Kristovo rojstvo
| Kristovo rojstvo |
Besedilo ni v celoti digitalizirano, konec manjka.
| |||||||||||||
Jebel es Zubleh je nad 50 milj dolgo ozko pogorje, s katerega se odpira razgled na arabsko puščavo. Podnožje pokriva pesek, nanesen od evfratskega obrežja; med gorovjem se razteza dolina do moabskih in amonskih pašnikov.
Stari Jebel imenuje se v arabskem narečji oče brezštevilnih strug, po kterih se vale v deževnem vremenu hudourniki proti Jordanu in mrtvemu morju. Iz jedne mnogoštevilnih strug prikazal se je ravnokar potnik, gredoč proti visoki ravnini.
Sodeč po njegovi zunanjosti, bil bi okoli 25 let star. Njegova, nekdaj popolnoma črna brada kaže že znake starosti. Rujavi obraz mu zakriva kufijeh (arabsko pokrivalo). Z velikimi črnimi očmi pogleduje pogosto proti nebu. Oblečen je orijentalsko v veliko, dolgo haljo, ker pa sedi pod malim šotorom jahajoč velicega belega velbloda ne more se natančneje označiti tujčeva obleka.
Brez dvojbe zahodna ljudstva ne morejo zabiti utisa, kterega naredi nanje velblod, obložen za daljno pot po puščavi. Bivaj tujec še toliko časa med beduini, potuj sto in stokrat po puščavi, velbloda se vendar ne more nagledati nikdar in načuditi se mu. Človeka ne mika velblodova postava sama na sebi, niti njegova tiha hoja. Kar je ladiji morje, to je velblodu puščava. V velblodu združujejo se vse puščavine tajnosti. Opazuje njega, premišljujemo ob jednem puščavine skrivnosti. To dela velbloda tako zanimivega, čudovitega. Tak je toraj velblod, ki se je ravnokar prikazal izza gorskega jarka. Barva in visokost, parklji in žilavi život, dolgi gibčni vrat, vse to spominja na labuda, a njegovo lastično gibanje znači žival sirske krvi. Ob čelu vise mu temnorudeči trakovi, vrat mu krase srebrne verižice z zvončki nakonceh. ob vsaki strani visi mu nekak lesen zaboj ali nosilnica, preprežena od znotraj z dragocenim suknom.
Jutro je. Gosta meglica zakriva solnce. Pred potnikom razprostira se neizmerna puščava, ne zeleni travniki, ampak kraji, kjer površina krije droben pesek, rujavo in sivo kamenje, kjer tu pa tam poganja kaka hirajoča akacija, ali šop osatja. Velblod pospeši korake, obraz se mu podaljša in oživi; glavo obrača proti obzorju. V velicih in strastnih požirkih srče zrak skozi široke nosnice. Nosilnica se guglje, kakor čoln med razburkanimi valovi sredi morja. Pod velblodovimi nogami šumi listje, zaneseno semkaj od vetra. V daljavi na desni vzdigujejo se jebelske gore, nad njimi pa plava bisern zavoj, spreminjevaje se na rudeče. Nad najvišjimi vrhovi kroži jastreb v večjih in večjih krogih. Toda potnik vsega tega ne opazuje, oči so mu obrnjene v jednomer proti vzhodu.
Velblod ziblje se vže četiri ure po puščavi, vedno stanovitno korakaje proti vzhodu. Potnik ne obrne oči ni na levo, ni na desno. Po več urni hitri hoji izpremeni se okolica Jebel, podoben bledomodremu traku, ostane na zapadu. Tu pa tam moli iz tal kup ilovnatega peska, ali bazalta kot straža proti peščenim silom. Istotako izpremeni se zrak. Visoko na nebesu stoječe solnce, napivši se rose in megle, ogreva lahko sapico, katera poljubuje potnika v nosilnici.
Zopet pretečeti dve uri brez počitka. Rastlinstvo preneha popolnoma. Kakor daleč sega oko, ni druzega opaziti, nego pesek. Jebel izgine izpred oči. Daleč na okrog ni videti sledu o rodovitni zemlji. Senca, ki je prej spremljala potnika, obrne se sedaj na sever. Ker se jezdec do sedaj ni še vstavil nikjer, uvidi lahko čitatelj, da je potnik nenavaden človek.
Puščava ni kraj zabave. Seve tudi v puščavi je živahno živije je radi kupčije, toda ozka pota, po katerih se poraja življenje, vodijo mimo brezštevilnih mogil, kosti in žalostnih prizorov. Take so ceste v puščavi od studenca do studenca, od pašnika do pašnika.
Hitreje in nemirneje bije šejku srce, ako mora sam potovati po nepregledni peščeni ravani. Potnik, s katerim smo se seznanili, ne išče zabave v puščavi, tudi begun ni, ker se obnaša prehladnokrvno. Ljudje niso radi v samoti, zato si izvolé drugom, kogar mogó dobiti. Ako ni blizu človeške družbe, sprijazné se z živalijo. Tako jim je pes drug, konj zvest prijatelj in ne sramujó se pogovarjati z nevedno živalijo kakor se pomene s človekom. Naš potnik molči tudi sredi grozne tišine in samote. Ni jedenkrat ne pogladi svoje zveste živali, niti nagovori je ne.
Okoli dvanajstih vstavi se velblod sam in zastoče tako žalostno, da se potnik v nosilnici prebudi svoje zamišljenosti. Odgrne si za stor, ozre se solncu, ter ogleduje dolgo časa okolico, kakor bi se hotel prepričati je-li na pravem kraju ali ne.
Zadovoljen oddahne se globoko in zamrmra: »Konečno! Konečno!« Nato prekriža roke na prsih, povesi glavo in moli. Ko odmoli, zakliče dvakrat velbloda: »Ikh! Ikh!« na kar se žival počasi vleže na tla, da more gospodar stopiti na zemljo.
Naš znanec je nenavadne rasti ne ravno velikan, a silno močan. Polagoma odveže srebrni trak, s katerim je bilo privezano pokrivalo. Sedaj pokaže se njegov zagoreli obraz, nizko in široko čelo orlovski nos, oči so mu nekoliko kviško obrnjene. Dolgi gosti lasje sveteči se kakor kovina, spuščajo se možu bogato po plečih. Vsi ti znaki živo pričajo, kje se je narodil. Taki so bili nekdanji faraoni in poznejši Ptolomejci, tak je bil i Mizraim, praded Egipčanov. Bombaževa srajca z ozkimi rokavi in na prsih odprta, sega mu do gležnjev. Čez srajco ima ogrnjen volnen plašč. Na nogah ima sandale prevezane z mehkimi jermeni. Spodnjo obleko nosi s pasom prepasano okoli ledja. Čudno mora se nam zdeti, če pomislimo, da potuje sam samcat po puščavi, kjer se potikajo levi, leopardi in razbojniki, pri sebi pa nima nikacega orožja, niti palice, da bi poganjal velbloda. Lahko sklepamo po tem, da je naš znanec nenavadno predrzen, ali pa ga varuje nevidna moč.
Radi dolge in trudapolne poti odrveneli so potniku noge in udje. Mane si roke in tepta z nogami ob tla hodeč okoli svoje zveste živali, ki si išče živeža med peskom. Večkrat se vstavi, ter opazuje in pregleduje puščavo na vse strani, kakor daleč mu sega oko. Natančen opazovalec mora spoznati, da pričakuje družbe.
Dasi se čita potniku nejevolja na obrazu, prepričan je vendar, da mora družba priti. Zato stopi k velblodu ter vzame iz nasprotne nosilnice, v kateri je sedel med potovanjem gobo in posodo z vodo. Z vodo umije oči, glavo in velblodove nosnice. Nato vzame iz nosilnice kos sukna, rudeče in belo utkanega in nekoliko palic ter trsja. Palice vtakne v zemljo, pritrdi jih s trsjem, razpne nad njimi pripravljeno sukno in šotor je gotov. Šotor je res manjši kakor bivališča emirjev in šejkov, a vendar v vsakem oziru onim podoben. Iz nosilnice prinese še četirooglato volneno odejo ter jo razgrne po tleh v šotoru na nasprotni strani solnca. Ko dokonča delo, stopi iz šotora in prične znova opazovati krajino. Vrnivši se k velblodu, govori mu v jeziku, kateri je v puščavi popolnoma tuj: »Daleč sva od doma, ti hitronogi prijatelj, daleč sva od doma, toda Bog je z nama. Potrpiva!«
In zopet se ozira na okrog ter govori tiho: »Oni ki je dovedel mene sem, vodil bode tudi nja. Pripraviti hočem vse za vsprejem.«
Iz plašča vzame vsakovrstno mizno opravo: krožnike, spletene s palmanovega vlakna, sirska granatna jabolka, dateljne, sir in kruh. Vse to razpoloži po razprostrtem prtu v šotoru. Slednjič položi zraven jedil troje svilenih brisač, katere pokladajo orijentalci pri jedi na kolena. Po številu brisač, pričakoval je dvoje gostov.
Vse je pripravljeno. Stopi pred šotor in evo ti! — daleč na vzhodu prikaže se na obzoru črna pičica. Potniku razširjajo se oči, trese se po vsem životu, kakor bi se ga polastila nadnaravna sila. Pika narašča bolj in bolj in vže se razločujejo posamezne črte precej jasno. Kmalu spozna naš potnik velbloda, na las jednacega svojemu. Na hrbtu nosi "houdah", t. j. hindostansko nosilnico. Egipčan sklene roke na prsih in ozrši se proti nebesu, vsklikne solznimi očmi: »Bog jedini je velik!«
Tujec prihaja bližje in bližje, a konečno se vstavi. Tudi na prihajalcu čitati je čudna, neumljiva moč, zdi se, kakor bi se bil ravnokar izbudil iz globocih sanj. Tujec zapazi klečečega velbloda, šotor in pred vrati stoječega moža. Prekriža roke, sklene glavo in moli natihoma. Čez nekaj časa stopi z velbloda na pesek in približa se nasproti gredočemu Egipčanu. Jeden trenutek gledata drug drugega, nato pa se objameta.
»Mir s teboj, služabnik pravega Boga!« reče tujec.
»Tudi s teboj, brat v pravi veri! — Dobro mi došel!« odzdravi mu Egipčan.
Novi došlec je debel in suh. Oči je vpadlih, brada in lasje so beli; barve je svetlo rujavkaste. Tudi on je brez orožja. Oblečen je hindostansko. Obleka je zelo podobna Egipčanovi. Mesto sandal nosi opanke rudečega usnja. Razun obuvala je njegova obleka od nog do glave z belega platna. Obnašanje mu je plemenito, možato in strogo. Iz oči mu odseva prijaznost. Kader povzdigne glavo, lesketajo mu solze v očeh.
»Bog jedini je velik!« vsklikne, ko se poljubita.
»Blagoslovljeni vsi, kateri mu služijo!« odgovori mu Egipčan, ko je čul iz ust Hindostanca besede, katere je izgovoril prej sam.
»Počakajva,« pridene ta, »počakajva, vidiš, tam prihaja še jeden.«
Ko pogledata proti severu, zapazita velbloda jednake velikosti in barve, kakor prva dva.
Vštric stojé pričakujeta novega došleca, dokler se jima približa in stopi z velbloda.
»Mir z vama, brata,« jima reče in objame Hinda.
In Hind odgovori: »Bog daj!«
Zadnji tujec se razlikuje povsem od svojih dveh prijateljev. Rasti je manjše, barve bele. Kodrasti in svetli lasje pokrivajo majhno, a lepo glavo. Iz temnosivih oči odseva nežnost, vljudnost in trdna narava. Pokrivala in orožja nima. Izpod tirskega plašča mu gleda tunika s kratkimi rokavi, pod vratom je globoko vrezana in čez pas s trakom pritrjena. Ramena, roke in noge so proste. Obuvalo so mu sandale. Star je najmanj petdeset let. Obnaša so resno in premišljeno. Tujčeva postava, kretanje njegovo in njegov duh kaže popolnega moža.
Poznavatelju narodnosti ni treba praviti, da je tujec sin atenskih gajev.
Po pozdravu reče Egipčan s tresočim glasom: »Ker je Duh privedel mene najprvo sem, pripravil sem vama šotor in priskrbel jedi.«
Prime ju za roko in vede ju v šotor. V šotoru jima odveže obuvalo, umije jima noge in roke, katere nato obriše z brisačami.
Ko umije tudi sebi roke, reče: »Okrepčajmo se za daljno pot, ki nas še čaka. Med jedjo spoznamo se lahko natančneje in zvemo odkod pridemo in kako se imenujemo.«
Posedejo po tleh. Kakor na povelje povesijo glave, prekrižajo roke na prsih in molijo skupno prosto molitev:
»Oče vseh, Gospod Bog! kar imamo, imamo vse od Tebe, vsprejmi našo zahvalo in blagoslovi nas, da Ti i nadalje verno služimo.«
Pri zadnjih besedah ozró se vsi proti nebesu in začudeno drug druzega gledajo. Vsak je govoril v svojem materinem jeziku, a vendar umeli so se vsi dobro med seboj. Božji strah napolnjeval je njih duše, kjer so po tem čudesu spoznali božjo navzočnost.