Kristina Brenk: V zvoniku
| V zvoniku ... Prikaži več Kristina Brenk |
| |||||||
Ker se prijateljica Poldi ni bala prav nikogar in prav ničesar, je bila čisto drugačna od mene.
Jaz sem se bala marsikoga in marsičesa. Po meni je lezlo mnogo strahov, v meni so se skrivali veliki strahovi in majčkeni strahci. Čez dan so se potuhnili kot živali, ki ne prenesejo dnevne svetlobe, zvečer v mraku pa so se razrasli in me grabili od znotraj, da sama sebe nisem poznala. Najhuje je bilo, da nikomur nisem smela povedati, vsi bi se mi smejali. Le mama je marsikaj vedela in ni me silila, če sem se v temi branila iti po stopnicah v spalnico in če nisem hotela več stopiti iz hiše v večerno temo. Ponoči je tudi potok ob naši hiši drugače šumel kot podnevi.
Le Poldi se ni bala. Zato je Poldi koj rekla, da gre z menoj pogledat v zvonik horjulske cerkve. A nikomur ne smeva povedati. S težavo sva odsunili kovana železna vrata koj za orglami in se vzpeli po ozkih, zaprašenih stopnicah.
- Pojdiva nazaj, pojdiva nazaj, sem se ustrašila in jo vlekla za krilo.
Ob stopnicah se je zibalo velikansko nihalo sem-tja-sem-tja... Zgoraj nekje v temi je tolkla ura, jekleno in brez usmiljenja je odmevalo in udarci so bili ob ozke stene.
Neznanski strah mi je stisnil srce. Tudi v meni je votlo tolklo.
- Pojdiva nazaj!
- Še na misel mi ne pride. Naprej! Reva!
Požrla sem smrkljo in trapo, ki sem ju imela na koncu jezika, in se pognala za Poldi po lesenih strmih stopničkah. Še višje, še višje, še višje...
Prišli sva do kolesja, kjer si videl in slišal vsako sekundo, kadar se je zarezala v valje. Kdo je še videl kaj takega? Zdaj je bilo dobro, le trdno sem se držala za prijateljčino roko. Tenk-tenk tenk-tenk - tenk-tenk ... nenehno, brez prestanka. Nikoli ni konca...
Zarožljalo je predirno, ostro, stopnice so se stresle prav do tal zvonika. Fant, zdaj se je tudi Poldi ustrašila. V zvoniku nad nama je udarilo kladivo na železni zvon. Kakšen trušč in hrušč in cviljenje v valjih in rožljanje...
- Še navkreber do zvonov, je rekla Poldi.
Mar nikjer ni konca? Lezli sva po lestvi še navzgor do zvonov, do treh zvonov. In še je peljala čisto navpična lestev na vrh k najmanjšemu zvonu, k navčku.
- Ne grem več, sem se uprla.
Kako mi je odleglo, ker tudi Poldi ni silila naprej. Sedli sva pod zvonove k ograji in zabingljali z nogami v globino. Kakšna neizmernost, vse strehe pod nama, vsa drevesa na farovškem vrtu pod nama in tudi cesta skozi vas in grički na koncu vasi. Če bi se majčkeno razmaknili žažarski hrbi, bi videli borovniški most.
Tu zgoraj bi lahko na ves glas peli, a nisva.