Povzdignil je Gospod rokó mogočno,
Da kazni njega, ki ga zaničuje,
Venustijana, ki se krvoločno
Z moritvijo kristjanov nasladuje.
Oči, ki so mu tolikrat žarele,
Če reke so krvi krščanske zrele,
Če v boji z zvérmi, v kratek čas drhali
Kristijani so raztrgani padáli —
Oči zadene kazen; bolečina
Neznana tako dolgo je divjala,
Da je izgubil vida moč, da tmina
Je gosta, črna ga za zrnat obdala.
Kaj hasne mu zlato, kaj vsi obeti?
Vsi zdravniki, ki jih je sklical skup,
Ne morejo mu bolečine vzeti,
Pogana grabi groza in obup!
Tedaj se spomni, da je nekdaj slišal
O škofu, ki ko angelj tu živi,
In ki pa Bog posebno je povišal,
Podaril čudodelne mu moči:
Pomaga večkrat da z močjo molitve,
Kjer upati nobene ni rešitve.
Kot človek, če ga voda je odnesla,
Od bilke upa več, ko pred od vesla,
Takó je up zdaj ves za Venustjana
Pomoč zaničevanega kristjana.
In sveti mož, Sabin imenovan,
Ki kakor brata ljubi še pogana,
Na skoraj pride pred Venustjana,
Ki v bolečinah strašnih vije se,
Kot da oči mu žerjavica žge.
V imenu Kristusovem ga pozdravi,
Le z divjim stokom mu pogan odzdravi.
Pred postelj kleknil starček je na podu,
In molil tiho, dolgo je k Gospodu,
Goreče, kot zamaknjen gor v nebó,
Po sivej bradi solze mu tekó.
Pa ko izmoli, stopi pred pogana,
Ki muči bolečina ga neznana;
In srce mu zaupanje napaja
In čuden ogenj mu oči navdaja;
Roké drži razpete nad glavó
Sovražnikovo, in strmi v nebó.
In lejte čudodelno božjo moč!
Svitlobe žark mu zamiglja skoz noč,
In mrena gine, ko pred solncem tmina,
Preneha stok, preneha bolečina.
In zdi se knezu, kot da sladko sanja,
Da zlata zarja črno noč odganja,
Svitlost se širi, tma beži na stran,
IN izza tme zasije beli dan I —
Kdo knezovo veselje pač popiše?
S pogledom hrepenečim solnca iše,
In lic človeških, in lepot sobane,
In veličastja hribov in poljane!
Pa glej, ki bil je ravno kar vesel,
Kaj je zamižal, groze se zavzel,
Da le počasi spet oči odpira,
In zmočen ves na škofa se ozira?
Ne moti se, resnica strašna je:
Sabinu so roké odsekane! I —
„Kdo je“, zavpije knez „Vam storil to?
Ta maščevanje moje čutil bo!“
„O ne prašajte me“, odgovori Sabin,
„Odpustil davno sem hudobni čin;
Pa milost tudi bi od Vas prejel,
Ki je s sekiro mi roke odvzel.
Na križu Kristus molil je za njé,
Ki bodli so nogé mu in roké,
Tako sem dvigal revne jaz lakti,
Sovražniku Gospod da odpusti.“ —
Pa vse zastonj! knez tirja, da pové
Na tenko brez ovinkov mu imé.
Tedaj z besedo tiho dé Sabin:
„Ne čudim se, če slab Vam je spomin,
Ker davno res je, kar sem pripeljan
Pred Vas sodnika djal: Jaz sem kristjan.
Dijakona sta moja isto djala,
Z življenjem srčnost svojo sta plačala.
Al moje slave niste hteli vzeti,
In hujšo kazen moral sem trpéti.
Predali ste me rabeljnu v oblast,
Da bi trpinčil me, drjali v slast,
In slednjič da odseka mi roké,
Da nikdar več moči ne zadobé,
Povzdigniti Boga, ki hrepenenje
In moje duše celo je življenje.
Pa saj odpustil vse sem davno že.“
In Venustjanu strese se srcé!
Krščanske je ljubezni čudna moč
Predrla stare goljufije noč.
Kar s takšino ljubeznijo navdaja,
To iz nebes, to od Bogi izhaja!
Kraljestvo tme se ruši; ’z podrtije
Poganske, črne — križa žark zašije.
In zdi se knezu, kot da sladko sanja,
Da zlata zarja Črno noč odganja,
Svitlost se širi, tma beži na stran,
In izza tme zasije beli dan.
In knezovo veselje je brez mere:
Pozdravlja solza solnce svete vere!
