prst, korenine in drugo navlako. Ob takem času postane Andrejček nemiren; in tedaj je najrajši kje spodaj v mlinu, kjer ropočejo stope in kamor ne prihaja vodino bobnenje in šumenje.

Najhujše je pa ob mlajevih nočeh. Tedaj je namreč tam zunaj temno in veter tuli in listje jesensko v kupih suje raz drevje. Tedaj tudi na Andrejčka pride ves drugi duh. Iz mirnega, mrtvega človeka postane naenkrat ves divji in pogumen. O polnoči, ko vihra divja najbolj, se spravi pokonci, vzame drog in začne razbijati po vodi. In če to ni dovolj, gre celo na jez, stikuje z drogom po grabljah in vpije, da se divje razlega po okolici:

»Urbanur —! Urbanur —!«

Ljudem se smili. In često sem že čul katerega, ki mi je s solzami v očeh zatrjeval:

»Ah, kako burno življenje živi ta človek; ne sicer na zunaj, ampak znotraj, znotraj!«