| Izdano:
|
Slovensko pesništvo upora 1941–1945. 1: Partizanske. Ur. Boris Paternu s sodelovanjem Marije Stanonik in Irene Novak-Popov. Ljubljana: Mladinska knjiga/Partizanska knjiga, 1987. 219–220.
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Fantje, zdaj je čas,
da grehe vse poveste nam na glas.
Ne ozirajte se na rdeče našive,
v nemar pustite visoke nazive.
Po vašem vsi težko smo grešili,
da grehe naše tud' osli komaj bi nosili,
saj po bataljonu vedno se šušlja:
Od štaba vsak pojé za dva.
Oglasi se naš komisar:
Kritizirati komandanta, to je prva stvar.
Tišina, vse vneto premišljuje,
v glavah bistrih se nekaj snuje:
Ali ni poslal me zadnjič po kazni na patrolo?
Tu jaz uveljavil zdaj bom svojo voljo,
misli modrec mladi
in po bradi se pogladi.
Ti odgovarjal boš,
če na straži kdo zaspi,
ker tam se res prevečkrat hudo trpi.
Da, pritrjujejo še drugi,
saj tudi oni bili so v stiski hudi,
ko jim je kazen dal
in z glavo zmajeval.
Za njim se komisar vrstil,
revež je težki pot potil:
Kaj misli on, da si roke povezuje
in bolničarje, ki močno trpe, zafrkuje?
Nato na Ceneta so skočili,
prav dobro so si ga izposodili.
Zdravila grenka da jim daje,
Toto govori kašljaje, on jajčka ni dobil,
res, ta je pa hudo grešil.
Kultura naše prispevke meče v koš -
Miro, tega delal več ne boš -
mar komisarski duševni proizvodi
predani taki so usodi?
Saj poet ni zase, je za svet
Lepi Jernejček vsem se smili,
vendar marsikateri SKOJ-evec ga opili,
premalo, da jim daje duševne paše,
morda ga kaj v grlu baše.
Komaj na Kozje smo se preselili,
že smo z drugo ga dobili.
Ubo jahati ne zna,
med potjo podere kar po dva.
Francek se kritike boji,
zato v pisarni obsedi.
Intendanta vsi smo obsodili,
da nas s konjskim mesom sili.
Nekateri pravijo, da so preživi,
drugi, ker so premalo, spet so krivi.
Obveščevalna sploh ne funkcionira,
se komandant zadira.
Janko praska se po glavi:
To je hudo, on pravi,
od mene vse leti
n včasih tud' kaj zasmrdi.
Keko smeje se na glas,
pravi, da to vse je velik špas.
»Besedilo je objavljeno v Našem koraku, glasilu V. bataljona I. brigade VDV, l. I, št. 2, str. 2 (brez oznake letnice, verjetno 1944).« (Paternu 1987: 219)
