Kritik in urednik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kritik in urednik.
Slovanskij
Izdano: Slovenski narod 24. januar 1903 (36/19)
Viri: dLib 19
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Navadna soba. Ob stenah vise slike slovanskih pisateljev, v kotu pri oknu je z raznovratnimi knjigami obložena velika lesena miza, pri kateri sedi kritik in piše. Z gradu se sliši zvonenje znanega ljubljanskega zvona. Vrši se v glavnem mestu Slovenije.)

UREDNIK (vstopi): Da ste mi zdravi!

KRITIK (ponudivši gostu stol): Zdravo, zdravo! Kam pa bi to zapisal, da me vi počaščujete?

UREDNIK (naglo): Nalašč prihajam, da vas opozorim, kako že stari zvon na gradu ropoče. Ali nič ne slišite?

KRITIK: Skozi zaprta okna se sicer na sliši dobro, ali jaz nisem še ničesar zapazil.

UREDNIK: Odprite okna in poslušajte!

KRITIK (odpirajoč okno): E, kaj pravite! Zmirom isti glas, lepo zveneč glas! (Zapre okno).

UREDNIK: Le bolj poslušajte! Kaj ne, kako ropoče kot kak boljši lonec; treba ga bode odstraniti in novega napraviti, ki bode glasneje in lepše pel in vse druge zvonove preglašal.

KRITIK (kazoč na grad): Ta zvon bode še sto let dober.

UREDNIK: Nič dober, ljudje so staroverni; privadili so se mu in mislijo, da jim ljubljanski zvon pomaga kakor zvonček na Šmarni gori ali Blejskem otoku.

KRITIK: Jaz verujem v čudotvorno moč tega zvona, kakor trdno verujem v blagovestje moža patrijarha, ki ga je ustvaril sam in poklonil naši občini. Na Dunaju so zvonu preskušali glas in, ko se je pokazalo, da je zvon dober, prenesli so ga v Ljubljano in slovesno postavili na mesto, kjer je še dandanes.

UREDNIK: To je res, ali vse se skrha in postara; postaral se je tudi ta sicer častitljivi zvon in ni več »moderen«.

KRITIK: Kaj, moderen ni! Star je res, ali glas še ima mladeniški. Ne nahajam na njem nijedne napake.

UREDNIK: Nekaj pa vendar ni prav; gotovo mu je kembelj nalomljen, da tako ropoče.

KRITIK: A kaj še!

UREDNIK: Zvon ni dober pa ni dober. Napravili bodemo novega, a starega pošljemo v muzej. A vi, gospodine, morate nam pomagati. Založnika že imam.

KRITIK: Žal mi je; to bi ne bilo prav. Pomislite, kaj poreče svet!

UREDNIK: Kaj svet! Svet ni nič; mi smo svet, mi delamo javno mnenje, mi delamo struje in, kakor vidite, svet nam veruje. Storite tako kakor jaz; jaz se namreč ne brigam za izbruhe simpatije ali antipatije. Jekleno voljo treba imeti in vsakdo se pokorava. Vse pojde, ako le vi hočete. Vi ste velesila, a ta velesila je zmagovita!

KRITIK: Velesila že, a ne nasilje! Velesila, katera ustvarja, a ne umarja. To je moj poklic!

UREDNIK : Saj me ne umejete.

KRITIK: Govorite torej jasneje!

UREDNIK: Vsak človek ima svoje prepričanje, svoja načela; jaz imam tudi svoje prepričanje in svoja načela. Mislim torej, da nam je treba novega zvona.

KRITIK: Že zopet!

UREDNIK: Le potrpite! Vi ste velesila in jaz potrebujem od vas le par besedic.

KRITIK: Kakšnih?

UREDNIK: Napisanih. — To je vendar skromna zahteva.

KRITIK: A tako! Čemu to, ko še ne vem, kaj namerjate.

UREDNIK: Vse drugo je moja briga. Za skrajno silo treba že prej skrbeti.

KRITIK: Za take stvari jaz nisem. Ne umejem takega posla.

UREDNIK: Torej ne bode nič?

KRITIK (kazoč na slike): Tako že ne! — Pomislite, kako naju bode tale gledal (pokaže na Stritarja), kaj si bode tale mislil (pokaže na Aškerca), in kaj bodo govorili vsi tile; cela vrsta jih je!

UREDNIK: Kaj me briga vaša galerija, saj sem vam rekel, mi delamo javno mnenje.

KRITIK (sam sebi): A često vodo!

UREDNIK: Naši ljudje so strahopetni; le zlasati jih je treba, pa se vse poskrije.

KRITIK: Za take stvari jaz nisem, oprostite!

UREDNIK: No, no, saj ne mislim tako hudo.

KRITIK (da bi se gosta čim prej odkrižal): Torej bodi! Povejte mi torej, kako bode pel vaš zvon, odkod mu preskrbite napeve?

UREDNIK: Napeve? Melodije!

KRITIK: Kako pa melodije, saj ne bode pel kakor kak polifon v gostilnici, največ nemški, italijanski, a malo slovanski.

UREDNIK: Torej evropski moderno! Pa mirna Bosna.

KRITIK: Tako petje nas bode oglušilo.

UREDNIK: Pa si ušesa z vato zamašimo. Ali kaj to, moj zvon bode pel, kakor je nekdaj pel in še danes poje stari zvon na gradu. Dal mu bodem najlepše ime, ime Slovan! No, kaj pa sedaj pravite?

KRITIK: Izvrstno! Ime je pravo, to je slovanski program, slovanska pesem! To ime mi je znano, to ime sveto in slavno. To ime je naše. Brate, temu imenu se klanjam, to je moj idejal!

UREDNIK (veselo): No, vidite, bližava se drug drugemu; bode že, bode.

KRITIK (zamišljen še v prejšnje čase): Spominjam se še, ko sem bil mladenič, hodil sem gledat na grad, kjer je stal tak Slovan, slovanski zvon, in še danes stoje štiri stene, to je bil domek, v katerem je žil sivolas puščavnik, ki je zvonil in z gradu naznanjal Slovencem slovansko razodetje. Kakor oni čuvaj, ki naznanja meščanom ogenj, tako je ta slovanski puščavnik zmerom zvonil in kazal na nevarnost, na nevihto, katera je prihajala z Nemškega, preko Adrije z Laškega in tam od Dunaja z Madžarskega. In kazal nam je dežele in mogočna carstva, koder bijo za nas bratska srca; kazal je na milijone in milijone bratov in sester, katere imajo isto mater kakor mi. Tja pobegnimo, tam je naš spas! Tako, tako, mladi moj prijatelj slovanski!

UREDNIK (vznemirjen): To je mnogo fantazije! Ali takega zvona ne morem ustvariti, ki bi nas vse k jedni in isti molitvi vabil.

KRITIK: Kakšnega torej?

UREDNIK: Takega, kakršen je bil poprejšnji zvon.

KRITIK: Potem pa ga treba ni; potem je še stari dober. Torej drugačnega!

UREDNIK: Vaše misli me zanimajo; prosim, povejte mi, kako si to mislite?

KRITIK (ponudi gostu smodko, in mu jo zapali): Stvar ni težavna; jaz bi storil tako-le. Ako nam mislile dati novi zvon, dobro; ali ta zvon mora biti ne samo nov, ampak tudi drugačen. Tako nekako. Stari zvon poje tenor, a vaš mora peti bas. Novemu zvonu postavite nov zvonik, tudi lahko tik starega zvonika, nič ne de; prostora je dosti. Ulijte mu lepo obliko in kadar bode zvon gotov, povabite nas vse, vse naše brate, vse naše sorodnike in prijatelje na blagoslavljanje. Pokličite pa patrijarha iz Petrograda, da ga on blagoslovi, da mu udahne slovansko posvečenje. Za asistente pozovite metropolita iz Belegagrada in Zofije, nadalje pismouke iz belega Zagreba, iz zlate Prage in starodavnega Krakova. In pišite vsem pesnikom, učenjakom, modroslovcem, da k nam pridejo, da jih vidimo, da se ž njimi seznanimo in po slovanskem običaju pobratimo. Vsi ti zastopniki slovanskega doma udare naj prvi glas zvonu Slovanu, da bode pel veliko pesem o vsem Slovanstvu do konca dni. Rusi, Poljaki, Čehi, Hrvati, Srbi, Bolgari in Slovenci bodo kumi, a kumica Slovanu bodi vzajemna naša mati »Slavija«, potem bodete vi, ki ste mu oče, imeli rajsko radost do konca dni. Tak slovanski zvon bode nam pripovedoval, kaj so duševno storili Slovani bodisi s peresom, s čopičem, z dletom, z umom, s kladivom, a tudi s prosto roko. Tak zvon nam bode razodeval kulturno življenje vseh Slovanov od Urala do Triglava! Glejte, koliko je tu nedoglednega prostora, koliko milijonov duš slovanskih je tukaj, ki se še ne zavedajo; odkrivajte nam, kaj so je vršilo v teh dušah in kaj se vrši danes, in ako nam vsaj nekoliko sporočite in ako vsaj nekoliko storite za zbliževanje bratskih src, potem bodete naš največji dobrotnik. Svet vas bode hvalil in slavil, a mi vsi vas bodemo častili slovanskega blagovestnika. Pustite Strindberga in bolezen Heinejevo, a slikajte nam s kričečimi barvami trpljenje Slovanov. Tako, dragi prijatelj slovanski, tak bodi vaš Slovan!

UREDNIK: (po nekem presledku, nekoliko poparjen): To je težko, takih glasov še nisem slišal in jih tudi ne umejem. Ne umejem jezikov bratov svojih.

KRITIK : Le pogum! Mlad ste še in lahko se vsemu priučite. Samo stopite v hram slovanskih modric.

UREDNIK : Torej mislite res, da moremo imeti tenor in bas.

KRITIK : Kako pa, da bode harmonija. Tako mislim in uverjen sem, da je le tako prav.

UREDNIK : Potem s podiranjem ne bode nič?

KRITIK (resno): Jaz sem vam povedal svoje mnenje. Pustimo stari zvon; dober je in nič se ne ropoče. Storite tako, kakor sem vam svetoval: ustvarite nam slovanski zvon, slovenskega že imamo!

UREDNIK (molči in premišljuje)

KRITIK (odločno): Ako tako storite, potem vam od srca rad dam vse, česar le poželite. V to ime dam vam svojo roko, dam vam srce in dušo in tudi svoje — življenje!

(Kritik in urednik poslovita se s tihim pogledom.)