Kriminal

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kriminal
Ljudmila Pivko
Izdano: Edinost 48/237–252, 255–281, 283–295 1923
Viri: dLib 237, 238, 239, 240, 241, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 248, 249, 250, 251, 252, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278, 279, 280, 281, 283, 284, 285, 286, 287, 288, 289, 290, 291, 292, 293, 294, 295
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Ljudmila Pivko
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

UVOD[uredi]

Prizori iz preteklih vojnih let so. Pisala sem jih spomladi 1918, ko sem zapustila ječo na Dunaju.

Ni mi bilo na tem, da bi nelepi spomini hudih dni neizbrisano živeli. Zapisala sem si dogodke le kot podrobno poročilo svojemu možu, takrat legionarju v upanju, da ne predložim po vrnitvi v domovino račune o opljenju njegove družine. — Da se snideva, nisem dvomila.

I. PREISKOVALNI ZAPOR[uredi]

1. Šifrirano poročilo.[uredi]

V drugem vojnem letu sem se preselila z deco iz Maribora k svojim staršem na Češko. Pisala sem na moževo željo svoje vrste dnevnik, slike iz domačega življenja, o razvoju otrok, utise iz drobnega sveta drobne moje družinice, poleg tega pa doživljaje vsake vrste, ki so se mi urivali v intimna poročila svojemu možu, zlasti v najresnejših dneh v dobi njegovega odhoda iz avstrijske vojske.

Avgusta 1917. mi je poslal mož V/b h 1 (t. j. 5. bataljona 1. bos. herc. polka) cenzurirano priprosto dopisnico z besedilom, ki ni imelo za nikogar posebnega pomena: o svoji kuhinji, o sadju, ki ga dobiva na mizo, o zdravju. Ta karta je imela zame šifrirano poročilo, ki se je glasilo: »Po dogovoru s Cadornovim štabom odprem sredi septembra ital. vojski pot v Trento in Bolcan.«

Novica je bila jasna, prevažna, po vsebini obsežna. Kontrola težavnega ključa za čitanje šifer ni pripuščala nobenega dvoma, da sem čitala pravilno. Razumela sem, da je prišel čas, ko hoče mož odločno izvršiti nekaj velikega, kar odgovarja njegovemu prepričanju in kar je spojeno s težavami, z nevarnostmi, kar nas razdeli vsaj do konca nepregledne vojne, kar nalaga meni in družini skrbi in trpljenje.

Odgovorila sem mu, da sem mirna in prepričana s pravilnosti njegovega podjetja.

Prejela sem nato nešifrirano dopisnico, ki sem jo čitala in si ponavljala lepe misli neštetokrat. Bil je tam stavek: »Tvoj mir mi je kakor blagoslov, kakor porok in prerok vsega dobrega, lepega in žlahtnega …« 

Prejela sem v tistih zame dovolj živahnih dneh (16. septembra) še šifrirano opazko: »Pozor!«, ki sem jo umela, da mi preti preiskava. Pisal jo je mož, ko so ga aretirali 10. sept vsled obtožbe, da je v zvezi z italijansko vojsko. Takoj nato (17. sept.) je prišlo še moževo poročilo o raportu dne 13. sept. pred cesarjem Karlom.

Uničila sem na ono opozoritev nekoliko šifriranih pisem in kart iz prejšnje dobe, dasi sem bila trdno uverjena, da ga ni mojstra med detektivi, ki bi bil sposoben odkriti nenavadno težaven najin ključ in bi mogel samo slutiti, da obsegajo na videz nedolžni dopisi tudi še kaj drugega.


Čakala sem.

Uradno avstrijsko in uradno laško vojno poročilo o akciji pri Carzanu v Suganski dolini na Tirolskem mi je reklo, da se načrt mojega moža ni izvršil v nameravanem obsegu.

Čakala sem.

Dne 25. septembra sem dobila brzojavko, iz katere sem posnela da je mož že v Italiji.

Čakala sem z lahkoto, kaj bo. —

Hišna preiskava začetkom oktobra je potekla gladko. Izročila se policijskemu komisarju z mirno vestjo vso svojo korespondenco, odgovorila mu točno na vsa vprašanja glede moža, njegovih pisem, pošiljatev, dopustov. Poročilo, ki je prišlo o tej preiskavi v moj dnevnik, je bilo polno humorja.


»Kako, da niste skrili tega zaplenika z ozirom na to, da ste pričakovali še drugih preiskav?« me vprašujejo prijatelji.

Bila je lahkomiselnost — ali pa zavest, da je pred našo vestjo vse pravilno in pošteno, kar počenja mož in kar delam jaz.

2. Babičin rojstni dan.[uredi]

Dne 24. oktobra je. Naša babica slavi rojstni dan. Pripravljamo se, da v redu proslavimo ta dan, kakor se slavijo vsi godovi in rojstni dnevi pri nas. Babičin rojstni dan je pa nekoliko na neugodnem terminu vsled tega, ker je skoro zadnji na redu po mnogih drugih domačih praznikih, ki padajo na poletje in prvo jesen. Tudi s čestitkami otrok so težave: tretje leto smo že pri babici, — troje starejših otrok ima vsako leto toliko prilik za čestitanje, a naš gratulant, stara zelena knjižica, ki služi tako že drugemu pokolenju, — je izčrpan.

Pravim deci zvečer pred tem dnevom, naj si sestavi vsak sam svoje voščilo, napiše na listič in mi prinese, potem pa da se je treba dobro naučiti, da lahko drugo jutro, v sredo gladko babici povedo. Deci ugaja samostojnost in vsak si sestavlja svoje voščilce. Vidi se strinja besedilo celo nekoliko v rime, dasi šepave. — Odobrila sem jim besedilo in naučili so se takoj. Midve s sestro Elo pa pripravljava kuhinjske darove, ki so skromni — prehudo nas stiska nedostatek masti, sladkorja, pa tudi jajec. Običajna peka torte in godovnega kruha odpada. Babica meni, da naj spečemo otrokom samo kolače.

Slučajno imamo ta dan tudi šiviljo v hiši. Deklicama so doslužili spodnji životki. Jaz sama, ki moram obsluževati dva majhna otročiča, se nisem mogla lotiti tega dela.

Čestitke smo odpravili gladko. Starejši trije otroci Vida, Ila in Svetopolk, so odšli v šolo in dopoldan nam poteka kakor običajno. Skrbno sestavljen jedilni list obsega Izbrane jedi, ki jih ima dedek rad: krompirjevo omako k mesu, jabolkove kolače.

Miza je pokrita. Dekla nese vode v vrču, nam v kuhinjo pa vest: »Gospa, zopet prihajajo k nam nekaki gospodje, štirje so.« Ne vem, kaj je kdo odgovoril. Obžalujem, da nisem bol) reprezentativno oblečena, kajti ni dvoma, da velja obisk to gospode meni, do bo nova preiskava, kokoršno smo imeli v hiši pred tremi tedni. K Veri, najmanjšemu detetu, ki se baš budi, pošljem Tinko naj jo vogi; pitje sem ji baš dokuhavala, treba je še mešati, da ne bo grudic.

V sobi vidim te štiri gospode. Enega izmed njih, naporočnika, Nemca, poznam od prve preiskave pri nas. Razen njega je tu drug komisar in dva gospoda v civilnih oblekah.

Nekaj posebnega je pogled teh ljudi, hladan, prebavajoč. Rekla bi, da si hočejo ustvariti sodbo takoj ob prvem pogledu, kar bi bilo pravilno pri inteligentnem uradniku. Ako pa pridejo nenadoma v tako mirno družino, ki je vajena prijaznih ali vsaj na videz prijaznih obiskov, — delujejo njihove oči kakor mraz.

Grem po hodniku v prvo sobo, kjer je pripravljena miza za obed. Deca, prišedši se mota tod, gospodje so pa v sosedni veliki sobi, kamor so odprta vrata. Oče se razgovarja tam s komisarjem. Mračen dan je, zunaj nekoliko prši, v sobah še ne kurimo, celotno je torej neprijazno v sobi. K temu še ta obisk!

Komisar javlja, da prihajajo preiskovat. Oče jih zavrača in hoče vedeti, čemu te druge preiskave, čemu po vsem stanovanju; gospodje naj se legitimirajo.

Komisar govori nekaj o vzrokih, zakaj se je izdala naredba. Sprejel je ukaz, mora ga izvršiti. Oče ga zavrača, češ, da je sedaj poldne, doba kratkega odmora zanj, ki prihaja utrujen iz urada, deca-učenci pa morajo obedovati. Komisar pravi, naj le obedujemo brez zadržkov, oni da počakajo.

Enega izmed detektivov (v civilni obleki) so poslali ven na hodnik, da nadzoruje promet po stopnicah; drugi detektiv je sedel pri nas v prvi sobi, potem pa, ko smo prinesli juho, sta ga poklicala v veliko sobo. Tam stoji pri vratih, ne pušča nas z oči. Sedim proti vratom, evo, zakaj mi obed ne diši! Govori se celotno veselo pri mizi, vendar je pa v vsem nekaj nervoznega. Končno smo po obedu vsi gremo v drugo sobo k gospodom, češ, da lahko razpolagajo z nami.

»Lahko torej pričnemo s preiskovanjem?« 

Komisar mi pravi, naj opozorim vse domače, da ne sme nihče zapustiti sobe. Majhna Vera v spalnici se glasi, — naročam dekli, naj ji da mleka in jo utiši. Te udobnosti, da bi predajala dete služkinji, nisem izrabljala nikdar, sedaj mi je pa nekako vseeno, samo da mi dete ne kriči. Podrugoletno Cveto, ki teka po sobi in se z bratcem Svetopolkom brezbzirno draži in gnjavi, sem poslala z dovoljenjem gospoda komisarja pred hišo, Ila in Vida pa sta odšli v šolo.

3. Dnevnik.[uredi]

Gospodje detektivi so se vrgli na vse predmete v našem stanovanju z neko gorečnostjo, ki bi jo najbolje označili s besedo »zverinska«. Omare, predale, papirčke v peči, kjer se doslej ne kuri, vse premetujejo, vsak kotiček papirja pregledujejo, odkrivajo postelje, iztrkavajo žimnice, brskajo med notami, v knjižnici prelistujejo knjigo za knjigo. Zabava naju s sestro ta gorečnost, česar pa seveda ne moreva drugače izražati ko tupatam z očmi. Sedeva na klopico pri harmonijo, stali sva že dolgo. Detektiv naju gleda, misel mu je šinila v možgane — v naslednjem trenutku je priskočil k nama, češ da hoče pregledati to klop. Uklonili sva se, detektiv je odprl klop in švignil bliskoma z očmi po najinih licih: prevaril se je in precej blamiral, kajti klop je popolnoma prazna.

Komisar pregleduje v tem nekatere moževe dopisnice, ki so ostale po prvi preiskavi. Sama sam mu jih izročila. Hoče, saj mu jih prevedem, v čemer sem mu vljudno ustregla. Posluša tudi nadporočnik in se očitno zanima za moje prevode. Nisem še vajena postopanja ljudi, ki sumijo povsod nekaj zlega, in žali me, ker me meri neprenehoma z nezaupnimi pogledi. Nato študira še sam te lističe: zlasti eden izmed njih, ki je meni tako ugajal, se je zamilil tudi njemu, njemu seveda iz drugih vzrokov. Kaj neki vidi in sluti siromak za lepimi stavki, ki mi jih je pisal mož: »Tvoj mir mi je kakor blagoslov, kakor porok in prorok vsega dobrega, lepega in žlahtnega …«

Govoriti o možu — makar s komisarjem, ki me je jel glede tega izpraševati, mi ni celo nič neprijetnega, narobe: ponavljajo se vsa stara vprašanja, znana že od prve hišne preiskave: o dobi, kdaj je bil mož ujet, o njegovih stikih z znanci, o razmerah, o denarju in podpori, ki jo je pošiljal meni in deci domov itd.

V tem nadaljujeta detektiva svoj posel in znašata kupe stare korespondence pred komisarja na piano. Ta-le ruje v njih, čita stara pisma, vprašuje glede te in one osebe. V sobi je hladno; naročila sem si obleke, zavila in sedla v kot na sofo. Oče govori s tem in onim sprehajajoč se po sobi; tudi njega zebe. Materi je očividno neprijetno v tem ozračju. Sestra Ela prisostvuje v prvi sobi »delu« enega izmed gospodov. Nenadoma je zaklicala: »Lida, tvoj dnevnik!« Ne morem pozabiti njenega glasu in pogleda, ki je marsikaj govoril. Knjižico, moj zapisnik, drži v roki, sedaj je pa knjižica že last detektiva Kolbeja, ki jo nese komisarju. Da, zares, to mi ni prijetno. Mojo knjižnico, v katero sem vpisovala vse možne vtise, bo čital ta hladni človek in si bo ustvarjal svojo sodbo, ki je sigurno naklonjena biti hujša in slabša nego so ljudje in svet. Zares, to ni prijetno že vsled tega ne, ker se ne morem spominjati, kaj vse sem pisala, koga kompomitovala razen sebe.

Zgodilo se je že. Meni je sedaj tako mraz, da se zavijam na hladnem naslanjalu. Oči upiram v komisarja, ki si je potegnil stol k oknu za klavirjem in pričel čitati moje zapiske. Nekaj je tam smešnega, smeje se. In čita zopet, časoma se ozira po meni. Nenadoma vstane, kakor bi si rekel: »To zadostuje,« stopi k nadporočniku, ki stoji pri drugem oknu, kaže mu nekaj v dnevniku, nakar me pogleda tudi ta. Uš! meni je že tako dovolj hladno! No, nimam drugega spomina dotičnih dojmov nego mraz, mraz, — mraz še v duši. Vse molči. Naj se zgodi, kar se zgodi!

Gospod komisar pravi slavnostno: »Gospa, pripravite se, z menoj pojdete!« 

Oče in mati jameta protestovati. Kam? Na orožniško postajo, k izpraševanju.

— Izprašujete lahko tukaj!

— Ne, tukaj gospod komisar ne sme uradovati.

Hotela sem skratiti ta prizor in šla sem, da se oblečem. Vzela sem si obleko iz omare in jo nesem v Elino sobico. Detektiv za menoj. »Pardon,« pravim, »obleči se hočem.« »Prosim, prosim,« pravi on. »samo vas opozarjam, da ne smete z nikomer govoriti, ničesar pisati.«

Ustavil se je, mislim, pri vratih v sobico. Tam spi moja mala Vera. Meni je pa vedno stanovitno hladno v duši, niti deteta me ni skrb. Kam pojdem? Brez strahu sem, samo ta hladni mir, brezčutnost, resignacija!

Hitro sem oblečena in zopet v sobi. Razburjeni so. Na bojnem polju vladata seveda komisar in nadporočnik. Ako sta bila prej uradnika, ki sta prišla vršit prejetih ukazov, — sedaj sta gospodarja, ki čutita v rokah oblast uničiti nas vse. V meni v tem spoznavanju raste moč, moč trpeti, braniti se, moč ubraniti in ohraniti se.

Oče in mati govorita s komisarjem, protestujeta, on pa — gospod — odgovarja s svoje višine jedva ljubeznivo. Določujejo, da me ima spremiti eden izmed detektivov, ostali da pridejo za menoj. Smatram to za obzirnost, da me ne vidijo korakati v družbi komisarja in nadporočnika. Morebiti so pa imeli druge vzroke; bila sem zločinka, s kakoršno naj gre samo policist, ne pa odličen državni služabnik.

Odhajam naglo, fantič beži za menoj, vprašuje, vprašuje tretjič: »Mami, kam greš? No, pa povej, kam greš?«

Nočem mu odgovarjati, sama nepotrpežljiva, in zares ne vem, kaj naj mu povem. Izgovarjam se:

»Bodi priden, miruj, pridem kmalu, pridem takoj.« 

On pa vprašuje venomer, nezadovoljen z mojim izgovorom: »Ali, mami, kam greš?« 

4. Na orožniški postaji.[uredi]

In greva. Čez trg na orožniško postajo v Praški ulici. Megleno je, megla rosi. Hvaležna sem, da moj spremljevalec ne govori. Naivnost — kako bi v takem slučaju — z aretiranko smel stražnik govoriti?

Nikogar nisva srečala.

Na postaji so nama pokazali v pisarno, razmeroma čisto sobo, toda ta zima. Naj sedem, pravijo. Hvala! Ni mi sedeti, hodim po sobi. Moj stražnik je sedel pri oknu blizu vrat.

Malo še in prišel je drugi detektiv, tisti sladki Dunajčan. Na besedi mu je videti, da ni Čeh. Ljubezniv. Zakaj ne sedem, pravi. Hvala, hladno mi je. Gospoda se dorazumevata, da pojde sedaj ta, ki me je privedel, na obed. Vprašujem, kje je gospod komisar. Obeduje baje, potem pride.

Čakam. Odpirajo se vrata, prihaja moj oče. Bled, razburjen. Šel je k meni, začela sva besedovati, toda že je tukaj gospod Kolbe:

»Ne, ne, to ni dovoljeno, govoriti ne smeta!« 

Smehljava se, kakor bi hotela opravičiti njegovo netaktnost. Mi živimo pač vedno le v okvirju družabnih meščanskih običajev; iz tega okvirja se pa vendar izstopa, čim je izrečena beseda »aretiran«.

Oče pravi: »No, o popolnoma vsakdanjih stvareh pa vendar smeva govoriti!« 

»Ne, ne, niti tega ne smete, — in če ne slušate, moral bi prepovedati, da bi gospod gospod ravnatelj bil tukaj.«

Na ta jasen proglas sva obmolknila brez daljšega razpravljanja.

Hodiva po pisarni semtertja, detektiv nama sledi z očmi kakor ostriž. Seveda, midva imava lahko tudi tajna znamenja, govoriva lahko z očmi in p. Nimava jih. Očeta očividno tlačijo skrbi in tudi jaz si ubijam glavo, da bi se spomnila, kaj bi pravzaprav moglo biti v tej moji knjižici.

Govorila sem tam včasih pogumno, to vem. Pisala sem v trenutkih, ko mi je prekipevala duša skrbi, bridkosti, redkokdaj veselja. Človek se je naučil v tej sedanji dobi nositi masko, odkrito je pa čutil drugače. In tako odkrito sem pisala.

Naj bo, zgodi se kar koli.

Čakamo dolgo, končno je prišla gospoda. Oče, siromak, mora oditi v drugo pisarno, čez hodnik. Gospoda so po dobrem obedu, seveda. Možno je tudi, da je to odlesk notranjega zadovoljstva, ki tako sije na komisarjevem licu. Nadporočnik me gleda včasih radovedno, včasih z zaničevanjem, toda to-le drugo, mislim, lahko čita tudi z mojega obraza.

Pričetek izpraševanja. Jako ljubeznivo, spoštljivo, vljudno. Vse se spisuje od začetka mojega rojstva, ves ta košček življenja, ki leži že za menoj. V tem ni nič zanimivega. Hočejo vedeti vse o mojem spoznanju in znanju z možem, potem vse podrobnosti njegovega zadnjega dopusta itd.

Iz mojih zapiskov vedo, da mi je pošiljal zavojčke domov in da sva imela dogovorjeno šifro; razen tega nahajajo različne opazke, ki si jih gospodje razlagajo po svojem razumu — vse to je podlaga velikega suma, ki se vspenja proti meni.

Priznavam, da mi je poslal mož nekaj zavojčkov, priznavam, da imava dogovorjeno šifro.

Na razne stavke, ki mi jih gospod komisar čita zmagoslavno iz dnevnika — grozne priče zoper mene — dajam ali tudi ne dajam pojasnil. Kako bi jim mogla tako pojasniti svoje stališče, s katerega presojam tedanje mnoge moževe izjave, da bi ne razumeli? Pretresa me vselej, kadar mi čita kak citat tega zapisnika, a vendar se pomirjujem, ko se nagiblje h koncu in ko končno poznam ves obseg te nesrečne knjižice. Sedaj vsaj vem, kaj tam stoji, in se lahko branim.

Gre za šifro. No, pravim si, rada bi poznala tistega, ki bi dobil iz mene to-le mojo in mojega moža tajnost. Gospod komisar se trudi dovolj; da si mislim, kako me smatra za pošteno neumno. Proglašam mu torej, naj se ne trudi, šifre da mu ne povem.

Zakaj ne? Ker nočem. Zakaj nočem? Izjavljam, da imam svoj tajni znak zato, da mi lahko mož javlja, kje se nahaja, kakor se mu godi in p.; moja želja je bila, naj mi vselej javlja nevarnosti, v katerih se nahaja. Ta-le znak je važen samo zame, za gospodo je brez pomena, zato ga ne povem.

A zato, ker je brez pomena, baš zato jim ga lahko povem, — meni gospod komisar. Pravim zopet, da ne.

Tako se zabavamo. Končno je vprašal gospod komisar, ali ga tudi v Pragi ne povem, niti pred vojnim sodiščem? Hm, to ima biti strašilo zame. Odločno vztrajam ob svojem.

Gospod komisar je vprašal našega orožnika, če ima tukaj »Strafgesetzbuch« in »Stratprozess«? Da. Imeni teh dveh knjig dobro pomnim. Slike mi migajo pred očmi, ko lista komisar v njih in si izpisuje in sestavlja nekaj, dorazumevaje se o tem z nadporočnikom. Njegovo izborno razpoloženje prekipeva, čudim se, da si ne pripovedujeta pred menoj o »dobrem lovu«, ki so ga imeli pri nas. Nisem sposobna definovati, kako gledata name. Slutim pa nekoliko že sedaj: izdajstvo, veleizdaja, tajen upor — vse to je bilo doslej zavito v meglo, z nejasnimi obrisi, in gospoda, ta-le dva razumnika, držita že za niti in kmalu odkrijeta kdove kako dalekosežno, senzacionalno tajnost. Kdo ve? In jaz seveda tudi vem, jaz moram vedeti, menda več nego onadva, zato je treba z menoj previdno postopati, vljudno, da me ne preplašita.

Po dovršenem izpraševanju ne morem baš reči, da bi se bil ta gospod mene loteval nekako posebno rafinovano ali vsaj bistro. Zvedela sem iz njegovih vprašanj vselej takoj, kam meri. K temu ni bilo mnogo treba. Bila bi se bila zasmejala, ko je vprašal: »Ali ste slišali, gospa, kdaj ime Masaryk?« 

»Slišala, gospod komisar.« 

»In kaj ste slišali o njem?« 

»Ne več, ko drugi ljudje, morebiti še manj.« 

»Ali veste kaj o takozvani zamejni organizaciji Čehov?« 

»Da, vem toliko, kolikor se piše o tem v časopisju.« —

Podpisala sem protokol. Malo me je sram, da moram podpisati tako bedno stilizacijo, tako sramotno češčino.

Gospodje so odšli nato na pošto k telefonu, kamor so javili že prej, da se mora vzdrževati telefonska zveza, dokler ne pridejo. Eden izmed detektivov je naročil telefonično avtomobil že prej.

Po odhodu gospode prosim svojega čuvaja, naj mi pošlje domov po jelo. Storil mi je z veliko, nenavadno vljudnostjo: iz sosedne pisarne (čez hodnik) je poklical mlajšega orožnika, ki sem mu povedala željo, naj mi pošljejo domačini nekaj večerje.

Prinesla mi je dekla Mara kmalu kos kruha, na krožniku salame in v lončku kave. Vprašujem jo, kaj delajo doma, ali se joče mati, kaj delajo otroci, ali ne kriči preveč Vera?

Odgovarja mi po svoje: »saj veste, gospa. No, Veruška se tudi joče.« 

Tako mi je nakratko odgovarjala in povedala, kar sem hotela vedeti: ali je oče doma, čaka-li name, ali je prinesla tudi njemu večerjo?

Oče je bil še vedno v sosedni pisarni. Kako dolge so mu morale biti ure!

»In kdaj, gospa, pridete,« se oglasi dekla s stvarnim vprašanjem.

»Tega, Mara, ne vem, — kadar me puste ti gospodje — no, menim kmalu,« ji odgovarjam.

Detektiv vleče na uho in opazuje mene in njo kakor ostriž. Hitro pijem kavo in pošiljam Maro domov z naročili, naj so vsi mirni. Tu je zopet detektiv poln ljubeznivosti, naj le udobno večerjam in ne hitim. Pri meni pa je nekak ponarejen glad — nisem zmožna pogoltniti grižljaja.

Gospodje se vračajo, na jasnem so si menda glede mene. Zato pa jaz še nisem na jasnem, ali me vzamejo s seboj ali kaj bo z menoj? Vprašati ne morem.

5. V Prago.[uredi]

Zadonela je troblja avtomobila. Pred hišo se je ustavil. Zunaj je že tema. Kako pozno je, si ne morem predstavljati.

Gospod komisar je jel izpraševati, koliko je staro moje najmlajše dete, ali ga nadajam, ali si ga vzamem s seboj. Obeta, da stori zame in zanj vse v Pragi, kar bo možno, da ne bo v ničemer trpelo. Odgovarjam, da je štirimesečno, da ga imam na prsih. In vprašala sem:

»Ali se moram peljati v Prago? Ali ne morete izprašati vsega tukaj, kar hočete vedeti?« 

»Nikakor ne, imam ukaz, da vas odpeljem.« 

Premišljam, kaj naj storim. Imam vzeti Vero, ki zdaj že gotovo spi, — buditi jo — kdo mi najde vse, česar mi je treba zanjo? Jelo, mleko in otroško moko, perilce, kup plenic, perničice? Kje ji ogrejem medpotoma pitje, ako se mi začne glasiti? — Nisem zmožna misliti, kaj vse bi si imela vzeti s seboj. Nad moje moči je pripravljati zdaj, v tej ure vse. Utrujenost in razburjenje sta se že odzivali v meni. Odločila sem so in vprašala:

»Kako dolgo me približno obdržite v Pragi?«

»Tega ne vem,« je bil odgovor.

Proglašam, da si otroka ne vzamem s seboj. V tej uri si ga ne morem opremiti na pot. Nekaj časa bo menda dete že nekako brez mene.

Zdelo se mi je, da se je v teh gospodih oglašalo nekaj človeškega čustva. Dali so mi časa, da vse premislim. Komisar se je celo dorazumeval z dunajskim detektivom, ali je možno pustiti štirimesečno dete brez materinega mleka, nakar je ta-Ie hotel zvedeti, ali že dete jé tudi kaj drugega. Slaba nada je klila v meni, da me morebiti zaradi otroka hitreje odpravijo zopet domov.

A tudi meni je bilo marsičesa treba za potovanje. Rekla sem komisarju. »Seveda, seveda, … vse lahko dobite, česar si želite. Le pošljite domov glas!« 

»Ali smem morebiti napisati na listič, kar bi rada imela?« 

»Da, seveda!« Takoj so mi dali kos papirja … k mizi naj sedem … in vsi so me obstopili. Mislili so morebiti, da bom sestavljala pismo s šiframi. Jaz sem pa pisalala samo, kaj mi naj sestra pošlje: srajce, perilo, glavnik, odol, plašč itd. In sedaj so se tega polastili, študirali in nadporočnik ni mogel dovolj povdarjati besed, ki jih je večkrat ponovil: »Wir müssen ja vorsichtig sein, wir wissen ja die Chiffre nicht« …

Orožniku, pravzaprav detektivu naročajo strogo, naj ne daje nikomur pri nas tega Hestiča v roke in naj prinese samo navedene predmete.

Medtem je želel oče, da bi se smel od mene posloviti. Dovolili so mu — seve ne smeva mnogo govoriti. Oče je prišel, bil je bled in razburjen. Čemu raje ne grem domov, da bi se poslovila vsaj od otrok … Vprašal je komisarja, če bi mi dovolili. Komisar je odlašal z odgovorom in mi namignil, naj tega ne zahtevam … Jaz bi seveda rada šla domov, da bi se »pogovorila« z njimi — deca pa vendar že spe in da bi pokazala malo miru materi, toda živo sem si predstavljala, kako bi bilo pri nas. Ti-le gospodje bi šli zopet vsi z menoj, gledali bi nam na usta, na oči, če si ne dajemo tajnih znakov, in po nepotrebnem bi mati in oče zavživala vsa ponižujoča sumničenja, ki sem jih sama tako težko čutila. Mogoče bi se jokala jaz, vse to bi bilo žalostno — in kje bi bil moj mir, ki ga potrebujem.

Rekla sem torej očetu, da se nadejam, da se kmalu vrnem, da se torej ne pojdem poslavljat od otrok. Prosila sem ga denarja, nakar mi je dal 100 kron. Poljubila sva se — ne ohranila bi si bila miru, ko bi se bila videla, kako sta nadporočnik in dunajski detektiv nepretrgoma zasledovala slehrn najin nagib, vsak tren očesa, vsak pogled. To me je tiščalo kakor okovi. Oče je nato izpregovoril še s komisarjem, odšel in meni so kmalu nato javili, da so mi prinesli zahtevane reči. V sosedno pisarno me je spremljal dunajski detektiv. Tam je bila sestra. Bila sem zopet duševno krepka. Prosila sem jo, naj mi oskrbuje deco in naj bodo brez skrbi. Zdelo se mi je, da mi je prinesla preveč obleke. Hotela sem ji vrniti, a pregovorila me je, češ, pot v avtomobilu je hladna. Detektiv je natančno vse pregledal, iztrkaval perilo in ga zopet tlačil v torbico. Po slovesu s sestro sem bila zopet sama. Vse je bilo pripravljeno, tudi pisma, ki jih je komisar oddal detektivu z navodilom, komu jih mora izročiti na ravnateljstvu v Pragi.

Komisar, nadporočnik in dunajski detektiv se je peljal z menoj v Prago. Milo me je presenetilo, da je doli pri vozu še čakala sestra. Sočasno mi je bilo žal, da je tako dolgo stala v rosečem vremenu. Podali sva si roki, midva sva se vsedla v avtomobil in že je šlo.

Hlad meglene noči dobro de glavi. Po cesti k Radešovicam se peljeva, čez vyžlovski in drugi klanec, gor in dol. Gozdovi, polja, aleje, vse beži pred nami, bliža se in zopet beži, kakor v bioskopu.

Ne morem biti brez misli. Napetost možganov v preteklih urah se ne more tako naglo pomiriti. Obnavljam si v duhu vse zasliševanje, mislim na besedilo stavkov, katare so mi čitali iz mojega zapisnika. Vztrajam pri tem, da jim šifre ne izdam.

Šoferju slabo svetijo luči. Ustavil je voz, išče karbid, popravlja — in zopet hitimo. Še enkrat popravlja luči, temeljiteje.

Detektiv me je vprašal, če sme kaditi, »Prosim!« in to je bilo menda vse, kar sva izpregovorila na potu.

V nekaterih vaseh brlé luči. Po ravni cesti drčimo, po alejah in že so Vinogradi pred nami, Olšansko pokopališče. Radovednost, kam pridem, je biIa močnejša nego skrbi in strah. Spoznala sem Vaclavski trg, Ovocno ulico, Ferdinandovo cesto. Zavijamo za ogel in avtomobil stoji. Policijsko ravnateljstvo. Detektiv mi pomaga z voza. Pred poslopjem stoji stražar, ki me meri z očmi. Po stopnicah gremo nekam — v prezidij. Aha, tam mora oddati pisma, kakor je odredil komisar. Čakam v veliki, svetli čakalnici. Tu dela nek uradnik. Zraven njega je čista železna postelja. Sedim in čakam.

6. Prva noč.[uredi]

Po daljšem času se vrača detektiv in me poziva, naj mu sledim. Odhajava — bogvekam. Stopnice dol, dvorišče, prevoz, stopnice, pisarna. Tokrat je pisarna precej umazana. Za ležišča se je dvignila moška postava, oblečena samo napol. Iz vprašanja, kaj hočemo, zveni nevolja. Moj spremljevalec mu je pojasnil, umel je in me pogledal začudeno, neprijazno. Uravnal si je za silo svoj negligé in sedel k pisalni mizi. Vzel je knjigo, namočil pero in sedaj je zadonelo: »Tako, pojdite sem!« To velja meni. V tem tonu ogovarjajo menda ljudi, ki jih pobirajo ponoči na ulici, ne vem, a jaz ga še nisem bila vajena.

Pristopam. — »Tako, kako se imenujete?« — »Odkod?« — »Ime starešv?« — »Starost?« — »Omožena?« — »Kaj je vaš mož?« 

Po odgovoru na zadnje vprašanje se je obrnil pa vprašal v popolnoma izpremenjenem bodrem tonu:

»A čemu so vas pripeljali sem? Kaj se je zgodilo?« 

Pravim, da je bil mož v vojni ujet, sedaj da se vrše preiskave in zasliševanja naše rodbine. Ko sem mu imenovala imena svojih otrok — pet imen, za katera je bilo jedva prostora v določeni rubriki, je zamrmral nekaj in govoril z menoj docela vljudno, skoro sočutno. Mojih zvežnjev ni niti pregledal, saj jih je bil temeljito preiskal dunajski detektiv — in mi je ponudil stol.

Čakala sem precej časa, preden se je vrnil detektiv, ki me je iznova pozval, naj grem z njim. Šla sva navzgor. Tam nekje na hodniku je odprl čakajoči stražar vrata, rekel mi, naj vstopim, dodal menda »Lahko noč!« in zavrtel za menoj ključ v vratih.

Prvi moj občutek: začudila sem se. Razjasnilo se mi je nekaj, kamor v svojih predstavah še nisem bila dospela.

Takšna bo torej najbližja bodočnost!

Večja soba je, štiri postelje s slamnjačami in na njih zložene odeje, visoko ležeča okna, zamrežena z močnimi križi, mizica, pri vratih umivalnik, na njem dva vrča z vodo; vse razsvetljuje neka brleča zarja, ki prihaja od stropa — plin gori tam, brez žarnice, nejasno.

Zavedam se, da sem trudna. Plašče razkladam po eni izmed postelj, v bojazni, da gomazi po njej golazen, z odporom ob misli, Bogve kdo je ležal tam. A ni pomoči.

Legla sem in čakala, da ugasne. Nihče ni ugasnil le drobno okence v vratih se je odprlo in neko oko — menda čuječega paznika pred vrati — je pogledalo name. Nisem se ganila. Pred očmi mi je vstajalo vse to poniževanje, ki ga je i moja od narave ponižna duša težko prenašala: delajo z menoj kakor z zločincem, kar mi je bilo začetkoma zanimivo, sedaj pa samo bolestno, žaljivo. Spominjala sem se staršev, otrok — zaplakala sem si in v solzah me je obvladalo spanje.

Vajena, da so me otroci doma vsako noč nekolikokrat budili, sem spala le določeno dobo in se naglo prebudila. In zavedla sem se položaja, te okolice, — nasprotja z obično družbo spečih otrok, izmed katerih me je ta ali oni zbudil in si želel moje službe! Hitro sem si rajši potlačila vso zavest, v svojih plaščih se obračam in — neverjetno — spim zopet. To se ponavlja nekolikokrat za noč. In končno so moje trudne in izčrpane moči zopet obnovljene — zopet bedim in nahajam, da je moj položaj jako žalosten, nezanimiv, samo žalosten. Ko bi bilo že popolnoma svetlo jutro, da bi vstala in bi me lahko zaslišali o vsem, kar hočejo vedeti — da bi končali z menoj! Da bi se peljala domov!

Pričelo se je moje resnično trpljenje. Ne vem, ali je to posledica logiškega mišljenja ali samo čustva: prihajala mi je predstava — slutnja, da je dom, otroci in vse to strahovito daleč od mene, v nedogledni daljavi. Izkušala sem se prepričati, da ta daljava ni tako velika. Saj je možno, da sedem recimo dopoldne k zaslišanju, ob eni popoldne odhaja vlak, ob petih sem lahko doma. Oh ne, docela jasno mi je pravil glas nekje globoko, da so vsi grozno daleč. Prerezala sem v duhu teritorijalno oddaljenost, veselila sem se z njimi vsemi, predstavljajoč si jih, kaj delajo — mala Vera se je že prebudila … da bi oglušila obupno jasno in vedno jasneje pristopajočo zavest, da je oddaljenost, ki nas deli, časovna, da svojih otrok in doma grozno, grozno dolgo ne bom videla. Pričela sem se bojevati, hoteč se prepričati, da me vendar morajo kmalu izpustiti. Saj je nezmiselno — čemu bi me držali dolgo tukaj!

In vstala sem rajši. Zunaj še ni bilo celo jasno in lučka nad vrati je še vedno brlela. Umila sem se, opravila sebe in ležišče in hodila po celici gor in dol, da se segrejem. Dočakala sem, da so zarožljali ključi; zapah se je odmaknil, vrata so se odprla in vstopil je docela prijeten človek s pozdravom in vprašanjem, če hočem zajutrkovati. Pritrdila sem, nekaj vročega mi pride dobro. Vrnil se je kmalu z nekim človekom divje vnanjosti, ki je postavil na mizo porcelanov lonček črne tekočine In zraven tega krajec kruha. Krah sem zavrnila, spomnivši se, da mi je dala sinoči sestra nekaj brašna. Črne kave še nisem pila nikdar, no — poizkusim jo. Ni bila silna, rekla bi, nekaka slivova voda. A prijetno topla.

Zopet je prišel oni mož, s katerim sem z zaupanjem govorila. Takrat je prišla z njim neka raztrgana ženska, ki je prinesla čisto perilo za posteljo. Gospod Soukup (to ime sem zvedela pozneje) se je opravičeval, da sinoči ni mogel dati perila, ker je bilo prepozno. Vprašal je, katero posteljo si izberem. Menila sem, da ni vredno toliko obzirnosti, saj se ne nameravam tukaj po nepotrebnem muditi. No, pokazala sem torej slamnjačo, na kateri sem to noč počivala. Potem so mi prinesli čiste vode v vrču, z mokro cunjo so pobrisali parket. Bilo je pospravljeno. Vprašala sem gospoda Soukupa, kako pozno je. Sedem in pol. Šele? Ob kateri uri pričenjajo zasliševati? Kdaj približno pridejo pome? Gospod Soukup je zmajal z ramo. To ni baje vedno enako. No, dopoldne morebiti. »Zakaj so vas pripeljali?« Pravim mu, kakor sinoči onemu možu v pisarni. Žalosti me, plačem — in gospod Soukup obrača razgovor z vprašanjem, ali hočem komisno hrano ali mi pa naj preskrbi obed iz restavracije. »Prosim!«

7. »Pustite vse nade …!«[uredi]

In zopet sem sama. Kaj naj delam? Doma je v tej dobi treba tako hiteti: deca se odpravlja v šolo, Kita išče, kdo bi jo vzel na roke, Vera se koplje. Jaz pa moram biti tukaj brez posla. Spomini na deco me pomirjujejo. Hodim in ogledujem si sobo. Na vratih, na prizidku, kjer je skrit kloset, je polno raznih napisov. Večinoma imena, dati, potem razni reki in gesla. Mnogo jih svedoči o bujnosti ljudi. Nisem se zanimala nikdar za dogodke iz življenja drugih ljudi, ako se je o njih govorilo: bil je zaprt. Tega ni zmogla moja domiselnost, a mislim, da je tako pri večini ljudi. Tako sem si predstavlajla, da so med temi zidovi živeli svoje nadepolne dni nekaki mladi študentje ali uredniki. Nekdo je zapisal tam Dantejev pesimistiški rek v laškem jeziku: »Lasciate ogni speranza …« pustite vse nade, ki vstopate sem! Kako uničevalno se me je dojmilo tol Pustite nade — in moje temne slutnje, proti katerim sem zbirala vsako svetlo misel, bi bila zmožna, da jo postavim v bojno črto zoper pošast »brezupnosti«, sedečo mi v duši! — Nek humorist je pripisal: »Kaj se mi more zgoditi? Avstrijski državljan sem — kaj me more hujšega srečati na svetu?« Dasi je bil dobre volje ta, ki je to pripisal, vendar ni mogel ugladiti v meni pesimistiškega dojma. Bilo mi je tako, da sem zopet legla na ležišče, sedaj čisto — in preplakavala spomine na deco. Ne vem, kako dolgo sem ležala. Ta dan je trajalo vobče vse dolgo. Spomnila sem se, da bi mogli priti pome k zaslišanju — vstala sem in se izkušala dostojno pripraviti. Pregledala sem pecivo-buhte, ki mi jih je bila dala sestra, a ni mi bilo možno pogoltniti grižljaja.

Zunaj je bilo tudi tako žalostno. Meglen dež, sivo obzorje se dotika streh, ki jih vidim skozi okna pri stropu.

Nekaj je zaropotalo na hodniku. Jeli so kuriti. Peč je zunaj in železne cevi privajajo toploto v celice.

Zopet hodim gor in dol. Dolga je ta doba. Ko bi imela kako delo! Prišlo mi je na misel, da poprosim za nekaj. Saj hodi paznik po hodniku. Potrkala sem na vrata — takoj so se odprla in na mojo skromno prošnjo, ali bi ne mogla dobiti kake knjige, mi je laskavo ponudil knjižico, katero je sam čital. Hvaležno sem jo vzela, bila je »Iz zapiskov sodnikovih«, ki sem jih že bila nekdaj čitala. Črtice so, pisane z najboljšim namenom, podati sliko sodnega ozračja. Pisal jih je sodnik, — čita jih tu obdolženec. Kako različne nazore o eni in isti stvari imata ti dve osebi! Kar se zdi njemu lahko in veselo, pri tem tolče drugemu srce.

Meni je pri čitanju teh črtic nekako tako, kakor bolniku pred težko operacijo, zabavajočemu se s šaljivimi opazkami, ki jih je pisal operator.

Toda čitam in čitam, da bi nasilno izrinila druge misli iz zavesti. Sluh mi je pri tem nepretrgoma napet. Čitam in vlečem na uhe, ali se ne bližajo koraki, ki bi značili, da pojdem k zaslišanju. To napeto čakanje nateguje vsako sekundo na dvojno dolžino.

Čuj! Zdaj!

Prinesel mi je oni sumljivi človek v spremstvu paznika Soukupa nelepo otolčeno kovinasto posodo z nekakim jelom. Zahvalila sem — ne morem, ne maram. O Bože, zaprta sem in — to-le mi je jed. Ne čutim niti gladu, niti okusa.

Nebo je stalno sivo, megleno, deževno. V celici je hladno, ograjena sem v plašč. Gledam na strehe in se hočem vživiti v čustvo, inače vselej radostno: v Pragi sem. Koliko krasnih trenotkov sem tu preživela, ozarjenih s toplim solncem mladosti, pomladi! Prijateljev imam tukaj nekoliko, malo, a zares odkritih. Žalostilo jih bode, kadar zvedo, kje se nahajam.

Pri tem mi je že zopet na jok. Docela priprosto si predstavljam, da me obžalujejo prijatelji — in to me že prijema.

Prinesli so mi obed iz gostilne, ki sem se ga jedva dotaknila. Po sili sem zavžila nekoliko žlic juhe. Plačala sem zanj 5 kron.

Informiram se, ali bi mogla dobiti popoldne ali zvečer kavo. Ponujajo mi večerjo, ki jo pa zavračam.

Dan kakor morje. Davno sem si že počila od običajne dnevne utrujenosti. Mislim na deco, zlasti na malički, dve, in če ležem na ležišče, ne vem kaj početi, ker ni pri meni majhne glavice in razkošnega ramena moje Kite, ki je spavala pri meni. In zopet se mi vračajo grozne predstave, da so otroci daleč in da bo trajalo dolgo, preden jih bodem zopet imela. Mislim na stavke v dnevniku, umevam, da so morali napraviti grozen vtis na komisarja vidim njegov peklenski pogled.

Bliža se večer, sivo deževno obzorje se mrači.

Presojam, kako se bom branila in zagovarjala zaradi raznih stavkov mojega zapisnika, toda glava mi deluje težko. Po celici hodim, zakaj instinktivno se bojim, da znorim, ako ležem. Končno rešilna misel: tam je zvonek. Ako bo trajala ta-le tesnoba, zazvonim, zahtevala bom, da me vodijo pred zdravnika. Temu povem svojo bojazen, da mi je blizu blaznost.

Tako hodim po celici, pogled upiraje na zvonček, — zbiram moči, da bi odrinila še dalje ta trenotek. V tem razpoloženju me tako izdatno podpira stavek na vratih: »Lasciate ogni speranza voi ch' entrate!« 

A saj so še druge možnosti. Ako me ne izpuste domov, ako bo to stanje trajalo dolgo, brezdvomno oslabim, slabela bom od dne do dne. In umirajoči materi menda ne odreko izpolnitve želje, da bi ji prinesli deco. Čemu torej obupovati, — enkrat vsaj pridejo zatrdno.

Tak fatalizem me je promiril.

In končno — saj imam vplivne prijatelje. Naštevam si te znance, nam prijateljski udane ljudi: dr. Balej, dr. Klima, dr. Musil … malo jih je, toda obilo zmorejo.

8. Obiski.[uredi]

Dan se je zares nagibal h koncu, žalosten dan, ki me je zasvetil v čustva neskončnega čakanja, praznega upanja, česar sem imela v bodočnosti še toliko užiti.

Odprla so se vrata moje celice. Vstopil je detektiv, znanec izza prve preiskave pri nas, simpatičen in zlasti radi tega, ker je bil prost vse nasladnosti. Prinesel mi je moj sivi sveater, rdečo šálo in razna oblačila — z doma. Čudim se temu. Vprašujem, ali mi pošilja to mati? Odgovarja molčé, — prikimal je z glavo.

»Ali se je pripeljal kdo?« 

»Da, dekletce vam je pripeljala gospa mama.« —

In že prihaja drugi detektiv — po mene. Naglo zgrabim plašč in hitim za njim. Čudim se, da so tako blizu pisarne, skoz katere me vodi. Prehajava jih mnogo — zdi se mi — ves labirint. Povsod sedé gospodje, ki si me ogledujejo radovedno. Ne moti me to, od včeraj sem že vajena.

Tam nekje v pisarni je mati, — Vero drži. Seveda, zdaj mi je na jok. Zagotavljam mater, da sem docela mirna. Vprašati hočem po očetu, v tem me je pa bliskoma spreletela zavest, da ne smem vprašati: tisti šum na hodniku nedavno pred mojo sobo — saj se mi zdi, da so bili očetovi koraki, njegov glas in odkašljavanje. Tedaj so bile moje misli nekje drugod, sedaj se mi vračajo slušne predstave in v trenotku mi je vse jasno: stvar se od včeraj nadaljuje, očeta so menda tudi zaprli. Ta zavest je bolesnejša nego vse drugo doslej, kar me je bolelo. A zatem je zahtevala mojo pozornost Vera, o koji mi pravi mati, da ima glad in da je nemirna. Sedla se z njo in ji dala takoj piti. Gospodje v pisarni so potrpežljivi, ko sem obrnjena k njim s hrbtom. Mora biti to — če bi odšla z njo v celico, kdo ve, ali bi še mogla govoriti z materjo.

Znani detektiv je izlagal na mizo vsebino koša, ki ga je bila pripeljala mati. Zvedela sem razne podrobnosti — pravzaprav — midve bi se ne smeli razgovarjati.

Mati se je baje pripeljala z očetom in Verico v avtomobilu. Dobro je baje drčalo. — Pogledovali so naju od vseh strani in opozarjali, da ne smeva govoriti. Pogovarjali sva se torej glasno o otrocih. Zatem se je Vera napila in takoj zadremala.

Gospod komisar Bienert me je poklical. Bila se vesela, da sem imela opraviti z znancem. Uslužno mi je zatrjeval, da poskrbi, da mi ne bo v ničemer ničesar nedostajalo. Zaradi mleka, zdravnika za otroka, postrežbe in vobče vse da uredi. Nazadnje si je mati celo smela ogledati mojo celico in mislim tudi očetovo, ko sem bila jaz že zopet pod ključem.

Imela sem sedaj družbo: pri sebi svojo Vero — in blizu je bil oče. O tem, kako me je bolela ta zadnja zavest, ne pišem. Radostila sem se z otrokom; imela sem sedaj tudi svojega posla, skrbi za otroško perilce in hrano in vse potrebno. Babica ji je pripeljala vsega, mleka in močke, s katero sem jo prikrmovala, perilce, plenice itd.

Moje jetniško življenje se je temeljito izboljšalo. Ob običajnih dolžnostih ni bilo časa za obupavanje. Seveda je bilo vse še vedno žalostno — in vedno žalostnejše, a bila mi je dana možnost prenašati vse.

Prvo noč je prebila moja malička izborno, spala je od sedme zvečer do četrte zaran.

Drugo jutro je prišla zgodaj nepočesana ženska, ki mi je bila določena za strežnico. Želela sem si vroče vode za snaženje posode od mleka in moke, naročila sem ji, naj skuha močko za Vero in p. Mleka sem imela še od matere, sicer so mi pa obljubili gospodje v pisarni, da bom dobivala mleko.

Zaran sem slišala na hodniku korake in glas očetov. Imel je odprto celico in smel se je sprehajati po hodniku, kolikor ga je bila volja. Ustavil se je pri mojih vratih in mi dajal »dobro jutro!« in »kako sta spali?« Isto sem poizvedovala jaz. Oče je spal dobro. Daljši razgovori niso bili možni, niso bili dovoljeni. Po hodniku je hodil stražnik, od čigar naklonjenosti je bilo odvisno, ali smeva izpregovoriti teh par besed jutranjega pozdrava. Sicer mi je pa bilo že v tolažbo, če sem slišala očeta vsaj, kako je govoril na hodniku. Sodila sem iz njegovega govora in glasu, kako se mu godi in kakšne volje je.

Ob 10. uri dopoldne je prišel komisar Bienert z materjo, vprašujočo, kako je spalo dete. Zvedela sem tudi, da je ne istem hodniku zaprt tudi gospod Roubik, ženin moje sestre Ele. Tudi njegovih korakov ob prihodu sem se spomnila iz preteklega dne. Vobče se mi je jel razvijati posluh, kakor menda vsakemu zaprtemu.

Gospod komisar mi zopet obeta, de mi po možnosti preskrbi vsega. V celici se bo kurilo in lahko jo bom zračila. Kadar hočem, pojdem lahko z otrokom ven. Lepo se je glasilo vse to, toda kako malo je to izpreminjalo dejstvo, da sem zaprta. A kaj mi znači Vera, sem zvedela, ako sem se spomnila včerajšnjega dne, prebitega tukaj na samem.

Kakor udarec se me je dojmila vest, da komisarja Janka, ki me je dal zapreti in ki preiskuje mojo krivdo, ni v Pragi in da se ne vrne pred nedeljo. Strašno mi je ob misli, da nas ne zaslišijo niti danes. In torej niti jutri ne pride komisar! Tako naj živimo tukaj!

Mati se ni smela dolgo muditi. Šla je gledat k očetu, vse to po ljubeznjivosti komisarja Bienerta, ki jo je spremljal z dvema gospodoma. Tudi jaz sem smela očeta videti in poljubiti, ko je bil na hodniku in spremljal odhajajočo mater.

Nekako živahen je bil ta dan nam jetnikom.


Kmalu po materinem odhodu so me klicali v pisarno. Pri meni v sobi je bila baš ona žena, naša strežnica; izročila sem ji dete in šla sem. Tam nekje v krasno opremljeni sobi, s sofami in naslanjali, z dvojnimi vrati so bili štirje neznani gospodje, peti mi je pa stopil naproti — znanec dr. Klima. Ob pogledu nanj me je minilo čustvo tesnobe; prijateljski sva si stisnila roke in v hitečem tempu, kakor se vselej z njim govori, sem odgovarjala na njegova vprašanja in vpraševala sama — vse v čisto tovariškem tonu. Oni štirje gospodje so bili istotako iz policijske branže, toda nekaki boljši ljudje menda, — ker sem imela dojem, da neradi izvršujejo ulogo cenzorjev-poslušalcev. Smehljali so se prisiljeno in si me ogledovali z očmi, ki jih nisem mogla analizovati.

Z dr. Klimo sva brbljala v docela lahkem tonu. Moja skrb in žalost in solze so ostale v celici. Zasmejala sem se, ali si je kdaj pomislil, kaj me doleti? Tega baje ne. No, jaz pa tudi ne. Vsega tega so krivi samo možje, pravim. Čemu ste z njimi torej začenjali, se mi smeje on. Zdaj je že prepozno, seveda. No, saj ni treba, da bi se česa bali, vse bo dobro. Trdim mu, da se ne plašim, le glede očeta se bojim, ki se mi zdi potrt. Zavrača me, češ, da je oče celo dobre volje, da je govoril z njim. Vstajam še in ga zahvaljujem. Od dr. Musila mi sporoča, da bi me bil rad obiskal, a da mu ni dovoljeno. Spomnila sem se svoje bojazni glede otroka, ali ne dobi Vera črevesnega katarja — nedostatek plenic me straši — naročam mu gorko prošnjo njegovi gospej soprogi, Julki, naj mi po možnosti priskrbi nekake plenice, dokler mi mati ne pošlje drugih. Obljubil mi je vse. Poklonila sem se gospodom in hitela v celico k Veri.

Da, tam zunaj je svet in ljudje, — tukaj je ječa — doslej še preiskovalni zapor — in jaz sem tu s svojimi grehi, ki jih nosim v duši, koje sem izvršila proti zakonom države in ki jih v teh zidovih razmišljujem in presojam. Majhna Vera ne spada sem — ona je le žrtev mojih prestopkov — sirotica — že njen prihod na svet je pogrešek in kdo ve, ali ni bilo pogrešeno, da so i ostali otroci prišli na svet. Porajajo se zopet duševni boji, h kateremu cilju vodi moje življenje. Nimam večjega hrepenenja, ko biti pri njih doma in živeti njim, urejati njihovo drobno življenje, slišati njihov smeh. Prišla bi k njim in jim takoj pripovedovala nekaj veselega, da bi se smejali, smejali od srca, ker bi ta smeh zamazal vse žalostne trenotke. In oče — mora tudi biti tukaj? Koliko laže bi prenašala jaz sama to življenje, ko bi me ne tlačila zavest, da so tudi očeta iztrgali iz njegovega dela in ga vtaknili v zapor.

9. Čakanje.[uredi]

In še enkrat so prišli pome tega dopoldne. Imam baje vzeti dete s seboj, tako se je glasila naredba. Čemu?

Šla sem zopet po labirintu pisarn do delavnice komisarja Bienerta, ki ravna prijateljski z menoj. Hotela sem baje govoriti z zdravnikom — poklical je zdravnika, da pregleda moje dete. Vede me v sosedno sobico, kjer čaka doktor. Ta gospod pa ni nikakor simpatičen. Komisar me predstavlja, pojasnjuje mu na kratko, čemu sem tukaj. Zdravnik si ogleduje dete, poizveduje vse, kako je, kako spi, želi, da mu dete razvijem, preiskuje moj utrip in — nahaja vse v izbornem stanju. Razgovarja se s komisarjem, kako bi se preskrbovalo mleko, priporoča zračenje celice; komisar obeta, da bom hodila z otrokom na izprehod in da mi preskrbi tudi banjico za kopanje.

Odhajajoč prosim zdravnika, naj stori, če more kaj, da odidem čimprej domov. Maja z rameni, češ v tem oziru ne more ničesar, a poguma ne smem izgubiti, — kar se je pripetilo meni, se lahko zgodi vsakomur, vsi smo z eno nogo v kriminalu.

Tako sem se vrnila v celico.

Poldne je minilo. Popoldan je bil že daljši. Vera je bila nemirna, nosila sem jo.

Dvakrat so še prišli iz pisarne v mojo celico: najprej so prinesli zavojček plenic od gospe glavarjeve Baleyeve (menda po materinem posredovanju), nato pa od gospe Julke Klimove steklenico mleka, kruha in dva zrezka svinjskega mesa. Mleka sem se veselila, vajena sem ga bila vsaj enkrat na dan in ponoči, saj sem s tem živila dete. Sedaj ni bilo mleka, ne kave, niti piva zvečer — in niti najmanjšega teka. Čudno stanje! Brez gladu. Za večerjo sem si naročila dve porciji čaja, mleko pa pustila Veri na noč. Tudi kuhano moko sem že imela v turistovski steklenici. Zopet je minil jeden dan.

Vera mi ni spala ponoči, nosila sem jo.

Oče mi je javil zaran, da je slabo spal. Kako Vera, ali se ne joče? Odgovarjam, da je v redu — ako noče spati, jo nosim.

Tega dne so mi prinesli banjico, kositrovo. Nekoliko baje teče, a menda ne bo velika reč. Strežnica je rekla, da mi prinese po deveti uri vroče vode, a pozabila je menda. Trpko sem čutila, kako nezgodno je, če je človek odkazan na tujo pomoč.

Sobota je bila zopet dolg dan. Vedeli smo, da komisarja ni v Pragi, ki nas je velel zapreti, drugi pa z nami nimajo posla. Treba je čakati. Gotovo mu ne prihaja na misel, kako težko se tukaj čaka.

V sosedno celico, kjer se nahaja Roubik, pošiljam jelo: kruh s koščkom mesa, jabolka, kar sem imela.

Ob 10. uri so mi poslali mleka, pol litra modre redke vode. Strežnica ga je prinesla že kuhano. Stalo je 37 vinarjev.

Dan brez konca. Oče si naroča časopise in tudi jaz bi jih lahko dobila, a bojim se jih nekako. Vsak odmev s sveta me boli, nočem o ničemer vedeti.

Prišel je civilni stražar in vprašal, če hočem malo na vrt. Seve, rada sem šla. Hitro sem opravila dete in sebe. Civilni stražar je naju spremljal. Po neki posebni protekciji sva smeli iti na vrt g. prezidenta, na nesvež vrt, kakoršni so praški vrtovi v pozni jeseni. Hodila sem po poteh in se radovala, da lahko diham svež zrak. Zdelo se mi je sicer, da gledajo iz vseh oken radovedni obrazi name, a razum mi je pravil, da si menda samo nekaj domišljujem: kaj je to novega za okna okrog policijskega ravnateljstva — jetnik s stražarjem? Morebiti se zanimajo za Vero, ki še nima obvezne, po zakonu določene starosti za zločinca. In težko je to dete! Jedva sem ga nosila pol ure, nato sem pa prosila, naj gremo »domov«.

Dolgost dne mi je kratila misel, da pride jutri v nedeljo zopet mati.

V nedeljo biti zaprt je hudo. Nedostajalo mi je vsega, kar označuje doma nedeljo. No, dopoldne pa je bila zopet mati pri nas, ki smo jo po naklonjenosti čuvajočih nas uradnikov lahko videli in celo z njo izpregovorili nekaj besed. Uradništvo je bilo v prazničnih uniformah; bilo je vsaj nekaj estetskega užitka, videti lepo oblečene, umite in obrite ljudi.

Podrobnosti iz tega obiska ni treba navajati. Mati je prišla v celico, da si pogleda naju z Vero, ki je bila baš izkopana in ni bilo videti na njej nikakega trpljenja. Tudi z očetom je smela izpregovoriti nekoliko besed.

Zvedeli smo, da pride komisar Janko v torek.

V nedeljo je bil boljši obed, seveda tudi dražji. Za obede smo plačevali po 5 K, v nedeljo 6, in toliko za večerje. Jelo je bilo sicer tečno in dobro pripravljeno, toda običajno ga nisem mogla jesti; kar sem spravljala v sebe, je bilo nasilno, z ozirom na dete.

Dopoldne je vladalo tam povsod nekako živahno gibanje. Vsi ljudje, kolikor sem jih videla, so bili videti nenavadno, praznično živahni. Uradovali so menda le dopoldne in vsak se je veselil izleta ali druge nedeljske popoldnevne zabave.

Nam je bil popoldan kakor morje.

In ponedeljek nam je bil iznova žalosten, solzav in neznosno dolg dan. Vse stokrat že premetane misli so se rile po možganih in jih uničevale. Zdelo se mi je, da mi odpovedujejo sposobnosti mišljenja, zdelo se mi je, da poplačam vse z razumom, ako bo trajalo to stanje še nekaj časa.

10. Šifra.[uredi]

V torek sem slišala očetove korake, ko je šel v pisarno. Hodil je često, zahtevajoč, naj pozovejo k temu ali enemu gospodu, da bi zvedel, kako stoji z nami.

Za nekaj časa je prišel nekdo pome. Z njim je prišla neka gospodična iz pisarne, da počaka pri detetu. Vera je gledala leže na »svoji« postelji.

Skozi mnogo sob in vrat kakor običajno sem prišla v krasno opremljeno delavnico komisarja Janka. Preproge, moderno pohištvo, cvetice, lepe slike na stenah. In on tam, zapet v uniformo, hladan kakor Buddha. Čitala sem v njegovem pogledu ne baš krutosti, prej začudenje nad mojim bednim stanjem; hitro je potlačil sočutje in kazal zmagoviti hlad, korektnost vsemogočega policijskega organa. Tudi nadporočnik, ki se je udeležil obeh preiskav pri nas, je bil tam v salonski uniformi. Nanj se nisem niti ozrla.

Po vstopu vzajemni poklon. Hočem vprašati, česa žele, ko se v tem izza mize v drugem kotu sobe dvigne dama, hiteča k meni z odprtim naročjem: gospa Mánička Baleyeva. Objem s solzami. »Kam sem dospela!« ji pravim. Ona mi govori o pogumu, o duševni sili. Moje oko je padlo na oba navzoča gospoda — ne, tega ni možno naslikati, kako sta ta dva sledila vsaki kretnji, vsaki moji in Maničini besedi, vsakemu pogledu. To me je ohladilo, da sem se takoj poslovila od M. z zahvalo, da je prišla obiskat kriminalistko in z zatrdilom, da mi ničesar ne manjka, da si ničesar ne želim. Ona me zadržuje, češ, naj še ostanem; vprašala je, kako se godi otroku. »Hvala, dobro, gospodje so mi storili vse možne usluge.« Tudi komisar vprašuje, kako je detetu, in tudi njemu zatrjujem da je zdravo.

Odhajava z Maničko — pardon — ne skupaj. »Počakajte,« zahteva komisar, »hočem vas še nekaj vprašati!« Minička je odšla, jaz stojim, čakam. Komisar pravi, da si g. nadporočnik zelo želi, naj mu preložim še enkrat eno izmed moževih dopisnic. Rade volje mu prevajam to karto, ki mi je vedno toliko ugajala. Nadporočnik je v njem nepretrgoma iskal niti tajnega dogovora, toda bila je v njem le vez dveh ljudi, ki se tako dobro umevata kakor midva z možem.

»In še nekaj. Tu imamo vesti z Dunaja in iz Maribora,« mi javlja v svoji trdi češčini komisar. »Saj ste telegrafirali v Maribor?« Zanikujem odločno. Ta vest je netočna, kajti brzojavila nisem; nimam vzroka tajiti. »Prečitam vam to!« Čita mi brzojav neke Anice nekemu Alojziju. Besedilo je hrvatsko. Izjavljam, da so sigurno na krivi sledi.

»Kaj pa s šifro? To bi še rad vedel!« 

Prigovarja mi na nebister način, še obeta mi ne vem kaj. Oprijela sem se tega in vprašala ali mi izpuste očeta, ako jim povem šifro. Pripoznati je treba njegovi časti, da ni dal obljube, ki je ni mogel izpolniti. Izognil se je v odgovoru, toda gotovo bo nam vsem na korist, ako povem. Sicer pa najdejo ključ teh šifer tudi brez mene, o tem naj ne dvomim. »Prosim,« sem rekla, v duhu sem si pa mislila: »Veselilo me bo!« 

Razšli smo se s hladnejšim pozdravom nego na začetku.

Dobre volje sem se vrnila v celico in zahvalila gospodično, ki mi je čuvala Vero. V mislih ponavljam, kar sem ravnokar doživela, s hitrimi, nemirnimi koraki merim celico. Mislim na Máničko, kako se je nje vse to dojmilo, kako do pripovedovala vse doma in kaj poreče temu njena mati, gospa Hanouskova. In sedaj vidim krasni salon g. komisarja, lepe postave v uniformah, cvetice na mizi — in primerjam svojo celico.

In kako se vedejo, kako sumničijo! Vihar se budi zopet v meni. Le to me pomirjuje, da si čuvam tajnost šifer zase. — Da, gospodje, v tem oziru bo treba več previdnosti in bistrosti! Ako postopate nasilno z menoj in z nami, torej — vemo vsaj zakaj. Nekoliko smo tako še v srednjem veku, kaj ne? Pobrati nekogar in ga zapreti — hm — morebiti nam še jesti ne dado …

Moja razmotrivanja niso došla dalje. Zunaj so se oglasili očetovi koraki. Poročam, da so hoteli zvedeti šifro, ki je — seveda — nisem povedala. »A zakaj ne?« vprašuje oče. To vprašanje, iz katerega je donelo nesoglasje, me je vznemirilo. Saj mi je dalo kljubovanje, baš odpor proti tem ljubeznivim gospodom toliko zadovoljstva, baš to je vzprožilo in oživljalo ubito energijo in pohojeno samozavest. Razen tega, sem si mislila, mi bo pisal moj mož iz Italije morebiti tudi nadalje v šifrah, ki jih ne sme nihče slutiti.

Tedaj so pa prišla razmotrivanja drugega značaja. Predstavljam si jasno: kaj mi pomagajo vse moževe vesti, pisane tako ali onako, če jih ne dobim v roke, dokler sem v oblasti te gospode. Odgovarjam zopet z vprašanjem: »In naj jo povem?« Odgovor od zunaj; »No, čemu ne? Čemu brez potrebe zavlačevati?« To je bilo jasno. Saj v moji korespondenci ne najdejo nobenega šifriranega pisma več. In mož mi iz inozemstva ne bo poročal naravnost, temveč pod tujim imenom na tuj naslov, na naslov ljudi, ki vedo, odkod je glas in komu velja — tistih vesti pa, ki ne morejo biti nikomur sumljive, ne bodo preiskovali uradi z ozirom na mojo šifro.

Proglašam, da se dam pozvati v pisarno.

Hotela sem najti še nekoliko pregleda o tem koraku. Ako pridem sama in povem uradniku tajno šifro, ne bo to takšna kapitulacija, kakoršna bi bila ako bi jo povedala na njihov pritisk. Iz lastne volje jo povem. Prej se vse dokonča, oče bo prej doma in trpljenje bo krajše. V prvi vrsti mislim na deco.

Trkam na vrata. Odpirajo se in stražarju javljam, da hočem, naj me vodi h gosp. komisarju Janku. Nemirna sem, tresem se. Vera spi. Nemir ni minil, ko so prišli pome, naj torej pojdem h g. komisarju.

Bil je že sam v pisarni. Njemu nasproti je sedela čedna gospodična, pišoča na stroj. Ni mi bilo prijetno, da imam svojo tajnost odkriti pred pričami.

Z uradnim izrazom je vprašal komisar, česa želim.

Govorim nemirno, ne ovladajoč popolnoma svojih čustev. Govorim o bolehnosti očetovi, o trpkosti tega zapora. Ne vem, ali je pojmil zvezo tega mojega uvoda z naglo odločitvijo, da mu odkrijem šifro. Čitala sem mu na licu, da me ne umeva. Vprašala sem torej, ali misli, da se naša zadeva hitreje zaključi, ako mu povem šifro. »Seveda se hitreje zaključi,« me je zagotovil.

Jela sem mu razlagati, kako se čitajo šifrirana poročila mojega moža in on si je nekaj zapisoval. *)

Lahko bi se bila zopet vrnila v celico, a hotela sem še govoriti. Vprašala sem, ali bi mi bilo možno govoriti s kakim pravnikom.

»Ne, dokler se ne sestavi protokol.« 

»Niti z gospodom dr. Klimo? S popolnoma zanesljivo osebo?« 

»Niti z njim ne. Sicer pa dvomim, ali bi se dr. Klima k nečemu takemu odločil.«

To je bil odgovor, ki me je spravil na pravi tir. Zahvalila sem in šla k vratom, a g. komisar se mi je ponudil:

»Gospa, jaz sem tudi jurist. Ako potrebujete kakega nasveta, sem vam na razpolago.« 

Zahvalila sem z nasmehom in šla. —


  • ) Primer šifer. Poročilo »Nebo je ugodno. Polno peciva imamo danes« se čita »Bolcan«. Treba je čitati vsako tretjo črko.

11. Sestra.[uredi]

Tako. V celici je bilo dovolj časa premišljati o vsem.

Popoldne smo hodili ven, oče in potem jaz z Vero, vedno v spremstvu civilnega stražarja.

Od Klimovih gospodičen smo dobivali tupatam kak zavojček jedil, kar nam je bilo jako všeč. Moj tek se ni boljšal, — bila sem v nekem stanju, ki ni zahtevalo nikake hrane. Včasih sem si naročila čaj ali lipov čaj. Čuvaj mi je prinašal vselej polno kovinasto posodo. Vera ni imela od mene dovolj hrane in onega pol litra vodenega mleka, ki ga je prinašala strežnica, tudi ni zadostovalo, kajti dete je bilo nemirno in zlasti po noči sem jo morala mnogo nositi.

Težava je bila tudi z ogrevanjem mleka in juhe iz otroške moke. Ko mi je prinesla žena oboje dopoldne kuhano, sem napolnila s tem turistovsko steklenico, drugo pa se mi je seveda ohladilo. Ponoči je bila jed v steklenici praviloma skisana.

Naročila sem si steklenico odola, drugič zopet otroško moko, gost glavnik i. p. V tem oziru sem bila svobodna.

V sredo se je pripeljala zopet mati in prinesla perilo za očeta, obema kruha in mesa, razen tega meni steklenico mleka. Razgovor se je vršil po znanem načinu, v prisotnosti najmanj treh uradnikov, ki so se menda vzajemno nadzorovali.

Naš položaj je bil stalno enakomeren. Dan kakor dan. Z očetom se nisva videla in niti govorila razen vsakdanjega običajnega »Dobro jutro!« ob 10. uri dopoldne. Tesno mi je bilo ob poslušanju njegovih razgovorov s čuvaji, iz kojih je izhajalo tako jasno njegovo duševno razpoloženje.

Jeden najtežjih in najdaljših dni je bil praznik vseh svetnikov, ki itak s svojo resnobnostjo pripravlja na mračen dan vernih duš. Tako in še hujše razpoloženje je bilo pri nas že nad teden dni. Razmišljanja o »poslednjih rečeh človeka« imajo docela drugačen značaj, ako se jim posvečujemo na svobodi, v prirodi, doma, nego pa v razmerah, v katerih živimo mi.

Zunaj je bilo solnce. Prosila sam, če bi smela takoj po obedu iti z Vero dol, toda nikogar ni bilo, ki bi šel z nama. Šlo mi je bolj za očeta, da bi se mu nekoliko skratil dan. V nedeljo je bilo v uradu le malo teh gospodov in jaz sem čutila, kako jih utrujajo izprehodi z jetniki. Nisem sicer slišala nikoli niti neprijazne opazke napram nam, toda človeku, zaprtemu pod ključem se uri sluh v nepričakovani meri: slikala in razumevala sem polagoma tudi govore na hodnikih, na stopnicah itd.

Oče je šel kmalu po obedu na izprehod, potem se je pa spustila prava jesenska megla in jaz z Vero nisem niti šla.

V petek dopoldne se je javil oče zopet h komisarju in je zvedel, da ima komisar Janko baš sedaj konferenco z nekimi vojaškimi gospodi v naši zadevi. Morebiti se torej že odloči, da pojdemo domov! Nada! Zopet je razcvetelo tisoč veselejših misli. In vendar ne premorem slutnje, da so mi otroci in svet še daleč in to prepričanje mi teži dušo kakor kamen. Zajokala bi se, a v tem na pomoči in niti moliti ne morem.

Po obedu sem bila z Vero malo zunaj, le kratek čas, — naglo je padala megla. Na vrtu g. prezidenta je bilo vlažno, po tlakovanem dvorišču pa mi je neprijetno hoditi, kjer gledajo od vseh strani iz oken. In dete je bilo težko! Vrnila sem se. Vera mi je včasih dremala, v celoti pa ni spala nikdar dolgo niti po dnevu, niti zvečer, niti po noči. Privadila sem se njenemu načinu: spala sem, kadar ona, inače sem se pa zabavala z njo. Najhuje je bilo po noči, ko je bila vajena dobivati pitje, a moj imetek je bil skisan. Tu je bila umetnost utišiti jo in roke so mi omahovale, ko sem jo nosila nad uro po celici, da mi ne kriči.

Bilo je menda po 4. uri popoldne, ko je nastal zopet nekak šum na hodniku. Vstopil je detektiv Malešák, simpatičen človek. Prinesel mi je pismice in zavojček raznih reči. »Na uteho« je rekel, ko mi je dajal listič. Ob pogledu na zavojček sem spoznala, da je z doma.

»Ali je mati tukaj?« 

Odkimal je.

»Torej ste bili vi v Kostelcu?« 

Ni hotel odgovoriti, odšel je.

Sumljivo mi je bilo. Pismice je iz Vidinih dopisnih papirjev. Deca mi torej piše. Čitam. Svetopolk piše. Njegova neizbrana stilistika mi javlja, da se igra s Cveto, Ilinka da jo draži. Na koncu je stavek, ki mi je izpremenil kri v led: »In tudi teta gre zdaj z enim gospodom v Prago.«

Torej še to! Tudi sestra Ela v zaporu!

Čutila sem, da se je teža na mojih ramenih podvojila.

Sirota Ela, sirota mati!

V tem zopet korakajo po hodniku — slišim celo Elin glas. Skočim k luknjici v vratih, a ni je več. Vendar mi je nekako milo, da je šla vsaj mimo.

Bila sem že mirna, ko mi je pozneje zašepetal oče pri vratih, da je Ela tukaj. Menil je, da so jo poklicali menda kot pričo in da bo torej stvar kmalu pri rešena.

V soboto dopoldne se je zopet gibalo. Oče je bil pozvan in zasliševali so ga, kakor sem zvedela pozneje. Tega smo si vsi s hrepenenjem želeli, da se prično zasliševanja. K meni je pa prišel komisar Bienert in mi javil, da bomo morali iti odtod — k deželnemu sodišču. Preplašila me je njegova opazka, da mu je žal, da mora biti baš on tisti, ki mi prinaša to vest. Meni je vendar draga vsaka izprememba — selitev vsega tega, moje in Verine garderobe, sicer ne bo prijetna — a kaj — pojdemo nekam drugam. Nikakor ne umevam nekega njegovega strahu.

Vprašal je, kedaj se hočem peljati — naroči mi fijakerja. Dogovorila sva se na 5. uro popoldne. Naj baje ne izgubim nade, — vse izteče dobro. Kako mila beseda! Kako sem bila hvaležna, dasi sem pravilno sodila, da je vse to le njegova dobra volja.

Oče se je vračal opoldne od zasliševanja. Bil je vznemirjen, hudoval se je na hodniku. Zvedela sem, da so auditorji sedaj eno uro pri obedu, potem pa da nameravajo mene poklicati. Ta vest mi ni delala toliko skrbi in neprijetnosti kakor vprašanje, kako bi pospravila garderobo za odhod, da bi ne bilo preveč svežnjev. Vendar sem si kmalu vse uredila in bila sem pripravljena.

12. Protokol.[uredi]

Prišel je slok detektiv, češ, gospodje auditorji si žele z menoj govoriti. »To deklico si vzemite s seboj,« mi je svetoval, »ne bodo vas tako dolgo mučili!« Itak sem si jo morala vzeti s seboj, saj je nisem mogla nikomur poveriti. Bila je v snažni pernici in pokrila sem jo z rdečim šalom.

Prišla sem v omenjeno delavnico komisarja Janka. Dva častnika sta bila tam, po vojaškem činu oba nadporočnika. Starejši izmed njiju, svetnik dež. sodišča dr. Steer, nekoliko že sivih las, ostrih črnih oči, droben, energičnega nastopa, me je nagovoril in vodil zasliševanje ter narekoval zapisnik; drugi, mlajši, je pisal.

»Gospa doktorjeva Pivkova?« je vprašal dr. Steer.

»Prosim.« Opravičujem se, da sem si vzela dete s seboj, ker ga nimam nikomur prepustiti. Nadejam se, da bo pridna.

»Nič nas ne bo motilo — sedite!« 

Pokazal mi je stol tesno pri pisalni mizi, kjer je zapisoval mlajši častnik, sam je pa hodil skoro nepretrgoma po sobi, vprašujoč in narekujoč zapisnik.

V vsem postopanju je bilo nekaj odsečnega, a vendar ne despotskega. Postopal je z menoj kot uglajen mož, ki izvršuje funkcije preiskovalnega sodnika. Bila je razlika med njegovim postopanjem in postopanjem komisarja Janka, ki je videl v meni absolutno samo zločinko. Zato sem mu bila vso dobo zasliševanja hvaležna in zaupala sem mu. Če bi bila imela kaj težkega na vesti, bi mi bilo težje tajiti napram takemu taktnemu, odkritemu človeku nego napram onemu, ki me je meril z očmi, da bi našel v meni hudobnosti. V olajšavo mi je bila zavest, da po dolgi dobi govorim z ljudmi, kajti ozračje, v katerem smo bili, je izključevalo svobodno gibanje, svobodni razgovor in — svobodne misli.

Zasliševanje se je pričelo z običajnimi formalnostmi. Nato je prečital dr. Steer paragrafe, po katerih sem osumljena. Bilo je strašno. Zasmejala bi se bila, — take reči — toda vse je bilo preveč resno. Nisem skoro niti poslušala: zločin zoper vojno moč države, sodelovanje pri deserciji, vohunstvo, veleizdajstvo itd. — vsega se niti ne spominjam. Grosslavische Ideen! itd. Nisem vedela, kaj bi rekla na to in kako bi se držala. Kako naj se branim proti tolikim obdolžitvam? Videla sem, da je najbolje za vse kratko odgovarjati. Dr. Steer je vprašal, ali se čutim krivo. — odgovorila sem, da ne.

»Dobro. Lahko torej vložite tudi protest proti temu, da ste zaprti.« 

O, to mi je ugajalo. Mislila sem, da me pošljejo domov, ako podam protest. Kako sem bila naivna! Protest je gola formalnost, iz katere ne sledi nič, nepotrebna potrata časa in papirja. Ko se je spisal protest, je izpregovoril dr. Steer, naj z resnico pomorem, da se laže izsledi vse, kar se je dogodilo na fronti. Ali imam kaj omeniti k protokolu, ki ga je sestavil z menoj g. komisar Janko? Ne.

»Prosim vas torej, da nam pojasnite nekatere točke iz vašega dnevnika.« 

Nato jaz: »Čemu računite s to neumno in nesrečno knjižico kakor s kakim dokumentom? Tam so vendar fantazije, bedastoče, nespametnosti, ki ne značijo nič in nimajo za vas pomena …« 

»Pardon, pardon?« me je pretrgal. »O tem, ali je vaš dnevnik dokument, si povemo pozneje. Ta zapisnik ni nikakor neumno pisan, narobe, pisan je jako lepo. Čital sem ga vsega, od začetka do konca. In vi, gospa doktorjeva, boste tako ljubeznivi in mi daste nekaj pojasnil k posameznim mestom, ki niso jasna.«

Njegov ugovor je donet kakor kompliment. Dolgo že nisem slišala nobenega in to je menda zopet utešilo razdraženo nezadovoljnost v meni. Podala sem mu popolno spoved. Vse sem pojasnjevala: o sestrinem zaročencu, Roubiku, o katerem sem pisala v dnevnik maja 1917; potem o moževih kartah, katere mi je pisal maja, junija in julija, o nekem njegovem delu, in nemiru, o svojem nekakem strahu; o moževem dopustu, do katerega potem ni došlo. Predstava o onih dneh doma in razburjenje sedanjega položaja mi je jelo utrujati misli. Polastil se me je strah, da jim ne bom mogla vsega dobro pojasniti. Tudi Vera se je jela glasiti — hodila sem z njo malo po sobi. Zapisnik se pa nadaljuje. Dr. Steer narekuje, lepo stilizuje in meri mene nepretrgoma z očmi. Sedaj se mi zdi, da je vse tako zamotano, da ne vem, kaj odgovorim. Vera je iznova zaplakala. Pravim, da je menda lačna in da jo moram nasititi.

Oba gospoda sta bila jako ljubezniva. Takoj se je pretrgalo zasliševanje in dr. Steer mi je pokazal divan v kotu, kjer lahko brez strahu napravim z otrokom, kar hočem. Odklonila sem, v celico hočem iti. Poklicali so torej nekoga, ki bi me spremil.

»To bo menda dolgo trajalo?« je vprašal dr Steer. »Ako želite, gospa doktorjeva, lahko danes to stvar zaključimo in jo dovršimo jutri.«

»Hvala! Prosim odločno, da dovršimo danes; midve z Vero sva takoj zopet pripravljeni.« —

Po hodniku je hodil oče. Bil je razburjen. Češ, da nam traja vse to jako dolgo. Niti nisem opazila — bilo je že kmalu sedem.

Verica se je napila in bila je zopet docela tiha, jaz sem se pa osvežila s požirkom vode in polna nade, da se mi posreči vse pravilno pojasniti, sem se vrnila v pisarno.

Nadaljevali smo.

V dnevniku je opazka: »16. IX. Moj god. L. list »pozor!« Popoldne sežgala nekaj listov.« 

Oba gospoda sta pri tej točki živahna, oba sta zbistrila pozornost.

»Čemu ste sežigali dopisnice?« 

Popolnoma mirna sem ob zavesti, da to ni bilo nič nepravilnega. Zakaj bi ne bila smela sežgati, kar hočem, kar je mojega?

»Kaj ste si mislili pod besedo Pozor? In kaj je bilo v dopisnicah, da ste jih uničili?« 

Pojasnjujem, da si nisem mnogo mislila. Teh kart ne bi bila sežgala zaradi njih samih — storila sem to šele na očetovo željo, ki je bil ozkosrčen v svojih skrbeh. Naše postopanje in postopanje mojega moža je bilo vselej pravilno, čisto, prozorno. Ako mi je mož včasih naznačil v dopisnici pod šifro kraj, kjer se nahaja, je bil to čin proti predpisom — ergo — take dopisnice sem sežgala. Toda ne vseh. Bilo mi je žal moževih poročil, zato nisem sežgala vseh. Dasi me to težko obdolžuje in govori zoper mene, da sem sežgala korespondenco, izjavljam, da v tem ni bilo nič posebnega.

Dne 19. septembra je bila v dnevniku opazka, da smo čitali v časopisih o laškem vpadu v Carzano in da nas je ta vest vznemirila. Čemu? Odgovor, tako priprost, se mi je izvijal le s težavo: »Razburjalo nas je, ker je to bil kraj, v katerem je stal moj mož.« 

Dne 25. septembra je dospela brzojavna vest, da je mož ujet. Sedaj je čital dr. Steer strogo ono mesto v mojem dnevniku, kjer pišem: »Prepričana sem, da je Ljudevit šel prostovoljno v Italijo.« — Triumf, pisala sem proti sebi.

Z napetostjo, z nezaupanjem pričakujeta odgovor, a jaz jima odgovarjam smehljaje in mirno:

»Moj mož je takšen. — Koliko je že preizkusil v vojni — in poznam ga, da si ne morem misliti, da bi ga mogel kdo ujeti. Rehabilitovala sem si ga na ta način, da sem si dopovedovala ako je v Italiji, je odšel prostovoljno, ne prisiljen, ne premagan. Tako je po mojih psiholoških in logiških sklepih pravilno.« 

Dr. Steer je zadovoljen in narekuje protokol.

»V dnevniku čitam, kakšno veselje je imela Ela ob novici, da je Ljudevit ujet.« 

»Lahko nam je umeti. K meni so prihajali čestitat mnogi in mnogi, da imam moža iz vseh nevarnosti fronte. Ne da se tajiti tak občutek, ki ga izražajo znanci radi, dasi se vam vojnim sodnikom morebiti ne zdi pravilen in niti dovoljen. Moja sestra se je radovala še iz drugih vzrokov: sanjala je vedno o Italiji, vozila se je tja in sedaj se ji je zdelo, da je njen svak v kraju njenih sanj.« 

S tem so bila pojasnjena važnejša mesta mojega dnevnika. Vpraševali so me še o Roubiku, izjavila sem, da je Roubik mlad mož, vzoren v vsakem oziru, izboren dijak, vzoren sin. Njegova edina nesreča je sedaj, da ne more dovršiti svojih študij, ker je vojak in služi.

Bilo je ob pol osmih, ko smo končali. Odhajajoč sem prosila dr. Steera, naj nas pošlje domov. Pravil je, da tega ne more, a da hoče storiti, kar more — pospešiti preiskavo. Zahvaljevala sem ga, tudi za to, da ni gledal name kakor na zločinko. On je hipoma nabral uradno hladno lice, kakor bi mu bilo žal, da sem konstatovala, da je ravnal človeški z menoj. Bila bi mu še hotela povedati, da je na ta način dosegel v polni meri, kar je imel doseči.

Na hodniku sem videla očeta. Naročil je bil večerjo zame, ki je čakala že mrzla.

V celici se je moje navdušeno razpoloženje nekoliko ohladilo. Bil je zopet prostor, kjer so se mi vsiljevale raznovrstne misli, a jasnih in veselih malo. Toda zavest, da je bil inteligenten človek, ki ima mojo zadevo v rokah, me je vendar zadovoljevala. Storjen je korak naprej, korak k osvoboditvi. Omamovali smo se s tem vsak dan, ponavljajoč si, da smo z vsakim dnevom bliže svobodi. To je uteha kriminalnikov, resnična, ki ni obljuba, katera bi mogla prevariti — a nekoliko bridka je.

Oče je dal Veri »lahko noč«, vzajemno sva se tolažila in želela sem si, da bi moja pomirjena zavest prešla tudi na ubogo sestro, ki je trpela enako kakor midva, in na soseda Roubika.

V napeti utrujenosti in velikem razburjenju zasliševanja, ki je zahtevalo velike duševne pozornosti, nisem mogla zaspati. Neprenehoma sem razmišljala o vseh svojih izpovedbah in bilo mi je tesno, ali jih niso krivo umeli in kako jih bodo umevali, kadar jih bodo čitali drugi vojaški sodniki.

13. Prevoz.[uredi]

Drugi dan je bila zopet nedelja. Dopoldne je bilo nastavljeno zasliševanje Ele, nas je pa čakala selitev, ne le mene in Vero, temveč tudi očeta. Prišel je zopet komisar Bienert z obvestilom, da se lahko opoldne odpeljemo, ako nam je drago. Temu nimamo kaj oporekati. Nimamo svobodne volje, — naj delajo z menoj, kar hočejo.

Plačala sem ženi-strežnici, nagradila vse službe postrežijivega jetniškega osobja, samo da nisem vedela, ali jim ponujam preveč ali premalo.

V tem se me je polastil poseben, neodoljiv nemir. Ela je bila pri zaslišanju. Videla sem jo skozi odprtino v vratih, ko je šla. Bila je tako jasna slika, katere popisati nisem zmožna. Držanje glave in hoja — več nisem videla — to je govorilo in izražalo vse stopnje čustev samozavesti, ki nima nič skupnega s to okolico, in da je bila zopet zmota, ki jo je spravila v ječo, kamor ne spada. Nemir se je stopnjeval, kajti od desete ure, ko so jo bili klicali, sta pretekli že 2 uri, a ona se ni vračala.

O čem jo morejo zasliševati?

Moje drobno dete mi je bilo dobrotnica, ker sem se morala vsaj tupatam iztrgati iz misli, kajti dete ni dovoljevalo, da bi pozabila nanje. Imela sem že vse zloženo in prevezano, pripravljeno na odhod; določen na 12. uro.

V tem se je vrnila Ela, a žal, nisem je videla.

Prišel je pome detektiv, ki je imel preskrbeti moj transport, — vzela sem Vero, svežnje je pa nesel nek kaznjenec — in šli smo.

Na hodniku sva se ločila z očetom z dolgim pogledom. Zvedela sem, da prepeljejo očeta v vojaško jetnišnico, v novo poslopje, ki je baje lepo urejeno; Ela pa pojde baje tja, kamor jaz.

Prišli smo doli v isto sobo, kjer so me sprejeli pred 12 dnevi, — V »Aufnahme«, kjer se je pričela vrsta ponižujočih dojmov. Ta lanec se vleče doslej, kam in kako dolgo? O tem nisem premišljala, toda streslo me je, da sem danes tukaj kakor dobra znanka, da me nič več ne ponižuje in da se tako radovedno oziram, kako je pri njih vse urejeno, kakšni so napisi, kje je »kuhinja« itd. Ali propadam tako? Vpliv ječe? Privadila sem se takoj hitro!

Morala sem čakati, dolgo čakati, ker niso mogli dobiti izvoščeka. Nič me ni motilo. Gledala sem skozi okno na ulico z očmi otroka, ki je bil 14 dni bolan in z zavidnimi očmi. Zadovoljna sem bila ob zavesti, da vidim nekaj drugega, ne samo svoje 4 zidove. Ko se je pripeljal izvošček, so se pogajali za plačilo. Jaz sem pa zagledala v tem trenotku Elo, prihajajočo z drugim detektivom. Bila je videti zdrava, rdeča. Zasmejala sva se druga na drugo. Mnogo besed bi bilo in mnogo smehu, če bi smeli govoriti. Nekdo je opazil, da se smejeva in takoj so nama zabranili. Seveda!

Pogodili so se s fiakrom, Vera, jaz in detektiv smo sedli v voz in peljali smo se.

Po Pragi smo se peljali.

Škoda, da samo kratko.

Pri deželnem sodišču na Karlovem trgu se je ustavil voz in izstopili smo. Kmalo so zopet zaprli težka vrata za menoj.

II. V DEŽELNEM SODIŠČU V PRAGI.[uredi]

1. Sprejem.[uredi]

Slišim še danes, kako težko so zapadla postranska vrata c. kr. deželnega sodišča na Karlovem trgu za nami. In vendar sem bila polna energije; tolažbo sem črpala tudi iz tega, ker sem prej, ko smo bili še v vozu, videla sestro z detektivom, ki sta izginila pred nami skozi ista vrata.

Sešli sva se s sestro tam nekje v pisarni, kamor so naju privedli detektivi, da naju oddajo uradnikom tega poslopja.

Bilo nama je dobro, ko sva bili blizu sebe. Slutili sva, da imava le malo trenotkov za razgovor in midve sva se umevale tako dobro tudi brez besed. Ela se je hotela smejati, a imela je solze v očeh. Jaz sem imela posla z otrokom.

Službo je imel v pisarni debel rezervnik, enoletni prostovoljec, že prileten, obritega lica, s ščipalnikom. Ljuto je rentačil na vojno, na avstrijske razmere in na nepravičnosti.

»Takšne ljudi zapirajo, kakoršni ste vi, verižnike in proglašene goljufe in tatove pa puščajo na svobodi nekaznovane.« 

Prišel je drug uradnik, vidno šele prebujen iz nedeljskega miru in popolnega počitka, in jel nas je popisovati in spisovati, kakor so storili z nami podobno že pri policijskem ravnateljstvu. Naša imena so prišla zopet v neke knjige, nato še na lističe, s katerimi nas je potem odvajal. Vodil nas je po hodnikih, po stopnicah, čez majhno dvorišče, po hodnikih, stopnicah — teh hodnikov je vedno več — in končno smo obstali pred zaprtimi vrati, kjer je pozvonil. Ta prijateljski človek nam je dajal nasvete, naj nikomur ničesar ne pripovedujemo, nikomur ne zaupamo. Dasi mi je ta migljaj donel pesimistično, pomnila sem si in često sem imela priliko oživiti si ga v mislih.

Na oglušujoči glas zvona se je pojavila neka oseba — ne morem je nazvati gospodična, dasi so jo tako imenovali; nimam določenega izraza za taka bitja, ki sem jih videla prvič v življenju. Oskrbnica bolnikov? Ne. Samostanka? Ne. Nihče drug ko nedolžni tip kriminalne paznice. Odpirala je z ropotom, glasnim govoričenjem in kreganjem — naš spremljevalec je bil namreč dvakrat zazvonil — in kratko je zaloputnila vrata, ko so nas oddelila od uradnika. Bile smo zopet pod drugo oblastjo, pod novo vlado. Dalekosežnosti te spremembe nismo poznale, a to, česar ne poznaš, se je razprostiralo pred nami pusto, trpko, bridko, grozno.

Ostro, brez nasmeha nas je sprejela. Z bodečimi očmi nas je merila in ukazala, naj gremo in ne govorimo nič. Zopet po hodnikih nizkih, toda snažnih, zavijajočih na razne strani in dolgih. Dete mi je bilo že občutno težko, ko smo nazadnje dospeli pred neka vrata, kjer smo se ustavili.

Iz drugega hodnika se je vsula proti nam tolpa postav. Zamrazilo me je ob tem pogledu: raznovrstna starost, od nežne mladosti do dobesedne sive starosti v sivih platnenih kratkih krilih, rokavcih in rutah — in izraz, govor teh postav? Bila je radovednost, bilo je zanimanje, nekaj neizrekljivo divjega, nizkega — bila je kolegijalna radost, ki sem jo čitala v pogledu teh raznih oči, uprtih v nas, v novo došle.

Skupina teh postav, med katerimi so prevladovale sloke, blede in predrzne, so bile kaznjenke, pripravljene na sprehod. Hipoma so nas oklopile, zlasti moje dete jih je zanimalo; hotele so mi je jemati z rok, toda paznica, ki nas je privedla, je zagrmela na nje: »Nazaj!« In ker niso ubogale in so godrnjale, je grmela dalje in kričala, dokler jih ni zapodila nekam drugam. Ostalo je le neko mlado, krepko, lepo dekle in tudi to je pošiljala za onimi. Dekle je odstopilo in ostalo tam dalje.

Sedaj je potegnila paznica sestro v ozko, nizko, temno sobico. Dvignila ji je klobuk, vzela vse priročne stvari, uro, torbico — in skrbno pregledala vse, kar je imela pri sebi, ter odločevala, kar ji je neobhodno potrebno; ostanek je shranila in popisala. Sledilo je temeljito pregledovanje obleke, ali ni kje kaj skritega — nož ali morebiti kos papirja in svinčnik.

Isto je storila z menoj. Ti pregledi so tako ponižujoči. — Udariti z nogo ob tla, suniti to osebo, ki ti sega po nogavicah, spodnjih krilih — in ubežati! … Toda ne — treba je stati, lepo mirno, in rajši niti jokati od jeze, od sramu, ponižanja in končno povišanja nad vsem tem. Na rokah sem si držala Vero in bila mi je tako težka. Paznica je to opazila in poklicala eno izmed zaostalih kaznjenk, naj mi podrži dete. Jaz sem pa imela občutek, da je dete varno samo pri meni. Kdo je ta oseba, kdo ve, če ni kaka uskočnica, ki nosi nalezljive kali na koži in rokah! — Nisem dala otroka z rok, — šele Eli, ki mi jo je varovala, dokler se ni dovršila procedura s menoj. Vzela mi je paznica vse, celo poročni prstan, vrvico koralov. Ure nisem oddala, ker sem se morala po njej ravnati pri prehrani deteta.

Elo je odvedla v drug hodnik in slišala sem zaklepanje vrat. Jaz sem se še borila s srdom in jokom za škatljo plenic in Verinega perilca, katero mi je hotela paznica zapleniti. Končno je priznala, da mi je tega treba. Odvedla me je na hodnik; menda sva zavili trikrat na levo in desno.

Ne morem popisati utisa, ki ga je novo stanovanje napravilo name. Ko je paznica odklenila vrata, nam je udaril naproti najprej težek dušeč smrad. To je bila »predsoba«, eden korak dolga in dva koraka široka. Čeber je stal tu, ki je služil za stranišče. Pravo stanovanje je pa bila ozka, obokana kletka, skromno osvetljena z okencem pri stropu. Na treh železnih posteljah, ki so polnile prostor, so ležale tri ženske, pri eni izmed njih še dekletce približno dvoletno. Grozno me je dušil smrad, o katerem sem mislila, da ga ne prenesem.

Ko je paznica odpirala vrata, so se dvignile vse k protestu, paznica pa ni marala, pozvala je kratko eno izmed njih, naj pobere svoje stvari in gre z njo. Ta je ubogala in meni je paznica odkazala njeno mesto — na umazano slamnjačo, po kateri se je doslej valjalo ono bitje — kdove kakšno in odkod — sem imela položiti sedaj svojo malo Verico. Razmišljala sem trenotek stoje — a ni bilo možno ničesar početi. Vera je bila tako težka. Položila sem jo torej, razprostrla pod njo svoj plašč in da bi izjavila, da nimam tukaj z nikomer nič skupnega, sem sedla tesno k njej. Jela se je takoj glasiti, razvila sem jo in moje delo se je pričelo: iskati plenice, skrbeti, da si operem in posušim mokre in p. Morala sem zvedeti, ali je kje voda in ali je možno dobiti več vode. Kako ogrejem otroku mleko, ki sem si ga prinesla še od policijskega ravnateljstva in ki se je že ohladilo? Bala sem se, da mi v vročini, ki je vladala v tej dušeči kletki, mleko okisne. Bilo je tako brezupno, da mi niti solza ni več kanila iz očesa.

2. Družba.[uredi]

Moji sostanovalki sta kazali od prvega trenotka, da ju moja navzočnost nič ne moti. Lahko bi mi bilo to v izpodbudo, da bi se čutila tudi jaz takoj »kakor doma«, ako bi bila njunega kova — tako sem pa bila v obupnem položaju. Vsaka beseda teh žensk je dišala po umazanosti, nizkosti najlepše vrste, vsak drugi izraz je bil polzek in nedostojen. Tekmovali sta, katera kaj hujšega in jedrnatejšega pove in krohotoma sta se smejati. Nisem se ozrla na njiju; upirala sem oči le na svoje dete kakor na edino svoje zavetišče. Trpeli so mi možgani. —

Zunaj so se odprla vrata in obe sostanovalki sta poskočili kakor elektrizovani in se začeli naglo oblačiti. Vstopila je paznica in me opozorila, da sedaj lahko grem na uro ven, ako hočem. Bilo mi je takoj po volji, da se rešim na čas grozne atmosfere.

Sostanovalki sta nategnili obe moderna plašča iz kožuhovine, dragocena, glavi sta imeli načesani in polni humorja sta se tlačili ven. Z Vero v naročju sem šla za njima. Tam na hodniku je bilo žlobudranja! Vse kletke so bile odprte in iz njih so razposajeno prihajale najrazličnejše, najodpornejše fizijognomije, kakoršne sem kedaj videla. Večina jih je bila v modernih oblekah, večina prav dobre volje — klicale so druga na drugo — surovi izrazi so prevladovali. Jaz sem bila za nje privlačna novost. Tlačile so se k meni, hotele se sprijateljiti z menoj — a nisem jih mogla niti pogledati. Bilo mi je odporno, govorila nisem, torej so me pustile pri miru.

Paznica jih je ostro sklicevala in šle so v dvoredu dol. Ostala sem zadnja. Prišle smo na tlakovano dvorišče, ki je tvorilo četverokotnik.

Kričeči glas paznice je ukazoval, da moramo ostati v redu. Moralo se je hoditi okrog po obodu dvorišča. Čutila sem se preveč nesvobodno in razočarano v svoji radosti na izprehod. Hrepenela sem, da bi mogla hoditi ob strani od vseh in uživati zrak, imeti lastne misli in si uravnati razbitega duha.

A ni šlo. Z vsakim korakom sem se morala zavedati, da sem del te grupe, odporne družbe, nemirne, kričeče, zabavajoče se surovo, zmerjajoče in razkošno se krohotajoče, ako so padali trumfi nečistih opazk lepo ostro.

Paznica je bila mlajša žena, rekla bi 30—32 let, lepega stasa, blondina. Kako jo je otopil stik s tem ozračjem! Ni mogoče, da bi ne imela nekje drugod svojega lastnega življenja — to-Ie tukaj je menda samo njena služba …

Ganilo se je v njej sočutje menda, ker mi je rekla, da lahko s tem otrokom sedem, ako hočem. Bila sem ji hvaležna — dete je bilo zares težko — in sede na postranski klopici sem bila vsaj zunaj te grozne družbe.

Prosila sem paznico, če bom mogla dobivati mleka za dete, kakor so mi zagotovili na policijskem ravnateljstvu. Pravila je, da danes ne več — šele jutri. Pomirila sem se, saj mi moja zaloga zadostuje do jutri.

Ura je minila in šla sem po stopnicah za razposajeno čredo v kletko. Brez zmerjanja in vikanja paznice in surovih odgovorov njenih gojenk ni šlo.

Bili smo zopet v smrdljivi celici. Ena izmed sostanovalk si je dala pred odhodom na dvorišče jabolka na železno peč, stoječo ob steni celice. Ko smo se vrnile, je bil zrak nasičen pare. Obema ženama je bil ta duh pogodu. Takoj sta zaprli okence, da bi ostala vonjava še na noč.

Nerazveseljiva je bila vrnitev z izprehoda. Kako naj živim v tej luknji na kupčku slame z otrokom?

Dolga blondina, ta, ki je imela deklico, me je opozorila, da tu v celici ne smem sušiti plenic, ona da je bolna. Kašljala je zares močno, da ni bilo dvoma o visoki stopnji tuberkuloze.

Odgovorila sem, da ne bo nikakega duha, ako bo le dovolj vode, nakar mi je energično izjavila, da to na stvari ničesar ne izpreminja. V kot pri peči naj si shranjujem plenice in zaran naj je pošiljam, da jih zunaj obesijo. Da, toda ali mi zadostuje tako moja zaloga plenic?

Zavila sem vsako mokro plenico v suho, da bi ne izhajala para, toda zaloga suhih se je manjšala. In vse moje plenice so bile tako čiste — kaj bo?

Zdelo se mi je, da dobiva mleko nakisel okus. Dala sem ga na okno in izkušala sem, da ne mislim na to, kakšno bo zaran. Veri sem merila le majhne porcije, zato je bila neprenehoma budna in ako je zaspala, jo je budil govor v celici. Kadar je bedela, je polukavala po njej majhna deklica te blondine. Imenovala se je Blanka, bila je drobna, poltretje leto stara, ljubka deklica. Bila mi je sorodno bitje, hočem reči, da ni bila odporna, kakor vse ženske postave, ki sem jih videla v tej hiši. Dala sem ji sušenko (suhar), ki sem jim imela v zalogi, in gledali sva se.

Večerjala nisem nič razen kruha, ki sem ga pojedla košček po sili. Maščevalo se je to na meni, da nisem imela Veri kaj dati, ko je hotela od mene piti.

Sostanovalki sta čitali nekake umazane stare knjige, koledarje. Zabavali sta se glasno. Morala sem poslušati in se tako nehote vglabIjati v njuno eksistenco. Blondina mi ni bila simpatičen tip: sive oči brez obrvi, velik top nos in sivorjava polt. Oblečena je bila v platnen župan, ki je bil gnusno zavoščen. V njem je tudi spala, šele kadar je šla »na luft«, kakor se je vboče rekalo izprehodu od 2.—3. ure pop., si je oblačila eleganten plašč iz kožuhovine.

Druga je bila nekoliko manjša, okrogla, lepih temnorjavih las in modrih oči. Bila mi je še odpornejša, ker je strahovito govorila in se krohotala. Izrazi njenega govora so bili nespodobni. Imenovala se je Klimová, bila je natakarica.

Govorili sta o svojih procesih, a nisem si mogla sestaviti določene sodbe, kaj ju je spravilo sem. Tolažila sem se, da bo tiho, kadar zaspita. Vedela sem sedaj, zakaj mi je komisar Bienert tako sočutno javljal, da me prepeljejo drugam. Seveda — na policijskem ravnateljstvu je bilo drugače urejeno. Ni primere s tukajšnjimi razmerami.

Nedeljski popoldan je leno potekal. Ob 5. uri je zabliščala električna luč v celici na sredi stropa. Ob 8. uri so ugašali, a prosila sem, naj mi pusté luč tudi po noči zaradi otroka. Ugodili so mi.

Ljubka Blanka ni mogla dolgo zaspati pri luči, — neprijetno mi je bilo, toda ni bilo pomoči. Nazadnje so spale vse razen mene in čim sem zadremala, se je zbudila Vera, ki sem jo morala tako dolgo nositi po celici, dokler ni zopet zaspala, da bi ne motila ostalih s svojim jokom. Trudna sem bila to noč in vendar mi je bila neprimerno ljubša nego dan, ki je bil pred menoj.

3. »Na vizito«.[uredi]

To jutro! Klimova in blondina sta se zehaje iztegovati in se pritoževati obe, da vso noč nista zatisnili očesa. Jaz, ki sem 2 do 3 ure nosila dete okoli njiju, bi jima bila mogla v tem nasprotovati, ker sta spali obe vso dobo in precej glasno. Blanka se je prebudila prej, nego je hotel njen otroški organizem, — bila je razjokana.

Moja toaleta je bila hitro urejena, saj sem spala napol oblečena. Vera pa je bila sirota: ne samo, da je bilo čistih plenic le še malo, ostale se pa niso sušile, — tudi jesti ni imela kaj. Zadnji ostanek mleka, ki se je bilo po noči sešlo, je bil zaran tako kisel, da ga ni hotela piti. Kaj naj napravim? Ko so se prvič odprla vrata, sem takoj hitela k paznici s prošnjo, da bi dobila mleka za dete. Medtem sem jo nosila. Dokler sem jo nosila, je bilo dobro. Poskusila sem ji dati tudi sama piti, toda bila sem sama lačna, utrujena — iz česa naj črpa življenje lačno dete?

Menila sem, da mi že nesejo mleko, ko so se vrata drugič odprla. Ne, bila je druga paznica, ki je prinašala — nazirala prinašanje kave. Črna mlaka. Blondina jo je takoj izlila, Klimova jo je okusila in jela pljuvati, jaz sem jo pa malo izpila. Bila je bridka.

Stanje mojega drobnega dekletca se ni boljšalo. Molčalo je, dokler je bilo na rokah in zablejalo je, čim sem jo hotela položiti. Bližala se je doba, v kateri je bilo vajeno najesti se in spati. Sostanovalki sta postajali nervozni zaradi neutišanosti otroka. Blondina mi je rekla, ako se ne bom za mleko energično glasila, da ne dobim ničesar.

Ko so prišle za čas zopet po posodo za kavo, sem zopet ponovila prošnjo, naj mi dobavijo mleka za dete. Tokrat mi je leno odgovorila, da šele pozneje. Na mojo opozoritev, da se dete gladu joče in ali bi ne bilo možno skuhati vsaj moke, ki sem jo imela s seboj, je mignila z rameni in zaloputnila vrata. Klimova je medtem »pospravljala«. Pometla je ozko luknjo, v kateri smo tičale in bilo je pospravljeno.

Vero sem nosila in jela je dremati. Moji sostanovalki sta mi dajali nasvete. Sedaj pridejo baje pome, da bi šla k doktorju; vsaka mora tako, ki pride sem. Naj se pritožim in on naj mi dovoli mleko.

V resnici so se kmalu odprla vrata in paznica je klicala, naj gre, kdor je na novo došel, na »vizito«. Vera je spala. Vzela sem jo in šla z njo po hodniku. Tam nekje na hodniku se je zbirala gruča novink in bolnih, tzv. marodov. In glej, tudi moja sestra je prišla po hodniku. Bila je menda meni podobna: žalost, brezupnost v vsej postavi, zajokane oči, nepristopna napram vsej okolici, gnus in odpor napram vsem in vsakemu se ji je čital. Izjasnilo se ji je oko, ko je zagledala mene. Šli sva druga k drugi, toda ob vprašanju »Kako se ti godi?« sva se dali obe v jok. Zagledala je naju še paznica in zablejala: »Idita narazen!« Nisem dobro umela, ali je bilo nama namenjeno — bilo je namenjeno.

Pred vrati, kjer je ordiniral doktor, nas je uvrstila paznica. Prvi so bili novi, potem marodi. Ne znebiš se dojma, da si članica take družbe — takšne!

Bila je prostorna, svetla soba. Pri oknu je sedel doktor in njegov pisar. Pristopali so po redu. Vsakega je vprašal doktor po imenu in starosti, kar je pisar vse zapisoval. »Zdrava?« — »Zdrava.« — »Dobro. Dalje!« 

Mene je že poznal iz policijskega ravnateljstva, kjer sem dvakrat z njim govorila. Tam me je nagovoril z »gospa doktorjeva«. Ko je prišla name vrsta, sem mislila, da — a sprejel me je zelo ledeno, gledal je name tako, kakor na druge in mojo pritožbo, da sem v strašnih razmerah, je odpravil hladno in suho. Spoznala sem, da se ne morem od te instance ničesar nadejati. Z ostalimi pacijentkami je ravnal skoro surovo. Nesimpatičen, odporen človek. Pravila sem si, naj me čuva Bog, da bi ga nikdar ne potrebovala. Na dete se ni niti ozrl.

Na hodniku sva se sešli zopet s sestro. Nisva si imeli kaj povedati, a obema nama je bilo težko pod bremenom teh okolnosti, groznih razmer, v katerih sva se nahajali. Trudila sem se uvideti, da je uradni aparat počasen in da je verjetno, da preteče še mnogo dni, preden se nekaj zgodi, recimo, da se izvede odredba, vsled katere bi bili zares izpuščeni.

Vrnila sem se z Vero na rokah v celico.

Iznova sta me opozorili sostanovalki, naj se ne slačim, ker me pozovejo takoj zopet v pisarno na popis. Trdila sem, da so me že popisali včeraj po prihodu. »Tisto ne velja, danes morate iti še enkrat.« 

In zares. Klicali so me kmalu. Ostri glas paznice v vratih je ukazoval, naj grem takoj, in sicer takoj. Čemu taka naglica? Oživila me je nada, da se nekaj godi. Dete, ki se mi je bilo ravnokar prebudilo in hotelo spustiti svojo znano pesem, se je pomirilo, ko je bilo zopet na rokah. Tokrat so me vodili nekam težka vrata. Za njimi je bil menda drugačen svet, kajti po tem hodniku so hodili ljudje svobodno, brez spremljevalcev-paznikov. Hodniki brez konca.

Spremljal me je starček-sluga. Koderkoli smo šli, povsod so gledali strme na nas, name in na dete. »Kaj neki je storila ta, da so jo zaprli z detetom!« to sem čitala v njihovih očeh. Ni mi bilo možno, da bi gledala naravnost, ponosno — saj nisem ničesar počela, zaradi česar bi se morala sramovati — zaradi solz nisem mogla. In tako sem šla. Končno je sluga odprl vrata in me pustil naprej v svetlo pisarno, kakoršne so v novih poslopjih. Pisalne mize so bile tukaj in sluga mi je pokazal k eni.

Po imenu, starosti itd. me je vprašal gospod srednjih let, zdravega, obritega obraza kakor igralec. »Ali veste, zakaj ste tukaj?« Pravim, da so mi to sicer prečitali, toda da je tega bilo toliko in tako groznega, da mi je vse eno.

»Kateri auditor vas je zasliševal?« 

Pravim, da ne vem gotovo. Kakšen je bil? Pravim, da je bil manjši, nekoliko siv, ostrih, črnih oči. »Ali je bil morda Steer?« »Da, on je bil.« »Dobro. To sem hotel vedeti. Sedaj lahko greste.« 

Slišala sem še odredbo, da imajo poklicati Elo.

Pot nazaj je bila ista: dolgi hodniki, dokler nisem bila za vrati svoje celice. Hotela sem se malo zadržati, da bi videla, odkod pride sestra, a paznica, bistra glava, me je spravila prej pod ključ; čitala je menda na mojem licu, da sem hotela videti svojo »komplotko«.

4. Borba za mleko.[uredi]

Bila sem prepričana, da bo v celici že mleko za dete. Ni ga bilo. Vera je bila očividno vedno bolj lačna. Poizkušala sem zopet trkati na vrata. Končno je prišla paznica in odprla ne vljudno. Na mojo gorko prošnjo za mleko je molčala. Pravim, da sama ne morem nadajati, ko sama nisem jedla. Surovo me je zavrnila, češ, saj sem imela »kafe«. Seveda, tega nisem smatrala za jed, črne, zoprne čorbe, iz katere je bilo pač premalo hrane za mojega dojenčka.

Po njenem ostrem odgovoru me je minila moja pokorna potrpežljivost in pravila sem naglašujoč, da mleko moram imeti in da hočem vedeti, pri kom naj se oglasim. Odgovor je bil, da je zaloputnila vrata.

Razdražena sem bila strahovito vsled tega postopanja in vsled svoje brezmočnosti. Dete je blejalo v pravem pomenu besede, zahtevajoč hrane po svojem načinu. Ni pomagalo več nositi jo in nihati. Hotelo si je svoje pravo izsiliti.

Moji sostanovalki sta sledili vsemu z velikim zanimanjem. Stali sta očividno na moji strani. Ena je omenila: »Tam v kuhinji je mleko, če bi le ne bile gnusobe tako lene, da bi poslale ponj!« Tega nisem mogla verjeti in vobče nisem mogla umeti, da bi bilo kaj takega možno. Pustila sem jo govoriti.

Šla sem zopet trkat na vrata. Trkala sem, udarjala vedno močneje, da so me boleli vsi členki. Brez uspeha. Utrujena se vračam iz smrdljive »predsobe«. Ona druga, ki mi nosi Vero po celici, pravi zopet: »Tako vam ne dajo ničesar; morate bolj tolči. Vzemite si nekaj v roko!«

Ponujata mi žlico, nato smetak in jaz se vračam na svoje mesto, da si priborim hrane za dete. Ni bila komedija, gnusna in surova; bila je grozna, strašna resničnost, da sem mlatila po vratih. Po hodnikih so se razlegali udarci, ki jih je odmev krepil v resonančnih prostorih.

Dobivala sem odgovor od vsake mimoidoče osebe. Kdo je hodil po hodniku? Zmerjanje je vsaka beseda, kolikor jih slišim. Postajali so tam zunaj vsi nekako nervozni. Jaz sem se pa tresla vsa. Zunaj je baje nekdo omedlel. Jaz sem imela moči, da bi se bila še pretepala. Nič mi ni mar, kam grem in kaj bo iz tega.

V stalno rastočem mojem kravalu prihaja nekdo, odmakne vrata in me vpraša razburjeno: »Kaj za Boga počenjate? Kaj hočete?« To je bila nekaka drugačna oseba, ni ukazovala in ni govorila odzgoraj.

Odgovarjam, tresoča se vsa v svoji razburjenosti: »Vedite me takoj k nekomu, kdor tukaj ukazuje!« 

Pomiriti me hoče in pravi: »Da, da, takoj vam ga pokličem.« 

Pravim: »Peljite me k njemu takoj, ne verjamem vam.« 

Prepričevalno in strahoma obenem me zagotavlja, da je že vse poskrbljeno in da bo takoj tukaj. —

Odšla je in jaz sem se oddihovala. Vzela sem si zopet Vero. V razburjenju sem le še plakala in ona z menoj, samo da je ona kričala na vse grlo, v tem ko je njena mati izbila vso svojo energijo že prej z mlatenjem po vratih.

Ni trajalo zares niti pet minut. Ključavnica je zarožljala in v celico so stopili kakor eksekutorji: visok gospod (svetnik B.), potem nek starejši gospod v uniformi (g. Sladek) in dve paznici. Strogi obrazi, pripravljeni deliti ukore in postopati, kakor je treba ravnati z zaprtimi zločinkami. G. B. mi je namignil, naj govorim, to ga ne moti.

Ena izmed sostanovalk mi jo jemlje zopet iz rok, da jo potolaži. Jaz pa poročam: od včeraj, od današnjega jutra neprenehoma prosim in zahtevam mleka za dete in ne morem ničesar dobiti. Morala sem se poslužiti tega nasilja, da bi poklicala pomoči. Na moje prošnje so mi zaloputnile vrata, na moje klicanje so odgovarjali z zmerjanjem.

Svetnik se je obrnil vprašujoč k paznici. Ona, ki nas je včeraj sprejemala, se je zagovarjala prestrašeno, češ, da sem prišla šele včeraj in da ni bilo doslej nobene odredbe. V govor se meša tudi stari gospod v uniformi, češ, da bi mi paznice morale povedati, kako je — in kaj, ali bi se ne moglo najti nekaj, vsaj tako začasno?

Pravim, da sem prosila, naj mi skuhajo otroško moko, ki jo imam s seboj — toda na vse so bile samo obljube ali pa vobče le loputanje vrat.

Svetnik B. vprašuje, zakaj sem tu in kaj je moj mož. Odgovarjam, da so me zaprli, ko je prišel moj mož v jetništvo. Stvar se preiskuje. Mož je profesor na učiteljišču v Mariboru.

Izjava stanu mojega moža vpliva očividno na moji sostanovalki.

Svetnik B. govori s menoj tiho. Vse da se uredi. Prosim ga, naj posreduje, da pride moje dete odtod.

Bilo je že pozno dopoldne, niti sledu o topli vodi za kopel, kup mokrih plenic ob nogah postelje, kje jih posušim …

Starejši gospod zagotavlja, da dobim vse, kar bom hotela. Ne verjamem tega in zahtevam, naj obveste gosp. Klimo, višjega komisarja na Vinogradih, da telefonira moji materi, naj se pripelje po Vero.

5. Verin odhod.[uredi]

Neka stara kaznjenka mi je prinesla malo vroče vode v zarjaveli kovinasti posodi. Zaran sem že prosila večkrat vroče vode, da si izplahnem sesalno in turistovsko steklenico, ki mi je čuvala toplo mleko. Vprašala sem jo, ali je voda čista. »Seve!« je odgovorila. Hotela je tudi naj ti dam kuhati moko. Pojasnila sem ji vse, kako naj jo skuha. Ko je odšla, sem vlila malo te vode v lonček, zmešala v njej rumenjak (iz svoje zaloge), osladila in dala Veri piti. Tej je ugajalo, ko je dobila po 12 urah zopet jesti. In zaspala je. Ko so me v tem zopet prišli klicat, sem jo nesla spečo s seboj.

Zopet po labirintu stopnic — tokrat navzdol in skozi več pisarn. Zadaj nekje je bil velik, prostoren salon in v njem častnik, kapitan, mlad in vljuden. Pri pisalni mizi je sedel narednik, ki je pisal zapisnik. Pričeli so zopet kakor vselej z vprašanji: ime, starost itd., zakaj sem tukaj i. p. Zapisali so vse in zopet lahko grem. Prišel je še tisti starejši gospod, ki je razpravljal z menoj preje v celici glede mleka za otroka in ki mi je obljubil, da bo telefoniral. Vprašal je kapitana, če sme to storiti. Kapitan je hotel vedeti vse natančno, komu in kaj. In šli smo v pisarno. Tu je sedela sestra, — pisali so z njo zapisnik in milostno so ji dovolili, da mi sme podržati dete, dokler bom pri telefonu.

Dr. Klima je obljubil, da uredi vse.

Uradniki in oficirji ravnajo lepo z nami, zato mi je tem hujše, ko se vračam v smrdljivo celico.

Sostanovalki mi kažeta svoje sočutje, meni je pa tako, kakor nikdar: jutranje razburjenje, — položaj, v katerem se nahajam,— glad. Na jelo tako ne smemo sedaj misliti.

Huhljava starka mi je prinesla kuhano otroško moko v zarjaveli pločevinki. Čudno je bilo videti to jelo: par cmokov je plavalo v vodi namesto gladke zmešane goste juhe. Tudi tople vode je nekaj.

»Zdaj imate, kakor ste hoteli.« 

»Hvala!« Pripovedujem ji, kako sem prej utišila dete, ona pa me prekine:

»Za Boga, menda niste vzeli vode, ki sem jo prej prinesla? Tista ni bila čista, bila je za izplahovanje — —«

Nisem imela besed. Kaj se zgodi z otrokom? Kaj mi je pil?

Tudi ničke so mi prinesli, toda nisem kopala otroka, temveč izprala sem si kup plenic, nakar so mi zopet vse odnesli, tudi plenice, da jih posuše. Vrata so se v naši celici venomer odpirala. — Zopet me kličejo.

Tam nekje za bogve katerimi vrati in za kolikerimi stopnicami sem se ustavila na hodniku — gospa Julka Klimova je stala tam. Nisem se mogla več obvladati. Ne morem ji ničesar povedati — o gnusu in trpljenju v tem kraju, samo solze mi govore. Tudi Jelka plače in me vodi k vratom, kjer me predstavlja starejšemu visokemu gospodu, prof. med. dr. Prokopu. Preveč sem zajokana da ne morem v zvezi govoriti. Pravim Julki o družbi in razmerah, v katerih živim — dete mi itak tukaj mora umreti! Julka me tolaži, da je njen mož že telefoniral domov in da se mati jutri pripelje v Prago.

»Česa bi še hotela?« 

»Nimam nikakih želj, hvala.«

Njen spremljevalec naju samo gleda in predpisuje potem za Vero »bolniško hrano«, nakar se zopet vračam. Julka mi šepeče:

»Bodite močni in molite!« 

Pripomba mi je ljuba. Premišljam, ali je ona sama tako verujoča ali pa mi priporoča molitev le kot lek, ki bi bil po njenem mnenju prikladen zame. Trudna sem. — V celici čaka nekako jelo, koje so mi poslali iz gostilne. Popolnoma je mrzlo. —

Jutranji nastop je zbližal sostanovalki nekoliko z menoj. Iz govora s svetnikom B. sta zvedeli, zakaj sem tu in kdo sem. Često mi izražata sočutje. Blondina, ki ima posteljo nasproti moji, močno kašlja. Njen glas in njen obraz kažeta, da je propala. Ločena je od moža in trije dečki, ki jih ima z njim, ne smejo živeti z njo. Niti ne hrepeni po njih. Mati je postala menda bolj slučajno, ker nima nobenega čustva za deco v sebi. Dekletce, ki ga ima pri sebi, izhaja zopet iz drugega razmerja, Živela je z nekim brivcem, zaradi katerega je prišla v zapor. Verižniška kupčija tiči za tem. Njen žlahtni družabnik je bival v tej stavbi že dalj časa, ko se je ona še svobodno gibala. Razmere v tej hiši pozna temeljito. Grozno preteklost ima za seboj in historije, ki jih pripoveduje, so strahovito podle in nizke. V Pragi ima stariše, ki jih zmerja od jutra do večera, dasi ji pošiljajo vsak dan jelo in vse možno: razen obeda in steklenice piva ali vina ali čaja, še kavo, salamo, sadje. Drugega ne zna, ko zmerjati. Svojemu dekletcu pravi »čubička« (kusica, psičica). Ko sem se prvi dan vrnila v celico, je hotela mojo Vero vzeti v naročje in ji rekla: »Ti čubka!« Meni se je ustavljala sapa.

Druga žena je bila bruneta, polna. Prvi utisi so me odbijali še bolj nego pri blondini. Vedla se je in govorila kakor poulična ženska. Krohotala se je svojim anekdotam, koje je pripovedovala tovarišici, in je hotela venomer dokazovati, kaj vse zna. Vsako svojo potrebo in hojo v »predsobo« je javljala. Takega govora še nisem slišala. Svojih oči nisem mogla dvigniti od otroka, kajti on je bil moje pribežališče, predmet, na kojega se ni lepil gnus.

Po 12. uri sta se obe dami pretegnili na svojih posteljah in sta spali. Tedaj sem prejela končno tudi mleko, bedno zeleno-modro tekočino v zarjaveli pločevinki. Menda ni bilo niti prekuhano. S to dobro pijačo moram štediti, da mi ostane do drugega dne, do materinega prihoda, do Verine osvoboditve.

Pred 2. uro sta ženski vstali in se začeli česati. Opozarjata tudi mene, da pojdemo na »luft«.

Predstava včerajšnjega izprehoda, oseb in hoje naokrog pod nadzorstvom me pretresa, a vendar je zunaj vsaj nekaj zraka in košček neba.

Zavijam dete in ko se ob 2. uri odpirajo vrata grem istotako. Vrata se odpirajo po vrsti in iz vsakih se suje hrupna skupina žensk. Hoditi moramo v dvojicah in zopet sem zadnja, a ne sama, temveč tovarišico imam, odurno starko, ki že pričenja z razgovorom. Ne morem ji odgovarjati, samo z glavo kimam ali vrtim. Paznica me ignorira po jutranjem nastopu.

Po vrnitvi z izprehoda je dolg popoldan. Ženski se zabavata, zmerjata in se krohočeta. Moje dete je pa nemirno in ne vem, kaj bo z njim.

Presenetila me je steklenica mleka od gospo Julke.

Prihaja večer in noč. Noč je nemirna, ker čutim glavo in utrujenost. Bojim se, da mi dete ne zboli na želodčem ali črevesnem katarju, ker se mi je skisala juha, kojo so mi skuhali, a tudi mleko, ki je hladno. V skrbeh sem, s čim nakrmim zaran dete. Eno jajce še imam.

Zaran je dobila blondinka lonček mleka, ki ga je poslal njen mož Blanki, in ta žena je imela toliko čuta, da je ponudila tudi meni, kar sem sprejela s pravo hvaležnostjo. In ko smo se oblekle, sem začela pripravljali Vero za pot. Kako naj zložim vse njeno perilce, steklenice, suhe in mokre plenice? Jedva je to delo dovrteno, me že zove paznica, naj grem z njo in vzamem dete s seboj. Ker nesem dete, je prijela stara kaznjenka, ki opravlja funkcijo pomočnice, škatlje z Verino balo, šle smo. Poznam že stopnice in hodnike, po katerih sem se včeraj toliko nahodila. Danes grem rada, saj grem z otrokom, ki ga oddam materi.

V salonu, v katerem me je včeraj presluševal kapitan, me čakajo mati, prijateljica Anda Klimova in njena strežnica. Uvaja me g. Sladek.

Ob pogledu na mater me seveda premaguje jok. Mati mi je kakor spomin mojega življenja, sedaj sem pa odtrgana od vsega. In materi da naj povem, kje sem? Saj se to umika predstavam vsakogar, kdor tega ni preživel in izkusil!

Vprašam po očetu, toda mati pojde šele k njemu. Po ostalih otrocih niti ne zmagujem več vprašanj.

In kakor se vrši v tej hiši vse naglo, da se ne potrati niti trohica časa, določenega za sedenje v celici, tako je tudi že materine navzočnost dovolj. Anda si jemlje otroka, strežnica prtljago in razhajamo se.

6. Dnevni red.[uredi]

Kakor brez duše se vračam v celico. Na postelji ležim, s hrbtom k sosedama. Sedanje solze so zopet druge. Sedaj ležim na mestu, kjer je bilo doslej dete. Ostalo je po njem še nekoliko toplote ali je pa samo predstava toplega telesca, ki si ga ne morem več pritiskovati k licu.

Glas tovarišic me silno moti, ki me hoče tolažiti:

»Ne smete si tega tako jemati k srcu, mlada gospa!« mi prigovarjata. Njun način tolažbe mi je gnusen, ker me budi iz spominov na dete.

Nenadoma čutim, da stoji nekdo pri meni. Majhna Blanka je, ki me začudeno gleda. Govoriti ne zna, dasi je poltretje leto stara, toda njene oči govore in vprašujejo:

»Kje je sedaj tista majhna deklica, ki je kričala?« 

Moram se ji smehljati. Dajem ji nekaj sušenk.

V spomin mi prihaja celica na policijskem ravnateljstvu, kjer sem lahko hodila od stene do stene. A tukaj? Poizkušam kljub temu, saj se mi zdi, da je ta navada izza prvih dni izborno sredstvo zoper vse, kar mi teži dušo. Sostanovalki se ne sprehajata. Vprašala sem vljudno, če bi ju ne motilo, ako bi hodila po sobi. Obe mi zatrjujeta, da ne. In tako mi izpolne hoja po celici, ki je 6 drobnih korakov dolga, več ur dne. Pri hoji mi lažje in lepše nade se mi razvijajo. Lahko živim spominom in s tem nadomestujem nekako opravila, kojih sem vajena.

Dnevni red se pričenja ob pol 7. uri Zvonec zvoni in skoro istočasno done po hodniku neprijetni glasovi paznic, ukazujočih čet kaznjenk, ki prevzemajo službo na hodnikih. Po tej službi hrepeni večina kaznjenk, ker znači vendar nekoliko več gibanja, stikov s svetom, zlasti se pa spajajo z njo nade na kak košček jela. Mnoge osebe, ki se nahajajo v preiskovalnem zaporu, dobivajo vsak dan jed od zunaj ali pa včasih pošiljatev jestvin in tu padajo drobtine, ostajajo ostanki ali vsaj komisne jedi. Strežnice prinašajo knjige in raznašajo novice o zunanjih dogodkih, ki jih love v kuhinji. Glavna njihova tajna služba je pa vzdrževanje stikov med raznimi kaznjenkami in njihovimi »komplotkami«.

Vrata se odpirajo z ropotom in v vsako celico (predsobo) se ženeta dve strežnici po čeber in ga odnašata. Menda ga čistita (pred vojno so jih baje vsak dan izplahovali in desinficirali) in ga nato prinašata na staro mesto. Kadar je zarožljal ključ v vratih, so vstajale vse kaznjenke. Ako je katera še ležala, jo je vspodbudila paznica z gromom in treskom, ki ni bil nikakor podoben pozdravu na dobro jutro.

Klimova je vselej prva na nogah in se toži, da ne more spati, prijema metlo, ki tvori edino našo sobno dekoracijo pri vratih, in pometa po dveh deskah med posteljami. S tem je soba pospravljena.

Ob 7. uri se odpirajo vrata drugič. Sedaj si morajo stanovalke nemudoma hiteti po kavo. Kaj je »kava«, že vemo.

Ob 9. uri dele kruh, ki ima velikost približno dveh žemelj. Kruh ni dober, ker ni dovolj zamešen. Cele kose neokusnega krompirja si skubimo iz njega. V naši celici ga nihče ne je. Sosedi dobivata vsak dan obed in celodnevno hrano od zunaj, jaz imam obed iz gostilne, razen tega mi pošiljajo praški znanci tupatam pecivo. Sicer pa nimam posebne potrebe po jelu, tako da lahko delim kruh. Kadar se odpirajo vrata naše celice pred izprehodom, oblegajo ženske kakor truma lačnih volkov naša vrata, da ujamejo košček kruha.

Moji sosedi dajeta kruh strežnicam, ki jima posredujejo pri korespondenci z možema, obema bivšima kaznjencema v istem poslopju.

Tekom časa dajem glede svojega kruha prednost neki skupini cigank, ki je najmanj vsiljiva in se mi zdi najmanj pokvarjena v tej bandi tatic, goljufinj in najgrših ženskih tipov.

Ob 11. uri raznašajo obed v zarjavelih pločevinastih loncih in posodah — malo kuhane suhe zelenjave brez prežganke in brez masti, samo vodo. V drugi posodici je »prikuha«, včasih trd, debelo zdrobljen oves ali grahorka, istotako trda. Najboljši obed imamo, kadar je krompir s kislo omako. Dvakrat na teden so buče, bodisi kisle ali pripravljene na prirodni način. »Pripravljene« ni pravilen izraz; pripravljene so, toda za kaznjence, za izvržek ljudstva.

Ob 5. uri popoldne dobivamo zopet porcijo iste tekočine, ki smo ji ob 11. uri pravili »juha« in s tem je naš dnevni red izčrpan.

Meni je dr. Prokop predpisal »špitalsko« hrano: dobivam samo kruh, nekoliko večji in včasih nekoliko boljši. Ob 10. uri mi prinašajo pol posodice zdrobove kaše, omaščene z okusno mastjo, menda z margarinom mešanim z maslom. Jesti pa žal ne morem te jedi, ker je vselej hladna. Pozneje mi nosijo juho z zdrobom in koščkom mesa. Juha je dobra, meso pa zahteva čeljusti krepkega pračloveka. Juho navadno zavživam, tako da si lahko del obeda, ki mi ga nosijo ob 1. uri iz gostilne, shranjujem za večerjo. Ta obed se sklada iz juhe, mesa in prikuhe.

K špitalski hrani spada tudi pol litra mleka. O kakovosti mleka je težko povedati kaj dobrega; prihaja večinoma v sešlem stanju in tu vidiš, kaj ti pošiljajo: v eni polovici plava za oreh sira, ostanek je voda. In vendar sem rada zaradi mleka, ki je moja popoldnevna hrana, kadar se vračamo z izprehoda.

7. Delo.[uredi]

V celici stoji železna, okrogla pečka, ki jo kurijo s hodnika. Kuriva je pa malo in povsod morajo z njim štediti. Umljivo je, da nam ne morejo greti ves dan sob. Za vsako peč merijo na dan tri polenca drv in tri lopatice premoga. Dogaja se, da nekatera strežnica ne zna kuriti in tako se nam včasih v peči vobče ne vname in celica je ves dan hladna. Hlad že še prenašamo, bolj neprijetno je pa, da si ne moremo prav nič ogrevati nobene jedi, na pr. juhe. Po celicah krožijo knjige, ki so pa grozno umazane — stari koledarji. Kadar se dotakneš knjige, imaš tak občutek, da je treba zbrati v sebi vso energijo, če jo hočeš prijeti še drugič v roko.

Po knjigah celo povprašujejo, čemur se ne čudimo, saj se mora čas z nečim izpolniti. Moji sostanovalki, ki dobro »mažeta« strežnicam, jih imata vedno na izbiro in jih ponujata sedaj tudi meni, ko nimam več posla z otrokom, toda nisem sposobna, da bi si vezala misli s to lekturo. Vse, kar tam pišejo, mi je tuje. Ne umevam vesele povesti, ker mi je po njej še težje, pri žalostnih bi pa primerjala le svoje trpljenje.

Hrepenim po delu, koje bi bilo mojemu stanju prikladno. Ničesar si ne želim tako kakor ročnih del. Ne umevam, zakaj tolika truma zaprtih žensk ne sme ničesar delati, saj vpliva brezposelnost na večino jako kvarljivo. Malokatera se čuti kot kaznjenka, večina se zabava z govoričenjem, pretepanjem in prepiranjem vse dneve. Na levi in desni strani se ženske pretepajo v celicah in paznica jih mora često pomirjevati in igrati vlogo sodnika. Zdaj že uvidevam, zakaj jim ne dajejo dela: morali bi jim dajati v celice orodje, toda v vsaki celici bi jih morala večno nadzirati paznica, ki bi branila, da se ne porežejo z noži in ne popikajo z iglami itd.

Gospodična Slavka Klimova si je izprosila vstop v naše poslopje. Poklicali so me k svetniku Sitteju, kjer me je pričakovala. Prosila sem jo, naj priskrbi meni in sestri nekako ročno delo. Slavka mi pripoveduje, da je obiskala mojo družinico; Verica je baje že mirna in vso dobo njenega obiska ni nič jokala. — Po mojem odhodu si je Slavka poklicala še mojo sestro in govorila tudi z njo. Kako požrtvovalni so Klimovi! Morili so hoditi k auditorju Steeru in taki gospodje niso ljubeznivi. Z njegovim dovoljenjem šele so se smeli javiti pri svetniku Sitteju, ki nas je lahko klical iz celic, ako je hotel. Slavka mi je ponujala tudi knjige, ki sem jih pa odklonila.

Ročno delo sem pa zares prejela še istega dne. Videla sem, da imam protektorja, ko so mi prinesli delo, šivanje in kvačkanje. Čutim se srečnejšo, ko se lahko v temni celici zabavam z nečim, kar me spominja na življenje ljudi.

Sosedi mi očividno zavidata, ne zaradi dela, temveč zaradi dovoljenja. Smatrata pa, da prihaja dovoljenje odtod, ker so me poslali od vojaškega sodišča. Z vojaškimi zločinkami ravnajo inače, zato jim pa baje tudi vedno delj časa traja. Tako je na pr. pred menoj ležala na isti postelji neka židovka, ki je prišla istotako od vojaškega sodišča in je sedela tam celih pet mesecev! Za Boga! Ali je možno, da drže ljudi pet mesecev v preiskovalnem zaporu? Nočem, da bi videli, ako me mrazi ta misel. Pomirjujem se in si mislim, kako bosta sosedi gledali, ako me za nekaj dni odtod izpuste — morebiti že danes. — Brez dvoma mi je ta razgovor odprl novo perspektivo, kar opažam že na tem, da sem nehote jela počasneje šivati in kvačkati in sicer zato, da bi si čim najdalje nategnila in podaljšala srečo, ki jo čutim pri svojem delu.

8. Biografije.[uredi]

Blondika in Klimova si slikata dan na dan svoj proces in zmerjata vse ljudi, ki so krivi, da sta se zapletli v sodne posle. Saj sta popolnoma nedolžni, le ljudje so tako zločesti! Nečedne priimke dobivajo sodniki, ki svojih stvari ne umevajo in brez potrebe v svoji hudobnosti in škodoželjnosti zavlačujejo posle.

Iz njunih razgovorov spoznavam sodno postopanje. Nisem imela o tem jasnih pojmov in sem mislila, da bi moral vsak človek take stvari spoznati. Tolažita se vsak dan, da ju pozovejo k razpravi in potem pojdeta domov. Blondika računa zlasti s svojo bolehavostjo in hodi z otrokom k zdravniku ter skuša doseči, da bi se on potegnil za njo.

Njune pritožbe in želje se pričenjajo vselej s krčevitim jokom in se zaključujejo z zmerjanjem. Nista več tako često razposajeni in nebrzdane dobre volje kakor ob mojem prihodu. Bodisi jima razjeda ječa živce ali pa vpliva moja navzočnost na njuno razpoloženje. Da ju motim in da vplivam na njiju v slabem zmislu, se zavedam, toda nič me ne vleče, da bi se jima približala. Morebiti sem se pa že res približala in se privadila? Morebiti se motim v svojem mnenju, da sta mirnejši, zmernejši, dostojnejši?

Klimova je pripovedovala nekoč iz svojih otroških let in si je pridobila s tem nekoliko več mojih simpatij. Ko bi jo slišal spreten pisatelj, bi imel hvaležno snov za povest. Mnogo humorja je v tem, obilo poezije in sreče, ki jo pa čuti očividno šele zdaj, ko je otroška in dekliška doba že davno minila.

Njen oče je bil Podskalak (Podskali ob Vltavi pri Pragi), njen dom pri vodi. Velika družina, otrok kakih osemnajst. Mati še živi in mnogo bratov in sester v raznih poklicih, z razno usodo. — Življenje ob vodi in na vodi zna slikati tako živo, da jo gledam in poslušam. Očeta je lepo karakterizirala kot pogumnega, požrtvovalnega starega poštenjaka, ki je ljubil svojo deco z ljubeznijo, kakršno kažejo grčasti, v prirodi odgojeni ljudje.

Pravila je, kako so gradili jez na Vltavi. Imeli so delavce na hrani. Hrano sta jim vozila s bratom na vodo v ladjici. Ves dan je bila na vodi in v poslih. Zaran je tekla k peku in v klavnico po vampe — vsak dan so kuhali doma za delavce vampe. Za 15 krajcarjev so delavci dobivali opoldne 2 žemljici, porcijo juhe z vampi in tretjinko piva, na koje so doplačevali po 4 krajcarje. Zgodilo se je, da so peljali obed in se zapletli med splave — ladjica se je prevrnila in obed je splaval po Vltavi.

Kako je živela pozneje, je pripovedovala jako odkritosrčno. Njen humor pri slikanju ni bil surov. Ko sem slišala, kako je živela kot natakarica, se nisem več čudila, da je sedaj takšna. Omožila se je s šoferjem in imela z njim dečka, sedaj desetletnega. Morala je preživiti moža, ki jo je samo mlatil. Odšla je in se vrnila k materi, a mati jo je tudi izrabljala. Sedaj živi s tem, zaradi katerega je zaprta. Bil je krčmar, sedaj se peča s kupčijami, kakor trgujejo in verižijo vsi. Po vojni pojdeta na Balkan in si uredita hotel. O svojem sedanjem ljubčku govori lepo, dasi jo je privedel v ta položaj. »Sem pač takšen vol!« je priznavala.

Po cele dneve živita obe v napetosti, kako bi se dogovorili s svojima »starima«. Ako le moreta, pošiljata pisma, takozvane »motake« iz celice. Košček papirja je v kriminalu dragocen predmet, ki ga ni lahko dobiti. Paznice gledajo z orlovskimi očmi, da ne pride niti komadič v celico. No, a vendar prihaja! Jaz na primer dobivam včasih od znancev kako malenkost peciva ali drugega jela, ki je večkrat v čistem papirju. Masten je, a nič ne de. Sostanovalki čakata nestrpno, da mi vzameta papir in takoj hitita pisati »motake«. Svinčnik se najde, saj strežnice poznajo potrebe v poedinih celicah. Beseda motak je po mojem mnenju dober izraz praških kaznjencev za pisma, ki se zmotajo v tanek svitek papirja, da se tako neopaženo iztihotapijo iz poslopja, komur so namenjena. Strežnica sprejema motak v kruhu. Kaznjenka si prelomi kruh, izkoplje iz enega kosa mečo, vloži motak in pritisne nanj zopet mečo zadela jamico. Kruh, ki ga sama ne sne, lahko dobivajo strežnice tudi pred paznicami. Strežnice manipulirajo potem z motaki v kuhinji, kjer se stikajo s pazniki iz moškega oddelka.

Blondinko muči ljubosumnost. O vseh možeh ima isto mnenje in jih dolži nezvestobe, ker se je prepričala v občevanju z njimi, da so vsi enaki. Iz pripovedovanja posnemam, da je neukročena, brezuzdna in popolnoma pokvarjena praška »fiflena«, neprimerno slabša nego Klimova, ki je kot natakarica pač le v svobodi živela in sprejemala vse, kar je življenje donašalo.

Blondinka je omožena z bančnim uradnikom, baje proti svoji volji. Ker jo je »fotr« prisilil k temu, naj ima. Zdaj vidi, da je nesrečna, naj se raduje! Kaj pa »mutr«, ta vidi vobče le sebe! Ona bi vse sama! Kaj je ubogi »fotr« pri njej izkusil! Vse mu očita, vsako deklo. »Ako sem jaz takšna, jaz ne ne morem za to — onadva naj pa le pazita! Ako bi hotela jaz, sta lahko oba tukaj!« 

Njen »fotr« je vojaški dobavitelj in ima tvornico kavinih primesi na Žižkovu. Kaj je bila mati, mi ni povedala, a Klimova pravi, da so imeli branjevino poleg višje dekliške šole in da se je pečala tudi z nedovoljenim porodništvom.

Ta žena, kašljajoča in brezbarvnega lica, toda še mlada, je bila celo izpremenjena, kadar se je ogrnila s svojim kožušnim plaščem. Nihče bi ne rekel, kdo je ta dama. Od moža je bila sodnijsko ločena. Pripoveduje rada, kake formalnosti so bile pred ločitvijo in tekom razporoke, podrobno opisuje toaleto, ki si jo je pripravila za zadnjo razpravo, in opazke, ki jih je delal k temu zastopnik njenega moža. Opozarja na praktični pouk, ki sledi iz tega, da moraš biti zapeljiva, ako hočeš zmagati pri sodišču.

Klimova se je pritoževala, da ji z doma niso poslali perila. Ko je pa nazadnje dobila perilo, je bila zadovoljna in se je odločila, da bo hodila »kar tako«, to je v spodnji obleki, svetlomodrem barhetovem spodnjem krilu in v belih nočnih rokavcih. Ženiralo mc je in nehote sem imela stalen strah, da pride kdo — in to vendar ni obleka, ki bi jo smel vsakdo videti!

Slutila sem. Blondinka se ji posmehuje zvečer pri luči v celici, češ, kako se je podaja ta toaleta. Nenadoma so zarožljali ključi, vrata so se odprla tudi v celico. V spremstvu paznice in nekega uradnika se je pojavila postava elegantnega gospoda v cilindru in z njim dekletce, rekla bi šestnajstletno v beli kožuhovini. Pregledovali so si nas in paznica je nekaj pojasnjevala. Ko je kazala name, je rekla: »Ta je vojaška.« — Gospod v cilindru je menil, da mora nekaj povedati. Gledal je za Klimovo in slišali smo opazko: »No, ta je že pripravljena za posteljo.« Nato so se obrnili in odšli. Klimova in blondina sta počili v smeh in gospodova opazka jima je neštetokrat predmet mastnega govora in smehu.

Kako neprijetni so taki obiski! Glave nisem vzdignila od svojega šivanja in preslišala sem poziv paznice, naj vstanemo. Kaj mi je do njih? Čemu tudi hodijo h kaznjencam v celice gledat? Ali se s tem vzgaja in izobražuje tisto mlado dekletce, ako vidi izvržene ljudi in obiskuje smrdljive celice?

9. Nov protokol.[uredi]

Vsako sredo in soboto imamo večje pospravljanje in snaženje. Zaran pri prvem rožljanju so porinile strežnice v celico še eden čebrič z vodo in krtačo. Stanovalke so dolžne same umiti vse, izdrgniti tla in osnažiti. Dela ni mnogo in če se opravi površno, ne traja niti pol ure. Kdo jim bo umival in krtačil temeljito kaznilniške prostore? Morebiti ženske, ki so v preiskovalnem zaporu in ki upajo vsako jutro, da bodo že »danes« izpuščene na svobodo?

Pri nas pospravlja vselej Klimova. Ona druga je bolna in ima otroka pri sebi, Klimova pa prekipeva zdravja in moči. Vselej povdarja, da se ogrejem. Tembolj se veselim popoldnevnega izprehoda, s katerega se vračam vselej v mnogih ozirih osvežena. Rada gledam zgodovinski starinski novomestni stolp. Tudi nekoliko dreves je tam, golih sicer; gredica je, in tam bo spomladi sigurno nekaj zelenega in drevje bo tudi poganjalo in zelenelo.

Mnoge izmed oseb, koje so hodile v našem sprevodu pred menoj, so že izpuščene, na njihova mesta pa prihajajo nove. Novinke so objokane in gledajo na nas, kakor sem gledala jaz prvi dan. Drugi dan so že vajene, udomačene in imajo prijateljice. Radovedne so in vprašujejo, a jaz se nisem udomačila in nočem dajati informacij. In tako se obračajo od mene in sodijo, da imam velik zločin na vesti, o katerem nočem z nikomer govoriti. Jaz pa hodim in živim na izprehodu v mislih med svojo družino. Izprehajam se z deco, vodim Cveto za roko, ostali pa capkajo zraven mene in pred menoj, žlobudrajo in njihovo sveže zdravje me osvežuje.

V vsaki celici so karte, natrgani koščki papirja z označitvijo kart. Pacience se mnogo igrajo. Kadar se bliža igra koncu, se upirajo oči s tesnobo in bojaznijo na papirčke. Blondinki prihaja koncem igre često na jok. Z žalastnim glasom kliče številke kart in če ji ne izhaja, zametuje karte in lega na posteljo. Brezupno stanje jo pa kmalu zapušča in zopet vstaja ter se loteva kart.

Minil je teden brez izprememb. Višji paznik, stari gospod v uniformi, je prišel pregledovat. Z menoj se je vedel prijazno in z obraza sem mu čitala sočutje. Vprašal je celo, če bi česa ne želela.

»Hvala. Česar si želim, mi ne morete dati.« 

»Tega seveda ne. Le potrpite in bodite mirni!« 

Poklicali so me v pisarno. V znanem salonu spodaj je auditor Steer in z njim auditor zapisnikar. Nista neprijazna, niti preveč vojaška.

»Kje imate dete?« 

»Nimam ga več tukaj.« 

Auditor je pokimal sočutno z glavo.

»Prišel sem, ker hočem še nekaj vedeti.« 

Ostro me opazuje pri vprašanjih glede mariborskih znancev in stikov z njimi.

»Kdo so Mydlilovi? Tisti, ki imajo omoženo hčer v Italiji, v Genovi?« 

Pravim, da je Mydlil naš hišni gospodar. Auditor hoče vedeti, ali smo se z njim stikali. Odgovarjam mu da se nismo stikali z njimi. Hčer, ki je v Italiji, sem videla enkrat pred leti, ko je obiskala stariše. Od januarja leta 1915. nisem videla nikogar izmed Mydlilovih.

Auditor vprašuje, ali se je vozil moj mož, ko je prihajal tekom vojne na dopuste, tudi v Maribor in drugam.

»Na dopust je prihajal k nam. Morebiti se je ustavljal medpotoma tudi v Mariboru, a tega ne vem.« 

»Kateri politični stranki je pripadal mož?« 

»Slovenski narodno-napredni stranki.« 

»Ali se je udejstvoval tudi aktivno v politiki?« 

»Ne.« 

»Katere ideje zastopa ta stranka, oziroma katere ideje je izražal vaš mož?« 

»Moj mož je bil vedno izrazit narodnjak, demokrat.« 

»Katere časopise je čital?« 

»Čitali smo mnogo. Izmed dnevnikov smo imeli »Slovenski Narod.« 

»Ali je pisal vaš mož tudi v politične liste?« 

»Sodeloval je pri naprednih listih tudi pri čeških, toda ne kot žurnalist, temveč z literarnimi članki, s kritiko mariborskega gledališča i. p.«

»Ali se spominjate katerega literarnega članka, ki ga je spisal vaš mož za češki politični časopis?« 

»Za božično številko dnevnika »Lidove Noviny« je spisal leta 1912 prispevek o slovenski mladinski literaturi.« 

»In še kaj?« 

»Drugih člankov se zdaj ne spominjam. V slovenskem jeziku je pisal mnogo in izdajal knjige in brošure.« 

»O čem?« 

»Večinoma strokovne razprave in telovadne knjige. Glavna njegova stroka, s katero se je pečal literarno, je telovadba. Poleg tega je pisal članke za Časopis za zgodovino, ki izhaja v Mariboru.« 

»S čim se je še pečal?« 

»Vodil je »Ljudstko knjižnico.« 

»Navedite nam društva, v kojih je bil član.« 

»Tega je v Mariboru mnogo. Bil je pri Sokolu, Čitalnici, Družbi sv. Cirila in Metoda; Slovenski Matici, učiteljski organizaciji, stavbeni zadrugi itd.«  Navajam mu kakih 10 organizacij in društev.

Auditor se vrača k dopustom in vprašuje, s kom je mož na dopustu občeval, ali je zahajal v gostilno itd. V gostilno hodi moj mož malokdaj, mu pravim in mu naštevam ljudi, s katerimi je občeval izven doma, — saj jih ni mnogo: lekarnar, stavbeni mojster, učitelj in šolski ravnatelj v Kostelcu so menda edine osebe, s katerimi se je razgovarjal.

Vprašuje tudi, ali je moža obiskal kdaj kak tujec in če je odpotoval mož kdaj na več dni z dopusta. Dalje mi čita dolgo vrsto tujih imen, ki jih pa sedaj že deloma poznam, ker so me že enkrat izpraševali glede teh oseb — moževih sokrivcev. Počasi mi čita ime za imenom in upira v mene ostro oči. Osebno poznam iz vsega imenika samo enega, ki se zove Zabrana.

Auditor mi čita citat iz mojega pisma, ki sem ga pisala možu o podpisih za majsko deklaracijo. Zakaj sem se čudila velikemu številu podpisov?

»Čudila sem se, ker nisem smatrala slovenskega ljudstva za tako zrelo, da bi se udeleževalo v masi politične deklaracije.« 

Ko smo zaključili zapisnik, sem vprašala, kaj dela oče in ali je zdrav. Auditor Steer mi je zatrjeval, da se očetu dobro godi. Mlajši gospod je dodal, da ima oče svetlo sobo in da je sam v njej.

Podpisala sem zapisnik. Nato je nekdo potrkal. Vstopil je visok vitek gospod, ki sta ga auditorja poznala. Prijateljsko so si segali v roke. Prišel je, da me vpraša, če si ne želim, da bi me zastopal. »Advokat dr. Traub«, se je predstavil.

V prvem trenotku nisem vedela, kaj naj storim. Poznala ga nisem. Misel mi je šinila v glavo, da ga je poslal nekdo izmed znancev. Pravim mu torej, da mu bom hvaležna.

Dr. Steer misli, da mi zastopnik sedaj ne bo menda niti več na korist. Jaz sem mu pa kljub temu podpisala pooblastilo, nakar je odšel in za njim dr. Steer.

Drugega auditorja sem vprašala, kako dolgo bo po njegovem mnenju še trajala preiskava.

»No, dolgo ne bo več,« pravi, ne da bi se ozrl name. »Dr. Steer se odpelje sedaj na fronto, v Trident, preiskovat. Preden se vrne — no, morebiti za tri tedne.« 

»Za Boga, tri tedne še?« 

Ko se je vrnil dr. Steer, sem ga prosila, naj pospeši delo, kolikor more.

»Ali ste zadovoljni? Ali nimate nikake pritožbe?« 

Pravim mu, v kako bedno luknjo so me utaknili med tatice, v najslabšo družbo, ki si jo zamorem misliti. In kaj, ako je tudi sestra v takih razmerah, mlado dekle, naj le presodi …

Umeva mojo pritožbo in pravi, naj sem brez skrbi, ker hoče vse osebno urediti.

10. Izmena v celici.[uredi]

Majhna Blanka je čudovito izlahka prenašala življenje v ječi. Včasih je bila seveda slabe volje in njena mati je tedaj ravnala brezsrčno z njo. Nekoč je dobila mati pismo, neprijetno vest glede svojega stanovanja, nakar je divjala po celici in si hotela ohladiti srd na otroku. Jedva sva s Klinovo obranili dekletce.

Zabavala sem se često z otrokom in mu gnetla iz kruha figure raznih živali. Dekletce se me je jelo oklepati tesneje nego mi je bilo ljubo. Ni mi dovoljeno, da bi se posvečala svoji lastni petorici, tu se pečam z otrokom, ki mi ni nič do njega!

Blanka je dobila prišč po telesu. Vse smo se ustrašile. Klimova je trdila, da prihaja ta bolezen od nesnage — sirota nosi že tretji teden košuljico na sebi. Mati je šla z njo k doktorju, ki je določil, da ima srab ter ji je predpisal gnusno dišečo mažo. Imamo torej zopet novo prijetno čustvo: nado, da ob znani nalezljivosti sraba dobimo vse. Kar je bilo doslej v celici prostora, se nam je še bolj omejil. Vsak dan hodi mati z Blanko k doktorju in ga oblega s prošnjami, naj jo izpusti. Ali je napravil kake korake ali ne, ne vemo, toda v soboto 17. novembra zvečer je odšla z Blanko. Videla sem prvič nervozno hitenje in pospravljanje in velikansko radost, s kakršno odhajajo ljudje iz zapora. Tudi meni je tolklo srce. Tudi jaz bi bila sposobna na isti način izražati svojo radost. Kdaj neki napoči meni ta-le dan?

V celici čutim olajšavo, ko ni več te osebe. A njena odsotnost ima tudi neprijetne posledice. Dokler je bila pri nas, se je zabavala s Klimovo in jaz sem bila lahko sama v svojem kotu, na svojem izprehodu po celici in zunaj. Sedaj bom morala neobhodno odgovarjati Klimovi. Pomagala mi je svojčas nositi Vero, česar ji ne morem pozabiti in nazadnje ni tako moralno pokvarjena, kakor ona, ki je odšla.

Molče sva šli spat. Tudi zaran sva le malo govorili. Ona se je čutila tujko napram meni in se ni vsiljevala, jaz pa tudi nisem čutile potrebe, da se ji približam. Trdila je, da nam čim prej nekoga porinejo v celico.

Misli mi uhajajo na razgovor, ki sem ga imela z dr. Steerom, ko je zatrjeval, da hoče vse urediti, in na obisk svetnika B., ki nas je zaran inspiciral in vpraševal, ali se dovolj kuri i. p.

Klimova je dobro prerokovala. Ko smo bile po obedu na dvorišču, smo videle, kako prihaja nova stanovalka, elegantna dama v kožuhovini, zavita v zavoj. Mislila sem si najprej, da je dama na obisku pri eni izmed paznic, toda glej, ko sem se vrnila s Klimovo v celico, je sedela v njej ona — dama. Kožuhovine ni imela več na sebi, le temni svileni sveater je nosila na svileni modri bluzi. Velika, polna blondina je bila, lepo raslega stasa. Lahko sem jo gledala in to mi je škodovalo za čustvo, da je prišlo zopet nekaj tujega v celico. Merile smo se vzajemno. Izkušala sem misliti, katera izmed naju bo tej tujki bolj simpatična in kaj si misli o najinih zločinih, zaradi katerih sva zaprti.

S prijetnim glasom je vprašala mene:

»Ali bi se mogla tu nekje napiti vode!« 

Pravim ji, kje je vrč. Klimova ji podaja lonček. Da je v celici precej toplo, o tem se začenja debata. »Toda ne smete si misliti, da je vedno tako, jo opozarja Klimova.« 

»Prosim, ali dobim kaj perila na to slamnjačo?« 

»Menda dobite.« 

»Komu naj povem, da mi prinese?« itd.

Seznanjamo se. Nova oseba ima na sebi nekaj simpatičnega.

»Zaradi česa ste prišli semkaj?« Nehote sem jo vprašala.

Tona njenega odgovora ne morem popisati. Kakor bi mi naznanjala, da stane kg mesa toliko in toliko, je izjavila:

»Zaradi goljufije.« 

In že pripoveduje. Dve kantini ima zgoraj na Hradčanih v vojaški kasarni. Sedaj so jo aretirali in ne ve, kaj bodo počeli brez nje. Ničesar ni uredila. Posebne krivde nima na vesti. To, kar je zakrivila ona, dela zdaj skoro vsak človek. Brata ima in mnogo znancev. Potrebovala je vagon premoga. Nek znanec ji je rekel, da ji da premoga, ako mu preskrbi kupca za vagon sladkorja, kg po 16 K. Šla je torej, ponudila tu, ponudila tam v slaščičarnah. Prodala je že skoro vse, ko so jo aretirali v kavarni, njo in vso njeno družbo, 8 gospodov. Neprijetno je to. Ko bi tega le njen mož ne zvedel! V vojski je in bi se strahovito posmehoval.

Dama govori in govori neprenehoma. Pripoveduje same čudne zgodbe. Ves večer se opira ob peč in pripoveduje. Njen mož in ona sta imela pred vojno v Italiji tovarno za avtomobile. Tik pred vojno napovedjo sta se vrnila na Češko. Njen mož — zove se Benda — je Čeh, ona je Italijanka. Češko govori dobro, le naglašanje ni popolno in kaže tujo barvo. Italijanski vladi sta prodala mnogo avtomobilov in zaradi tega sta imela tukaj z vlado neprijetnosti. Do živega jima ne morejo priti. — Sedaj je pa podedovala po babici 1000.000 K, ona z bratom in bi rada nekako uredila, da bi nihče ne zvedel in bi ne bilo treba plačevati taks.

Brez afektacije govori, s prijetnim glasom.

Njeno slikanje je tako, da ne morem razlikovati, kaj je resnica in kje pričenja laž. Vsega ni možno verjeti, kar pravi.

Dvome mi vzbuja najbolj misel, zakaj nama pripoveduje vse to prvi trenutek po prihodu in sicer nama, ki naju ne pozna. Ako ne govori resnice, zna vsaj izvrstno igrati, tako mirno. Komisarju se tako posmehuje, da bi ne imel veselja, ako bi jo slišal.

Enega otroka ima, šestletnega sinka. Dva otroka sta ji umrla. To pripoveduje zopet z istim tonom kakor prej, ko je odgovarjala, zakaj so jo zaprli.

Prava uganka mi je ta ženska. — Obžalujem samo, da je niso poslali v celico moje sestre, ki se peča z italijanščino in hrepeni po priliki, da bi mogla s kom govoriti italijanski. Jutri, 19. novembra, bo imela sestra god, sirota bo žalostna in najina mama doma tudi.

Gospa Bendova ni dobila rjuhe, svojega perila tudi nima.

11. Sama[uredi]

Naslednji dan je bil živahnejši vsled tega, ker so me poklicali k sodniku Sitteju. Tam je bila teta, ki je prinesla od matere pecivo Eli za god in seveda tudi meni. Govorila sem le par besed. Pred vrati v celico mi je paznica pregledovala, kaj si nesem. Ponudila sem ji, naj si vzame.

In še enkrat so nas obsuli z darili. Gospodična Frischeva mi je poslala izborno pecivo in Eli cvetlice, od katerih mi je izročila paznica krasno krizantemo. Nato je dospela še pošiljatev gospe Hošekove, kruh z maslom in sekana pečenka.

Jestvin je bilo dovolj, dobra volja se pa ni marala naseliti. Strežnicam sem delila, česar nisem snedla z željo, da mi kmalu, da se še čuti sestra. Poročale so mi kmalu, da se sestra nikakor ne žalosti, temveč da čita in me pozdravlja.

Obed, ki sem ga dobila opoldne, sem odstopila gospe Bendovi, koje še vedno niso poklicali v pisarno, kjer izdajajo dovoljenje glede gostilniške hrane.

Tedaj — po obedu — je jel nekdo klicati. Kje je to? Spodaj? Pod nami v 1. nadstropju so možje.

»Mano! Mano!« 

Klimova je skočila, kakor bi se je dotaknila elektrika in skokoma je bila na oknu. Naslednji trenotek je izpustila tok besed in naznanjala svojemu ljubčku nekaj. Slučajno so ga dali v celico ravno pod nami in nekako je zvedel, kje je ona.

Toda njuna sreča ni imela obstanka. Paznica je zapazila njuno zabavo in posledica je bila, da so se pri nas odprla vrata. Paznica je poveljevala:

»Klimova, poberite svoje reči in pojdite!« 

Klimova se zaveda svoje krivde in sklada molče svojo obleko. Odhaja nekoliko žalostna.

Ostajam z Bendovo sama, z osebo, ki mi ni odporna, a mi je zagonetna.

Za nekaj časa pa prihaja že drugo presenečenje. Paznica odpira in poziva Bendovo, naj si vzame svoje reči in gre z njo.

In tako sem nenadoma — sama.

Celico merim s koraki, preurejam to in ono, obleko si vesim drugam, da mi ne visi nad glavo, izkušam sedeti na nasprotni slamnjači, a se takoj vračam k svoji. Ravno nas kličejo ven in s tem so mi pretrgali razmišljanje o dogodkih. Klimovo so menda premestili v drugo celico, kjer ne bo imela prilike stikati se s svojim sokrivcem. Pri izprehodu se mi gotovo oglasi in priteče k meni … Nekoliko naju je zbližalo teh 8—10 dni, ko sva dihali skupni zrak.

Na izprehodu je ni in odgovarjati moram mnogim kaznjenkam, njenim znankam, da ne vem, kje je.

»Ali je odšla domov?« 

»Menda ne.« 

V celici sem zopet sama. Tiho je, zunaj je megleno. Zaradi teme ne morem vztrajati pri svojem šivanju, torej nadaljujem s hojo po celici. Z velikim užitkom gledam široko krizantemo, kojo mi je sestra poslala. Na mizici jo imam v mlečni steklenici. Cvet mi znači mnogo: razen estetskega uživanja mi budi tudi spomine na sestro, ki me vodijo k mislim o vseh doživljajih zadnje dobe. Največja skrb me gloda zaradi očeta, ki je živel v prejšnjem zaporu na policijskem ravnateljstvu z nami vred v neprimerno boljših razmerah. Bojim se misliti te misli do konca, da bi ga ne videla v fantaziji v podobnem položaju, v kakoršnem se nahajam sama. Rajši si ponavljam auditorjevo trditev, da se oče hvali, ker ima veliko svetlo sobo in je sam. Ko bi Bog dal!

In dečica moja doma! Ali jim ni tesno pri srcih po dogodkih, ki smo jih doživeli? Mislim si jih rajši razposajene in živahne nego žalostne. Ko prihajajo predstave k najmlajšima, k Cveti in Veri, že vem, da bom plakala do konca, dokler ne zaspim.

Nazadnje se je zablisnila luč. Izkušam kvačkati, a kmalu puščam delo iz bojazni, da ne porabim vsega sukanca. Morebiti bi kaj čitala iz literature, ki je ostala v celici? Koledar nima ne prvih ne zadnjih listov in mnogo listov je iztrganih, a vendar čitam. Rada bi našla kak prizor, kjer slikajo življenje v prirodi, a čitam obupno, da si oglušim lastne misli.

Ob 7. uri mi ugaša luč.

Več noči me je obiskoval mesec. Nikdar nisem vedela, kako pozno je, a bilo mi je ljubo, kadar je pokukal v celico. Vselej sem se zbudila in sem potem čakala, dokler je sijal v celico. Bil mi je kakor zaveznik, ki mi ga ni nihče branil. In ali ni rafiniran užitek sedeti na postelji v kaznilniški celici in opazovati mesec, kako se giblje po tleh in steni?

Noči sledi dan, ki je tak, kakor ostali dnevi, dolg, neskončno dolg v moji samoti. Strežnice sem prosila, naj mi priskrbe knjige. Obljubile so. Naslednjega dne so me klicali v pisarno. Gospodična Slavka je tam. Ljubezniva Slavka hiti pripovedovati in bi mi rada nekaj zašepetala, neko tajnost. Opozarjam jo, naj govori le glasno, da ne oteži naloge gospodu sodniku, ki je bil tako dober, da je dovolil razgovor. Slavka mi pravi, da se zanima javnost za nas. Ker je g. Sitte tako takten, da ima baš posla tam pri pisalni mizi, mi Slavka naznanja, da so intervenirali poslanci v parlamentu. Časopisi pišejo in pri sebi ima v rokavniku — da mi, ako hočem. Prijateljica tako hiti govoriti, da ji jedva sledim, ono stvar v rokavniku pa odklanjam. G. Sitte bi opazil in tega ne maram.

Prosila sem jo, naj mi pošlje knjige, ne leposlovja, francosko slovnico prosim, staro, kakoršnokoli.

Obljubila mi je in čakala, da ji pripeljejo sestro. Jaz sem se vrnila v celico. Istega dne sem prejela francoske knjige, Bechtlovo čitanko in vadnico. Sedaj imam vsaj predmet, ob kojega lahko pripenjam svoje misli.

Neverjetno povzdiguje človeka v kriminalu vest, da se zanima javnost za njegov slučaj. Interpelacija v parlamentu pospeši proces in morebiti se zdaj hitreje bliža doba osvoboditve, da ne poginemo v teh zidovih. Misli so tako živahne in razburljive, da ne morem niti gledati v svoje nove knjige. Izkušam si domisliti, kdo se zanima zame. Bodisi no praški vplivni znanci, morebiti dr. Musil, morebiti dr. Ploj na Dunaju, morebiti dr. Jurtela v Ptuju. Zavedam se sicer, da je interes »javnosti« zelo plitva stvar, ki kmalu zaleže kakor voda v pesku, toda inače je, ako so se lotili naše zadeve energični možje. Značaj dr. Musila ali delavnost dr. Ploja mi pravita, da se stvar ne ustavi več, dokler ne bo dovršena in v tem je lučka moje nade.

Spravljam se na delo. V čitanki sem si izbrala članek, toda ne gre tako lepo, kakor sem se veselila. Izbrala sem si Lafontainovo basen, ki se jo učim na pamet. Počasi mi gre. Po celici hodim in govorim na glas verz za verzom. Kljub vsej dobri volji se ne morem prvi dan naučiti več ko šest vrstic. Drugo jutro pa ne vem ničesar več. Začenjam iznova. Do večera jih znam kakih deset in niti tretji dan ne morem daleč od začetka. Da imam tako trudne možgane! Učenje na izust odločno ni prikladna zabava zame, za moj neprenehoma napeti živčni sestav. Čitam torej rajši prozo, razne sestavke v čitanki, izmed kojih so mi nekateri jako všeč, zlasti Souvestrove slike, ki me spominjajo lastnih mladih let. Tedaj sem bila tudi jaz zaljubljena v tega starega sentimentalnega autorja, ki mi sedaj iznova vzbuja navdušenje.

Neka strežnica mi trka na vrata in naznanja, da sem v časopisih. Vse je baje popisano o komisarju Janku in o očetu in o sestri. Gospodične (paznice) so tudi čitale in nas pomilovale. Časopis bo dobila in mi ga prinese. Veselila sem se časopisa, toda zaman. Strežnica je bodisi pozabila ali mi ga iz kakega drugega vzroka ni mogla prinesti. Vendar mi je ljubo i to, da so »gospodične« čitale.

12. Na Dunaj?[uredi]

V petek 23. novembra so me klicali dol v pisarno. Tudi sestro so poklicali in šle sve istočasno. Ela je razburjena, da nas menda že — izpuste domov, jaz sem pa nekoliko bolj skeptična. Rada bi se veselila, moj Bog, kako se bom radovala, kadar bo stvar sigurna, da smo na svobodi! Bojim se pa nade, ki se morebiti ne izpolni.

Poguma sem imela dovolj, da mirno sprejmem na primer vest: »Gospa, vi ostanete še tukaj!« Toda to, kar sem slišala, je presegalo moje pričakovanje. Ni bil dr. Steer. Nek drug auditor mi je čital nemško pismo z Dunaja, da je moj protest proti zaporu zavrnjen. Na mojo takratno izjavo, da imam petero majhnih otrok, ki me potrebujejo, in na izjavo, da nimam nikakega premoženja in da torej ni možno misliti, da bi mogla zbežati, odgovarjajo radikalno, da je možnost k begu vedno in povsod. — S tem se zaključuje preiskava v Pragi in se prenaša na Dunaj.

»Na Dunaj morate iti!« 

»Na Dunaj?« sem vprašala in se jedva obvladala.

»Seveda,« je odgovoril auditor hladno.

Kakor hroma sem obsedela in nisem mogla niti vstati, dasi sem zvedela vse in bi bila lahko šla.

Auditor mi je jel pridigati, češ, da si moram priznati, da sem si sama kriva.

»Bili bi morali prvič takoj vse priznati, drugič bi pa ne bili smeli pisati v svoj zapisnik nepotrebnih reči.«

Vstala sem in se jela braniti proti očitkom. Priznati ne morem ničesar, nimam kaj, — zapisnik sem pisala za moža. Kar sem pisala, sem že utemeljila pri zasliševanju.

»Toda priznati morate, da so v zapisniku še jako temna mesta, ki še davno niso pojasnjena. Nazadnje,« je dodal, »mi je žal samo vašega očeta, ki vsled tega mnogo trpi.« 

Bila bi poskočila in besnela, ako bi bila sposobna gibanja. Branila sem se, da govori moj zapisnik ne samo proti nam, temveč tudi za našo obitelj.

In šla sem. V sosedni pisarni je stala sestra, na čije licu je izginil zadnji žarek upanja, ko me je zagledala.

Sluga mi je rekel, naj počakam na sestro, ker ni maral voditi vsake posebej.

Nisem bila sposobna misliti o nejasni perspektivi. Točnih predstav ni bilo, le topa sigurnost, da je nekaj strašnega. Dunajsko vojaško sodišče! Pred menoj je kakor teman visok zid, ki mu ne vidiš do vrha višine, in za njim nekje je svet, ki sem ga pustila doma. Mislim, da ni trajalo tako dolgo, ko je prišla sestra.

»Torej gremo na Dunaj,« mi je zašepetala. V njenem glasu tudi ni bilo nikake energije.

Medpotoma ji pravim, da bo tam vsaj enkrat konec. Več nisva govorili.

Moj oddelek je bil baš na dvorišču in ostala sem kar spodaj.

Ves izprehod sem preplakala, a teža na duši je bila tako velika, da mi po uri tudi ni bilo lažje. Ko smo se vračale v celice, je bila moja tako brezupno prazna.

Ostanek tega dne je bil izmed najkrutnejših, kar sem doživela v tem poslopju. Solze mi niso pomagale, topo ležanje istotako ne. Če sem hodila po celici, so se mi motale misli. Ni pomoči. Na Dunaj, med Nemce, k vojaškemu sodišču! Prijateljev tam ne bo, sovražnih lic, nasprotnikov bo polno! Kdaj se vrnem k deci? —

Naslednji dan je pričel ravno tako, k temu pa prihaja fizična slabost in bolenje glave. Nimam niti volje, da bi vstala. Oblekla sem se in zopet legla v hladni celici. Ko so mi prinesli ob 9. uri kruh, po katerega sem si morala iti k vratom, sem se opotekala. Višja paznica, ki je inače slabe volje in mrka, mi pravi nekako očutno:

»No, no, na vas pa ta samota ne vpliva dobro.« 

»Včeraj so mi naznanili, da moramo na Dunaj.« 

Prikimala je in prekinila razgovor. Zdi se, da že ve. —

Ko se je prikazala strežnica, sem jo vprašala, kaj dela sestra. — ali se ne joče.

»Joče se, joče. Jako je žalostna.« 

Ta odgovor me je okrepil.

»Povejte ji, naj bo pogumna, ker se vse dobro dovrši. Naj pomisli, da se bo peljala v vlaku. Ona se tako rada vozi.« 

Tolažba je, kakor tolažimo majhno deco.

Meni se vračajo moči. Česa bi se bala? Sodnikov? Saj mi ne bo treba odgovarjati, ako ne bom hotela! Skličem se na protokol, kojega smo pisali v Pragi in vobče — saj lahko molčim. In končno, kaj pravzaprav vem? Nič. Preiskavo bodo morali zaključiti. — Tudi imam prijatelje, ki se bodo skrbeli za nas tudi na Dunaju. Nedavno je vprašal predsednik odvetniške zbornice dr. Körber, kako se nam godi. Osebno ga ne poznam, niti on mene, a nekdo je podrezal tudi tam. Ko je prišel gospod Sladek na običajno inšpekcijo, sem se mu potožila, da odidem na Dunaj. Pravi, da ne ve o tem ničesar. Kdor se potaplja, se lovi za vsako bilko. Mislim si, da morebiti ne pride do tega in da bo prej konec.

Zvečer so mi dali v celico tovarišico, neko žensko. Izprememba v celici bi mi bila ljuba; toda ta oseba je nesimpatična. Kakih 45 let je stara, srednje velika, niti močna, niti suha. Stokaje je vstopila in kar sedla na mojo posteljo.

Stokanje novih gostov sprejemam kot stara kriminalnica precej z rezervo. Opozarjam jo, da je ta-le postelj moja.

»Ni ne škoduje,« pravi in stoka glasno dalje.

»Prosim, sedite drugam, na ono posteljo!« 

Vstala je in me začudeno pogledala. In zopet je začela na glas:

»Oh, ubogi moji otročiči, moji predobri, dragi otročiči! Kaj si počnejo sirotice brez mene?« 

Mraz me prehaja. V tem se obrača jokaje k meni:

»Ali imate tukaj kako steklenico?« 

»Žejni ste?« jo vprašujem in ji nalivam kar vodo iz vrča v lonček.

»Ne, ne,« mi odgovarja, »rada bi si dala zobe v vodo. Tako, hvala!« —

»Oj, to je pa lep cvet!« Moja vela krizantema jo vabi. »Ali smem poduhati?« 

Neprijetna mi je ta ženska, da ji niti ne odgovarjam na vsa vprašanja. Kaj bo, če ostanem z njo? —

Žena se pa že zopet udaja svoji žalosti in pričenja stokati. Venomer melje o svojih siroticah otročičih.

»Koliko so stari vaši otročiči?« 

»Dve deklici imam, prva je stara 18 druga 16 let.« 

»Saj so taki otroci že dovolj veliki, da si pomagajo sami, ako odide mati za nekaj dni.« 

»A moji dve nista vajeni, sirotici moji zlati, moja dobra otročiča.« 

In zopet solze in stokanje. —

»Nikdar v življenju še nisem bila zaprta,« se mi toži.

»Kaj ste po poklicu?« 

»Porodna babica, iz Vršovic. Celo po nedolžnem so me zaprli.« 

»Ako ste prišli po nedolžnem sem, vas sigurno kmalu izpuste.« 

Ko se tako pogovarjam, uvidevam, da izrekam obsodbo sama sebi. Kaj sem zakrivila in vendar sem v zaporu že nad mesec dni!

Žena jemlje v roke tudi moje francoske knjige. Ne gre ji čitanje, zato odlaga, češ, da nima očal s seboj. —

Oddahnila sem si, ko so jo drugo jutro odvedli v drugo celico. —

13. Draga babica.[uredi]

Nedeljsko inspekcijo ima svetnik B., ki je prišel dvakrat in me potem pozval v inspekcijsko sobo. Paznico je poslal ven.

»Povejte mi sedaj, kako ravnajo z vami? Ali imate pritožbe?« 

»Pritožb nimam. Prosila bi samo, da bi vplivali nekako, da nas izpuste.« 

»V tem oziru, žal, ne morem ničesar storiti. Vaš položaj umevam, bodite prepričani, in vas pomilujem. Tolaži naj vas misel, koliko politično nedolžnih ljudi je že trpelo v vojni. Koliko jih je že bilo tukaj! Koliko gospa, izobraženih in iz višjih praških krogov!« 

Nazadnje mu navajam seznamek perila, ki ga želim dobiti z doma z ozirom na Dunaj. Slišal je že, da odidemo, nima še uradnega obvestila. Prosila sem ga, naj izpregovori tudi s sestro.

»Ali hočete ostati v celici sami? Ali vam ni dolg čas?« 

»Ako bi prišla kaka boljša oseba, jo lahko pošljete.« 

»Boljših tukaj nimamo mnogo,« se smeje svetnik. —

Odhajam z občutkom, da sem govorila s človekom. Tako čustvo imam malokdaj v teh zidovih. —

Za dva dni sem dobila družbo, majhno, okroglo osebico. Solzi se, kakor vsaka, a zmerno. Ko vprašuje, kje bo spala, govori s humorjem.

»Lahko si izberete — dve postelji sta vam na razpolago.« 

Sedla je na posteljo naproti meni z resigniranim vzdihom:

»Tako, sedaj sem torej tudi že zaprta.« 

Pogoltnila je nekaj solz in začela razvezovati jezik. Porodna babica je — za Boga, zopet porodna babica! Te ženske imam tako rada! Sedemnajst let je že izvrševala poklic, zaprta pa še ni bila. Vsaka izmed njenih koleginj je že sedela, ona doslej še ni. Ko bi le ne prišlo v časopise! Vse bi se radovale!

»Zakaj ste pa tukaj?« 

»No, to si lahko mislite! Sicer pa — zaradi hudobne, neumne nehvaležnice. Pred dvema letoma sem pomagala neki hišnici iz sramote. Siromašna ženska, 6 kričačev že ima, moža pa na vojni — in sedaj je bil nov otrok na potu, s tujim dedom. Prišla je, prosila, plakala za Boga. Dobro, pomagala sem ji, ničesar nisem vzela — in zdaj imam zahvalo!« 

»Kako se je zvedelo?« 

»Ne vem. Ona ženska je menda sama kvasila in dobri ljudje so javili. Hišnica je na komisarijatu vse priznala in popisovala vso proceduro — bedak! Neumnica! Kakor bi ne vedela, da bo tudi ona kaznovana! Jaz se ne bojim. Ničesar ne priznam. Doma so mi premetavali, a tako neumna nisem, da bi pri meni kaj našli.« 

»Jelite, v sedanji vojni dobi so slabi časi za vaš poklic?« 

»Kaj še! Meni se ne godi slabo, imam vsega, vsega. Tudi za prihodnjo dobo nimam nikakega strahu.« 

»Koliko porodov imate približno na mesec?« 

Žena se smeje: »Koliko? Enega ali dva.« 

Gledam jo in se čudim, ona pa pojasnjuje:

»Od porodov ne more živeti nobena »madam«. Seveda, tupatam moram iti, da se izkažem s potrdilom o svoji praksi. Ako bi ne zahtevali izkazov, bi se vobče ne pečala s porodi. Zasluži pa se samo z onim drugim poslom — s pomaganjem od poroda. To nese!« 

»A to je vendar nevarno?«

»Nevarno? Čujte, sedem let sem bila asistentka na kliniki profesorja … in zato razumem to stvar. Razlika je v tem, da mora plačevati tisočake, kdor gre k profesorju, jas pa jemljem samo stotake.« 

Čudim se, a ona se smeje.

»To je vendar obče znana stvar! Kdo hoče imeti sedaj otroke? Kdo se utegne s tem ukvarjati?« 

Ko me je izpraševala pozneje glede moje obitelji in sem ji rekla, da jih imam pet, sem se čudila, da se mi ni smejala ali mi očitala neumnosti. Niti najmanjše opazke ni zinila.

»Zakaj ste pa vi zaprti?« me je vprašala.

Ko sem ji povedala, kdo sem, je skočila s postelje in zaklicala: »Za Boga, saj sem čitala v Politiki. Moj stari mi je čital na glas. Moj Bog, kadar mu povem, da sem bila v skupni celici z vami!«  — Ona misli, da bom večno tukaj sedela, ko bo ona sama že zopet doma nadaljevala svoje nedovoljene posle.

Poslušala sem zopet osebo, ki je v kriminalu doživljala svoje nove utise. Postelja ji je bila trda in venomer se je spominjala kako je doma vse udobno. A ni si jemala posebno k srcu in njene opazke so bolj šaljive.

Drugi dan so jo klicali v pisarno in nato je čakala, da ji mož prinese obed. Mož ji sigurno prinese. A zaman je čakala, moža ni bilo. Dan je bil dolg in humor ji je pohajal.

»Zakaj ni prišel? Sigurno je mislil, da se vrnem koj prvi dan domov.« 

Tretje jutro je pa mož že prišel. Zgodaj je prinesel kruha, salame in kavo. Bila je zadovoljna, nato se ji je jelo tožiti po domači kuhinji. Zakaj ji mož ničesar ne skuha?

Naslednje jutro je prinesel kavo in zopet salamo. Salamo mu je vrnila, češ, naj sam nekaj skuha. Hrepenela je po kuhanem krompirju. Nazadnje je dobila nekaj kuhanega, nekaj posebnega. Jedla je in ugibala, kaj neki je, potem je ponudila še meni, naj poizkusim, ako se mi ne gabi. Ugibali sva obe, a nisva uganili. Bilo je videti kakor krompirjevo testo, sladko in mastno tako, da je stala maščoba na vrhu, zraven tega pa trdo, da se je moralo hrustati. Pohrustavala je ves dan, ostanek je pa dala zaran strežnici, ko ji je mož prinesel zopet nekaj drugega.

Pripovedovala je zgodbe iz svojega poklica in druge. Koliko se navozi v okolico! Pretekla teden se je vrnila z bavarske meje, kjer je bila pri neki kmetici. Historija druga kakor druga! Mož v vojni in na posestvu ruski ujetniki. Dečki kakor debla. Posledice prihajajo, ko se jih človek niti ne nadeja. 500 K je dobila in razen tega, kar si je mogla vzeti s seboj: pitano gos, koš jajec, kovčeg moke, kovčeg svinjske masti, ker so tudi klali, da bi bilo več dela pri hiši. In takih izletov ima, da jih ne zmaguje. Boji se, da bi je ne držali predolgo tukaj, ker se je že napovedala na več krajih. Da bi jo kdo izdal, se ne boji. Žene morajo molčati, ker pove vsaki, da ne bo kaznovana ona, »hebama«, temveč tista, ki išče tako pomoč. Naslovov si ne zapisuje. Adrese? Bog varuj! Tako neumna ni. Svoj adresar ima v glavi.

Njeno pripovedovanje kalnih dogodkov ni umazano. Ima poseben humor. Tudi o svoji mladosti rada govori. Iz Benešova je in omožila se je mlada, jedva sedemnajstletna, na Dunaj. Kot gospa je natopila na maškaradi v ulanski uniformi. To je bil vihar! Govorila je dobro nemški. Svojo hčerko, približno dvanajstletno, vzgaja od mladih nog nemški, da ji bo pozneje lažje. Tudi francoski zna dekletce in klavir igra krasno. Učiteljica hoče biti, a mati tega sama ne verjame.

Eno lastnost pa ima nova tovarišica, pri kateri bi najrajši skočila iz kože. Poje! Kadar ne govori, hoče prepevati. Kadar se izprehajam po celici, se mi takoj pridružuje, dasi ni prostora za obe med posteljami, in poje. Glasu vobče nima. Hrapava je, tudi kedar govori. In glas ji preskakuje, o posluhu pa niti sledu. Narodne pesmi ima rada in praške pesmi in arije iz oper. Obupen položaj. Prvih 5 minut bi se smejala, nato na pa jokala.

S to ženo živim. Njeno ime sem čitala često v inseratih. — Človeška družba defilira v teh prostorih mimo tebe. Vidiš in slišiš stvari, o katerih bi inače v življenju niti ne slutila.

14. Sestrini obiski.[uredi]

Z mislijo na selitev na Dunaj sem se pomirila.

Nekega večera me je poklicala paznica na hodnik. Kdo je bil pred menoj? Sestra. Prvi utis sem imela, da ne smem verjeti lastnim očem.

Veliko hvaležnost sem čutila k paznici, ki je posredovala pri najinem svidenju in s tem toliko riskirala. Njene koleginje v pazniški službi so odšle v gledališče in ta dobra oseba je izrabila priliko ter privedla sestro k meni. »Nihče ne sme tega zvedeti!« 

»Da, midve znava molčati,« ji zatrjujeva.

Na hodniku je precej temno, v polmraku. Kaj vse si imava povedati v naglici! O ječi, koje sva že vajeni, o domačih, o Dunaju. Sestra trdi, da bi bila venomer lačna, ako bi ji ne pošiljali znanci pomoči. Obe imava solzne oči in hitiva, da si poveva po možnosti vse. Na Dunaj se torej preselimo. Bog pomaga! Nič se ne bojimo, tudi odondod se vrnemo! — Ela se boji, da bo morala nemški odgovarjati. »Kaj na tem,« jo tolažim, »saj nisva Nemki. Govoriš, kolikor znaš.« Vožnja na Dunaj bo lepa in prijetna, opozarjam sestro. »Meni je vseeno, tebi pa ni, ki rada potuješ.«  Najin razgovor ni trajal dolgo časa, toda koliko sreče, koliko nove moči je bilo v njem! Neizmerno sem bila hvaležna dekletu, ki je pripravilo sestanek in obljubilo, da privede zopet sestro kadar bo prilika. Poslali so nama že perilo za Dunaj in nekaj čtiva za potovanje, termina pa še nisva zvedeli, kdaj odpotujemo. Moja tovarišica — porodna babica je izpuščena na svobodo, ker ima že določen rok za sodno razpravo.

Višji oficijal S. mi je prinesel račune, ki jih moram poravnati za hrano iz gostilne. Vprašala sem ga, kdaj se odpeljemo, a ni hotel povedati, ker sem menda nevarna jetnica, ki ne sme zvedeti niti ure svojega odhoda.

»Ali bi bili tako ljubeznivi, da mi oddaste dve pismi, eno za teto glede kruha za potovanje, drugo učiteljici K., ki bi jo prosila, da mi pošlje ročno delo?« 

»Prosim.« 

»A morali bi poslati naravnost na stanovanje. Po pošti menda ne bo več časa.« 

Želel mi je, da bi se mi na Dunaju dobro godilo, zlasti pa, da bi se mogla vrniti k svoji deci.

»Ali so vam znane razmere na Dunaju?« 

Izognil se je odgovoru in rekel: »Nekateri hvalijo, drugi se pritožujejo.« Oziral se je po moji celici, ki je bila sedaj čista in je imela boljši zrak, odkar sem stanovala sama, ter je dodal, »No, tako lepo, kakor tukaj, ne boste imeli!« 

A ni me ni splašil s to opazko. —

Paznica mi je pravila, da se vozijo na Dunaj vselej ponoči.

»Ker še danes nismo obveščeni, se peljeta šele jutri zvečer.« 

Kljub temu sem skladala obleko in se pripravila na pot. Razdelila sem si perilo na dva kupa: enega pošljem po teti domov, drugega si vzamem s seboj.

Pripravila sem si zavoj torbo in zvila sem si plašč. Na dvorišče sem šla z občutkom, da pojdem jutri zadnjič.

Na dvorišču je bila ciganica, ki je dobivala vsak dan polovico kruha. Ta me bo pogrešala, sem si mislila. Pravila mi je vselej, da moli zame, da bi se smela kmalu vrniti domov. Sama je bila že četrti mesec zaprta kot vojaška zločinka, ker je skrivala svojega moža-dezerterja. Za kruh je že prodala vse, kar je imela: čevlje, srajco, predpasnik, — a lačna je bila vedno. Zatrjevala mi je, da bom do božiča doma. Rada sem slišala termin in sama sem verjela, da je možno. Obljubila sem ji, da ji pošljem za božič velik hleb kruha in božični kolač, ako bom svobodna.

Več cigank je bilo med nami, ki so mi bile vobče bolj simpatične nego druge babe in surovo govoreče tatice.

Ciganke so govorile med seboj v svojem narečju. Rada sem jih poslušala in zanimalo me je, ako sem mogla ujeti nekoliko njihovih izrazov. V teh ženah je bila priprostost.

Mlada ciganka je imela mater v drugi celici. Na izprehodu sta se sešli. Hči je vprašala starko: »Mati, ali govore tam z vami?« Starka je zadovoljno prikimala: »Veš, da govore,« mlada se je pa hvalila: »Z menoj tudi.« — Nekoč je stara opominjala hčer: »Zakaj si ne izpereš predpasnika? Hodiš kakor vlačuga!« 

Ni dvoma, da so ciganke mnogo nežnejše in boljše žene nego druge kaznjenke, ki ne poznajo ne sramu ne dostojnosti. —

Zvečer je nekdo trkal in mi naznanil za zaprtimi vrati, da pride ponoči sestra k meni. Kadar ugasnejo luči, jo privede.

Čakala sem. Povsod so zapirali tri zavore na vratih kakor vsak dan. Bala sem se nekoliko, da naju s sestro ne zalotijo. Ni trajalo dolgo in paznica je natihem porinila Elo v mojo celico. Dobra dušica je rekla, da pride po njo, kadar bo čas — druge paznice so zopet v gledališču. S sestro sva se objeli in bi se najrajši smejali na glas. Sedli sva na mojo posteljo in se ogrnili v plašč, ker je bila celica hladna. Ela je vedela mnogo o domačih dogodkih po najinem odhodu. Dunaja se niti Ela ne boji več.

O pripravah za potovanje se pogovarjava, o doživljajih pri deželnem sodišču in na policijskem ravnateljstvu. Ako bi si imeli kaj povedati o svojem »komplotu«, bi nama nihče ne branil.

Po obisku sem bila razburjena, da dolgo nisem zaspala v hladni celici.

Zadnji dan se je dolgočasno vlekel in vlekel. Iz gostilne mi niso poslali hrane, ljubezniva paznica je pa opozarjala, naj si naročim. Prejela sem ročno delo, knjige, steklenico mleka, kruh in pecivo. Teta se je opravičevala, da ni mogla ničesar speči, ker ni dobila kvasu, zato je poslala, kar je imela: pecivo in jabolka. Razen tega mi je poverila zavojček za očeta, ki je — na Dunaju. Siromak je torej že na Dunaju! — Nadejala sem se, da njega ne bodo poklicali …

Zadnja pot na izprehod po dvorišču! — Popoldne je pregledala paznica mojo prtljago in mi prinesla — klobuk.

Po celici sem hodila in čakala večera. Dočakala sem.

Ob sedmi uri so se odprla vrata. Prišel je detektiv, civilno oblečen neznan človek, ki ni napravil slabega utisa.

»Pojdite!«

III. DEŽELNO SODIŠČE VIII. NA DUNAJU[uredi]

1. Potovanje.[uredi]

Na hodniku je mrak. Ključi rožljajo. Za detektivom si nesem torbico in zavoj. Paznica mi želi dobrega konca. Na tretjem hodniku se nam pridružuje Ela, nakar naju vodi detektiv v drugi trakt deželnega sodišča. Detektiv pravi:

»Po predpisu se morate voziti vsaka posebej, toda dogovoril sem se s kolego, da se peljemo skupaj. Morata mi pa obljubiti, da medpotoma ne bosta govorili o procesu!«

Kako radi!

Spodaj čaka drugi detektiv, ki ga že poznam — isti, ki me je spremljal s policijskega ravnateljstva na deželno sodišče. S sestro se smejeva in radujeva. Toliko tednov nisva videli ulice, ne ljudi, in govoriva lahko. Nič ne de ako potujemo v drugo ječo!

Časa je še dovolj do vlaka, ki odhaja ob 10. uri. Detektiva naju vodita v stražnico, v prostorno zakazeno in močno zakurjeno sobo. Šest vojaških postelj stoji v sobi, na sredi velika miza, kovčegi, klopi in velika peč. Nekoliko vojakov leži, drugi sede na klopeh in kade. Pri mizi igrajo karte. Naš prihod jih nič ne moti. Nobeden ne vprašuje, čemu se peljemo na Dunaj. Midve s sestro sva zadovoljni, ker sva med ljudmi, dasi ta prostor ni izmed onih, kamor hodijo ljudje čakat in sedet, kadar je dovolj časa do vlaka.

Detektiva naju vodita iz stražnice k vratarju, kjer so njuni potni dokumenti in najin denar in dragocenosti. Vse, kar so nama pobrali, nama vračajo — za eno noč, a midve sva radi, da imava vsaka svoj venec korlov in prstan. Po šestih tednih zapuščam sodno poslopje. Življenje vidiš okrog sebe. Na križišču električne železnice »u Mysliku« čakamo med množico ljudi. Vozovi prihajajo, odhajajo, vse hiti in kliče. Ni prostora za nas štiri. — »Pojdimo peš!« — Detektiva nama vljudno pomagata nesti prtljago in tako korakamo po Pragi. Vse mi je novo, krasno. Zima je in veter piha, nam pa žare luči trgovin in ulic. Ljudje smo kakor oni, ki hite mimo nas.

Na kolodvoru vprašujeta detektiva, kje nama je ljubše, v čakalnici ali restavraciji. Seveda v restavraciji. Komu se je sanjalo, da bodo sedeli v restavraciji in naročevali poljubno, kar hočemo jesti? Nekoliko je presvetlo in vsi ljudje so fini. Bojim se, da bi mi ne čitali z lica, odkod prihajamo in kam potujemo. Najina detektiva morebiti že poznajo! E kaj, čemu teh skrbi? Oddajajmo se rajši kratkim trenotkom svobode!

Izbire v teh jedeh ni velike. Detektiva sta si naročila čaj s konjakom, midve čokolado. Sladkorja in peciva nimajo. Ela je potegnila sladkor iz nahrbtnika in osladila vsem štirim. Dobre volje in v prijateljskem razgovoru sedimo eno uro. Eden izmed detektivov je šel po vozne listke, ki so že naročeni. Naročen je tudi kupe 2. razreda z lučjo in kurjavo. Inače vozijo v sedanji dobi v temi in mrazu.

Treba je iti. Uradnik nas pošilja v rezerviran kupe, kjer je prijetno toplo in udobno. Detektiva sta prijetna moža in se zabavata veselo z nama. »Na Dunaj se tako še nisem vozila,« pravi sestra, »dasi sem se že čestokrat vozila.« Detektiva zatrjujeta prepričevalno, da na Dunaju nikakor ni slabo in da mnogi pravijo, da so kaznilniške razmere boljše nego v Pragi. »Dolgo vam itak ne bo trajalo!« — Lepe besede so kakor muzika. Midve pripovedujeva, kar sva doživeli v praškem kriminalu, kako paznicek reče, o tatinski terminologiji, ki sva se je naučili itd. V kriminalu se govori poseben žargon, ki šteje mnogo izrazov, o kojih drugi ljudje nimajo pojma.

Prosila sem za nasvet, kako naj očetu izročim vino in cigare, a detektiv pravi, da je bolje, ako na to niti ne mislim. Vojaško sodišče nikomur ne zaupa in oče darov nikdar ne dobi v roke. Kaj naj storim? — Lotili smo se sami jestvin in vina in južnali dvakrat do Dunaja. Detektiva krepko pomagata. Kupico imamo samo eno — Elino — a ta nam zadostuje.

Detektiva sta gentlemena. Odšla sta na hodnik kadit in pustila sta naju sami. Vse bi si lahko povedali in se dogovorili o daljšem postopanju tekom procesa. Pripovedujeva si o zasliševanjih v Pragi, kako sva odgovarjali na vprašanja. Na Dunaju se skličeva, ako bodo še izpraševali, na praške zapisnike.

V drugi polovici potovanja sta detektiva zadremala vsak v svojem kotu. Midve ne moreva spati in obema bi bilo žal dragocenih trenotkov skupnega potovanja, skupne svobode.

Noč naglo poteka. Na nemški meji se že dani in razločujem že pokrajino, snežne hribe, gozdiče, polja, vasi in mesteca z lepimi cerkvicami. Vlak drvi proti Dunaju in ne moreš ga zadrževati. V predmestjih sme že. Megla se spušča z drobnim dežjem, ko se ustavljamo na kolodvoru.

Z detektivoma korakava molče.

»Ali bi šli še na topel zajutrek?« 

Posvetujemo se, kam bi šli. Nazadnje vstopamo v delavsko umazano kavarno. Glasni ljudje prihajajo in odhajajo, pijejo smrdljiv čaj ali vodeno kavo.

Izpili smo in šli. Jedva smo se v tlačili v tramvaj. Tudi tukaj je vse prenapolnjeno veselih prazniških lic — 8. decembra je, na Marijin praznik — in snažnih oblek. Midve s sestro nosiva že dva meseca vedno isto obleko. — Izstopamo in ne čakamo zveze, temveč korakamo peš.

Pred velikim sivim poslopjem stoji straža. Tu smo!

»Le pogumno!« pravi detektiv. »O tem pa ne govorite nikjer, da smo se skupno vozili!«

Vstopamo v poslopje »K. k. Landesgericht VIII.« Znani utisi: znotraj je vse temno, mnogo vrat in dolgi hodniki. Kako inače!

Uradnik v pisarni baš sprejema nekoga. Te stvari poznamo. Spremljevalca oddajata listine; uradnik čita in hoče več. Drugih nimata, po pošti pridejo. Toda uradnik naju tako noče prevzeti. Midve s sestro stojiva skromni, vsaka s svojo prtljago pri nogah, in opazujeva spor. Nazadnje se je pojasnilo. Uradnik je prezrl, da prihajamo iz Prage. Mislil je, da so nas porinili iz drugega dunajskega internata. Poslavljata se s prijateljskimi pogledi.

Uradnik še ima z ljudmi posla. Vljudno je namignil, naj sedeva ob strani. Ela posebej, jaz posebej. Nato je poklical dva stažarja, ki sta se postavila na nasprotni strani in pazila na naju. — Končno je prišla vrsta na naju.

Jako vljuden je ta uradnik. Vprašuje mirno, dostojno, z nekim diskretnim glasom, ki ne žali. Popisuje, kakor so naju že često popisovali. Prva sem jaz. Zapisuje ime, starost, domovinsko občino, možev poklic, število otrok, znanje jezikov. Vprašanje, ali sem že bila kaznovana, je prišlo le s težavo iz njega.

Po temeljitem popisu moje obleke me oddajo stražarju, ki me vodi v sosedno sobo. Drug uradnik mi pregleduje vsebino zavoja in torbice. Vsak komadič perila iztepa in meče na kup. Vzel mi je klobuk, knjige in pisma, prstan in korale, celo sponko z bluze. Protivila sem se, češ, da iglo potrebujem, uradnik pa trdi, da tega meni ni treba. Tudi ročno delo mi je vzel, mojo nado, ki bi mi preganjala hude čase. Zadiral se je name, ako ga nisem dobro razumela in dodajal nepotrebne opazke. »Za vraga, ali ne bo kmalu konec teh špijonov iz Prage?« Glede igle ni hotel zapisati, da je zlata. Nazadnje sem si morala pobrati svoj kup in iti. V potno torbo so nametali in stlačili konfiscirane predmete, moje stvari je pa sluga pograbil v rjuho, stepel na njo razmetano pecivo, sladkor, jabolka in kruh, zvezal ogle in napravil velikanski zavoj, ki mi ga je podal, da si ga nesem za njim.

Stražar me je vodil po raznih dvoriščih, zazidanih z visokimi poslopji in sivimi zidovi. Odpiral je vrata in korakal mimo straž. Često je pravil: »Ni še tukaj.« Ključavnice so škripale. Skozi velik vhod me je vodil na desno po stopnicah. Tukaj je gorela plinova svetilka, inače bi ne bilo nič videti. Po lesenih shojenih stopnicah sva se sukala v 3. nadstropje. Zopet ključi, straža in loputanje. Na hodniku je neprijeten smrad. Poznam vse to: tukaj so ječe. Še trije dolgi hodniki. Zdi se mi kakor v labirintu, ker se v vsak hodnik steka po nekaj drugih navpičnih hodnikov. Moj sveženj je težek in jedva ga vlečem za stražarjem. Koncem nekega hodnika je potrkal. Nevljudnemu glasu je odgovoril nekaj kakor »Zuwachs«.

Čedna gospodična je stopila na hodnik z zmerjajočim hripavim glasom, pogledala me ostro in odprla sosedna vrata.

2. Celica 194.[uredi]

»Ali ostanem tukaj?« sem vprašala, ker sem nekoliko dvomila, če je ta prostor celica za jetnice ali kaj drugega. Paznica je prikimala in jela preiskovati moj sveženj.

»Spodaj so mi že vse pregledali,« ji pravim, a nič ne pomaga. Paznica rije in premetuje komad za komadom in zahteva, naj se slečem. Z odporom se slačim, tudi čevlje in nogavice in paznica jemlje vsak predmet v roko in ga iztepava.

Paznica odhaja in oblačim se.

Nisem sama v sobi. Dve osebi sta se radovedno ozirali po meni tekom ponižujočega akta. Ena izmed njiju, ki je ob mojem prihodu ležala na visokem odriču — dve postelji sta druga nad drugo — je delala bolehav nervozen utis. Drobna blondina je, toda ni sloka. Na prvi pogled se je zdela kot 19 letno dekle.

Svetle lase ima, bledo polt in rjave oči. Z enim očesom škili.

Na drugi strani je drugo dekle, bruneta, na videz jako zdrava, ki je videti kakor štajerska vaščanka. Govorita med seboj docela prijateljski. Blondina ji pravi Hermina, včasih Herma, in ji zlepa ukazuje, Herma jo pa sluša udano — razmerje med gospo in ljubeznivo služabnico.

Oblačim se in tu prihaja tretja oseba, velika, močna bruneta, stara 40—50 let, ki dela utis obnošene veličastnosti. Bila je pri zasliševanju. Preden je vstopila, sem že odgovarjala blondini na prva informacijska vprašanja. Z ozirom na moj sveženj me je nagovorila:

»Sie kommen gewiss schon vom Gefängnis?« 

Pritrdila sem.

»Da sind Sie vom Militär nicht wahr?« 

Zopet kimam, da je tako.

»Koliko časa ste že zaprti?« 

»Osem tednov.« 

»Oh, a jaz sem že sedmi mesec.«

Vprašala sem jo, ali je tudi ona vojaška jetnica in zakaj je toliko časa tukaj.

»Osem let sem živela s polkovnikom Langejem, a nisem omožena, ker sem ločena,« mi pripoveduje na kratko. »Zavarovana sem bila zoper vlom in požar in ko so me okradli, sem se sama užgala, da bi dobila zavarovalnino.«

Njena preteklost je bila telo zamotana, kakor sem zvedela pozneje. Toda meni ni bilo na tem, da bi si napravila sodbo o zločinu te ali one osebe. Zadostoval mi je utis, ali so ljudje dobri ali ne. Ta bolehava oseba se mi je zdela dobra, dasi sem po praških izkušnjah sprejemala vse z rezervo. Po rodu je bila Madžarka in je govorila kurijozno nemščino, toda gladko in je po svojem način izražala vse.

Soba je napravila na mene jako ugoden utis. Velika je, dobrih 8 m dolga, ako ne več, in 6 m široka ter jako visoka. Proti vratom je veliko okno, ki ga zaradi visokosti ne dosežeš, razen ako se vzpneš na stol. Da je okno opremljeno z močnim železnim omrežjem, ni treba poudarjati. Tudi vrata so železna in težka, ki se odpirajo v spremstvu rožljanja ključev. Na desno od vrat so police in vešalo za obleko, potem umivalnik z velikimi konvami in loncem. Zadaj za zaveso je v kotu kloset. Ob nasprotni strani je miza s klopjo in stolom, ob steni je še druga klop. Stol je imela v posesti ona bruneta, baronica Wessely von Balinghof. Na levo od vrat so slamnjače. Postelj je šest, slamnjače štiri. Tla so čista, umita in toplo se mi zdi v sobi dovolj. V primeru z mojo praško celico sem lahko zadovoljna.

Ko je vstopila gospa baronica, je pravila Madžarka:

»Schauen Sie, Frau von Wessely, da haben Sie eine Landsmannin. Frau Professor kommt von Prag.«

Baronica se je ozrla preko ramena name in zamežila z očmi, ker je kratkovidna, ter rekla, da ne zna več češki.

Pozneje sem se domislila, da jo je hotela Madžarka pičiti s to opazko. Baronica je pred mojim prihodom zmerjala Čehe, dasi je sama hči urarja Suchega iz Prage, zato me je Madžarka predstavila kot rojakinjo. Dami sta živeli v večnem dvoboju. Obe sta že dolgo zaprti, obe obupujeta, a vendar se vzajemno tako sovražita, da pozabljata vsa sredstva, samo da se dražita.

Drugi dan, ko so poklicali baronico zopet k sodniku, je pristopila Madžarka k meni in me temeljito informirala.

Baronica je tukaj zaprta s hčerjo. Njen mož je bil polkovnik v cesarski gardi, torej član prve dunajske družbe. Živeli so gosposko in velikomestno. Tam so se godile stvari! Dajali so »joure« in hči je imela dva nezakonska otroka, ki je oba umorila in pokopala na vrtu. Pri prekopavanju so našli in odkrili zločin. Ali niste čitali? Saj so bili časopisi polni tega škandala! Jaz sem bila tedaj še svobodna in ko so me zaprli in sem zvedela s kom sem zaprta, sem si rekla: »Tega mi je še manjkalo! In moj mož je bil ves obupan ko je slišal, da sem v družbi baronice Wessely. — Staro baronico so zaprli zaradi sokrivde, a ona trdi, da je nedolžna! Kako bi bilo možno, da bi imela hči dva otroka in bi mati, ki živi ž njo, ničesar ne vedela? Hči ji rodi letos, rodi za leto dni zopet — mati je v sosedni sobi in ničesar ne ve, da je hčer slabo in da davi otroka! — Ne verjemite ničesar!«

»Malo bom govorila z vami, ako dovolite, da izkusim, če še znam. Toda vem, da ne znam več. Češki sem govorila vselej samo s kuharicami.« 

»Saj govorite docela dobro,« ji zatrjujem. »Videti je, da ste bili v mladih letih na češkem in to se ne zataji.« 

Sicer mi je pa odurna in moram se premagovati v njeni bližini. Čakam, da mi začne pripovedovati o svojem procesu, toda ničesar ne pravi o njem, temveč brblja o stvareh, do katerih mi ni. Madžarka in Herma sedita skupaj, zabavata se in gledata na naju z boka. Baronici pričenjam nemški odgovarjati, da bi oni dve ne mislili, da si pleteva zvezo proti njima. Baronica pa prihaja v zaupni ton in mi svetuje, naj tukaj nikomur, prav nikomur ne verjamem. Vse, kar se tukaj govori, je laž in z nikomur se ne pogovarjajte. Ko pregledujem in pospravljam svoje reči, gledajo vse na mojo zalogo jestvin in pričenjajo razgovor o prehrani v Pragi. Morebiti imajo skomine poizkusiti mojega kruha, ki ga vidijo tri kolačke?

»Ali hočete poizkusiti praškega kruha?« 

»Da, prosim!« 

Herma se je vrgla nanj in v trenotku je snedla svoj delež. Kdaj ga je snedla Madžarka, nisem niti opazila, baronica je pa kritikovala.

»Tukajšnji kruh je boljši, videli boste.« 

»Veseli mi, kajti kruh je v Pragi istinito neokusen.« 

3. Red.[uredi]

Radovednost mojih sostanovalk v celici 194 je vglavnih točkah potolažena in sedaj se pretegujejo vsaka po svojem odriču, kakor so vajene. Ležanje je sicer prepovedano, toda po domačem redu jim je znano, kdaj počivajo paznice same in kdaj se je bati presenečenja.

»Položite se tudi vi,« mi prigovarja Madžarka, »saj ste trudni!« 

Utrujena sem zares. Posledice prečute noči in potovanja čutim po vsem telesu. Odrič pod oknom je nezaseden. Redke lesene late brez slamnjače so moje ležišče. Zavijam se v svoj plašč, z drugim plaščem se pokrivam, toda takega ležišča nisem vajena. Trdo je in naj se obračam na levo ali na desno stran, povsod me tlačijo deske. Sede mi je še najudobneje, dasiravno me zebe.

Sostanovalke molče in spe. Misli mi uhajajo k sestri in očetu, kje sta neki, na mater, ki menda ne ve o naši selitvi na Dunaj. — Tu na Dunaju imamo dobrega prijatelja, trgovca Chmelika, ki bo brez dvoma v skrbeh, čim zve, da smo zaprti v njegovi bližini.

Vstajam in hodim po sobi, da se ogrejem.

Na mizi leže karte, domač izdelek, toda jako lep. Napravila jih je baje »Fran Baronin«. Poizkušam si zlagati pacijenso in karte mi dobro kažejo.

Madžarka se zabava s kartami večino dne, polaga sebi in vsem in tudi meni jih je razkladala kar prvi dan. Z zanimanjem zasledujemo njeno delo, ker pozna več načinov razlaganja. Tudi baronica si kolaga po dvakrat in trikrat na dan karte, ki so nam prava dobrota.

»Ali imate poročila od svojega moža?« me vprašuje nenadoma Madžarka s svojega odra.

»V zadnji dobi nimam.« 

»Zdi se mi, da sem čitala nekaj. Bil je tukaj košček strganega časopisa in čitala sem, da so nekje na tirolski fronti obesili več oficirjev — zaradi izdajstva, ki so ga odkrili.« 

Poslušam in ne umevam, kaj pravi. In jedva sem se zavedla, kaj mi je hotela povedati, mi je predstava že izginila. Ne, ne, to ni možno! To ni usoda mojega moža. Nimam vere v človeško pravičnost, toda vesoljstvo pozna pravico in po tej pravici sem prepričana, da on ni končal tako, on, ki je imel vselej dobro dušo in visoke ideale. Moja vera je tako neomajna, da se me popolnoma nič ne dotika Madžarkina opazka, da je čitala med imeni obešenih oficirjev ime, ki je bilo mojemu podobno.

Dnevni red sličen praškemu, po hodnikih je pa več šuma in krika, ker neprenehoma hodijo in rožljajo s ključi. Ob 5. uri nosijo kaznjenke večerjo, neokusno slano vodo, v kateri so skuhali krompirjeve olupe. Naša celica je zadnja v vrsti, zato je »pijača« že hladna.

Kot novinka gledam pazljivo, kaj delajo sostanovalke in kake dolžnosti nam nalaga dnevni red.

Ob 5. uri je zažarela plinova luč, »luster« sredi sobe 3 m nad tlemi. Ko so nam odnesli vojaške pločevinaste šalice z juho, ki je v naši celici nihče ni jedel, je pričela Madžarka »nedovoljene posle«. Na metlin držaj je pripela šalico, ki je ostala istotako brez dovoljenja v celici, vstopila na mizo pod svetilko in držala šalico z vodo nad plinom. Prvi dan sem se čudila, v poznejših dneh sem pa že vajena tega prizora, ki je menda najkoristnejše delo vsega dne, dasi je tudi nevarno. Po dolgem ogrevanju se iz vode kadi, zato nam baronica posveča malo čaja in sladkorja — in imamo čaj, edini sladkosnedni užitek dunajske ječe. Madžarka nam deli in naliva porcije v pločevinaste posodice, ki jih imamo za vodo. V naslednjih dneh jim dajem svoj sladkor. Baronica dobiva največjo porcijo, nato prihajam jaz na vrsto, skromna Madžarka je pa zadnja in zadovoljna z ostankom. Sirota ne dobiva od nikoder ničesar in živi edino od erarne jetniške hrane in od tega, kar ji kdo v celici podeli. Zato pa rade volje opravlja »nedovoljene posle«. Ako držiš pol ure posodo nad lampo in moraš biti vsak trenotek pripravljena, da te zaloti paznica, ki ti priredi strahovit kraval in ti nakoplje neprijetnih posledic, si lahko misliš, kako nevarna je ta procedura. Vselej mi je tesno, kako bo z našim čajem. Kadar so paznice razljučene, se ne moremo odločiti, ali naj kuhamo čaj ali ne. Toda do trohice tople vode nam je toliko, da si je grejemo kljub nevarnosti vsak dan.

Po čaju sestavljamo »postelje« in se spravljamo spat. Luč gori vso noč. Noči so hladne in spim oblečena, v nogavicah, pokrita z obema plaščema in z erarno odejo, s svojo sivo volneno ruto in brisačo namesto zglavnika pod glavo.

Ob 6. uri nas bude in treba je urno vstati, obleči se, umiti se in se počesati. Odriče skladamo zopet k stenam, Herma škropi po sobi in pometa. Smeti nosimo na hodnik, ko se odpirajo vrata in stavimo konve za vodo pred vrata. Kmalu po jutranjem zvonenju dobivamo zajutrek, isto umazano, slano, papricirano krompirjevo vodo, kakor za večerjo, toda zaran je juha vsaj topla.

Soba je pometena in sedaj je torej vse v redu. Mi pa brišemo tudi prah, ker se hočemo bolje počutiti v svojem kriminalu. Brišeš si odrič, edini stol, klopi in misliš si nehote, da delaš isto kar doma, ko si brišeš prah s piana, omar in zofe.

Pričenja se nam dan, doba brez dela, ki jo izkuša vsaka izpolniti, kakor pa more.

Baroničina toaleta traja največ časa. Ona tudi ne pospravlja, temveč čuva dekorum svoje osebe. Brez dvoma se bori tudi njen duh v nesigurnosti in bojazni pred bodočnostjo, toda nikdar se ne ponižuje k priprostemu sredstvu, da bi z drugimi posla vsaj začasno odklonila svoje misli drugam. Toaleto menjava, kolikor more. Ponošeni dežni plašč nosi zaran in zvečer kot župan, inače je ves dan prepasana in v polni paradi. Vse na njej je ubožno in vpliva tem žalostneje, ker je vse svileno, kar nosi, toda vse že razpada. Mnogo krtačic ima, glavnikov, pudrov in mil, kremo za lice in barvilo za obrvi. Zame je kakor gledališče, ko jo opazujem zaran in zvečer pri toaleti. Zvečer se samo dolgo umiva do polovice telesa, masira se in maže s kremo. Frizuro, istotako umetno, odlaga šele, kadar ležimo. Njena postelja ni v vrsti z ostalimi, temveč stoji poprek nad našimi. Zaran si pritrjuje razne kite las, ki so ponoči ležale na stolu in postelji. Zaran se maže s pudrom in barvilom, nato si napenja steznik in si obuva druge čevljiče in po tri svilene bluze, ubožne, razpadle. In sedaj kleči in moli dolgo iz molitvenika, vzdihuje pri tem, spenja roke in plače.

Tudi jaz imam navado, da molim sprehajaje se po sobi. Z jasno mislijo zbiram vso svojo vero, ki mi je ostala z mladih let, in sem srečna, kadar najdem nekoliko miru in utehe. Baronično vzdihovanje in spenjanje rok se mi zdi začetkoma gnusno, a človek se privadi. Vsakdo moli, kakor zna.

Kdor ima sodnikovo dovoljenje in denarja, si lahko naročuje hrano posebej. Posebna sestaja iz črne kave ob 8. uri in iz obeda. Za obed nam pošiljajo trikrat na teden zelenjavo, v sredo gulaš, v četrtek in soboto teletino, v nedeljo govejo juho z mesom ali pečenko, po izbiri. Tudi osminko vina si lahko kupiš.

Jetniško jelo je obsegalo razen navedenih juh ob 9. uri hlebček kruha, razrezanega na 3 dele, ob 11. uri zopet isto slano vodo, ki ji pravijo juha, in šalico neke zelenjave, bodisi buče ali repe. V pondeljek dobivamo cmok s čebulovo omako, kar je po splošni sodbi najboljši obed vsega tedna, vendar pa nisem sposobna, da bi popisala vse lastnosti tega jela. Cmok je velik kakor srednje jabolko črn kakor pražena kava, trd kakor podplat, mesto žemlje je v testo narezan kruh. Na njem je omaka iz čebule, zapražena samo z moko, brez masti in kisla. Ne morem ga použiti več ko majhno tretjino. A ne gubi se, ker vse, kar kdo pušča, zavživa Herma.

V nedeljo imamo juho, v koji plava nekaj ovsa, semletega na zdrob, in košček trdega konjskega mesa, »Rossfleischsuppe«.

Kako morejo živeti ljudje ob tej hrani? Ljudje, ki bivajo tukaj v ječi ali v preiskovalnem zaporu, govore brez besed o sebi: to niso ljudje, temveč sence, izhrtle postave, blede, brezkrvnih lic in z očmi, ki iščejo grižljaj. Vidim jih, ko me kličejo drugega dne po prihodu na »Marodenwisit«.

Paznica se zadira brez vzroka v dunajskem narečju nad menoj, ko me vodi po hodniku. Slučajno so vrata neke celice odprta in tam vidim sestro pri mizi čitajočo iz velike knjige. Utis je žalosten, a meni zadostuje, da vem, kje je sestra. Paznica je menda ujela moj pogled, zagodrnjala in zaloputnila je vrata.

Po dveh smrdljivih hodnikih me vodi k zdravniku, kjer je gruča jetnic. Paznice se zadirajo in tu stojimo pred ordinacijsko sobo. Nove jetnice so prve. Vsaka se mora na povelje najprej sleči in obesiti obleko. To smo postave, ki tu stojimo! Nesnaga in nesnaga, cunje in uboštvo! Svoje obleke nisem obesila k ostalim, ker zdravnik ravnokar ošteva ženske, da so ušive in srabovite. Pisar čita imena in dotična mora urno pristopiti. Vse, kar je treba sleči, imam razpeto. Ko me zovejo, snemam bluzo z ramen in pristopam. Zdravnik ne kriči nad menoj, niti ne ponavlja surovih opazk. Po pregledu paznica ne čaka, da se oblečem, temveč me žene skozi vrata in po hodniku v celico.

Radostno pravim v celici, da sem videla v številki 186 svojo sestro.

»Soba 186 je ena najlepših,« omenja Madžarka. »Prva je naša, druga 186. Tam je več žen nego pri nas, toda same take, ki še niso kaznovane in so zaradi političnih ali vojaških deliktov v preiskavi.« 

Madžarka pozna vse osebe te številke in zadovoljna sem, da je sestra med zanimivimi ljudmi.

4. Spazieren![uredi]

Istega dne me zovejo k »journalu« k uradniku Nemcu, ki ga jedva umevam in mu le s težavo odgovarjam. Ponavlja mi običajna vprašanja.

»Ali veste, zakaj ste tukaj?« 

»Čitali so mi.« 

»No, in kaj pravite?« 

»Nisem kriva.« 

»Tees kent a jeda sogn!« Gledam stražarja, ki mi tolmači in pravi: »Tako pravi vsak.« 

Stražar, ki me je privedel, je dober človek, Čeh iz Kutne gore, ki mi pomaga, kadar mi ne zadostuje lastno znanje nemščine. Ko se po zaslišanju vračava po hodnikih, ga prosim naj mi pozdravi sestro. Stražar pravi, da stori. — A slišijo naju že paznice — govoriti s stražarji je prepovedano. Paznice so kakor šakali, vse vidijo in spoznavajo iz zadovoljnega lica, da nekaj ni v redu.

Na zrak nas vodijo vsak dan, toda ne ob določeni redni uri kakor v Pragi. Včasih nam trkajo že ob pol 8. uri zaran na vrata in kličejo »Spazieren!«, drugi ob 11. uri, često tudi popoldne. Menjavajo nam dobo menda nalašč, da bi se poedine skupine ne mogle o ničemer dogovarjati. Družba, ki jo tukaj vodijo na izprehod, zahteva zares mnogo previdnosti. Madžarka pozna vse osebe, s katerimi hodimo, in se živahno zanima za vse.

»Tista tam,« mi kaže čedno dekle, na videz 16 letno v svileni trikotinovi obleki, »je renomirana dunajska prostitutka. Ko je prišla in zagledala baronico von Wessely, je hitela radostna k njej in zaklicala: »Ach, Frau Baronin, Sie auch hier?« Baronica jo je pa zatajila. Češ, da je ne pozna. Imele smo iz tega plezir.« —

»Ona rjava blondina je morilka. Z materjo je ubila staro žensko zaradi 30 kron.« —

»Tista v prekastem plašču drži z bando tatov, ki jih noče izdati. Banda ji pošilja vsak dan jedi in pijače in godi se ji tako dobro, kakor nikomur drugemu tukaj. Ničesar ji ne nedostaja in vedno je vesela. — Ono so pa prijeli, ko je umivala tla in niti obleči se ni smela.«

Razen morilk so v naši skupini same tatice in goljufinje. Velik kontrast je med prostitutkami, lepimi in polnimi življenja, in med izhrtlimi postavami tatic in raznih pokvarjenih žensk. Ako jih dobro opazuješ, vidiš, da hirajo dan za dnevom. Poslikane Dunajčanke nimajo za nekoliko dni svojih barvil in krasotilnih sredstev, zlasti barvil za lase in sedaj jih je grozno gledati v osiveli koži in laseh, ki igrajo vse barve.

Stražarji, ki vodijo oddelek na zrak, trkajo s ključi ob vsaka vrata in kličejo »Spazieren« z ostrim naglasom, tako da slišimo samo »ciren«. Tega »ciren« nisem umevala več dni. Po dve in dve odhajamo, a samo tiste, ki imajo toplo obleko. Stražar nas glasno šteje in javlja višjemu stražarju »Dreissig Stück« in višji stražar zapisuje v notes. Nato nas ženejo, spredaj straža, za nami straža, na štirioglato dvorišče z visokimi jetniškimi stavbami na vseh straneh. Pri vsakih vratih je straža z nasajenim bajonetom in v vsakem kotu vojak. Mi pa defiliramo mimo njih kroginkrog okoli po dvorišču. Vojaki si nas pregledujejo zaporedoma in si mislijo svoje. Ženske so pa, kakor bi spustil divje zverine iz kletke na dvorišče: smejejo se divje, kriče, kličejo in se šalijo surovo. Madžarka si je našla spremljevalko iz druge celice, da nekaj izve, jaz pa hodim z baronico brez besed, za kar sem ji hvaležna.

Malokdaj se sprehajamo dolgo, december in januar imata le malo lepih dni. Običajno je blato, dež ali tako ledeno mrzlo, da ne moramo iti na zrak. Kadar ni zadostnega števila, nas vobče ne vodijo na dvorišče.

V celici imamo 3 zvezke Engelhornove knjižnice. Na vsako osebo dajejo mesečno po 1 knjigo. Lotevam se čitanja. Na polici v baroničinem oddelku vidim še druge knjige.

»Ali si jih smem pregledati?« 

Baronica dovoljuje. Tri Shavove knjige so, »Erquikliche Werke«, «Unerquikliche Werke» in «Stück für Puritaner«. Zame so te knjige ogromnega pomena, ker se mi zdi, da sem preskrbljena za daljšo dobo.

Z mirno resignacijo prenašam ječo. Hudih utisov imam že dovolj za seboj in često si ponavljam, da bi moj mož prenašal vse to s smehljanjem na ustnicah. On bi tudi govoril s temi ljudmi zunaj na sprehodu, česar jaz ne morem. Premišljam o naukih Tolstega o enakosti vseh, o bratstvu s siromaki, meni ta nauk ni jasen, ker nisem sposobna ljubiti morilke in tatice, vriskajoče v celicah, plakajoče in povdarjajoče svojo nedolžnost in krohotajoče se po dvorišču. — Moj cilj in moje življensko poslanstvo je pri moji deci. Ali more hoteti Bog, da ostanejo brez matere? Verujem, da se vrnem k njim. Kar je storil in kar dela moj mož, ima krepko idealno podlago in z lahkoto je žrtvoval začasno svojo čast. Pozneje bo inače, saj vem, za zdaj je v očeh Nemcev — izdajalec. In zaradi sedanjega napačnega mnenja smo zaprti mi vsi. — Vse se premika in nagiblje h koncu in zopet bo dobro vse. Moja filozofija vodi k zaključku, da se vrnemo domov in tudi mož se mi vrne.

5. Pošiljatve.[uredi]

V soboto, na Marijin praznik, so nas prepeljali na Dunaj. Moja zaloga kruha, jabolk in peciva se krči in nimam še dovoljenja za posebno hrano, ker ni auditorja. Pondeljek, torek. Po jutranji slani vodi je treba želodcu nekaj predložiti. Prinesli so buče. No, če pojem vse, bom sita, si pravim. Toda ne gre mi, moj želodec se protivi in ne sprejema te hrane. In zopet je pri kraju. Moje razmotrivanje ima že nekoliko mračnejši značaj — bojim se vrede. V vseh udih že čutim čudno utrujenost. In glej, prinesli so nekaj, česar še ni bilo. Celo Herma, ki je dojedla včeraj buče, renči, da tega ne more jesti. Neka kaševina je iz paradižnikov. Po dveh žlicah se mi upira želodec še energičneje nego včeraj. Temu pravim »močen ali ne slab želodec«, ki se tako krepko dviga in upira hrani. Kaj bo, če se privadim njihovi vegetarijanski hrani? Pot me obliva in zopet me mrazi. Ali bodo klicali deco, če umrem? Sigurno ne bodo. Ali vsaj sestro?

Madžarka me tolaži, da v četrtek in petek zaslišujejo vojaške obdolžence in da me sigurno pozovejo ter mi dovolijo hrano. Madžarka in baronica prejemata hrano iz gostilne. Baronica si naročuje vse, kar se da, Madžarka pa nekoliko skromneje, ker mora baje varčiti. Mož ji je poslal 100 K, toda ne piše ji in je menda tudi že zaprt, torej ne sme pričakovati več podpore.

V četrtek nam dajejo zopet buče. Ne morem jih jesti, razen tega čutim posebne težave znake črevesnega katarja. Sedim kakor bolna.

Baronica pričakuje vsak dan po 12. uri, ko raznašajo došle pošiljatve, da jo pokličejo. V tem pa zove paznica, ki je zaradi njenega narečja ne morem nikdar razumeti, moje ime. Madžarka me suva: »Idite hitro, nekaj ste dobili!«

Na hodniku je miza, na mizi zavoji in eden med njimi je moj. Paznica mi še daje iz njega božje darove: kruh, salamo, maslo, jabolka, marcipan, bonbone. Ne morem verjeti — ta obrat! Pred trenotkom sem se bala, kako uživim svoj organizem, da mi ne preneha delovati, sedaj pa to bogastvo!

Niti trenotek ne dvomim, odkod je dar. Gospod Chmelik je obveščen, da smo tukaj! Ta nas ne prepusti gladu!

»Ali smem razdeliti in poslati delež sestri?« vprašam paznico.

»Die hat schon bekommen.« 

Ako je tako, potem je preskrbljen tudi oče. Hvala Bogu! —

Tudi baronica je dobila paket, kakor ga često prejema od neke prijateljice. V svoji radosti sem razdelila Madžarki in Hermi izdatne porcije in ponudila tudi baronici.

Po skrbno pripravljenem paketu moram soditi, da Chmelik pozna naš položaj.

Moja molitev je vedno lepša, če se zahvaljujem, nego če prosim. —

Petek je dan čiščenja. Vse se umiva. V naši celici umiva ženska sosedne sobe, kjer so same tatice. Dajemo ji za delo jesti. Za grižljaj ti storijo vse. Živahno dekle je ta Micerl, ki hodi k nam, manjša, okrogla Dunajčanka, po poklicu natakarica. Njeno narečje rada poslušam. Žive, rjave oči ima in lepo modeliran nos. Sezula si je rjave čeveljčke, vrgla s sebe etaminovo bluzo in krilo in že je stala pripravljena k delu, ki se ga loteva nemudoma. Dan je neprijazen in vlažen, naša celica z mokrimi tlemi se noče ogreti. Vsak petek je tako, da se čudim, kako da se nas ne prijema revmatizem ali vsaj nahod. Prvi petek zvečer po juhi, ko smo grele vodo za čaj, so zaropotali ključi in mene so klicali. Madžarka se je prestrašila.

»Za božjo voljo, zgodilo se je nekaj — sigurno je prišel telegram, ko vas tako pozno zovejo.« 

Oblekla sem se naglo in šla za stražarjem. Medpotoma vidim Eldo, ki jo njen stražar baš spušča v celico. Nič posebnega ne čitam na njenem licu, gotovo pa ni tragičnega. Nekaj mi hoče povedati, toda moj paznik ji je presekal besedo: »Nicht sprechen!« 

Vodi me po hodnikih in stopnicah in me pušča v oddelku, kjer se ljudje že gibljejo svobodno, v majhno pisarno. Več ljudi piše tukaj pri mizah. K meni je pristopil oficir v plašču in me nagovoril:

»Sie sind Frau Pivko?« 

Pritrdila sem in on se mi je predstavil:

»Vaš preiskovalni sodnik sem in pridem v 2—3 dneh, da vas zaslišim. Ali govorite nemški?« Razumem, govorim pa nekoliko težavno.

»Nič ne de. Prinesel sem vam pismo in neko listino. Prejem listine morate tukaj potrditi s podpisom.« 

Podpisala sem in sodnik me je vprašal, če imam kako željo.

»Slišala bi rada, kako se godi očetu.« 

Pomislil je trenotek, če sme odgovoriti, in odsekal: »Dobro.« 

»Dalje še prosim dovoljenja za hrano.« 

»Imate.« 

S tem me je odpustil in paznik me spremlja nazaj. V roki držim pismo, ki nosi materino roko, nekako dopisnico in listino, o koji ne vem, kaj obsega.

Sostanovalke so radovedne in ugibajo, kaj se je zgodilo. Madžarka sedi pri kartah in hoče zvedeti iz njih, kaj je z menoj. Ko prihajam in se smejem, trdi Madžarka, da sem dobila ugodne vesti v pismu, tako pravijo karte.

Listina je sestavljena v spakedrani uradni slovenščini, tako da spoznavam šele po dolgem študiranju, da imam kupno listino v rokah. Mož nam je kupil tik pred vojno njivo. Že vem, da bo izpraševanja in zasliševanja zaradi njive in da nam jo zasežejo. — Dopisnico je pisal g. Chmelik, ki naznanja, da pošilja 100 K in zavojček jestvin. — Materino pismo ne vsebuje razburljivih vesti, a pisava sama mi govori dovolj. Vendar pa imam vesti z doma!

6. V senatni dvorani.[uredi]

V pondeljek popoldne me vodi paznik k zasliševanju. V manjši dvorani, kjer se vrše senatne razprave, sedi auditor, na levi strani pisar pri drugi mizi s pisalnim strojem, na desni je stol zame. Izprašuje me tri ure tako kakor v Pragi. Pričenja od Adama s podrobnostmi iz studij mojega moža, o njegovem političnem mišljenju in delovanju. Na moj odgovor, da mož v politiki ni nastopal, mi pravi sarkastično, saj je bil vendar Sokol. Razkladam mu program Sokolstva in dokazujem, da ta organizacija ni politična, nakar mi omenja, da mi ni treba tega pripovedovati.

»Naštejte mi spise in knjige, ki jih je izdal vaš mož!« 

In sedaj, kakor bi mi spomin odpovedal službo, mu ne morem nič drugega povedati ko prevod Tolstega in pravljic Božene Nemcove. Podajam še, da je pisal pred leti izključno telovadne reči, na primer telovadne igre. Sram me je pred njim, da mu ne morem navesti niti knjig. Auditor pa sumi za tem nekaj drugega. On ima gotovo seznam vseh knjig!

»No« mi pomaga, »neke zgodovine slovenskega naroda ni pisal?« 

»Ja, seveda je.« 

»Kaka knjiga je to?« 

»Zgodovina Slovencev.« 

»A kako pisana? Saj jo vendar poznate?« 

»Seveda jo poznam.« 

»Ali se vam ni zdelo, da je pisana v protinemškem duhu?« 

»Nikakor ne.« 

»No, le spomnite se, morebiti se je tedaj kaj o tem govorilo!« 

»Da, govorilo se je mnogo, da je ostro pisana knjiga, toda moj mož ima svoje nazore. Več poglavij mu je urednik vrnil, ker so se mu zdela preostra.« 

»Le govorite odkrito! Jaz sem knjigo prečital.« 

Gledam ga in si mislim, naj mu Bog odpusti to-le laž.

O vojaški službi mu poročam na dolgo in široko in pravim, da je mož bil rad vojak.

»Kaj je pravil, ko je dobival visoka odlikovanja?« 

»Bil je ponosen nanje.« Hotela bi mu dodati še nekaj svojih misli, kako je moral često riskirati življenje, često tudi brez potrebe — samo vsled slabe volje višjih poveljnikov, a molčim rajši z ozirom na pravilo, da smeš pri zasliševanja samo toliko govoriti, kolikor te vprašujejo.

Auditor si jemlje v roko moj dnevnik — v nemškem prevodu.

»Vse sem že pojasnila auditorjem v Pragi.« 

Naklonil je glavo in menil kakor v gladki plesni konverzaciji:

»Nun wil auch ich es vo Ihnen hören.« 

Odgovarjam mu torej krepko in pogumno, dasi sem že trudna. Moji živci so napeti in ko se spominjam vseh dogodkov letošnjega poletja, mi je tega nekoliko preveč. Auditor sili, naj mu pojasnim zapiske o moževem poročilu, o dopisnici, s katero mi je naznanil termin in cilj svojega dela — to vse se baje zrcali iz mojega dnevnika, a jaz molčim.

»Molčite? To je tudi odgovor,« pravi zmagoslavno.

»Poglejte, prosim, praške protokole. Vse sem že pojasnila. Imela sem tedaj v Pragi bolno dete na rokah in ko se sedaj vračamo k temu predmetu, je vsa moja nesreča v preživih barvah zopet pred menoj.« 

»Ne sklicujte se na tedanje razburjenje! V Pragi ste bili docela mirni in vsi gospodje so se čudili vašemu miru.« 

Zasliševanje zaključuje z besedami: »Dajem vam rok za premislik. A vedite, da vemo in zvemo vse! V vašem interesu je, da poveste, kar veste.« Čita mi zapisnik. Podpisujem.

Pred odhodom ga prosim pojasnila, kam naj pošiljam pisma v cenzuro.

»Nobenega pisma ne smete poslati, ki ne pride prej v mojo pisarno.« 

Svoj naslov mi piše na listič in dve pismi, ki sta že pripravljeni, mu oddajam takoj.

V celico se vračam silno utrujena in gladna. Tu že kuhajo čaj.

Ponoči premišljam, ali sem rekla to in ono dobro. Kakšno sodbo si je ustvaril auditor? Inteligenten človek je, ki študira akte, Nemec, a lomi za silo tudi češki.

Muči me zavest, da je koncem današnjega zasliševanja imel prepričanje o moji krivdi, ker mu priznavam, da sem bila poučena o podjetju pri Carzanu. Kako naj prihodnjič govorim, da zbrišem ta utis? Spati ne morem. Kombiniram si njegova vprašanja in svoje odgovore, toda nič pametnega mi ne prihaja na um.

Luč v sobi sveti enakomerno in noč se vleče. Na stropu je nekoliko muh, ki se ne premikajo. Gledam jih in za nekaj časa se mi zdi, da so že košček dalje.

Spomini na dom in deco so mi nazadnje pomagali do spanja.

Drugega dne še nisem svežih misli. Gibljem se v duhu venomer okoli temne točke, do katere sem dospela pri zasliševanju. Obtičala sem, ker sem morala reči nekaj drugega in ne resnice. Sestavljam si v zagovor nekaj stavkov, ki jih prihodnjič povem, in si jih zapisujem na papir, da jih ne pozabim.

Dnevi minevajo enakomerno. Mnogo se v naši celici ne govori, ako se pa govori, se pogovarjamo tiho. Šele zvečer, po čaju, je živahneje. Naročila sem si pri g. Chmeliku zavojček čaja in sladkorja, da bi tudi prispevala k temu vsakdanjemu edinemu užitku. Tupatam sem poizkušala pomagati Madžarki pri čajevi manipulaciji in ji držati šalico nad lampo, k čemur je bilo treba mnogo hladnokrvnosti. Vsak trenotek moraš biti pripravljena, da zakričijo ključi in te požene paznica na raport. Madžarka je mirnejša: v trenotko je šalica spodaj in pod predpasnikom: včasih pa ostaja kar pri miru in igra komedijo, češ, baronici je slabo in potrebuje vročo kopel.

Madžarka se rada prepira, a zmenoj ne. Vprašuje tudi o verskih dogmah in hoče vedeti, katerega svetnika spoštujem in »kaj najbolj pomaga«. Pripovedujem ji o sliki madone z otrokom, ki jo imam rada in po katero sem pisala domov. Priprosta ženica je z otrokom v naročju. Dete spi in ima istinit izraz spečega otroka.

Madžarkino življenje je pa roman. Iz plemskega rodu je, toda oče je bil pijanec. Desetletno dekle je zbežalo, da uide surovosti. Hodila je s cigani, a uradi so jo prijeli in jo poslali v vzgojo na veleposestvo, kjer niso imeli svojih otrok. Delala je in vzgajali so jo strogo nato jo je pa vzel oče, ki je hotel, da bi ga redila. Ušla je drugič in se po mnogih ovinkih ustavila pri zobozdravniku, kjer se je učila zobne tehnike. Delala je nato praktično pri raznih zdravnikih. Čemu bi slikala vso zgodovino njenega znanja s podpolkovnikom, s katerim je dolgo živela in imela dva otroka? Poznala je jugoslovanske razmere, bila je že delj časa v Sarajevu in govorila je hrvatski. Vsak večer nam je pripovedovala kak odlomek svojih doživljajev. Često je plakala in se tožila na nečloveškega sodnika, ki razteguje in zavlačuje rešitev njenega procesa. Njeno razmerje k baronici je pa bilo zmeraj neprijateljsko in če sta izpregovorili dva stavka, je bilo v njiju troje bodečih osti.

Gnusno navado imata obe, da prisede vselej kadar pozovejo eno iz celice, takoj druga meni in jo črni in obrekuje. V duhu si mislim, da bosta govorila na isti način o meni, kadar se sprijaznita.

7. Božič.[uredi]

Bliža se nam božič, ki je predmet vsakdanjega razgovora. Nobena ne dvomi, da ostanemo preko božiča tukaj. Tudi jaz sem glede sebe prepričana, zlasti po auditorjevem izreku: »Ich Iasse Ihnen Bedenkzeit«. Ravno tako je rekel pred 3 meseci Madžarki njen sodnik, od onega časa je pa ni več klical. Ali bo meni tudi trajalo tri mesece in še več?

Glede očeta me je pomirila Madžarka, češ, da je v vojaškem zaporu mnogo bolje. Oficirjem baje ničesar ne nedostaje.

Zavoji g. Chmelika prihajajo pravilno in točno vsak teden. Vsaki pošiljatvi prilaga listič, na katerem našteva, kaj pošilja, in običajno pripisuje še eden ali dva stavka. Paznica mi je dajala predmete, listič pa vrgla v stran. Prosila sem jo, naj mi da seznam jestvin, ker ga moram imeti, da poravnam račune. Prvič me je pogledala in mi ni niti odgovorila, drugič je pa odtrgala pripis in mi vrgla seznamek k jestvinam. Da mi je bilo baš do pripisanih poročil največ, ni treba omenjati.

Ko bi tega božiča ne bilo! Ali če bi mogla vsaj prespati ta dan! A vendar ni možno. Živeti moraš v spominih, kako pripravljaš vsako leto darove, v spominih na kuhinjske priprave. — Dnevi so sivi, kratki, mrzli, neprijazni. Vemo, da bo sveti večer tudi takšen.

Božični zavoj sem prejela že v soboto, božični kolač in jabolčni svitek, a zavila sem si v prt in shranila za praznike.

Glede svoje dece se ustavljam pri misli na otroške dušice, ki nagibajo k sebičnosti. Babica jim pripravi nekako radost in otroci se bodo radovali. Sreča je, da ne umevajo dalekosežnosti in teže našega položaja. Babici bo pa hudo in očetu tudi. Ela se pa razjoče — tu ni pomoči — in zopet bomo za dan bliže osvoboditvi.

Rada živim v veliki poeziji biblijskega in evangeljskega pripovedovanja ob Kristovem rojstvu. Paznico sem prosila, naj nas vzame v kapelo, ko bo popoldne pobožnost mesto polnočnice. Veselila sem se, da bom slišala petje in orgle.

Po obedu začenjajo deliti darove na hodniku. Dolgo izklicujejo in napeto poslušamo številke celic. Pri nas čaka baronica svoj paket. Baronica kleči na videz mirna pri svojem molitveniku, nato vstaja in hodi po sobi. Vidi se ji, da je nervozna. Izklicali so vse, a baronica ni dobila ničesar. Ne more se obvladati in se razburja, češ, da ji paznice najbrž nalašč nočejo izročiti pošiljatve. Na vrsta tolče in vprašuje paznico, ali je že vse razdeljeno. V oknu se je pojavil škodoželjen obraz smehljajoče se paznice: »Ne, za vas ni bilo ničesar.« Žalosten pogled. Baronica, ki dobiva inače toliko delikatesnih jedi, bo morala o praznikih živeti ob kruhu in tukajšnji hrani. Ob praznikih vlada v kriminalu popoln mir. Nikogar ne kličejo, niti pisem ne raznašajo. Pondeljek, torek, sreda — mir! Šele v četrtek bodo zopet delili pošiljatve. Uradne počitnice pa trajajo preko novega leta, torej ni za to dobo nikake nade, da se kaj izpremeni. Vse čutimo baroničino pobitost. Ona je zopet pokleknila in plače.

Naglo se mrači. Sedimo vsaka v svojem kotu sključena v mislih. Tišina in mrak in pomen tega dne nam legajo na duše. V to tišino je zadonel glas orgel in pesem iz mnogih grl, živahna, kakor se poje božična pesem. »Stille Nacht, heilige Nacht!« Kakor na povelje smo pokleknile vse pri oknu in brez sape poslušale pesem. Plakale smo. In ko so dospeli, vstajamo v zavesti, da je sveti večer.

Srečna sem, da lahko obdarim one, ki nimajo ničesar. Kolač, orehe in jabolka sem razdelila na štiri enake dele in dodala vsakemu kupu nekoliko bonbonov.

»Vzemite, kakor bi vam dajala siromašna mama!« 

Hermina in Madžarka sta snedli v blaženosti vse, baronica si je pa ulomila kos kolača.

Večerno juho nam prinašajo kakor običajno, mi si pa takoj nato grejemo vodo in čaj in odhajamo spat. —

Naslednji dan je dolg in neprijeten. Nič nam ne kurijo. Seveda — uradi so zaprti, centralna kurjava počiva, kriminal pa lahko zmrzuje. Imam pa slutnjo, ki mi vzbuja radostni čut. Na lističu g. Chmelika je odtrgala paznica ni opazila koščka časopisa, ki je prišel med božične pošiljatve. Prva vrsta je pa ostala in tu mi g. Chmelik poroča nekaj o očetu. Slutim, da je poročilo ugodno in da so očeta izpustili iz kriminala … Čudim se sama svoji slutnji, da si je nič ne utemeljuje.

Leno nam potekata zmrzla božična praznika. V četrtek prihajajo zadržane pošiljatve in baronica že ima svojo. Površna paznica ni opazila koščka časopisa, ki je prišel v celico in tu čitamo, kako so ljudje navalili na sveti večer na deželno sodišče. Od 7. ure do večera so stale »fronte« pred vhodom, nesoče priboljšek svojcem v zaporih. Baronica pa nam čita pismo svoje prijateljice, ki se pritožuje, da s svojim paketom ni prišla na vrsto. Baronica je dobila tudi majhno drevesce iz slaščičarne, s simetričnimi, zeleno pobarvanimi vejicami. — Želim si imeti v celici vsaj borovo vejico.

Tudi mene kličejo na hodnik in Madžarka gre z menoj, da mi pomaga držati prt. Niti jaz niti paznica nisva opazili, da je Madžarka dvignila listič, ki ga je paznica našla v mojem paketu in vrgla v koš. V celici mi ga je dala. Odprla sem listič, preletela z očmi vrstice — hvala Bogu! Moja slutnja se je izpolnila. V soboto je bil oče izpuščen, v nedeljo se je odpeljal z Dunaja in je bil na sveti večer doma. Svoje radosti ne morem obvladati. Kaj na tem, ako sva midve s sestro še tukaj — ako je vsaj oče doma! Ako hočejo, ostanem še pol leta. — Listič sem uničila.

Baronica si je dovolila opazko, da se mi svetijo oči, ko sem prejela poročilo.

Pripravljamo si slavnostno skupno večerjo z drevescem na mizi. Iz papirja si delamo krožniče. Jedi je obilo. Jaz imam dva kosa pražene ribe, baronica ribo v hladetini. Gulaš imamo z omako in noki, krompirjevo salato, maslo, ementalski sir, salamo, bombone in torto, orehe, jabolka, vino in — čaj. Hermina opozarja, da se ji tako ni nikdar godilo. Baronica je odložila začasno neokusno masko visokosti in je docela ljubezniva. Pripoveduje mi o svoji družbi in o večerih, ki jih je prirejala. — Od te dobe se vrača baronica često k temu predmetu.

8. Vihar v kriminalu.[uredi]

Dne 28. decembra ima Hermina razpravo. Njena zgodba bi bila priprosta, ako bi bila resnično taka, kakor nam jo slika. Bila je bona pri neki modistinji in je vzgajala petletnega dečka. Nekoč je gospa odpotovala in Hermina je posodila njeno svileno obleko svoji prijateljici, ki se je hotela dati fotografirati. Gospa se je pa nenadoma vrnila, preden je Hermina pospravila vrnjeno obleko v omaro. Obleka je ležala na umivalniku. Gospa jo je pa tožila, češ, da jo je zalotila pri tatvini. — Ne morem verjeti, da je tožena samo zaradi tega prestopka. Menda je še nekaj drugega, česar nam Hermina ne pove.

Hermina izvršuje pri nas služabniške posle. Vse jo krmimo, ona pa nam zato pometa, postavlja na hodnik konve za vodo in p. Toda dekle je leno in neredno. Celo Madžarka, ki je v prvi dobi največ občevala z njo, je ne mara več — morebiti zaradi tega, ker se je brez dovoljenja umivala z njenim milom.

Pred odhodom k razpravi je vedno razburjena. Madžarka jo opominja, naj se temeljito umije in v redu obleče. Hermina se dolgo opravlja in baronica se že jezi. — Po dvourni razpravi se vrača in naznanja, da odhaja domov. Dva meseca … je dobila, ki ju je pa že odslužila z 10 tedenskim preiskovalnim zaporom. Madžarka ji je hitro ušila pod obleko nekaj pripravljenih pisem.

Hermina je odšla in v celici čutimo praznoto. Ne moreš se ubraniti predstavi, da je ona svobodna in srečna, mi pa ne vemo, kaj bo z nami.

Po novem letu se pričenja porotno zasedanje. Baronica in Madžarka prideta obe pred poroto. Baronica je že na kraju preiskave in ve, da pride 26. januarja pred poroto.

Madžarka še nima spisanega protokola s preiskovalnim sodnikom. To bo še trajalo! Kadar bo dovršen protokol, ga dobi državni pravnik, ki predmet preštudira in sestavi na temelju svoje sodbe obtožnico, nakar se določi dan za razpravo. Obtožnico dobi obtoženka v podpis, nakar ji je dovoljeno, da se posvetuje s svojim advokatom. Tako mi slika Madžarka potek sodnega postopanja.

Glede sebe sodim, da pridem po tej počasni poti nekako do aprila na vrsto. Na steni sem si sestavila koledar. Toda ne bojim se, če pridem pred oficirski zbor. Obe, baronica in Madžarka mi pravita, da bi bili radi, ako bi jima sodilo vojaško sodišče, kjer postopajo docela inače z ljudmi. Po novem letu je pretekel teden. Treba je poznati dolžino dneva v zaporu, če hočeš presoditi, kaj znači teden brezuspešnega čakanja da te zopet pozove auditor. Tudi pisem ni dasi vem, da mi je pisala mati ob praznikih in gotovo tudi oče, čim se je vrnil domov. Tolažim se, da so pisma na potu. Pri kazenskem sodišču traja dober teden, preden dobiš pismo v celico, meni pa, ki dobivam pošto preko vojaškega sodišča, traja baje najmanj 10—14 dni.

Da opozorim auditorja, da še živim, sem se odločila pisati. Tri dni sem sestavljala pismo, preden sem našla pravo obliko, ki je približno sledeča:

»Spoštovani gospod doktor! Vljudno prosim, da mi oprostite, ako vas na ta način nadlegujem. Ni mi treba povdarjati, kako neizmerno dolg in težaven je tukaj vsak dan meni, ki visim z vso dušo na svoji družini. Toda od 12. decembra sem brez vsake vesti. Zato Vas prosim, gospod doktor, da mi izvolite laskavo odgovoriti:

1. Ali je moj oče že izpuščen?

2. Ali se smeva jaz in sestra nadejati, da odideva kmalu na svobodo?

3. Ali ni dospelo nobeno pismo moje matere?

4. Ali imate, gospod doktor, vzroke, da mi zadržujete pisma?

5. Ali mi ni bila nakazana gaža zadnjih dveh mesecev?

Prosim še enkrat, da mi oprostite, ako sem nadležna, in Vam izražam nado, da me kmalu pozovete. Udana L. P.« —

Pošiljam pismo in čakam potrpežljivo. Koliko dni bi moglo trajati, preden pride pismo v Tigergasse? Predstavljam si auditorja, ali ga gane moj glas, da začne v mojem aktu iznova delati, ali me bo smatral za vredno odgovora.

Vem sicer, da je oče doma, toda želim, da mi auditor to potrdi. Tako bom vsaj smela vedeti, ker pot, po kateri sem zvedela, ni bila dovoljena. Drugo vprašanje se zdi meni sami predrzno in prebujno, ker vem, da me tožijo, oziroma sumijo zločina, katerega so predvidene ogromne kazni.

Dnevi mi potekajo zopet, nedozirno dolgi dnevi. Kurijo nam in okoli poldneva imamo ob jasnih dneh solnčni žarek v sobi. Čakam vselej nanj in čim se pojavlja, hodim po ožarjenih tleh. Inače pa čitam Shawova dramatska dela in sem rada, da imam čtivo, ki me veže. Čitam jih z zavestjo, da mi čtiva ne zmanjka, ker bom lahko čitala iste knjige še drugič in tretjič.

Žalosten pojav je hrana, ki je bila decembra nemožno slaba, a je sedaj še slabša, naravnost neužitna, da je niti največji siromaki niso mogli jesti. Pripravljamo se na stavko. Ne vem, kako se je razneslo po vsem poslopju. Z drugega nadstropja, pod nami prihaja topot in ropot; divji glasovi tulijo in včasih se glasi kakor salva: »Hunger!« Strašno. Izredna inšpekcija prihaja, Hofrat in Regierungsrat in Kerkermeister, ki hodijo iz celice v celico in modro prigovarjajo. Povsod poslušajo pritožbe glede neužitne juhe, tudi pri nas. Gospodje nas hočejo tolažiti:

»V četrtem vojnem letu živimo in moramo vztrajati (durchhalten). Tam zunaj imajo ljudje tudi malo jesti. Jaz in moja družina jemo isto juho, ki je sicer nekoliko trpka, inače pa redilna …« 

Besede niso pomirile burje v kriminalu, pač pa poldnevna prikuha, skledica neolupljenega krompirja, drobnega, neopranega in močno gnilega. Naslednjega dne so v juhi krompirjevi olupi in za teden dni zopet krompir. To vam je veselje po vsem kriminalu!

9. Za 14 dni se odloči![uredi]

Baronica se posvetuje vsak dan s svojim zagovornikom. Skrbno se pripravlja za sestanke z advokatom, šiva si bluze, češe se in maže in barva. Manjka ji vsekakor toaletna soba z zrcalom. Mi dve z Madžarko sva ji tukaj na poti. — Bliža se ji razprava. Često moli iz debelega molitvenika, iz knjige vročih molitev Tomaža Kemptenskega.

Porotniki že zasedajo od novega leta in z zanimanjem zasledujejo kaznjenske rezultate poedinih razprav. O vsaki zločinki vedo, kdaj pride na vrsto, in prorokujejo, koliko ji odmerijo. Njihova ugibanja se nikdar ne ujemajo z izrekom porotnikov. Včasih so vse splašene zaradi stroge kazni, drugič se smejejo in pravijo: »Če so to-le izpustili, se nam ni treba bati.«

Ker se bliža 26. januar, raste tudi zanimanje za našo celico. Vsaka izmed znank hoče vedeti na izprehodu, kako je z gospo von Wessely, kaj pravi, ali je nervozna itd. Madžarka je izborna reporterka in pripoveduje vsaki, katera hoče slišati, kako baronica vse noči preplače in prekleči na kolenih. — Baronica in Madžarka sta sklenili, da se hočeta pred razpravo postiti, kar jima odsvetujem.

»Tukaj, kjer jedva živite ob jetniški hrani, smatram post za greh, ker oslabite še bolj in si zakrivite lahko kritično zdravstveno stanje.« 

»Ali ne priznavate postov?« 

»Priznavam, a samo, če se odrekate užitkom, ne priznavam pa posta, ki je na škodo organizmu. Odrecita se nečemu drugemu, ako smatrata, da bo zaslužno, na primer kartam.« 

Baronica vztraja pri svojem sklepu, da se bo devet dni postila. Puščam jo pri miru in radovedna sem, kako se bo postila, ki je vso dobo mnogo jedla in je rada dobro jedla.

Dne 10. januarja me zovejo ob 6. uri zvečer v urad. Auditor stoji v plašču in je sam. Auditor mi pravi:

»Pisali ste mi pismo, ki sem ga prejel šele danes. Verjamete, šele danes, pred trenotkom. Na vaša vprašanja vam lahko odgovorim. Prvič: Vaš oče je bil pred božičem odpuščen. Na sveti večer je bil že doma. Drugič: Kdaj boste odpuščeni vi in vaša sestra, se odloči tekom 14 dni. Ne trdim, da boste za 14 dni svobodni, toda odloči se. Tretjič: Pisem od matere ni bilo, šele danes je prišlo to-le, kar sem vam prinesel. Četrtič: Nimam vzroka, da bi vam jih pridrževal. Petič: Zaradi plače ne vem ničesar, sicer vam pa sigurno izplačajo, kar vam sedaj zadržujejo. — Ali imate še kako željo?« 

»Hvala za to, kar ste mi rekli! Drugega nič.« 

In že zove stražo, da me odvede. V celico prihajam žarečega lica in z ogromno radostjo v duši. Za 14 dni se odloči! Materino pismo imam, pisano po božiču, s poročilom, kako je prišel oče domov. Priloženo je tudi pisanje otrok. Razjokala sem se sicer, toda v dušo se mi je naselila velikanska, nepopisna radost. — Kako lepo je ravnal auditor! V svoji uradni odmerjenosti in hladnosti je ravnal z menoj inače nego z zločinkami. Njegova opazka, da mi plačo sigurno izplačajo, mi dokazuje, da še niso prepričani o moji krivdi in še ne vedo, ali bom vobče sojena in obsojena.

Po Madžarki, ki zahaja vsak dan k zdravniku in se sestaja tam s sostanovalkami moje sestre, pošiljam Eli vest, da se za 14 dni odloči najina usoda, a sestra že ve …

Potrebna sem dela in Madžarki sem se ponudila, da ji popravim raztrgane čipke na perilu. S krasnim vzorcem se zabavam več dni. — V celico je prišel v tej dobi nekoč jetniški uradnik, da si zapiše nek baroničin datum. Šivala sem in uradnik je mrknil z očesom po meni.

»Kaj delate to?« 

Nepotrebno je, da bi mu kaj odgovorila. Saj vidi.

»In vi imate tako perilo?« dodaja ironično.

Madžarka mu pojasnjuje, da popravljam njej. Menil je, da vam je morebiti paznica priskrbela ročno delo, razen tega ga je jezilo, da nisem vso dobo pozorno in spoštljivo stala pred njim. —

V nedeljo zvečer me je obiskal g. Stach, svak g. Chmelika, kojemu je auditor dovolil, da sme v uradu 10 minut govoriti z menoj. G. Stach ima na papirju naznačeno, o čemer namerava z menoj govoriti. Pametno je to, da 10 minut pravilno izrabi in ne pozabi ničesar. Kako je, česa si želim itd. O očetu mi pripoveduje, da je pri njih prenočeval in da mu je preskrbel mesto v vlaku. Pravi mi, da me je dr. Korošec nameraval obiskati že pred božičem in da pride najbrž sedaj. Auditor posluša pozorno, kar je umljivo, saj je dr. Korošec važna oseba v dunajskem parlamentu. — Obeta mi, da mi pošlje francosko čtivo in nato odhajam. V celici slišim, da kličejo številko Eline sobe.

Drugega dne mi je g. Stach poslal 2 knjigi, dekliške pripovedke in Zolovo knjigo »Lourdes«.

Plin nam v sobi ne gori več in dali so nam smrdljivo petrolejko. Ob tej razsvetljavi je naša soba mnogo žalostnejša in kuhanje čaja je težavnejše, često tudi nemožno. Odpirale smo plin in poizkušale, ali še gori in Madžarka je dvignila mrežico z luči, ki je še nekoliko brlela, da bi nam za silo ogrela vodo.

Baronica se pripravlja na svoj dan. Prinesli so ji z doma obleko drugič so ji poslali črne čevlje in nogavice, rokavice in robce. Skrbi jo, kako naj se počeše, da bi je znanci ne spoznali. Razprava bo menda tajna — advokat ji je obljubil in žurnalistom je plačala, da ne bodo ničesar pisali v časopisih. Kriminalnice so prepričane, da dobi baronica več let ječe, ona edina je prepričana, da bo oproščena. Po dnevu je na videz mirna, kadar pa misli, da sva z Madžarko zaspali, se dviga in moli v solzah kleče na postelji ter vzdihuje polglasno, včasih tudi tako glasno, da naju budi. Zaran jo pomilujem sočutno: »Nocoj ste slabo spali!« nakar mi odgovarja hladno in ponosno s prestola svoje visokosti: »Kaj vam prihaja na um? Nikdar nisem tako izvrstno spala kot nocoj.« — In še enkrat me je odpravila. Hodili sva v dvojici po dvorišču in ves čas mi je mahala po Madžarki. Hotela sem se izogniti temu predmetu; a zaman. Pravim ji: »Dobro ste napravili, da ste opustili post.« Ona se mrači: »Jaz, post? Meni se ni treba postiti, nisem nikaka grešnica. Nihče ni tako nedolžen kakor jaz, ki moram tako dolgo sedeti med to-le sodrgo.« — Umolknila sem seveda in se čudila nezlomnemu ponosu. Ves kriminal se ji posmehuje, a ona stoji na svoji fantastični višini.

V petek mine 14 dni, o katerih je govoril auditor, v soboto pa ima baronica razpravo.

10. Zaključek protokola.[uredi]

Začetkom »zadnjega« tedna smo dobili »prirastek« v našo sobo, visoko suho žensko temnih las v vencu okoli glave, vodenomodrih velikih oči v suhem žoltem obrazu. Po govoru je Tirolka. Paznica, ki jo je privedla in ji vse preiskala, je odšla, žena je pa začela jokati in se tožiti, kako je lačna. Dajemo ji jesti in žena nam odgovarja na vsako vprašanje z dolgo povestjo. Venomer govori. Mož ji je kapitan in je padel, njej pa ne izplačujejo penzije. Odločila se je, da pojde sama na Dunaj. Sedaj je na Dunaju že več dni. Denar ji je pošel in telefonirala je banki ter čakala, da rešijo v ministrstvu njeno stvar. Preden je dobila denar, se je izvršila v njenem hotelu neka tatvina. Turškemu dostojanstveniku so ukradli vso zalogo cigaret. Preiskava v hotelu seveda ni imela uspeha. Ona ta dan ni bila v hotelu. Zvečer se je vrnila, naročila si dvakrat večerjo in je jedla. Po bolezni ima velik glad. V tem je prišel detektiv in je izpraševal, čemu je na Dunaju, koliko ima sredstev za življenje na Dunaju, zakaj dvakrat večerja. Pri hotelirju je zvedel, koliko je dolžna in našel, da nima toliko denarja ko dolga. Nič ni pomagalo, pet dni je morala sedeti »na promenadi« (na polic. komisarijatu). Zmotili so se menda in zamenjavajo jo z neko drugo osebo.

Ta gospa Welzl ni simpatična, a njena zgodba nas vznemirja. Kako brezobzirno prijema takšen detektiv ljudi! Pripoveduje nam o svojih razmerah doma, o življenju v Insbrucku. Vse je zanimivo, samo si mislim, da preveč govori. Njen oče je bil ravnatelj finančnega urada v Insbrucku.

Drugega dne si ogleduje Welzova moje čtivo in pričenja z menoj francoski govoriti. Bila je baje v Švici in je z možem potovala po Franciji. Govori perfektno in jaz ji le s težavo odgovarjam. Tudi v Lurdih je bila. Menaža, buče ji tekne tako, da si osvaja vse štiri porcije. Občudujemo jo in Madžarka meni, da moramo paziti, ker je vse laž, kar nam pravi. Tudi meni se ne zdi v redu, da je želodec, ki se je doslej hranil po človeško in je bil preskrbljen s sredstvi za življenje, sposoben pojesti štiri šalice jetniških buč in še hvaliti to jed.

Polagoma prihajajo še druge informacije. Welzlova nam pripoveduje zgodbe iz blaznice in pravi, da je bila že dvakrat v zavodu. Imajo baje bolezen v rodu in napadi ji prihajajo nenadoma, nakar je nekaj tednov v sanatoriju, potem je pa zopet dobro. Gledamo se med seboj, a Welzlova nam trdi, da se nam ni treba bati. Ako ji pride, ne divja, temveč samo razbija.

Prijetno družabnico imamo! Welzlova ima posteljo poleg moje in vidim, kako odpira včasih velike brezizrazne oči kakor v deliriju. Vse že prenašam: družbo zločink, nesnago, glad, zimo, surovosti — tega pa še ne morem, da bi živela skupno z nekomer, ki lahko vsak trenotek zblazni.

Naslednjega dne ob 3. uri popoldne me zove auditor. Stražarju pravi auditor, da naj ne čaka, temveč naj pride po 6. uri pome. Pisar čaka pri stroju. Uvodoma želi, naj mu pojasnim, kako sem živela z možem. Odgovarjam, da sva se izborno umevala in da sva bila oba srečna.

»Prepirala se nista nikdar?« 

Smehljam se in zanikujem.

»Tega ne morem verjeti. Tekom 10 let se dogodi marsikaj, kadar nista mož in žena istih nazorov. Kako je bilo v takih primerih pri vas?« 

Iščem si po spominu in ne morem mu ničesar povedati.

»Tako — nekaki nesporazum?« 

»Morebiti je prišlo kdaj do nesporazuma, a to se je mirno izravnavalo.« 

»Kako?« 

Ne morem se domisliti, kaj hoče od mene, dokler se ni izdal s vprašanjem: »Kdo je v takem primeru popustil?« 

Aha, vedeti hoče, kdo je močnejši in kdo sluša, kdo ima večji vpliv. Odkrito mu pravim, da sem v takem primera bila vselej jaz, ki sem podlegla in popustila.

Druga skupina vprašanj se tiče naših financ in očetovega premoženja, tretja skupina moževih pisem in dopisnic. Vse ima v nemškem prevodu in vprašuje zaporedoma, kaj znači ta ali oni stavek. »Kaj znači končni stavek »Vse v redu?« 

»To je možev priljubljeni pregovor.« 

Auditor ima več stavkov v površnem, netočnem prevodu, zato ne priznavam nemškega besedila in zahtevam slovenski original, ki mu ga nato pojasnjujem točneje. Ena izmed dopisnic ima nazadnje opazko »To Ti pišem samo tako.« Auditor upira v me oči.

Kaj je značilo vam to-le »Das schreibe ich Dir nur so?« 

»V nemščini se glasi docela inače nego v slovenščini. V našem jeziku je mnogo pleonazmov, ki nimajo nikakega pomena in ki so karakteristični za našo splošno lahkoto in veselo razpoloženje.« 

Moj zagovor me je zazebel in mi stopal v živce. Vse se zapisuje. Vsako osebo, ki jo navajajo dopisnice, obdelujemo in popisujemo.

Šesta ura je že minila. Auditor si jemlje moj dnevnik in vprašuje. Nazadnje uvideva, da ne more zaključiti in pravi nekaj pisarju, česar zaradi svoje utrujenosti niti ne poslušam več. —

V celici niti ponoči ne nahajam miru. Welzlova spi napol odprtih oči in zdi se mi, da me gleda. Obračam se na drugo stran in premišljam o protokolu, ki še vedno ni zaključen. Kdaj šele ga dobi državni pravnik, da odloči ali nas obtoži ali ne. Auditor se je zmotil, ko je obljubil odločitev za 14 dni. —

Zaran, v petek se snaži in pomiva od jutra do 10. ure. Vse je mokro in zebe nas v vlagi. V plašču sedim in gledam, kako in kam sega Micerl s svojo krtačo.

Ob pol 9. uri me zove straža — v tej nenavadni dobi? Auditor je v manjši dvorani in čaka s pisarjem pri stroju. »Da dovršimo,« mi pravi in začenja z važnimi mesti iz mojega dnevnika, o moževi šifrirani dopisnici.

»Kaj vam je pisal vaš mož?« 

»Ne spominjam se. Menda, da je bil pred cesarjem na raportu.« 

»Čemu ste pa pisali te stvari v dnevnik?« 

»Ne vem več. Bila sem živčno bolehna, pristopna vsakemu dojmu.« 

Pri točki, ki se tiče poročila časopisov o carzanskem dogodku, mi pomaga auditor sam in diktira pisarju, česar bi sama ne mogla tako lepo povedati, da smo čutili patrijotično. »Kaj ne, tako ste mislili?« »Seveda, tako.« 

Auditorju se mudi, ker bo v dvorani razprava. Pisarji in uradniki že prihajajo in mi hitimo. Včasih niti ne vprašuje več, temveč narekuje. Jaz samo prikimavam. Nazadnje zopet vprašuje, čemu sem pisala in kaj sem si mislila z besedami, da je mož odšel sigurno dobrovoljno v ujetništvo.

»V možu vidim človeka, o katerem si ne morem misliti, da bi ga kdo živega premogel. Nemožno je, da bi ga bili Italijani ujeli. Ako je poslal poročilo, da je ujet, sem si morala reči, da je šel sam, prostovoljno.« —

S tem zaključujemo protokol. Auditor naju vodi v sosedno sobico in pisar mi čita vse, kar smo pisali včeraj in danes.

»Jutri vam povem.« 

Opozarjam ga, da je minilo 14 dni, v katerih se je imela moja stvar odločiti.

Nazadnje ga informiram o razmerah v celici, kjer smo dobili blazno sostanovalko in izjavljam, da ne morem ostati z njo. Auditor je voljan, da takoj uredi in da pojde k svetniku.

11. Slovo.[uredi]

V naši celici še pomivajo, a vse so razburjene. Welzlova sedi pri vratih in joka, onidve sta v drugem kotu in merita Welzlovo s hudimi, zaničljivimi pogledi. Mislila sem v prvem trenotku, da je Welzlovo prijelo in da sta onidve od strahu odskočili v drugi kot. Welzlova spenja roke k meni in pravi v solzah: »Oh, ljuba ga. profesorjeva, jaz sem nesrečna, nedolžna sem!« Madžarka mi pojasnjuje, da je dobila Micerl iz svoje sobe vest, da je pri njih ena, ki pozna Welzlovo iz ječe, kjer sta dve leti skupaj sedeli. Vse ve o njej, tudi to, da govori francoski. Ko smo si šle po kruh na hodnik, jo je celo nagovorila po imenu. Welzlova taji, a nič ne pomaga — taka je.

Ne morem vsega verjeti in branim Welzlovo z argumentom, da zločinki iz sosedne sobe tudi nič ne verjamem. Kdo ve, kaka hudobnost se skriva za njihovim obrekovanjem!

Baronica, ki ima jutri razpravo, pošilja vso nepotrebno prtljago domov v trdni veri, da bo oproščena. Toaleto ima pripravljeno. V zadnjih dneh je smešno upadla.

Večer je še daleč, a v naši celici se že mrači. Baronica kleči kakor običajno pri svojem molitveniku, Welzlova leži na trdem odriču, Madžarka se zabava s kartami. Pri vratih sedim na klopi in premišljam o dopoldnevnem zasliševanju in o auditorjevem 14 dnevnem roku. Jasno vidim, da me je samo tolažil. Njemu je prijetno, ako nas muči, kakor je naredil sodnik z Madžarko. Obljubil je tudi, da uredi zaradi Welzlove — sedaj je večer in pri nas ni izpremembe.

Madžarka prihaja k meni in mi pravi obupno:

»Nikar ne jokajte, gospa profesorjeva!« 

Njenemu vprašujočemu pogledu odgovarjam, da je moj auditor ravno takšen človek kakor njen sodnik.

»Morebiti vam pride jutri rešitev,« me hoče tolažiti, meni se pa zdi, da čitam v njenih očeh željo, naj še rajše ostanem.

Noč me je pomirila.

Zaran je pri nas vse razmetano. Baronica se oblači in Madžarka ji pomaga. Ne morem se znebiti predstave, da so te-le priprave slične pripravam Marije Antoniette na smrt. Strahovit utis razbitega, podrtega veličanstva! Obleka ji je premoderno kratka, mala noga v črnem žametovem čevlju se ji vidi preko gležnja. Na glavi ima črno šalo, pod brado koketno zvezano, v roki robček in lorgnon. Madžarki nalaga, naj ji zloži vse reči na kup, da si jih potem odnese.

Madžarka se je spustila v krohot, ko je stražar odvedel baronico. »Ta pravi, da bo oproščena! Pet let dobi najmanj!« In ponavlja nam, česar je obdolžena in kaka ženska je.

Paznica nam je dala nekaj raztrganih moških nogavic v celico, da jih popravimo. Poizkušam, a delo mi noče napredovati, Welzlova mi pomaga, Madžarka pa govori o baronici in ne more dočakati poročil iz porotne dvorane. Za obed imamo buče in Welzlova je zopet snedla tri porcije. Baronici smo obed shranile. Baronica se vrača po 2. uri in ni pristopna našim vprašanjem. Pravi samo, da se bo njena stvar plela še dalje. Buče ji diše in pri mizi razlaga Madžarki, kako izborno je govoril njen zagovornik.

V tem hrešče že zopet ključi v naši ključavnici. Ne oziram se, saj gredo itak po baronico. Paznica me kliče drugič, prvi poziv sem preslišala, da moram iti dol v pisarno. Naglo skačem po stopnicah dol, na drugi strani gor, skozi desetero vrat. V majhno sobico me vodi, kjer sedi pri oknu auditor, pisar in moja sestra, na divanu pa sedi g. Stach. Krepkemu utisu še nočem verjeti, nočem se prezgodaj radovati.

Auditor javlja s hladnim glasom kakor vselej, da se nahajamo sicer še v sodni preiskavi, vendar nas pa pušča na svobodo.

»Podpišite ta list!« 

Ozrli sva se s sestro druga na drugo in podpisali, poklonili se auditorju in odšli skupno z g. Stachom. Nisva še svobodni — stražar je dobil list, ki ga predloži zgoraj paznici, potem šele smeva oditi. Za vrati sva si padli v sestro v objem. Ni izraza, ni besed razen besedice »domov«. Gospod Stach nama stika roke in čestita. Pravi, da naju počaka.

Z Elo korakava skupaj po hodnikih in paznica, ki naju vidi z drugega konca, kliče energično, naj greva vsaka zase. Midve se pa smejeva — zdaj se ji že smeva smejati. Paznica verjame šele, ko čita list.

Odpira mi celico in meni ni treba niti govoriti, da spoznajo, kam se odpravljam. Kakšen kontrast, če prideš v ta prostor težke žalosti s tako nepopisno radostjo v duši. Instinktivno hitim, da pridem čim prej odtod. Madžarka je glasno zajokala in jaz jo prosim, naj mi pomaga pospravljati. Oblačim se, Madžarka mi zavezuje reči. Jestvine jim puščam, WeIzlovi dajem kos perila, Madžarki vse drugo. Ta mi tišči v roko papir z opazkami, kaj ji naj priskrbim. Paznica je nestrpna, kaj tako dolgo delamo. Baronica stoji hladna. Želim ji, da se ji vse dobro izteče, istotako Welzlovi in Madžarki, ki jokata obe. In že se zapirajo ta-le vrata za menoj.

12. V trpljenju rastemo.[uredi]

Koncem hodnika mi daje sestra znamenje. Po hodniku hitim s svojim bremenom, lahka kakor ptič.

Pomena besede »svoboda« ne pozna, kdor je nikdar ni izgubil.

Preko vseh stopnic in hodnikov prihajamo v prednjo stavbo, kjer se giblje svobodni svet. Tu čaka gospod Stach, V sprejemni pisarni nam izročijo klobuke, ostale predmete, denar, prstane, korale in p. nam dado šele v pondeljek, ker je danes v soboto že vse zaklenjeno. Naj čakajo — midve z Elo sigurno ne bova čakali do pondeljka. Gospod Stach, praktičen človek, ki pozna nerodnost sodnega aparata, pravi, da brez pooblastila ne bova mogli ničesar dobiti; svetuje, naj gremo k uradniku pri »journalu«, da nam izstavi pooblastilo, s katerim bo lahko sam (g. Stach) vse preskrbel.

Na hodniku čakamo in g. Stach nam pripoveduje, kako je hodil v parlament za poslanci, za slovenskim (dr. Korošcem) in za češkimi (Tusarjem itd.). Za pondeljek je pripravljena nova interpelacija v parlamentu, ako bi ne bili do tega dne izpuščeni. Kako sem hvaležna temu požrtvovalnemu človeku! S pošiljatvami jestvin so nam ohranili življenje in skrbeli z vsemi močmi za nas. Gospod Stach pa noče slišati zahvale. Pomaga nama nesti prtljago in zapuščamo hišo vzdihov in solza.

Ob petih bo kmalu. Dunaj je živahen in glasen. Z opojnim pogledom sledim, kako se giblje. Vsi hite. To vse znači svobodo in mi smo sedaj del glasnega živahnega sveta. Tu ni ključev, ne vzdihov, ne dolgih dni, ne brezdelja. Tudi mi hitimo, kamor nas vlečejo dolžnosti in hrepenenje.

Ne govorimo mnogo. Midve nimava prikladnih besed za svojo ogromno radost. V tramvaju se peljemo k Chmelikovim, ki nas sprejemajo radostno in prisrčno. S čustvom iskrene hvaležnosti jim pripovedujeva in jih zahvaljujeva, da nisva stradali v groznih jetniških zidovih. — G. Chmelik je že kupil vozne listke, in sedaj nas spremljajo vsi na kolodvor.

Vlak ni zakurjen, niti razsvetljen, a kaj je to! Naju nese bliže k domu, k najinim dragim. Vso noč imava snovi za razgovor in venomer se opozarjava, da se peljeva domov.

Sedaj smem zopet svobodno misliti na svojega moža. Vem, kje je, vem, da je živ in da ima važnega dela. Tudi jaz sem polna moči, da prenesem vse, kar bo treba, za cilj, ki ga ima mož pred seboj. Samozavest raste v meni — kdo ve, kakšen je proces, ki ustvarja iz ljudi, ponižanih v ječah, brezobzirne junake. S srečo vrnjene svobode raste zavest poguma in preziranje onih, ki so nas tlačili pod jarem.

V Pragi prehajava na drugi kolodvor. Medpotoma sem si kupila časopis v prepričanju, da ima poročilo dunajskega porotnega sodišča. Nisem se varala. Ves proces se slika in tu čitam, da je baronica oproščena, njena hči pa obsojena na dve leti ječe. Iz Broda, kjer sva pustili prtljago pri stricu, korakava s sestro po krasni naši poti proti domu. Doma ne slutijo, da sva tako blizu.

Pod pivovarno srečava deklice, ki naju poznajo. Smehljaje pozdravljajo.

V naši hiši je vse tiho. Najmanjšega glasu ne slišiš.

Ali se ne prestrašijo, če prideva tako nepričakovano?

Pričenjava glasno govoriti in klicati, da odmeva po hodniku. Niti to ne pomaga. V prvi sobi ni nikogar, velika soba je tudi prazna. V spalnici so in v kuhinji. Vidijo naju in mati prihaja kakor k neznanim obiskovalcem — sedaj naju spoznava … Otroci stoje naokrog, Cveto ima dekla v naročju in vsi opazujejo smehljaje v zadregi najin objem z materjo. Po vrsti jih poljubljam in se čudim obrazkom, rdečim in okroglim. Vero sem videla že v veliki sobi mimogrede v vozičku. Bože, kako je dete vzrastlo!

»In kje imamo očeta?« 

Ila že beži ponj. Na obisku je pri gospodu županu.

Oče prihaja in radostno svidenje se ponavlja.

Ni treba govoriti, o čem jim pripovedujeva. A tudi mati ima obilo povedati, in oče tudi.

Življenje pri nas v preteklih mesecih ni bilo veselo, toda trenotek, ki nas je združil, je odbil ostrino vsem bolečinam.

Vrne se mi tudi mož. Vse se prevrže, mi pa zrastemo.

Spoznali smo na sebi, da v trpljenju rastemo.