Krivični mlinar in njegova hčerka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljice
Fran Milčinski
Spisano: Lucija Truden in Jasna Toplek
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Krivični mlinar in njegova hčerka

Stoji, stoji mlin. V tem mlinu je živel njega dni mlinar, ta mlinar je imel ženo in mlado hčerko. Bil je pa sila skop, jemal je prevelike merice od žita, ki ga je mlel ljudem, in ljudje so ga kleli. Žena ga je svarila: »Nikar tako!« Toda on jo je s hudo zavračal, najrajši bi jo bil zapodil od hiše.

Neki dan pa nekaj potrklja na duri in v mlin stopi bela žena: bila je božja dekla smrt! Mlinarju se prijazno nasmehlja, imela je lepe bele zobe, le predolgi so bili, in zapoje: »Mlinar, z menoj se boš podal, prevelike merice si jemal! Naj bele bodo ali ajdove, vse so pri Bogu zapisane!«

Mlinar se močno prestraši in reče: »Kaj ti pravim, bela smrt, premlad sem, da bi s tabo šel! Gori v čumnati, v skrinji pisani, je pehar poln cekinov; vzemi ga in pusti me!«

Bela smrt pa ga je prijazno prijela za desno roko, stresel ga je mraz, in zopet je rekla in zapela: »Mlinar, z menoj se boš podal, prevelike merice si jemal, naj bele bodo ali ajdove, vse so pri Bogu zapisane!«

Mlinar je pogledal skozi okno na rumeno polje, na zeleni griček, na zlato sonce, neizrečensko mu je bilo hudo po lepem tem svetu in pričel je belo smrt vikati: »Gospa,« je rekel, »sedite na klop, da ne odnesete spanja! Premlad sem, da bi z vami šel, vzemite rajši mojo ženo, v gorenji hiši sedi in šiva.«

Bela smrt pa je prijazno odkimala in rahlo je prijela mlinarja še za drugo roko.

Mlinarja je oblil mrzli pot. Obupan je zavpil: »Neusmiljena smrt, pa vzemi mojo hčerko, na vrtu se igra, in pusti mene!« Že se mu je temnilo pred očmi, le še vzklik: »Na pomoč!« se mu je izvil iz prsi in izgubil je zavest.

Žena je prihitela po stopnicah, zagledala je moža, bledega in onemoglega, v naročju grenke smrti in pogumno se ga je oklenila. »Mož si moj, ne zapustim te,« je rekla. Z možem vred jo je odnesla smrt.

Ostala je hčerka sama. Ni vedela, kam sta ji izginila oče in dobra mamica, in ker ju le ni bilo nazaj in nič glasu, ne pisma, ne patenta o njiju od nikoder, si je žalostna navezala culico, da ju gre iskat.

Hodila je po belih stezah, po širokih cestah, čez strme bregove, skoz temne gozdove — ni ju bilo in živa duša ni vedela o njiju.

Pa pride do vznožja orjaškega hriba, vrh mu je segal v sinje nebo.

»Tu gor grem,« je rekla, »s tega hriba se vidi po vesoljnem svetu, odtod mi oko gotovo uzre očeta in dobro mamico.«

In stopala je v breg in stopala in vedno več sveta se je odpiralo pod njo, doline in planjave, sela in mesta, reke in jezera. Pot je bila huda in strma in ostri kamni so bodli deklico v šibke noge. Mislila pa je na očeta in na dobro mamico, ki ju mora najti, in ta misel jo je kakor perut prenašala čez skale in mimo prepadov, ta misel jo je gorko odevala v mrzlih nočeh, ta misel ji je tešila glad in žejo.

Tako je hodila sedem dni, oko ji je neslo že do sivega morja, kar jo osmi dan nenadoma objame gosta megla in ji zastre pogled na vse strani. Le proti vrhu se je svetlikalo in tja je nadaljevala svojo pot mimo štrlečih skal, ki so v meglo zavite čudno spreminjale svoje nejasne oblike, da je deklico spreletal strah. Postajalo je pa svetleje in svetleje in glej, na mah se je širil pred iznenadenimi očmi deklice prostrani vrh hriba, kopajoč se v čisti, zlato zeleni svetlobi.

Po širni zeleni trati so se nad dehtečim bujnim cvetjem zibali pisani metuljčki, nežna glasba, stkana iz ptičjega petja, žuborenja studenčkov in vršanja dreves, je plavala po vzduhu, a po belih stezah so se spremljale in srečavale gorske vile. V daljavi so se svetila mogočna poslopja, zgrajena kakor iz sončne zarje.

Deklici je ves ta kras prevzel oko in uho. Tukaj bi bivala do konca dni, si je rekla. Toda tisti hip se je spomnila svojih staršev in svojega naklepa in oči so se ji ozrle naokoli in navzdol. A kaj vidi! Krog in krog širnega vrha je valovila in v soncu se bleščala gosta bela megla, kakor morje samega mleka, in neprodirno je pokrivala vso dol. Edini ta rajski vrh se je dvigal iz nje kakor začaran otok.

Srce ji je upadlo, sedla je v travico in rekla: »Megla, gosta, siva megla, zakaj mi skrivaš očeta in ljubo mamico! Osem dolgih dni, osem hudih noči sem potratila, da sem se povzpela na ta vrh, glad sem trpela in mraz, ali bo vse zaman, brezsrčna meglica?«

Žalostna se je ozirala po pomoči, pa je zazrla v travici nekaj: bleščalo se je. Bila je metla in sijalo je od nje, kakor da je zvezana iz čistih sončnih žarkov.

Deklici je šinila misel v glavo, pobrala je sončno svetlo metlo in jela z njo pometati meglo. In megla se je umikala zlati metli in delala so se jasna okenca, skozi ta okenca so se videle globoko, globoko zdolaj majhne zaplate zemeljske planjave. Deklico pa je skrbelo: »Kdaj dokončam to delo, ko je meglena odeja tako širno širna, metla tako majhna, roka tako šibka!« Še bolj je hitela pometati in od razburjenosti srca so ji iz oči rosile solze skoz meglo na zemljo.

Kar ji zakliče sladek glas. Zavzeta se deklica ozre, pred njo stoji gorska vila neizrečene lepote, okrog nje so se pasli pisani pavi.

In gorska vila je tako spregovorila: »Ljubo dete, povej, kaj zdihaš in iščeš, kaj delaš in vekaš?«

Deklici se je zbudilo novo zaupanje, ko je pogledala čarobni ženi v mile oči. Razložila ji je svojo žalost in svoje hrepenenje, kako je izgubila ljube starše in kako jih išče. Gorska vila jo je sočutno poslušala. Pobožala ji je vroča lica in rekla: »Pusti meglo, ljubo dete, ti ji nisi kos!«

Mignila je kvišku in iz zraka dol se je prekopicnil majhen, star, sivobradat možiček, zavit je bil v bel kožuh. Ta možiček je bil Sever. Sedel je v breg, uprl je roki ob koleni in iz napetih lic pihal v meglo in megla je bežala na vse kraje, se trgala, se odgrinjala, v sončnem svitu izginjala.

Globoko spodaj pa se je pokazala hrepenečemu očesu deklice širna zemeljska ravan, krog in krog do meja vesoljnega morja. Nevajena globina ji je jemala pogled, zaupljivo se je oprijela mehke, bele roke gorske žene, prešinila jo je nepoznana moč in s čudovito poostreno čistoto ji je neslo oko od doline do doline, od vrha od vrha, od sela do mesta, od reke do jezera in skoz do vesoljnega morja. Nič ji ni ostalo prikrito, razločevala je vsa bitja, kakor da se ji gibljejo na dlani; toda očeta in ljubljene mamice ni bilo nikjer in nikjer!

Zadrhtela je od žalosti. Gorska vila pa jo je tesneje prijela za roko in je rekla: »Ubožica, svojih staršev ne vidiš, ker niso na zemlji. Tvoji starši so pod zemljo v kraljestvu groze, v globinah, v pečinah, kjer zvonovi ne zvone, petelini ne pojo. Težko jih bo rešiti, toda zaupaj svoji ljubezni, ljubezen premaga vse! Vzemi te žolte goslice in ta črni lok in ravnaj, kakor te poučim.«

Poučila jo je natanko, kako in kaj, poljubila jo je na čelo in jo izročila Severu. Sever jo je vzel pod svoj gorki kožuh in je zdrsnil z njo skoz zrak, da se ji je zavrtelo pred očmi in da ji je zastala sapa.

Ena, dve — in že je stala deklica zopet na trdih tleh, sredi skalovja in pečevja, pred njo je režala v hrib široka jama; bil je vhod v kraljestvo groze.

Spomnila se je naukov gorske vile. Stisnila je gosli k sebi in lok, pobožno se je prekrižala in pogumno prestopila prag podzemeljskih vrat. Skozi ozek vlažen preduh jo je vodila pot proti sredini hriba. Stene in strop so se v polmraku čudno iskrile, po tleh ob robu je tajinstveno švigalo in šumelo. Deklica pa je mislila le na očeta in na ljubo mamico, da ju najde in reši.

Iz daljave je prihajal medel, modrikast svit. Preduh se je širil in skoro je stala deklica v prostorni podzemni votlini. Grički so se dvigali v njej z okamenelim drevjem, iz temnih prepadov se je čulo šumenje voda, s stropa so se spenjale in so grozile orjaške bele roke. Od daleč, od daleč so se žarile rdeče pičice in tja je deklica spešila svoje korake, v mislih le očeta in dobro mamico.

Tako je šla, dokler je niso ustavila zaprta železna vrata, višja so bila in širša kakor domača cerkev. V vratih so bile linice, v linicah so se premikale žareče oči in jo opazovale.

Deklica je storila, kakor jo je naučila gorska žena. Sedla je pred zaprte duri na skalo, dvignila je žolte gosli, v belo roko je vzela črni lok in pričela gosti. Godla je sladko in vabeče, godla je pesem o zlatu, o draguljih in o vsej razkošnosti tega sveta.

Žareče oči v linah vrat so se množile, čula se je gneča za vrati, končno so se vrata odprla, rdeč svit se je vlil skozi nje, prežeče oči pa so izginile.

Deklica je pogumno prestopila prag. S težkim treskom so se za njo sama zopet zaprla vrata.

Stala je na neznansko velikem dvorišču, pred njo pa se je širil na desno, na levo in navzgor, brez konca in kraja, iz žive skale postavljen grad, bil je grad groze. Žareči kuščarji so tekali po zidovju, iz gradu pa je prihajal zamolkel žvenket in hrup.

Deklica je sedla pred grad, in kakor jo je na-učila gorska vila, tako je storila. Dvignila je žolte gosli, v belo roko je vzela črni lok in zagodla je o lepoti telesa in o radostih sveta, in ko so ji pele gosli, naraščal je v gradu hrup. A težke duri se ji niso odprle.

In še je godla o slavi napuha, o slavju zavisti, o jezi, zdrahi in sovraštvu, o uboju in vojski. Smejale in vriskale so ji gosli in tako je godla leto in dan in skoraj je omagala.

Ko preteče leto in dan, se nenadoma s silovitim treskom odpro orjaška grajska vrata in v vratih se prikaže in se približa deklici sam kralj groze. Na glavi mu je žarela rdeča krona, v temnem obrazu sta se mu sukali dve veliki ognjeni očesi in dih njegov je bil pekoč.

Rekel je tako: »Leto in dan si godla v radost in slavo kraljestvu groze. Idi zdaj z menoj v grad in v zahvalo si izberi dar, kakršnegakoli hočeš!«

Deklici je zatrepetalo srce od sreče, saj je vedela, kateri dar si bo izprosila.

Vstopila je s kraljem v grad. Prišla sta na prvo dvorišče, videla je čudne prikazni, te prikazni so ostrile bliske in kovale grom, kuhale točo in v mehove basale vihar. Z dvorišča jo povede kralj v prekrasno dvorano; polna je bila srebra, ki je odsevalo kakor lunin svit.

In kralj ji reče: »Vzemi si tega srebra, kolikor hočeš in moreš; naj ti bode v dar, ker si nam godla.«

Toda deklica je odgovorila: »Ne, mogočni kralj, srce mi hrepeni po drugem, dražjem daru.«

In stopila sta iz srebrne dvorane na drugo dvorišče. Nič manjše ni bilo od prvega, sto kotlov je stalo v njem, pod kotli se je kuril ogenj, okoli kotlov so se sukale vešče in deklica je ostrmela, kaj to pomeni. Kralj ji razodene, da se v kotlih pari kuga in vojska in pijanost.

Skozi to dvorišče prideta v zlato dvorano. Sijalo je v nji kakor od sonca in kralj je ponudil deklici, naj si vzame zlata, kolikor le hoče in more. Deklica pa je zopet odklonila dar, ker hrepeni po nečem drugem. Kralj je rekel: »Kakor te je volja, pa idiva v biserno dvorano!«

Stopila sta na tretje in zadnje dvorišče. Temu dvorišču skoraj ni bilo videti konca. Nešteto jetnikov se je tukaj pokorilo za storjene krivice. Stali so v ognju do gležnjev, do kolen, do pasu, do vratu. Drugi so prenašali svinčene mejnike, drugi orali živo skalo, drugi sekali jeklene hraste.

Ako ni staršev tu, potem jih sploh ni v kraljestvu groze in rajska žena jo je varala. Žalost in strah sta pričeli dušiti deklico in meglile so se ji oči.

Toda zdaj ji udari na napeto uho znani ropot mlina. Pogleda, res: zagleda mlin! Jeklena mlinska kamna drobita zrnje iz kremena, težko kolo pa goni njen ubogi oče. Mižal je, nič upanja ni bilo v njegovem suhem, bledem licu. Ob strani mu je stala žena, neizrečeno usmiljenje se ji je lesketalo v očeh, brisala mu je pot in s solzami zamakala kolesu os, da se je rajši in glajši sukalo.

Deklica je vzkliknila. Vzkliknila je tako močno, da je kar na mah obstalo vse delo po dvorišču. Prijela je kralja groze za roko, pokazala je na izmučenega očeta in preljubo mamico in je rekla in dejala: »Ta dva si volim, ta dva zahtevam v dar, ta dva mi daj po svoji kraljevski besedi!«

»Vse drugo lahko zahtevaš,« je mrko odgovoril kralj, »le mojih jetnikov ne!«

Deklica pa je storila, kakor ji je bila ukazala gorska vila. Dvignila je žolte goslice k belemu vratu, potegnila je s črnim lokom po tankih strunah in pričela je gosti. Zagodla pa ni pesmi o zlatu in o lepoti, o sovraštvu in o napuhu, čisto druga, nova, neizrečeno lepa pesem ji je zadonela s strun: pesem o upanju, odpuščanju in odrešenju!

Tiho je postalo na dvorišču. Mrtve oči jetnikov so se jele oživljati, bleda lica se jim rdečiti, bridke poteze se jim blažiti.

Kralj groze pa je trepetal. Ta pesem mu je rezala v mozeg in v možgane. »Vzemi si jetnike, katere-koli si želiš,« je zaklical, »le nehaj s to pesmijo in hiti, da odideš!«

In deklica je zbežala k ljubljenima staršema in ju objela in ju vzela za roke, da ju povede odtod pod lepo božje sonce.

Mlinarju pa sta se iz trpljenja rodila vest in usmiljenje. Žal mu je bilo tovarišev jetnikov, ki naj še naprej ostanejo v tem kraju muke in prekletstva. Ponudil jim je desnico, deset se jih je oprijelo zanjo in z njim vred so se rešili iz groze. Pa ko jih je zunaj pred skalnim vhodom Sever dvignil v zrak, da jih prenese v domovino, je mlinarju od peze za vselej otrpnila desnica.

Mlinar, njegova žena in njuna rešiteljica hčerka so živeli potem še dolgo in zadovoljno v belem mlinu ob bistri vodi in ničesar niso pogrešali. S posebno ljubeznijo pa je mlinar včasih pogledal svojo otrplo desnico: »Dobra kupčija,« je rekel, »deset celih ljudi za eno samo roko!«