Krivica in dobrota
| Krivica in dobrota. Igra v treh dejanjih. Anton Medved |
| |||||||||||||
Osebe:[uredi]
Janez, kmetiški gospodar.
Polona, dekla v Janezovi hiši.
Mreta, njegova žena.
Anton, Janezov brat, trgovski pomočnik.
Barba, Janezova mati.
Bogata gospa.
(Godi se v vasi in v mestu.)
Prvo dejanje.[uredi]
Barba. Janez. Mreta. Polona.
Barba (vzame iz omarice, vzidane v ozadnjo steno kmetiške sobe, usnjato listnico in iz nje našteje počasi in oprezno trideset goldinarjev): Deset, dvajset, trideset! — Nebeški Bog! Jaz mu moram poslati, moram! (Spravi listnico v omarico.) Kako piše! »Mati, jaz se ustrelim, če mi ne pošljete trideset goldinarjev, in sicer takoj.« — Ali ni človeško življenje večvredno, kakor trideset goldinarjev? — (Pomišlja.) Da! Ko bi bili goldinarji moji! Ali, Bog, kaj poreče Janez, če zve? — Zapodi me iz hiše, čeprav sem njegova mati. Zmeraj se jezi nad svojim bratom, da je zapravljivec in pijanec. In vendar! — Ne, ustreliti se ne sme. Rajši grem jaz od hiše. Sicer pa — saj ni treba, da bi vedel, kdo mu je vzel denar. Vem, kako bom napravila. Pisala bom. (Sede k javorovi mizi in piše na list, polglasno izgovarjajoč:) »Ljubi sin Anton! Pošljem Ti trideset goldinarjev, a prosim Te za božjo voljo, da molčiš povsod in zmeraj, odkod si jih prejel, ker sem jih vzela Tvojemu bratu. Jaz mu bom že po kaki drugi plati povrnila to škodo. Bodi, lepo Te prosim, pameten! Tvoja mati.« (Vtakne denar in list v zavitek.) Tako! — Kar sama bom nesla na pošto. (Hitro odide.)
Janez (pride z Mreto): Ali je že devet?
Mreta: Torej pojdeš na semenj. Po čemu?
Janez: Po čemu? Kravo bom prodal in konja kupil.
Mreta: Konja? Po čemu?
Janez: Tvoj večni »po čemu«! S sosedom sva že dogovorjena zastran koleslja. Tujcev je v našo okolico vedno več, in po letu se kaj lahko zasluži kakov goldinar z vožnjo. S kmetovanjem dandanašnji tako ni nič!
Mreta: Tisto je res. — Ti, pa nikar ne pozabi kupiti jednega kablja ali dveh. Tako jih potrebujem za kuhinjo in hlev.
Janez: Prinesi mi zakmašno suknjo iz čumnate! (Mreta odide.)
Janez (gre k omarici, vzame listnico, odpre jo, da pogleda, koliko ima): Hudimana! Kje pa — kam pa sem vtaknil denar? (Preiskuje.) A! Tu notri mora biti! Saj vem, da sem ga noter dejal. (Preiskuje nemiren.) Nebeški Bog! Pa ne, da bi ... Mreta! Ali si ti vzela denar iz listnice?
Mreta (se vrne v tem s suknjo): Kakov denar?
Janez: I, denar iz listnice. Trideset goldinarjev.
Mreta: Jaz ne. Ali si ga imel notri?
Janez (vedno nemirnejši): To je gotovo! Sicer ga ne bi notri iskal. Za Boga! Iščiva no vendar! Pa ne da bi ga bil kdo ukradel! (Pretikata po sobi.)
Mreta: Križ božji!
Janez (se ustavi naposled): Pustiva iskanje! Tu notri, tu notri (udari jezno po listnici), tu notri mora biti. Čisto natanko vem, da sem ga noter dejal in ne ven vzel. O Bog! Zdaj pa kupi konja, če imaš s čim. — Ali jaz ne morem umeti, kam bi prešel mrtvi denar! — Zlodej vendar!
Mreta: Janez, prosim te, bodi miren! Svetemu Antonu se priporočiva, ki je zaščitnik vseh onih, ki so kaj dragega izgubili! Morda si ga vendar le kam založil!
Janez: Molči no! Ali misliš, da nimam prav nič spomina?
Mreta: Včasi ga človek prav nič nima. Denar se mora najti. Izginil ni, tujega človeka tudi ni bilo notri, saj so mati ravnokar šli iz hiše, predno sva prišla midva s polja.
Janez: Ah, nikar ne govori! Išči ga in najdi! Potém je vse dogovorjeno. (Zopet iščeta; v tem se vrne Barba.) Mati! Pomislite, trideset goldinarjev mi je ukradenih. Ali ste jih morda vi kam premaknili? — Prekleto!
Barba (v zadregi): I, kje pa si jih hranil?
Janez (udari zopet jezen na listnico): Tu notri, slišite, tu notri! In zdaj jih ni.
Barba: Za Kriščevo voljo! To je vendar čudno! (Ogledava se tudi in nekoliko išče.) Če si jih noter dejal, morajo biti vendar notri.
Janez (zavpije): Če jih ni, jih pa ni! Zmeraj iste besede! Ali sem slep, ali kaj?
Barba: Morda jih je kak tujec vzel.
(Polona pride v sobo in nese v čumnato nekaj perila, ne meneč se za razgovor.)
Janez: Saj ste bili vendar ves čas doma.
Barba: Kolikor časa ni bilo mene, šivala je Polona v sobi. Tujca res ni moglo biti sem.
Polona (se vrne iz čumnate): Kaj pa je?
Janez (pogleda rezko): Polona!
Mreta: Veš, Polona, trideset goldinarjev pogrešamo v listnici, in mati pravijo, da jih je najbrž kakov tujec vzel.
Janez: Tega ne pravijo. Ravno nasprotno! Polona! Ali je bila katerikrat soba prazna ta čas, kar sem bil jaz z ženo na polju? Kaj?
Polona (z vprašujočim pogledom): V resnici ne vem. Nekaj časa sem bila jaz tukaj, nekaj časa mati. Vsaj dolgo soba ni bila nikdar prazna. Trideset goldinarjev ukradenih! Za božji čas!
Janez: Sevéda! Tujca ni bilo. In ko bi tudi prišel kak pritepenec, ni misliti, da bi kar naravnost šel stikat v omarico.
Mreta (nevoljna): I, kdo pa more drugi biti? Kako si čuden!
Janez: Ali imajo samo tujci prste? (Ozre se strani. Barba in Mreta se skrivoma ozreta na Polono. Polona se zardi.)
Polona (mokrih očij): Kaj —?
Mreta: E, kaj! Nič ni.
Janez (udari ob mizo): Kaj? To ni nič, če je trideset goldinarjev ukradenih, in sicer kmetu, ki se mora potiti za vsako drobtino kruha? Žena, ne bodi tako zagovedna.
Mreta: No, sevéda je hudo. Saj tega ne tajim. Ali kaj si moremo pomagati!
Janez: Na dan mora priti, kdo jih je vzel.
Mreta: Nas gotovo nobeden ne.
Janez: Ni gotovo.
Polona (s tresočim glasom): Ni gotovo —? Ali morda mislite ... (Pokrije obraz z rokami.)
Mreta: Janez! Lepo te prosim, pomisli vendar, kaj govoriš!
Barba (kljubostno): Jaz jih nisem vzela. Čemu mi bo denar!
Janez: No, potém jih je vzel tisti, ki je bil še v sobi, ko mene in žene ni bilo domá.
Polona (na glas zajoka): Jaz torej, jaz torej? Mene dolžite? (Stopi pred Janeza, ki se obrne od nje.) Povejte naravnost, ali obsojate mene?
Mreta (prime Polono za roke in jo obrača od Janeza k sebi): Polona! Polona! Saj te nihče ne dolži. Ne smeš vzeti vsake besede za hudo. On je pač hiter.
Janez: Jaz hočem imeti denar nazaj. Kdor ga je vzel, on ga naj vrne. Meni ni nič mari! Trdo sem ga prislužil. Sicer grem tožit, naravnost tožit.
Mreta: Janez, ne vpij! Saj ni treba vsake reči na véliki zvon obešati.
Polona (pade napol pri peči na klop. S povzdignjenim obrazom): Torej jaz, jaz — tatica. Kar živim na svetu, sem bila poštena. In zdaj me dolžé tatvine, te umazane pregrehe. Bog, ti veš, da sem nedolžna! Ti jim izpričaj!
Mreta: Saj te ne dolžimo, Polona!
Janez: Vpije lahko vsakdo, da je nedolžen.
Polona (vstane na videz mirna in gre k Janezu): Torej vi mislite tožiti — mene?
Janez: Moram. Moj Bog, trideset goldinarjev vendar ne morem ravnodušno vreči od sebe!
Polona: In vi ne bi tožili, ko bi denar nazaj dobili? Povejte odkrito!
Janez: Hm! Čemu bi potém tožil?
Polona: Dobro! (Gre v čumnato in se vrne in položi trideset goldinarjev na mizo.) Tukaj imate skoro ves moj prihranek. Samó, da ne boste tožili in me pred svetom ogrdili. Več mi velja dobro ime, kot vse drugo na svetu. Jaz pa zapustim takoj vašo hišo.
Mreta (skoči k denarju): Je li mogoče? Ne, Janez, ne, tega denarja ne smeš sprejeti, ne smeš sprejeti!
Janez: Rad bi vedel, zakaj bi svojega denarja ne smel vzeti. (Odpahne ženo in spravi denar v listnico.)
Mreta (zakriči): Janez! Kaj misliš!?
Janez: Molči!
Polona: Torej ne boste tožili?
Janez: Zdaj ne.
Polona: Ne boste pravili o tem nikjer?
Janez: Čemu zdaj?
Polona: Z Bogom! Grem vlagat obleko. (Zabrne se in gre v čumnato.)
Drugo dejanje.[uredi]
Barba. Mreta. Polona. Gospa.
(Pokopališče. Na desni lep, mramornat spomenik, pred katerim kleči mlada, črnooblečena gospa, v molitev zatopljena. Na levi preprost križ, kakor tudi v ozadju. Ljudje prihajajo, pomolijo in odhajajo.)
Barba (kleči z molkom v roki, potém vstane): Križ božji, da ne morem moliti. Večna luč vama sveti, oče in mati! (Spravi molek v žep.) Lani sem imela vendar še kakšno solzo za vaju, letos pa imam kar suho oko. Oh, oh! Vsa sem si nadležna. Nič miru nimam. (Vzame robec iz žepa, ob čemur ji odpade pismo, da ne zapazi. Obriše si oko.) Sladko počivajta! Bog vama daj mir in pokoj! (Prekriža se in odide na levo.)
Gospa (vstane): Potrpi, moja mila mamica! Precej se vrnem, samo oddahniti se moram. V prsih me tišči. (Popravi venec, ki visi na spomeniku, in odide na desno.)
Polona (pride z ubožnim ročnim kovčegom, ogrinjačo in dežnikom v roki): Tukaj sem. Po slovo sem prišla od tega kraja, ki mi je bil vedno najljubši. Oh, ta ločitev bo bridkejša od vsake druge. (Pripogne se. Veter pregane list pred njo. Pobere ga in odpre.) To je pismo. — Kako pride sem? — Čigavo je? (Čita polglasno.) »Ljuba mati! Pošljite mi, prosim, nemudoma trideset goldinarjev, sicer pridem v veliko sramoto in se na mestu ustrelim. Nekomu sem dolžan, ki me misli tožiti. Če me toži, sem ob službo. Dobodite denar, kjer hočete. Vaš sin Anton. (Pismo povesi.) Bog! — Ali ni to pismo ...? (Pogleda ga še enkrat.) Vaš sin Anton ... To je gospodarjev brat. Trideset goldinarjev! (Vstane.) Zdaj mi je vse jasno. Zdaj vse vem. A bodi! — Vsaka reč pride na dan. — Kaj naj zdaj storim? Ali se naj vrnem? Pismo pokažem gospodarju? (Nekaj časa premišljuje.) Ne, ne!
Mreta (pride in jo opazuje, potém se ji približa): Polona! Ti si razvneta. Ti govoriš sama s seboj. Kaj je?
Polona (skrije pismo): O, nič mi ni.
Mreta: Ni res. Polona, ali si tudi náme huda? Poglej, meni si vselej vse zaupala; zakaj si mi zdaj tuja? Jaz nisem nič kriva, kar moraš sama priznati.
Polona: Oh, kako bi se mogla hudovati na vas, ki ste mi bili, ubogi siroti, vedno tako dobri. — Ali to pismo!
Mreta: Katero pismo? To, ki ga imaš v roki? Čigavo pa je to pismo? Polona, pokaži!
Polona: Čitajte torej, a potém mi vrnite pismo! (Dá ji pismo.)
Mreta (prečita hitro): Bog! To je pisava mojega svaka! — Trideset goldinarjev! Polona, tvoja nedolžnost je izpričana! (Povesi list.) In zdaj —?
Polona: Dajte mi pismo nazaj! (Dá ji.)
Mreta: Kaj hočeš storiti? Ali greva domov in pokaževa pismo Janezu? Kje si ga dobila?
Polona: Ležalo je tu na tleh. Izgubili so ga mati, ki sem jih srečala še na poti. — O ko bi bila vedela, kaj je v pismu, jaz bi ga ne bila čitala, temveč poteptala. Zakaj vem, zakaj vem! (Raztrga pismo in vrže lističe po grobih.) — Jaz grem.
Mreta: Zdaj, ko lahko ostaneš tukaj? Ne, moj mož mora vedeti, da si nedolžna, mora vedeti! Delal ti je krivico.
Polona: Ljuba moja gospodinja, lepo vas prosim, molčite o tem pismu!
Mreta: To bi bilo krivično od mene. Kdor je kriv, tisti naj trpi! Tako hoče sam Bog.
Polona: Ali pa tudi slutite, kakšne nasledke bi utegnilo imeti pismo? Ali neveste, da bi morda morali mati od hiše? Dobro poznate gospodarja, kako nagle jeze je.
Mreta: Tisto je vse jedno.
Polona: Ni res. Jaz sem mlada, lahko dobim službo in se preživim. Ali stara mati? V kako bedo jih lahko spravim. In — in — tudi Anton ... Ko je bil še domá, bil mi je vedno tako dober, tako prijazen! Nikakor ne maram, da bi tudi on trpel. Gospodar bi ga preklinjal ... Ne, jaz grem! Vas pa prosim, da ne zinete nič o tem pismu. Čemu bi kalili mir v hiši, mir, ki je najbolj potreben za družino!
Mreta: O Polona, o Polona, kako blago srce imaš. Če komu Bog povrne že na tem svetu dobrotljivost, tebi jo mora. (Gospa pride in zopet poklekne na grob.)
Polona: Blagor njim, kateri krivico voljno trpé!
Mreta: Torej dobro! Jaz bom molčala. Ti pak mi obljubi, da mi kmalu pišeš, kje in kakšno službo si dobila. Če te bom videla srečno, bom potolažena. Če pa ne — naša hiša ti je zmeraj odprta, in ko bi tudi jaz morala sama namesto tebe vsa dela opravljati. Bodi srečna! (Objameta se.) Tudi jaz grem očetov grob obiskat. (Odide.)
Polona (poklekne na grob): Mati, z Bogom! Oče naš ... Jaz moram iti. Ali moja nedolžnost je znana Bogu in znana tudi moji materi, ako gleda njegovo obličje. — Neskončni Bog, usmili se nje duše! Z njo sem izgubila mnogo, mnogo na zemlji. Tvoji dobrotljivosti in previdnosti se izročam, nebeški Oče! Kdor v tebe zaupa, ni pogubljen, na veke ne! — Oče naš ...
(Te besede posluša gospa, gre k Poloni in ji položi desnico na rame.)
Gospa: Deklica, čigava si?
Polona (se uplaši): Gospa, kdo —?
Gospa: Prišla sem iz mesta obiskat grob svoje matere. Kdo pa si ti, in kam misliš iti, ker imaš prtljago s seboj?
Polona: Uboga sirota sem in v tej vasi sem dalje časa služila pri neki družini. Prišli smo si navzkriž, in zapustila sem hišo in grem po svetu iskat službe.
Gospa: Prišli ste navzkriž? Zakaj? Ali morem vedeti?
Polona: Čemu bi skrivala, ko imam vest čisto. Moj gospodar je pogrešil trideset goldinarjev in zasumil mene, da sem mu jih jaz izmaknila. To me je globoko zapeklo, in nič več nisem imela obstanka pri njem. Danes grem, na vseh vernih duš dan. O!
Gospa: Draga deklica! Globoko sem uverjena, da si nedolžna. Zakaj tatica ne bi mogla na materinem grobu tako prisrčno moliti.
Polona: To je moja dolžnost, gospa. Sicer mi rajna mati ni zapustila nič imetja, pač pa mnogo zlatih naukov, ki me tolažilno spremljajo na trnjevih potih mladega življenja. Vekomaj jim bom hvaležna!
Gospa: Čuj! Meni pak je rajna mati zapustila mnogo imetja, tudi dobro vzgojo, a malo zdravja. Od mladih nog že boleham. Jedini sin mi je umrl. Zdravniki mi naravnost pravijo, da se bližam gotovemu grobu. Bog vé, morda sem zadnjikrat obiskala materin grob, ki je umrla ne daleč od tukaj v vili. — Ravno pred nekaterimi dnevi pa je šla moja dekla iz službe, in na njeno mesto stopiš lahko ti. Stregla mi boš v bolezni. Hrano dobivam iz gostilne. Mislim, da boš s plačilom zadovoljna.
Polona (ji poljubi roko): O milostljiva gospa, kako ste dobri!
Gospa: Voz imam na koncu vasi, in lahko se kar z menoj odpelješ. Upam, da bom tudi jaz zadovoljna s teboj.
Polona: Napela bom vse svoje moči, da ustrežem vsaki vaši želji.
Gospa: Pojdiva torej! Spotoma ti bom natančneje razložila, kaj boš imela opraviti. (Odideta.)
Barba (pride zasopla): Morda mi je tukaj pismo odpadlo. — O Bog, kaj, če ga kdo najde! (Zagleda papirjeve kosce po tleh.) Kaj pomeni to? (Vzame nekatere listke v roke, sestavlja jih in čita pretrgane besede.) Gorjé, to je sinovo pismo! Nekdo ga je čital in raztrgal. — In kdo bi bil to? — Morda Polona sama! Grob njene matere je tukaj zraven. (Prime se za glavo.) O Bog, kaj sem mislila! (Oglasé se zvonovi za verne duše.) Moj nebeški Oče, odpusti mi, kar sem storila! Jaz sem ukradla, in nedolžno revo sem pahnila v sramoto in tujino. (Zaihti.)
Mreta (pride od vzadi): Kaj vam je, mati?
Barba (hitro otre solze): O nič! (Črez nekaj časa:) Ti, ali si videla še Polono, predno je odšla? Tu na grobu materinem je bila.
Mreta: Videla sem jo in se še enkrat poslovila od nje.
Barba: Ali ti je dala kako pismo čitati?
Mreta: Je. To, ki leži tu raztrgano po tleh.
Barba: Mreta! (Prime jo za roko.) Mreta! Ti torej veš vse. Kaj hočeš storiti?
Mreta: To, kar mi je naročila Polona: da namreč o tem pismu nobenemu človeku nič ne zinem, in da vas nikdar ne izdam. To sem ji obljubila.
Barba: O žlahtno srce! — Jaz pa hočem zanjo moliti, naj ji pravični Bog stokrat povrne, kar je trpela za me. Kaj morem storiti drugega!
Mreta: Mati, le pomirite se! Ona mi v kratkem piše, in ako se pritoži, da ji ne gre dobro, poskrbeli bodeva že midve, da se vrne. Zdaj pa molčiva, da še tretjega ne spravimo v nemir, namreč sina Antona.
Barba: O hvaljen bodi Bog! (Odideta.)
Tretje dejanje.[uredi]
Gospa. Polona. Mreta. Anton. Barba.
Gospa (sedi na klopi, poleg nje stoji Polona): Polona, tvoje ljubeznive skrbi ne bom pozabila. Kaj bi želela od mene? Poglej, jaz hiram od dne do dne in vsak dan pričakujem smrti.
Polona: O gospa! Saj ste mi že s tem izkazali veliko dobroto, da ste me sprejeli v svojo hišo.
Gospa: To ni nič.
Polona: Tako rada bi vam nekaj razodela.
Gospa: Meni? Kaj? Razodeni!
Polona: Ne upam si.
Gospa: Ne bodi tako otročja! Saj veš, da sem ti druga mati, da te imam rada ...
Polona: Nekemu mladeniču sem obljubila svojo roko.
Gospa: Tako, tako! Zató se mi zdiš nekako zamišljena zadnji čas. No, kaj je to hudega? Ali je mladenič pošten, in kaj je?
Polona: Bil je svoje dni lahkomiseln in zapravljiv, a izpreobrnil se je in zdaj je vzgled vsem svojim vrstnikom.
Gospa: Kaj je, in kako se zove?
Polona: V prodajalnici je trgovski pomočnik in se zove Anton.
Gospa: Prav, prav! Ako ga zares ljubiš, lahko se poročiš z njim. — Saj jaz bom tako kmalu, kmalu umrla. — Rada bi ga poznala. — A ob čem bodeta živela?
Polona: On ima nekaj prihranjenega in ostane nadalje v prodajalnici; jaz pa si bom s šivanjem prislužila nekaj. Pri vas, gospa, sem se mnogo naučila. A prej se ne ganem od vas, dokler sem vam potrebna. Za nič ne. Samo povedala sem vam, ker se mi je to zdela dolžnost.
Gospa (po premoru): Polona! Drugače bodeta napravila. Pred leti sem imela spodaj v hiši v najemu prodajalnico. Ali vedni hrup in prekladanje blaga me je motilo. Zató sem odslovila najemnika. Zdaj pa tvoj bodoči mož zopet lahko začne trgovino. Prodajalna soba in še dve drugi poleg nje so namreč odslej tvoja last. Zapuščam jih tebi za plačilo.
Polona: O moja gospa, kako ste dobri! (Poljubi ji roko.) Kdaj sem zaslužila tolikanj dobrot od vas?
Gospa: Tudi za nabavo potrebnega blaga se vama ni treba bati. Volila ti bom za to potrebno svoto. — Usopla sem se. Polona, pojdiva gori! Podpiraj me nekoliko! Naročila sem zdravnika. (Prime se za Polonine roke. Odideta na levo.)
Mreta (pride počasi): Mislim, da je to prava hiša. — Ali tako težko grem gori, jaz, preprosta kmetica. — Da bi me le Polona prej zagledala! (Stoji nekaj časa zamišljena. Vzdihne.) Oh, kako se pri nas godi! — Srečna Polona, da nisi več pri nas domá!
Polona (prihiti): Bog vas sprimi, Mreta!
Mreta: Polona! (Objameta se.) O da si prišla naproti! Koliko časa te že nisem videla! Celo leto že ne. Kako ti je?
Polona: Mreta, meni dobro, nad vse dobro. Samo gospa je na smrt bolna. In pri vas domá, kako je?
Mreta (z jokajočim glasom): Slabo, slabo! Saj pravim: s tisto pregreho, katero očitamo svojemu bližnjiku, kaznuje Bog mnogokrat tudi nas. Tako se je zgodilo mojemu možu. Očital je vedno svojemu bratu Antonu pijanost in zapravljivost, in zdaj se je on sam vdal pijači in zapravlja.
Polona: Kaj pa mati?
Mreta: E reva! Odkar si ti odšla, niso imeli več mirú v srcu. Vest jih je neizrečeno pekla, da so ti storili krivico, in nedavno so sinu naravnost povedali vse. On pak se je grozno razsrdil, odgnal jih neusmiljeno od hiše, dasiravno sem ga jaz tako milo prosila. Šli so k sinu Antonu, ki je menda tudi pisal po nje, in zdaj so pri njem.
Polona: Uboga starka! Tega niso zaslužili. In zdaj so pri Antonu, pravite? Ali bi vi Antona spoznali po šestih letih?
Mreta: O kako ne! Dobro se ga še spominjam. No, zdaj se je gotovo kaj izpremenil.
Polona: Počakajte, Mreta. (Prisluškuje.) Mislim, da odhaja zdravnik. Pogledati moram h gospé. Precej se vrnem. (Odide.)
Mreta (gleda nekaj časa za njo, potém začuje korake in se obrne proti desni): Kdo je to? Moj Bog, to je Anton. (Anton pride. Mreta mu proži desnico:) O, Anton! Ali nisi — ti?
Anton: Kakov slučaj naju je združil?
Mreta: Meni je Polona pisala, da naj jo pridem obiskat.
Anton: In meni tudi.
Mreta: Tebi? Kako to?
Anton: Ali ne veš? Ona je moja zaročenka.
Mreta (začudena): Zaročenka? Je li res? Tega mi ni povedala. Kako je moglo priti do tega? Dej no, povej, Anton!
Anton: Skupaj naju je spravilo, veš kaj? Trideset goldinarjev. Ona me je nekoč srečala v tem mestu, jaz sem jo nagovoril in vprašal, kako da je zapustila našo hišo, v kateri je služila vso mladost. Rekla je, da so jo obdolžili tatvine ...
Mreta (mahne z roko): Ah, vse vem, vse vem ...
Anton: Mene je bridko zapeklo, da sem jaz kriv njene nesreče. Kakor sem bil domá lahkomiseln, vedno sem na tihem spoštoval in ljubil njeno blago srce. Sklenil sem, povrniti ji to škodo — ali kako? Poprijel sem se z vso vnemo dela. Zapustil sem vse razuzdane družbe in si v jednem letu prihranil dve sto goldinarjev. Nató sem ji ponudil svoje srce in roko. In ni mi odklonila prošnje. Danes sem tukaj, da ji osebno sežem v roko — svoji nevesti.
Mreta: O kako čudovita so pota božja! — In kje so mati?
Anton: Prišli so z menoj. Nisem jih mogel spraviti naravnost sem, ker mislijo, da jim Polona ni odpustila krivice. Šel sem naprej, da jim potém s Polono greva naproti. Za vrtom čakajo na cesti.
Mreta: Polona jim je že davno vse odpustila. Jaz grem kar po nje! Kar sem naj pridejo! (Naglo odide.)
Anton: In zdaj gre Polona. (Polona pride, in prisrčno si sežeta v roke.) Polona, danes sem prišel. — Ali velja beseda?
Polona: Kakor sem rekla v pismu. Velja. — Anton, hvaliva Boga, zakaj on nama je dober.
Anton: Gospé si povedala?
Polona: Povedala. Oh, in ona je tako ljubeznivo dovolila najino zvezo. Še več. Podarila nama je prodajalnico spodaj v hiši z dvema sobama, da lahko sama začneva trgovino.
Anton: Dà, ko bi bilo to le mogoče!?
Polona: Mogoče je, ker nimava samo prostora, temveč tudi denarja, in sicer dva tisoč goldinarjev.
Anton (osupel): Dva tisoč goldinarjev? Za Boga! Dva tisoč goldinarjev! — (Po premolku:) In ti, Polona, me hočeš imeti še za svojega moža, mene, ki nimam skoro nič?
Polona: Anton! Ostani dober in priden! Drugega ne želim od tebe.
Anton (seže ji v obe roki): Polona! Kakor mi je Bog priča, ostanem ti zvest in delaven do smrti. Dobrote gospenje in tvoje ne bom nikdar zlorabil, nikdar ne!
(Mreta in Barba prideta od desne.)
Mreta (sili Barbo): Pojdite, pojdite! Vse je pozabljeno!
Polona (gre k Barbi): Mati, kaj se me bojite?
Barba: O Polona, storila sem ti veliko krivico!
Polona: Molčimo o tem! Vse sem odpustila, vse pozabila. (Objame jo.) Gotovo vam je pravil že sin Anton, da sem njega odbrala za svojega ženina. Nikdar se ne bi zgodila ta zveza, ako ne bi bila šla iz vaše hiše, in sicer baš zaradi onih tridesetih goldinarjev. Kaj ne, da ne, Anton?
Anton: Res je, nikdar ne.
Barba: To tudi jaz vem. Kako čudno Bog iz hudega zna naravnati dobro! Bodi vekomaj hvaljen in meni milostljiv! Prva naj vama dam jaz blagoslov! (Prekriža ju na čelo.) Bodita srečna in živita v strahu božjem!
Mreta: O, ko bi šli enkrat vsi skupaj domov!
Polona: Midva z Antonom že prideva. A zdaj je vsaj meni nemogoče, dokler gospé ne odleže. Zdaj idimo vsi spodaj v hišo na majhno okrepčilo! (Antonu:) Ti pa me spremi k moji gospé, ki bi te rada poznala. Tudi ona naj naju blagoslovi.
Vsi: Pojdimo!