Kri na jeklu
| Kri na jeklu. Novela. Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Ko sem tisti večer v gledališki veži nenadoma uzrl kapetana Matiča, me je prešinilo kakor sama mladost in v srcu, opustošenem po glasovih debelega tenorista, mi je radostno vzkipel spomin na bivše dni. Matič je bil moj nerazdružni prijatelj v onih ubeglih časih, ko je bila vinska kupa še dovolj globoka, da smo v nji utopili vsako skrb. Poslednjič sva govorila pred desetimi leti – in nocoj, v tej minuti svidenja, se nama je zdelo obema, da sva se zdajci pomladila za prav toliko dolgih, težkih, grenkobe polnih let ...
Brez pomišljanja sva sredi »Prodane neveste« ostavila gledališče in krenila sama svojo pot, da bi se nemoteno razgovorila. Toliko sva si imela povedati! Med najinim davnim slovesom in med nocojšnjim večerom je bila krvava vojna, ki naju je zanesla vsakega v drugo stran: koliko prigod, koliko ljubic, koliko butiljk! Tudi spomin o njih sva obujala pri vinski čaši in jeruzalemec nama je zdavnaj vrel po glavi in po kosteh, ko sva priklenila svoj čolnič v nekakšnem baru. Izbrala sva si ložo, iz katere sva dobro videla v prostor; toda pogled na rumenolaso bajadero z golimi, ne baš odličnimi stegni in na občinstvo, ki je bulječ občudovalo njene razcepe, je kmalu presedel najinim očem. Pridružilo se nama je dekle, Nemka z debelo naličenim obrazom in izzivajoče razgaljenim oprsjem: kapetan ji je neutegoma jel izkazovati spoštovanje omizja, ne da bi ob tem prestal poslušati moje vesele zgodbe o naših ljudeh. A čudno, čim zabavnejše so bile istorije, tem ubitejši se mi je videl on. Oči so mu časih mahoma osrepele in ustnice so se nervozno krčile v trpko gubo, kakor bi mu uhajal duh za daljnimi, usodnimi spomini. Šele zdaj sem čutil, kako zelo se je postaral!
Baš sem z vinsko razigranostjo slikal uspehe »profesorja« spiritista, ki nas je teden dni zadivljal z javnimi poizkusi, vmes pa je odgojil med tukajšnjim ženstvom veliko število medijev za povsem nejavne predstave ... ko se je moj prijatelj mahoma zdrznil, kakor da je zagledal znan, a mrzek obraz. Oči so mu trenutno zažarele v izrazu studa in sovraštva; nato se je osvestil, nalil kozarec, katerega je prevrnil v svoji čudni kretnji, ter duškoma izpil. Jaz, ki sem naglo obrnil pogled v tisto stran, sem jedva še ujel dojem zabuhlega, zoprno belega lica s skrbno pristriženimi brki in visoke, ohlapne postave v smokingu, ki se mi je zdelo, da sem jo moral že srečati v takih krajih.
»Kdo je to?« sem vprašal nehote, ko je človek izginil za vogalom. »Ali ga poznaš?«
»Kako ga ne bi? Svojega najboljšega prijatelja – ha, ha, ha!« Kapetan je udaril v kratek, nekam preglasen smeh. »Oprosti, on je rekel tako, ne jaz, in zdaj je gotovo že pozabil. To je bankar Stoklas.«
»Iz P...? Ki se je tako srečno izvil v nedavni korupcijski aferi? Mož, lepe gospe, ki ...«
»Mož tiste nesrečnice, da,« je pritrdil Matič in trpka senca na njegovem zarjavelem obličju se je vidno zgostila. »Dobro sem jo poznal.«
»Tedaj nemara veš ...?«
»Tisto in marsikaj drugega; vsekako več, nego slutiš. Cel roman! Nemara ti ga povem, kadar bova sama ... Sicer pa – zakaj ga ne bi nocoj, ko sva baš take volje? Hej ti,« se je obrnil k ženski, »ostavi naju nekoliko; ali pa ostani, saj itak ne razumeš ničesar.«
Mignil je natakarju, naj da še vina, zlil prav kar napolnjeno čašo vase in večkrat gosto puhnil iz cigarete. Nato je jel pripovedovati, počasi, trudoma zbiraje nit in blodeč z očmi po dimnem in čadnem prostoru, kakor bi zrl tam nekje živo sliko zgodbe, ki mu je tako iznenada obsela duha.
»Prav za prav je tudi to spiritistovska istorija, da bi jo zlodej! Nu, saj boš videl ... Bilo je v P ... kmalu po mojem prihodu, tri leta bo zdaj tega; pridelili so me tamkajšnjemu polku kot veščaka za strojnice. Mesto – nič ne rečem; grdo je od tebe, da me nisi nikoli posetil, ko ni daleč odtod. Okolica je prav ljubezniva, ženske še bolj, in vino – res žal ti je lahko! ... Nu, v tistih pomladnih dneh jo krešem nekega večera iz kasarne proti domu. Vreme je postajalo dokaj toplo, prve punice v belih oblekah so stopale kakor žrebice in vsa promenada je dišala po njih; bogme podjetno mi je bilo pri duši. Ko baš stojim pred svojim restoranom in mečem oči po tem svežem življenju, me zdajci udari nekdo po rami. Ozrem se in zagledam ogabni kup mesa in kože, ki je šel pravkar mimo naju. Neprijetno znan se mi zdi; res, to je Stoklas, cmerda, gniloba in sebičnež, moja velika antipatija s šolskih klopi. Pomnim, da sem vedno sanjaril, kako sladko bi mu bilo zaviti vrat. Vedel sem, da deluje v P ..., in slišal, da je strašno obogatel in da mu je žena prva krasotica v mestu. Vesel ga nisem bil niti malo, zato pa on mene tem bolj. Tak živio in ura je zagnal in tako je skakal okoli mene, da sem se že bal: zdaj – zdaj me obliže!
»Kdo bi si mislil!« je vpil tam na ulici. »Srečne oči! Vsa Jugoslavija je polna tvoje glorije; o, dobro se ve, kdo je odločil bitko na Babjem visu. Matič, moj osebni prijatelj, pravim vsakomur, moj najljubši sošolec – jeli?«
Nu, kar se tiče prijateljstva, pomnim le to, da se nisva mogla videti, da je on mene neštetokrat zatožil, jaz pa sem ga pretepal v vseh prostih minutah, ki sem jih mogel utrpeti. In kajpak, tudi tisto na Babjem visu ni bilo tako hudo. Gledal sem ga kar moči kislo in hladno in premišljal, kako bi se ga otresel. Ko le ni bilo konca ne kraja, sem kratko omenil, da mi kruli po želodcu in da moram k večerji. Baš pravo sem pogodil. Incidit in Scyllam!
»Za Boga!« je poskočil Stoklas, »to se pravi, z menoj! Kje boš večerjal, ako ne pri meni? Prosim te, ne odkloni; moja žena bo vsa navdušena, da te vidi. Evo, tu čaka avto – izvoli!«
In že sva sedela v njem. Smej se mi ali ne smej – tak človek sem, da me spraviš tudi v cerkev, ako mi omeniš žensko ali boj. In mimo tega me je prešinila čudna misel, da mora biti nekako usojeno: človek, s katerim sva se gledala kakor pes in mačka, me ustavi sredi ceste in se proglasi za mojega najboljšega prijatelja! Trebalo se je vdati in sprejeti prigodo. Občutek, da je vse to višja volja, me ni ostavil prav do konca istorije; niti zdaj ne – narobe! In venomer se mi vidi, da je pograbilo isto kolo tudi Stoklasa; drugače me ne bi povabil niti ne bi kasneje počenjal stvari, ki jih je.
»Ali bo žena vesela! Ona, ki vsa gori za junake in druge take slavne ljudi ... Saj menda veš, da sem oženjen? Z divno žensko, tako ti povem! Lepa, dobra, naobražena, vse jezike govori; z eno besedo, višji duh, nadkriljuje me v vsakem pogledu, celo v moralnosti, he, he, he! Srečen sem da nikoli tega. Kakor svetnik na smrtni postelji, ko vidi nebesa odprta. Da, baš kakor svetnik na smrtni postelji. Zakaj – nu da, višje ženske imajo svoje muhe in svoje posebno notranje življenje ... Nu, saj jo boš videl.«
Prisluhnil sem. Babjek, ki ga peljejo k lepi ženi, je podoben lovcu, kadar se napoti v les: vsi sledovi dražijo njegovo pozornost, naj že misli streljati ali ne. Ob Stoklasovih besedah se mi je zazdelo, da zija med njima ena tistih koristnih zakonskih razpok, ki jih samci debelo vpisujemo v svoje račune.
A že sva dospela. Nova Stoklasova vila na robu mesta je bila sijajno bivališče človeka, ki bi imel vsega preveč, ako mu ne bi nedostajalo okusa; vendar pa si opazil v podrobnostih njene okolice in opreme že na prvi mah sledove druge, nežnejše nature, ki so dajali tej razstavi neizbirčnega bogastva dokaj prikupnejši obraz.
Sprejela je naju dama v lilasti svili – in to je bilo prvo, kar me je na tihem razjarilo. Lilasta barva je bila zame vedno nekaj vražjega, povsem tujega, bi dejal; v mojih predstavah in sanjarijah je ni, in kadar jo vidim na drugem človeku, je zame sama po sebi problem. Ženske, ki mi stopi nasproti v lilasti obleki, ne morem nikoli presoditi na prvi mah. In to, brate, je veliko zlo: videti žensko in ne mahoma vedeti, kaj ti je z njo početi! Gospa Stoklasova je bila mlada, vendar ne mlajša kot dvajset pet; nekatera je v tej dobi že starka. Visoka, sloka temnolaska z velikimi, čudno tihimi očmi in rahlo senco nad polnimi rdečimi usti – pikantna, da, krasotica, da, vredna vsakaterega greha in vendar v vsem neopredeljivem dojmu svoje pojave tako silno malo spominjajoča na greh. So ženske, prijatelj, ki te na prvi mah vobče ne prevzamejo s svojo telesnostjo, ampak z nečim drugim, vrag si ga vedi s čim! So take, ki te njih lepo telo bliskoma prešine s hlepenjem po samici; in take, da ne čutiš v njih ne telesa ne duše. Jaz sem vedno preziral to tretjo vrsto žensk in sem tem bolj študiral drugo; tudi s prvo sem se ukvarjal, a težko bi trdil, da sem imel pri nji Bog zna koliko uspeha. In ta je bila kakor nalašč iz prve vrste – spet dejstvo, ki nisem bil pripravljen nanj! Vse se je zdelo kakor zakleto, da mi pokvari kompas.
Stoklas me je seveda tudi ženi predstavil kot svojega najboljšega prijatelja in zmagalca na Babjem visu. S posebnim odobravanjem sem spoznal, da me v očeh gospe Jelve – tako ji je bilo ime – ne povišuje niti prijateljstvo njenega moža niti zmaga, ki se je sam tako malo zavedam. Razločno je prezrla tudi vse tiste galantne drobtinice, ki jih po navadi trosiš ženskam za vabo; z eno besedo, ni mi ostavila niti najmanjšega dvoma, da je trden in samostojen značaj. Jaz, vajen gosi, ki zobljejo iz roke že prvi dan, sem jedva utegnil sproti strmeti nad njo. Da mi ni bila prijazna in naklonjena, se ne bi zarekel; narobe, kramljala je z menoj ves večer in to duhovito, vse kar je res, čeprav z neko čudno odsotnostjo in neko tegobo v glasu in pogledu, ki jo je delala še bol j zanimivo. Stoklasove besede o muhah in posebnem notranjem življenju so mi večkrat prišle na um. Morda sva ga nekoliko zanemarjala v vnemi svojega pomemka: poslušal naju je baš dovolj pazno, da je mogel vedno o pravem času blekniti kako vnebovpijočo neslanost.
O tem, da je med njima res prepad, sem bil kmalu uverjen. Po moji sodbi ga ona ni marala, dasi je bila proti njemu vedno mirna in ljubezniva, kakor pristoji dobri ženi, dočim sem v njegovih besedah nekaterikrat začutil trdo, skoro bi rekel, surovo ost. Zdelo se mi je, da mora biti ljubosumen in ne brez vzroka, drugič pa spet, da mu je strašno na poti, kakor večkrat starim razvratnikom njih nesrečne, krepostne žene.
Nesložen zakon, sem sklenil sam pri sebi; išče se tolažnik!
V teku tistega večera sem dognal, da sva z gospo Jelvo prav za prav znanca iz nekdanjih let. Bila je edinka imovitega tovarnarja, nedaleč od mojega rodnega kraja in zdajci sem se je spomnil, kako je dekletce prihajala z materjo na svoje prve plese. Obe sta sloveli, da sta zelo naobraženi, in sta se v tem ugodno razlikovali od večine naših malomestnih dam; ni čudo, da ju je kmalu obdala pisana družba znancev iz najrazličnejših krogov, ki so svobodno prihajali v gostoljubni dom njenega očeta, med njimi nekajkrat tudi jaz. Pozneje, ko sem jo izgubil izpred oči, se je razvedelo, da se je vanjo na smrt zaljubil pokojni Dobnik – ali si ga poznal? Po imenu? Da ni nikoli videl Jelve, bi živel morda še danes ta dan in bi nam dal našo veliko, brezprimerno arhitekturo, zakaj bil je umetnik po milosti božji. Izprva je ostala hladna; ko pa jo je doletelo razočaranje v neki otroški ljubavni zadevici s kaj vem katerim bedakom, je hvaležno sprejela Dobnikovo sočutje in končno tudi srce. On je ponorel seveda še bolj, ako je bilo sploh mogoče; dočim pa je tlela v njegovi umetniški duši velika strast, ga je ljubila Jelva tako, kakor pač ljubijo mlada dekleta in največkrat – ne vedno – tudi zrele žene: zelo, a vendar manj nego sebe. Dobnikova stroga, časih kar osorna poštenost in odkritost in njegova ljubosumna vdanost, ki ni dovoljevala nikakega malikovanja mimo svojega – vse to jo je utrudilo. Ko je gorela njena ljubezen leto dni, jo je izlahka utrnil naslednik, ki ni bil vreden, da bi Dobniku čevlje zavezal. Dobnik – toda o njem pozneje! Prišla je vojna, naslednik je izginil z obzorja; ali se je vrnil ali ostal, ne vem. Cvetoči posli Jelvinega očeta so usahnili in prevrat ga je našel na robu propasti. Tedaj se je pojavil Stoklas, ki je med vojno nagrabil milijonov, da sam ni več vedel, kam bi z njimi, smodnika pa seveda niti zaduhal ni. Kratko, Jelva je hodila nekaj tednov vsa objokana; potlej so jo poročili s Stoklasom in očetova tovarna je točno vstala od mrtvih ...
Začetek te zgodbe sem pomnil iz bivših časov, marsikaj sem posnel med razgovorom in ostalo so mi povedali naslednje dni. Že kar sem takoj uganil, je bilo dovolj, da se mi je zasmilila v dno srca. Mladič se nisem ogreval zanjo, ker sem bil že preveč pokvarjen in so me usmiljene sobarice bolj zanimale nego težko dostopna dekleta iz dobrih hiš. A vendar mi je ostal v spominu – ne njen obraz, ampak obči dojem nečesa milega, nežnega, srečnega ... kaj bi govoril! V to bledo, otožno krasotico se je razvila solnčna Jelva? Boginja genijalnih Dobnikovih sanj je medlevala v robstvu gnusne vsakdanje svinje? Kako bi mogla biti srečna z njim! Vse mi je bilo jasno. On je bil Stoklas, roditelja sta jo prodala, bila je bogme sirota na svetu. Otrok mi nista pokazala, gotovo jih ni bilo. Preden sem se osvestil, sem jel zreti na nekaj, kar se je razumelo takorekoč po sebi, kakor na delo usmiljenja in samaritanstva. In to ni dobro, prijatelj. Gorje, kadar se ti ženska smili!
A da ne pozabim Dobnika. Strašno se je zapravil po tistem razhodu. Zlo, ki ga je žrlo, ni bil navadni bedasti ljubavni obup. V Jelvi je našel utešenje svoje tvorčevske strasti; bila mu je možnost, doživeti višek krasote v brezmejni predaji samega sebe, bila mu je oboževano jedro, okrog katerega se je kristalizovala vsakatera zasanjana popolnost. Njegova ljubezen do nje je bila dovršena po vseh pravilih njegove umetnosti; bila je najlepši hram, ki ga je kdaj kdo zgradil na svetu. Ta ženska je bila mozeg njegove strastne duše, in ko se je obrnila od njega in ga je njen oče prosil, naj več ne hodi k njim, je ostala v njem zijoča rana, podobna tistim, ki smo jih često videvali na bojiščih, polna črvov, gnoja in sesedene krvi. Hladil jo je z vinom, izžigal jo z babami, valjal se v razvratu do brezumja in uničil svoje železno zdravje prej nego v letu dni, vse zaman! Tik pred vojno mi je povedal, da ga je odbrala Venera med svoje mučenike in da mu ni nič za to. Potlej sva se našla v dobrovoljski legiji. Bil se je kakor lev, vse do Kokardže. Tam leži: dva bajoneta in strel v glavo, ki mu je odprl lobanjo in razpršil otrovane možgane. Ali je izbrisal tudi njegovo bol za njo, kdo ve?
Menil sem, da so ga ljudje prenaglo pozabili, a tisti večer sem videl, da Stoklas še vedno misli nanj. Razgovor nam je jel zastajati; da ne bi molčal, sem bleknil dve, tri fraze o njuni vili.
»Lahko bi bila še dosti lepša,« a je dejala ona z medlim nasmeškom.
»Jelva bi rada živela v vili po načrtu rajnkega Dobnika!« se je zdajci oglasil lopov kakor tja v en dan, a s tako čudnim poudarkom in tako razločno naperjeno ostjo, da mi je beseda kar zamrla na jeziku.
Nehote sem obvisel z očmi na nji, čakaje njenega odgovora. Toda Jelvine ustnice so otrpnile kakor kamen; vsa kri ji je mahoma izginila z lic in dolge vejice so se spustile na zrkla kakor dva črna vela. Tedaj sem se potegnil jaz:
»Dobnik,« sem rekel na vso moč trdo in rezko, »naš nepozabni mojster in moj hrabri bojni tovariš Dobnik je zgradil najlepši stan za sebe: strop in stene od črne zemlje, tla iz bolgarskih kosti. Čast in slava njegovemu spominu!«
Jelva je potemnela od rdečice in njen pogled je vroče obstal na mojem obrazu, dočim je Stoklas pobesil oči ...
Kmalu nato sem se poslovil. Stoklas je na videz ves sijal od zadovoljstva; kar čudil sem se, ko vendar po moji sodbi ni imel Bog zna koliko povoda zanj. Povabil me je in me zaklel na vse prijateljske spomine izza mladih let, naj še pridem, kadar količkaj utegnem, in naj se v njunem domu ne smatram za tujega človeka. Ko sem pri teh besedah vprašujoče pogledal gospo Jelvo, je prostodušno nagnila glavo. »Res mi bo drago,« je dejala s toplim glasom, kakor da vidi mojo negotovost; »dolgujem vam hvalo za izredno lep večer ...« In stisnila mi je roko, kolikor jo pač sme stisniti žena človeku, ki ga včeraj še ni poznala.
Grdo bi te varal, ako bi trdil, da sem tisto noč mirno spal. Motila me je samo razigranost, s katero nas navdaja bližina novih doživljajev: da se razvije to znanje v doživljaj, je bilo namreč sklenjeno že v prvem trenutku. Ti morda veš, da so mi bile ženske od nekdaj opoj, ki me prevzame do jedra in razvname vse, kar je v meni, dobro in zlo. Ta natura se je med vojno le še izpopolnila in razvila ter je – mimo vojniške – tako rekoč edina, ki jo imam. Nič sram me ni povedati. Ti pišeš romane, kak drugi slika, vsak ima svoj talent; jaz pesnim z belim mesom in slikam z rdečo slo. In tega ne delam zaradi tistih nekaj vriskov in trepetov, ampak – kako naj ti pojasnim? – takisto kakor lovec, sin lovca in lovcev vnuk, ki mora leviti, ne zaradi nasičenja, ampak zaradi neke pradavne, prvobitne radosti, ki jo začuti, kadar položi svojo žival po vseh pravilih, z dobrim strelom v pravi kraj. In jaz sem jih zadel, da ti povedati ne morem, koliko. Lovil sem jih s preže, na zalezo in na gonji! Kakor me je na vojni ob pogledu na sovražnikove postojanke neizogibno elektrizovala misel na juriš, tako me ob pogledu na žensko, ki mi ugaja, neizogibno prešine volja, da jo zavzamem in da jo imam. Kadar se oženiš, ne vabi me k sebi domov! Res pa je, da so postojanke, ki jih zaman naskočiš, in da so ženske, ki pasejo svojo krepost tem nedostopneje, čim bolj se trudiš, da bi jih dobil na strel. Mislim, da odloča o tem samo naključje in da je važno zgolj vprašanje, ali ohraniš mirne živce in hladno kri. Lov na belo košuto je umetnost zase, je igra s posebnimi kvartarni, in kdor jo hoče dobiti s tem, da se preda tako zvani ljubavni strasti, je zaigral. Ljubezen, da jo tako imenujem, je boj; ženska, ki zanjo ponoriš, je toliko jačja od tebe, kolikor je mirnejša; ti pa bi moral v boju vendar gledati, da zbereš vse adute sam v svojih lastnih rokah! In vrag je, da se odloči ta stvar navadno že v prvem trenutku ... Vsekako mi je zelo napotovala zavest, da mi je ostavila Jelva, nesrečna žena surovega in zoprnega Stoklasa, kateremu pač ni bilo vredno prizanašati, Jelva, ki je bila po vseh bojnih pravilih in malone tudi po dolžnostih krščanskega človekoljubja moj izbrani plen – da mi je ostavila ta ženska mnogo globlji dojem, nego je koristno in potrebno v takih primerih. Njena lepota je bila prepolna milobe, njen otožno zastrti glas je zbujal v meni preveč odmeva, njena, usoda mi je segala pregloboko v srce. Odkar je nisem videl, se je razvila v čudovito žensko in jaz sem to predobro opazil!«
Kapetan se je vidno razburjal ob svojem pripovedovanju. Glas mu je postajal vroč in hripav, da nisi vedel, ali od dolgega govorjenja ali od čuvstev, ki so se dramila obenem s spomini. Ženska poleg naju je zehala; ko se je naveličano ukrala izza mize, se je tovariš osvestil in premolknil. Poplaknil je sušo v grlu, zapalil novo cigareto in povzel, ne da bi mi pogledal v oči:
»Mislil sem, da mi to preide vsaj drugi dan. Kako sem se ukanil! Vse minute, kar mi jih ni jemala služba, so bile obsedene po Jelvi, čeprav se mi vprašanje: zateleban ali ne? še nikakor ni videlo odločeno. Z lokavo spretnostjo sem izrabil vsako priliko, da zvem o nji kaj več ter izpopolnim in popravim sliko, ki se je čedalje živeje črtala v mojem duhu. Ljudje so vedeli marsikaj. Opazovalci takih zakonov se pač vedno razdele v dve stranki: ena brani ženo, druga opravičuje moža ...«
Sam pri sebi sem združil podrobnosti takole:
Jelva je imela pri Stoklasu gnezdo, polno vsega razen sreče. Ne le da je mož ni razumel – skladnost med obema tako različnima značajema je bila nemogoča! – nego bil je celo brez vsake dovzetnosti za količkaj višje stvari, surov, vsakdanje podel in menda celo perverzen. Žalil jo je še tedaj, ko ni ust odprl: že dejstvo, da smejo taki ljudje živeti, je psovka za bitja, kakršna je bila ona. Ko je kmalu po svatbi zanosila – vendarle! – je jel pijančevati in prepeljavati cipe. Z eno besedo, razuzdanec tiste poljudne sorte, ki je nikakor ne zagovarjam ... Nekoč se je v pijanosti dejansko izpozabil nad njo. Jelva je od razburjenja obolela in spovila – za zmerom, razumeš? Zdaj ji je očital jalovost. Vila na robu mesta je postala sčasoma vsakovečernje shajališče pijanih prijateljev. Celo tuje ženske je vlačil v hišo in zgodilo se je, da je žena odprla vrata zakonske spalnice baš v trenutku, ko se je valjal z neko poulično vlačugo. Vsaka intimnost, vsaka senčica nežne skupnosti je bila med njima nemogoča; leto dni je že kdaj minilo, kar je spala Jelva za dvakrat zaklenjenimi vrati.
Stoklasa to ni motilo. Njegova pohota je bila zdavnaj sita, želel si je izprememb. Na tihem se je čutil morda krivega pred njo, drugače ne bi bilo tistih drobnih, mrzkih okrutnosti, s katerimi jo je mrcvaril. Dobnika ji vpričo mene pač ni očital prvikrat; očividno je često in z naslado glodal spomin, tolažeč si vest z nizkotno mislijo, da je v duhu morda tudi ona njemu nezvesta.
Na ženino ravnanje je zrl nedvomno s strogo nravstvenostjo vseh takih mož, ki imajo v to najmanj povoda. Bil je tedaj ljubosumen kakor zamorec, in ne samo na pokojnega Dobnika, ampak še veliko bolj na žive ljudi. Zelo sem se čudil, zakaj si je izbral baš mene zakonskega volka ter me je vlekel s seboj in me nazadnje še tako vsiljivo vabil, naj jima ostanem prijatelj in gost. Vprašal sem se, ali ne preži morda na vzrok za ločitev? Zdelo se mi je, da ne, zakaj krvnik da žrtev nerad živo iz rok. Najbolj verjetno je bilo, da želi videti Jelvo enako grešno, kakor je sam: to bi jo mučil! To bi mu bilo lahko pri duši!
Poslednje orožje nesrečnika je, da prenaša svoje gorje z dostojanstvom. Tako ga je prenašala ona; očividno je skrivala pred njim i solze i vzdihe, vedoč, da bankarja grize, ker je ne more spraviti na kolena. Toda mož ni bil edini, ki ga je dražil njen ponos. Zlo, kjerkoli se godi, ima vedno nevabljene gledalce, ki cepeta je čakajo senzacij. Oni ne marajo tihega trpljenja, videti hočejo tulečo, tarnajočo bol, dramatično razgrajanje ljubosumja in hrupne razpletke rodbinskih tragedij. Oni vohunijo za nesrečo tja pod zakonsko posteljo, oni vedo vse. Vedeli so tudi, zakaj Jelva molči in ne da radovedni sodrgi prilike, da bi pogreznila rilce v tako zanimiv škandal. Imela je prijateljico, eno samo, edino, ki je bila vsak dan pri nji, siromašno, dokaj čedno devico, k i se je preživljala z glasbenimi urami in s katero sta bili znani še izza šolskih let. Ljudski glas je trdil z vso gotovostjo, da se to prijateljstvo ne zadovoljuje s prirodnimi dokazi ... Da, da! Potem je bilo kajpak umevno, da je iskal Stoklas utehe drugod; tak mož je pravzaprav vreden pomilovanja ... Fej!
Vse so vedeli kanalje, samo tega ne, da je bil Jelvin oče še vedno v Stoklasovi oblasti; bankar ga je mogel vsako minuto pognati v zrak in nedvomno bi ga pognal še tisti dan, ko bi hči uveljavila svojo pravico do svobode!
Ne tajim, da se mi grde marnje o Jelvi izprva niso zdele neverjetne. Tako nesrečni in zbegani ženi bi bila pot v zablodo krajša nego drugim ljudem; zelo zagonetna je bila vsekako in neko skrivnost je morala nositi s seboj – o tem je bilo škoda besed! Niti ne bi rekel, da mi je bila zato le količkaj manj po godu. Lepota, gorje in še grehota – kako opojna glorija okoli njene glave! Takoj pa moram povedati, da so bile vse te govorice podla obrekovanja; kar se tiče tiste prijateljice, ki sem jo kmalu spoznal, je bilo ubogo dekle tako zelo prirodno in tako nedolžno v svoji prirodnosti, da si le iz usmiljenja nisem oskrbel popolnega dokaza.
Zdaj veš vse, kar sem vedel jaz; govoril sem dovolj neprisiljeno, da si že sam uganil, kaj je sledilo. Jedva sem dočakal dne, ki se mi je zdel primeren, ne prezgodnji in ne prekesan, da spet pritisnem na gumb ob vratih Stoklasove vile. Gospode ni bilo doma. Dve noči sem prepil od koprnenja, zakaj smešen strah mi je branil, da bi se vrnil že drugi dan in bi s tem pokazal – vrag si ga vedi kaj? Nato sem šel in sem jo videl in sem še globlje zajadral v pogubonosni tok, katerega sem se hotel ogniti po vsaki ceni. Pijančeval sem kakor kazak, pobiral umazane dekline z ulice, posedal s tovariši v razvratnih pogovorih, predstavljal si Jelvo v vseh, tudi v najmanj poetičnih skrivnostih njenega telesnega življenja – počenjal te in še druge podlosti samo zato, da bi se iztreznil in bi ohranil adute v rokah! In kakšen je bil uspeh?
Preden je minilo štirinajst dni, sem moral uvideti, da sem zaljubljen kakor dijaček. Pristajal sem na vse oskutne Stoklasove ideje, samo da je bilo naše prijateljstvo vsaj na videz dovolj intimno in sem mogel često prihajati k njima, ne da bi se zdelo mojih posetov preveč. Spremljal sem ju v gledališče, da bi jo čutil v svoji bližini; občeval sem z njenimi krogi, ki jih trpeti ne morem, samo da bi poslušal njen mehki glas; popival sem z njim in z njegovimi pajdaši, da bi morda začutil na stopnicah njen plavni korak, ujel na hodniku odmev njene mirne besede. In kadar se je posrečilo, da sem prebil z njo kak čas na samem, so bili aduti pri nji, ne pri meni! Mislil sem na Jelvino tiho žalost, ne na svoj bojni načrt; govoril sem ji, da bi zbežala preko njenega obličja vsaj minljiva senca radosti, ne zato, da bi se razveselil jaz ...
Na dušo in poštenje se ti kolnem, da nisem v mislih niti za minuto opustil svojega namena. Hotel sem, kar sem hotel; v dosego tega pa je trebalo brzdati čuvstva in skrivati vse, dokler ne najdem toliko miru in hladnokrvnosti, da morem naskočiti brez artiljerijske priprave. In res se na oko nisem izdal in moji galantni krinki je bilo težko kaj očitati; a svojih čuvstev nisem obrzdal, miru in hladnokrvnosti nisem našel ... Časih mi je zavrelo v glavi: ajde, zdaj! Obšlo me je kakor na vojni pred vratolomnimi zaskoki. Toda koprnenje me je delalo šibkega in njena nesreča jo je odevala kakor škapulir. Rekel sem, brate: gorje, kadar se ti ženska smili!
Žensko ljubiti in žensko imeti je dvoje, kar svet stoji. Pomni to, ki pišeš romane – pomni zlasti, kadar jih sam živiš! Ljubezen je vedno tvoj sovražnik. Lahko ga je odbijati, dokler mu ne daš planiti v svoj zakop; ko si ga spustil noter, ga ne iztiraš več, ne da bi ti odnesel dobršno krpo kože. Meni je ni ostalo niti toliko, da bi si berač sramoto pokril. Da, po neštetih ljubicah je izkupil končno tudi stari grešnik Matič svojo prvo resnično ljubav ... Veš kako sem sanjaril: če bi mi ukazala, naj jurišam sam, kakor sem, najstrašnejšo trdnjavo tega sveta, zapodil bi se brez pomišljanja; Jelva bi gledala, kako brizga kri iz mojih žil, in jaz bi okusil v tistem trenutku več slasti, nego bi mi je mogla dati ona v najbolj žarkem objemu!
Dobra je bila z menoj zelo, čeprav me nikoli ni bodrila in niti ni pokazala, da sluti, kako je z menoj. Moje nerodno dvorjenje je menda smarala za lahkomiselnost, ki jo počenjam iz slabe navade in brez posebnega namena. Ko sem začel pred njenimi očmi pet, šest ljubimkanj, nekaj da bi jo spravil iz ravnotežja, nekaj da bi se izpametoval, me je svarila kakor angelj varuh: nikarite! In jaz sem jo poslušal kakor okaran dečko – saj sem itak čutil, da zame ni več ženske mimo nje ...
In še nekaj je stalo med nama: senca Andreja Dobnika. Zdi se mi, da sem ga sovražil tiste čase, akoravno je bil on povod, da mi je postala naklonjena: bil je obenem kriv, da mi ni mogla postati več. Najbrže se je v svojem gorju skesala pred njim in mu je postavila na dnu srca oltar spokornega češčenja. Na ta oltar je meril Stoklas, dobro vedoč, da je nič ne oskruni huje od kamna, ki pade nanj!
Groza me je obhajala nad početjem tega človeka. Ponižal jo je, vlekel jo v blato svoje lastne nizkotnosti, brcal jo v srce in dušo, da je bilo že vse izranjeno, karkoli je bilo svetega v nji – in hkratu me je uprav tiščal k Jelvi, zakrivaje si oči z obema rokama, samo da bi nama pokazal, kako je slep.
»Dobnik! ... Dobnik! ... Dobnik! ... To ime je viselo na vsakem jermenu njegovega biča. Nekoč se ji je pri taki priliki pocedila solza. Ženske solze, prijatelj, so slana voda, dokler jih je mnogo; ena sama pa, dolgo zadrževana, ki se vendar utrne – tista, brate, je kri iz najgloblje rane srca. Vstala je in molče odšla iz sobe; šele čez minuto se je začul izza drugih ali tretjih vrat udavljen stok, podoben stoku človeka, ki ga zakolješ ali ustreliš naravnost v koren življenja, tako da niti ne utegne zavpiti. Prsti so se mi razkrečili, da bi ga zadavil, in vem, da mi je glas trepetal, ko sem rekel:
»Oprosti ... kaj ti je prav za prav do nesrečnega Dobnika, da jo venomer zbadaš z njim? Vse to ni meni nič mar, gotovo da ne: a kot tretji, postranski človek ti priznam, da je dolgčas poslušati vekomaj isto ... Ali si zmerom tak ali samo vpričo drugih ljudi?«
»O, zmerom, zmerom!« se je zarezal lopov s porogljivo nedolžnostjo. »Saj ne mislim nič hudega. To je majhna zakonska šala, razposajenost z moje strani: le ona jo je sklenila smatrati za kaj vem kakšen zločin. Poznaš jih, prijatelj, in jih vendar ne poznaš: z obrazom se ti kremži, a s srcem se smeje, da bi kar umrla od tistega smeha ...«
Da bi kar umrla od smeha ... Prokleti cinik! Dvignil sem oči in sem mu jih zapičil v vampirska zrkla; toda izvil se je kakor riba.
»In kaj mi hoče, prosim te? Ali ji ne ustrezam v vsem? Ne hodim z njo, kamorkoli ukaže? Reci, ali ji ne nastiljam razkošja tri pednje na debelo? Ne plačujem oblek, dragocenosti, slik in knjig, ki jih nabavlja? ... Bog ve, da me stane dovolj. Obožavam jo in se žrtvujem zanjo, ona pa ... Tako se vede, da mora vsakdo misliti: tiran, krvnik, volkodlak, svet mu ne premore enakega ... Daj, Matič, zini kako besedico zame. Tebe posluša. Dober si ji za vse Rockefellerjeve milijarde ... v nravstvenih akcijah, he, he, he!«
Norčeval se je. Dolgo sva se gledala, minuto ali še delj. Ne moje oči niso tajile, ne njegove. Toda Stoklas se ni izpovedal in jaz mu nisem pljunil v obraz. Ostal sem ...
Včasih me je grabilo, da bi se razjokal od sramu. Cel zaljubljen paže sem postal, samo kratke hlače je trebalo še obuti ... Strahopetnost, porečeš? Nravstvenost, ki se je čudežno našla v kotičku meje grešne duše? Le smej se, brate! Da, res sem časih sanjaril v svojem brezumju, kako bi razbil to nemogočo zvezo; kako bi z drznim, vratolomnim obratom uredil vso stvar tako, da bi bilo zanjo prav, in morda celo ... Ali sem bil mar prestar? Tako pokvarjen in pogubljen, da je nisem bil vreden, niti ako bi do smrti delal pokoro ob njenih nogah? ... Smej se, zakaj resnica je! A baš ta Matič, ki zdaj pije s teboj in pripoveduje budalosti, je bil dolgo preveč kreposten in preboječ, da bi kar tako položil svojo nečisto roko na bankarjevo jetnico in bi ji velel: »Pot v tvoje odrešeje in v tvojo – v najino srečo gre baš skozi moj objem! ... On, ki ni z brkom mrdnil v najhujši svinčeni toči, je dolgo trepetal pred mislijo, da bi se utegnil težki križ, katerega je nosila ta ženska v dozdevnem svetništvu, ob prvem prepovedanem dotiku izpremeniti v prav tisti vsakdanji gnus, sredi katerega sem – in še bom! – spoznal, imel in zavrgel toliko povprečnih hotljivih in bedastih bab ... Natakar, dej vina!«
Prijateljev obraz je bil rdeč kakor bager in brazgotina pod levim očesom se je belo risala na zaripli koži. Očividno je mislil, da se na tihem norčujem iz njega; gledal me je izzivajoče in trčil z menoj tako, kakor da nama je poplakniti Bog zna kakšen prepir.
»Kje sem prestal?« je povzel nato, zapalivši si cigareto. »Nu vidiš, med tem je prišlo poletje. Vročina je bila neverjetna, baš tiste katastrofalne vrste, ki povzroči v možganih nekakšno polblazno vrenje, tako da ne veš za pet minut naprej, kaj storiš. A mene bi julij malone odrešil. Stoklas in Jelva sta odpotovala na letovišče v K ... kjer je bankar pred leti ociganil nekega švabskega barona za majhen, drugače pa dražesten gradič. Temu dejstvu gre hvala, da si nisem razbil glave, zakaj soparica me je spravljala ob ves razsodek, ne glede na to, da že telesno nisem mogel več prebiti brez žensk, iskati pa jih tudi nisem mogel, dokler sem imel njo pred očmi. Oba sta me prosila, naj pridem, kadar le utegnem, in za delj časa, ako je mogoče. Gospa Jelva mi je stisnila roko krepkeje nego po navadi in pogled, s katerim se je poslovila od mene, je bil tako topel, da mi je v prsih kar zavrelo od bedastih nad.
Nekaj dni sem taval po mestu kakor pijan. Med nevihto, ki je divjala drugi večer, sem šel pred vilo, da bi se v odsevih bliskov nagledal okna njene spalnice, za katerimi je še sinoči gorela luč. Na ulici, na promenadi, v kavarni, povsod se mi je zdelo, da razločim kraje, kamor je kdaj stopila njena noga. V zraku je še medlel vonj njenih las, veter mi je še dišal od parfuma njenih kril, v mojem ušesu je še trepetal odmev njene govorice. Njen tihi obraz mi je zrl nasproti iz vseh kotov moje sobe; videl sem jo v čaši vina pred seboj in v mrgolenju solnčnih isker na jeklenih plaščih mojih mitraljez ... Tako ni smelo ostati. Čutil sem, da je zmešnjava v meni večja, nego je bila kdaj poprej; koprnel sem po svidenju in sem obenem vedel, da je vse izgubljeno, ako jo posetim, preden se ukrotim. Zbral sem tedaj najhujše razbrzdance, kar sem jih poznal, in sem jih zapeljal, da so vsi strmeli. Teden dni smo pili, kvartali, vlačili se k deklinam in se valjali v grdobiji; ko je teden minil, sem bil do vratu v dolgovih, a bil sem tudi čil in svež. Blatna kopel me je iztreznila in mogel sem misliti na Jelvo, ne da bi se mi zbledel sonet. Zakaj pisal sem jih tiste čase, polno miznico jih imam; kadar prideš k meni, ti jih lahko pokažem.
Pretehtal sem vse do najmanjše podrobnosti ter izračunal za in zoper; zdelo se mi je, da smem zaupati njeni vzneseni naturi, s katero moj lek ne more obroditi zlega sadu. In če bi ga tudi! je dodajal bes, ki me je spet obsedel v tistem tednu razvrata. Naj se odloči, tako ali tako; nihče ne more zahtevati od mene, da naj radovoljno zblaznim. Bodi že enkrat konec ... Jelva me ne zavrne: moja bo, rešena bo in Stoklas bo kaznovan, osmešen – mrtev, ako črhne le besedico!
Kratko, sklenil sem naskočiti brez odlašanja, na bajonet. Z daljšim dopustom v žepu in s cigareto v kotičku ust sem se nenapovedan pripeljal v K ... Ves čas vožnje nisem niti malo podvomil o svoji zmagi; slikal sem si raj, ki me je čakal, in tolažil svoje maloštevilne pomisleke s tem, da sem podtikal nameravanemu dejanju vse mogoče požrtvovalne nagibe. Sveti Jurij z zmajem ni bil nič proti meni! ...
Ali vse to so bili hlapovi kasarniških hodnikov in čadne pare mestnih beznic. Tam zunaj pa je bila priroda! Ko me je obdala tista sočna zelen s svojim opojnim vonjem in je zašumelo nad menoj gozdno drevje v jutranji sapi – do gradiča je bilo s postaje pol ure hoda – in sem ga ugledal tik pod štrlenjem sivih planin ... in ko mi je prihitela naproti Jelva, ki me je videla že od daleč – tedaj, brate moj, sem začutil, da ga ni ravnodušja, ki bi obstalo pred njo! ...
Sprejela me je razigrano; videl sem, da me je pogrešala. Takoj mi je povedala, da se je Stoklas z avtom odpeljal v L ... po Ljubo in Nikoliča, ki ostaneta nekaj dni v gosteh. Ljuba je bila debelušasta mlada gospa, s katero se je bankar zadnji čas mnogo ukvarjal, in Nikolič mož te gospe, vsakdanji plešec, požrešnež in menda tudi zvodnik, ako me vse ne vara.
Tak vendarle! Usoda sama mi je nastavila priliko, da lepše nisem mogel dobiti. Ves dan je bil moj ... in zvečer bodo gostje v hiši: dirindaj, pojedina, vino. Nihče ne bo utegnil iskati na najinih obrazih in v najinem vedenju izdajalskih sledov ...
Toda grad ni bil pripraven kraj. Izbe in sobane, po katerih me je vodila, so bile preobičajne, da bi v njih obhajal misterij svoje strasti. Povsod so me odbijali sledovi Stoklasovega bivanja. Na tej zofi, v onem naslanjaču, v tistile zagrnjeni postelji je bila prve čase nemara kedaj njegova ... Jezik mi je ležal v ustih kakor mrlič, v možganih je ni bilo odločne misli, nikar že, da bi se povzpel do dejanja.
Prišla sva v sobico, kamor se je skrivala čitat in sanjarit. Imela je ena sama vrata in razgled na črni les, ki se je spuščal malone tik pod gradič. Blizu okna je stala preprosta pisalna komoda: Jelva je vzela sveženj majhnih ključev in jela odklepati predal za predalom, razkazujoč mi svoje drobne spominke. Pri tem je pomotoma izdrla skrit predalček, poln starih pisem in posušenih cvetlic.
»Oh!« se je ustrašila, »tega vam nisem hotela pokazati.«
A preden je utegnila zapreti, sem uzrl fotografijo mladega moža, ki je ležala čisto na vrhu, prav kakor da jo je imela še sinoči v rokah.
»Dobnik!« mi je planilo z jezika tako nevoščljivo, da sem brž dodal: »Kaj mu je smrt, kdor živi v takem spominu! ...« In sem jo napeto pogledal, češ, kaj poreče.
Rekla ni prav ničesar. Zažarela je do sencev, zapahnila predal in obrnila ključ, da bi ga skoro zlomila.
»Nihče je še ni videl pri meni,« je zamrmrala nato, gledaje v tla – baš kakor da je meni kaj do proklete slike! – »Vi ste prvi ... Bili ste mu prijatelj in ste po njem postali tudi moj prijatelj – pomnite, prvi večer?« Pomolčala je in sklonila krasno glavo še niže. »Zakaj bi vam tajila, da mnogo mislim nanj? Veliko zlo sem mu storila; saj menda veste. Do smrti me bo peklo na duši in s poslednjim dihom svojih prs ga bom prosila odpuščanja.«
»Ne prosi, brezumna ženska!« sem ji hotel zaklicati. »Andrej je mrtev, usmili se živega! Ali mar čakaš, da bi se kesala zaradi dveh? ...«
Jelva je začutila, da v srcu ugovarjam njeni besedi. »Pojdiva!« je kliknila zdajci z nenaravno živahnostjo, kakor bi hotela nekaj utajiti; in že me je vodila dalje – na teraso, kjer naju je v senci čakal zakusek, in od ondot po vijugastih potih malega parka ... kaj vem kod!
Pomnim, da sem na tem izprehodu mrzil Dobnika bolj od vseh živih, ki so mi bili kdaj na poti. Želja, da bi ga vrgel z oltarja, je bila nemara še bolj goreča in še nestrpnejša od mojega koprnenja po Jelvi. So pač položaji, prijatelj, v katerih smo vsi enaki – so trenutja, v katerih smo vsi drhal. – Zdaj, zdaj! sem se izpodbujal; ali kje je bila mogočna beseda, kje čarodejni rek, da z njim zapeljem to čudovito bitje! Karkoli sem ji hotel reči, karkoli storiti, vse je bilo premalo vroče, prevsakdanje, preveč siromašno za njo. Jelva je bila izmed tistih žensk, ki jih moraš omamiti v trenutku in pasti nanje kakor blisk z neba, ako nočeš, da se ti nepovratno izpametujejo v prvi minuti odloga. Na vrtu, ko sem si sredi njenih belih, zlatih in krvavordečih rož poslednjikrat zaman ukazal juriš, pa mi je dala nehote sama dober svet.
»Glejte, kako trepeče gozd v tej pripeki,« me je opozorila zdajci, iztezaje belo laket proti hribu; zdelo bi se, da žehti iz njegovih smrek sopara prav do semkajle. »Tam je kraljestvo mojih izprehodov, posebno kadar vije v drevju veter svojo žalostno pesem, tako mogočno, da pozabljam sebe in ves svet ... Strma stezica se vzpenja v breg; na sredi poti je mrzel studenček, iz katerega ne pije nihče razen mene in gozdnih ptičev, in čisto zgoraj, pod veliko sivo skalo – glejte, odtod se vidi! – je klop, ki sem jo dala napraviti za svoj oddih.«
»Na tej klopi te vzamem živemu in mrtvemu!« sem sklenil še tisti mah in sem jo naprosil, naj mi popoldne razkaže svoje gozdno carstvo, ako se ne boji, da bi ga moja prisotnost oskrunila.
Ni se bala; še toplo me je pogledala in radostno obljubila. Vsa tesnoba me je minila še tisti mah in niti v mislih nisem podvomil, da bom tam, v okrilju vsemogočnega Pana, dovolj pokojen in dovolj močan. Ta gotovost je iznova razvnela moje nade; še danes pomnim, da sem ji dvoril pri obedu z neko posebno nežnostjo, prav kakor da je sladko telo, ki je tako vznemirjajoče dihalo pod rahlimi čipkami njene bele obleke, moja resnična, že včeraj in davi okušena last.
Da bi se utegnila spočiti – zakaj spočit človek je dostopnejši izkušnjavi – sem si po obedu izmislil opravek pri vaškem učitelju. Učitelj v K ... je moj tovariš iz legije; toda napotil se nisem k njemu, ampak za prvim ovinkom sem se potuhnil v gozd, legel pod prvo smreko in sanjaril dve uri, lahko si misliš, o čem.
Ko sem se vrnil v gradič, je bila Jelva že napravljena. Oblekla je nekaj lahkega, svetlo-lilastega – spet tista prokleta barva, ki je trpeti ne morem! – in nadela mehak, širokokrajen slamnik, pod katerim so se zdele njene temne oči še večje, njena rdeča usta še mamljivejša.
Lahkonogo je stopala ob moji strani in čebljala venomer, kakor bi se dobro zavedala, da je moj poset namenjen nji, ne Stoklasu, in bi mi hotela pokazati zanj prijateljsko hvaležnost; večkrat se mi je zdelo, da še podčrtava prijateljski značaj besed, katere govoriva, in se s tem nekako opravičuje, da je tako ljubezniva z menoj ... Solnce je žgalo z jedva zmanjšano silo; vonjava suhe zemlje, poletnih cvetlic in kosmatih, opaljenih trav je gosto puhtela od tal ... in tik zraven mene je dišala Jelva v svoji lahni obleki in je bila s svojim krasnim, čistim, skrbno negovanim telesom vsa kakor velik, živ in skrivnosten sad, ki se je sam nastavljal žejnemu ter klical in vabil: použij! Drobne znojne kapljice so ji stopale iz bledih sencev, mehki lasje na njenem tilniku so toliko da utripali od nagle hoje in male, še vedno deviške grudi so ji oblo dihale na tej poti v zasedo moje sle. A kaj bi ti jo slikal! Vse, karkoli sem kdaj občutil do nje, me je iznova prešinjalo v teh minutah. Njena nesreča jo je delala še opojnejšo, njena lepota je potrjevala moj strahopetni izgovor pred samim seboj, da je vse, kar nameravam, tako rekoč moja prokleta dolžnost in da bo trenutek, kateremu se bližam, samo zaslužen raj, nagrada za plemenito, ob sebi umevno stremljenje. Kratko, moj trudoma pridobljeni notranji mir je ginil kakor slama v plamenu. Zdelo se mi je, da buhti tam gori, kamor sva bila namenjena, sam prvobitni, mistični ogenj in nama lije naproti kakor hudournik. Čedalje silneje, čedalje usodne je; kadar dospeva na vrh in se zgodi moja volja, zgoriva od smrtonosne sreče, nalik dvojici svetov, ki si treščita sredi vsemirja v prvi, v poslednji objem ... Zakaj bil sem uverjen: pod mirno krinko te zrele, a neutešene žene, ki se še ni v ljubezni vdala moškemu bitju, je moralo biti nabrano takšno morje strasti, da ga ne bi varno preplula niti moja, v vseh tajfunih preizkušena ladja!
Takšno je bilo moje čuvstvo. In kaj sem počel?
Prevzel sem ji besedo, da sam ne vem kako. Toda motiš se, ako misliš, da je bil moj introibo vreden velike maše. Slišal sem sam svoj lastni glas, ki je govoril – oh, neumnosti zatelebanega gimnazijca! To nisem bil jaz, bilo je drugo bitje, ki je čakalo globoko v meni in vse dotlej ni smelo na beli dan ... Kako sem sam in kako mi je težko živeti, je pripovedoval tisti glas; kako dobro čutim, da so moja pota kriva in jalova, in kako neznosno pust mi je svet brez višjega, blažilnega vpliva ... Kdaj se mi je sanjalo vse to, mi je še danes uganka! In Jelva je pritrjevala, svetovala in tolažila, kakor da ne sluti ničesar; nagovarjala me je celo, naj se oženim ...
Pri studencu sva se oddahnila. Jelva je obstala in se ozrla name, vsa sveža od solnca in svobode; njene oči so sijale z mokrim, višnjevkastim bleskom in mehka rdečica ji je podlivala prozorno polt. Gledal sem jo kakor pijan.
»Jelva!« je udarilo iz mene. »Bogme, dosti sem jih videl križem sveta, ali vam enake – nobene! Da takšna ženska ni srečna, kakor bi morala biti! ...«
Začudeno je dvignila obrvi. Nikoli je še nisem nazval z imenom in nikoli še nisem tako naravnost povedal, da vidim njeno gorje. Pomolčala je v očividni zadregi, nato pa je menda sklenila smatrati moje besede za prazen poklon: zvonko se je zasmejala, odvrnila kaj vem kaj in urno krenila dalje. Poslej je govorila vse do skale, čeprav sem opazil, da obenem premišlja o mojem vzkliku. Enkrat je zardela, pokrila si oči z roko in trenila z rameni kakor od tajne groze. Vse to sem smatral za ugodno znamenje, češ postojanka je omajana!
Še en ovinek in pred nama se je vzpela gora, navpična stena. Ob njenem znožju je slonela preprosta klop in les pred njo je bil izsekan, tako da se je nudil očem baš najlepši pogled v dolino. Vsa pokrajina je žarela v solncu: gore, ravnina, reka, ki je tekla po nji, polja, sela in vrhovi dreves okoli naju – a meni se je zdelo, da ne sveti solnce z neba, ampak ona, ki stoji pred menoj; priroda dehti od nje, trava zeleni od njene bližine in jaz živim, ker me ona vidi ... Bila je ena tistih minut, ko je človeku vse eno, pa da bi se svet porušil nanj. Hej, bratec, zdaj ni bilo več pomisleka ne strahu, ki bi mi obrzdal jezik!
Kaj sem govoril, ne vem. Bruhnilo je kakor lava. To pomnim, da sem jo držal za roko in poljubljal njene drobcene prste kakor besen, naj jih je še tako odmikala ... in da me je že v prvem trenutku zagrabil daveči občutek, kakor bi se nekaj vrivalo med naju ... Tiščal sem vanjo, da bi jo objel, ne čuteč, kako me je pehala od sebe, in kvasil tem brezumne je, čim bolj me je zaklinjala, naj molčim. Sredi kolobocije pa mi je namah zastala beseda in pogum mi je upal. Ali me je iztreznil jezni pogled njenih oči? Obupni jok, ki ga je zagnala v svoji stiski? Ali sem le začutil, da delam in blebečem vse drugo, samo ne tistega, kar bi moral? Kaj vem! To pomnim, da sem telebnil na kolena, trepetal kakor pes, oklepal se njenih nog, poljubljal ji zaponke na čevljih in odnehal šele tedaj, ko sem začul njen glas in sem razumel, da me tolaži ...
Vse končano, vse izgubljeno! Solze, tako ti povem, solze so drle po temle idiotskem obrazu. Ona pa mi je prigovarjala kakor sestra. Zvedel sem, da je že davno slutila mojo ljubezen, a tega se ni nadejala, nikakor ne. Imela me je za tako kremenitega moža, za toliko boljšega od moje donjuanske slave in za tako dobrega prijatelja – da bi jo vrag! Očividno je mislila, da ji bom nežno drugoval v njeni melanholiji in jo bom gledal kakor prikazen tja do sodnega dne. Simpatija med nama je bila namreč velika, tudi z njene strani, a to nagnjenje naj ostane za Boga čisto in nesebično, zakaj ona me ne sme ljubiti, še z besedo, še z mislijo ne. Brani ji nekaj strašnega, tu notri, nekaj, kar je nemara velik greh ... in kar jo vendar krepi, da more prenašati svojo usodo. Da, nesrečna je; a če bi se maščevala po zgledu drugih žena, bi s tem zavrgla svojo edino uteho, vse bi se podrlo in moral bi obupati še tisti mah.
Vse to in še marsikaj je razlagala s histeričnim, hlipajočim zanosom. Besed je bilo mnogo in tako materinskih, da sem se nekoliko osvestil; a s tem ne pravim, da mi je odleglo. Dotlej sem mislil le nanjo, zdaj me je zaskelel poraz. Tepena ničemurnost je zaječala v meni in glava mi je kar zažarela od smešnosti položaja, v katerega sem zabredel. Ponos, brate moj, naj bo upravičen ali ne, je vražja stvar in misel, da si v ljubavni jarosti razmazal svoje srce po tleh, malikinji pa je bilo za malo, da bi se odpočila na tej preprogi, je vendarle strašna, reci kar hočeš. Tako peklenska je, da časih baje namah vpepeli ljubezen kakor neveljaven papir in te napolni s studom do nje, ki si jo pravkar še molil! Meni se je zgodilo podobno. Zgorela sicer ljubezen ni, a vendar je nekako ... omedlela v krču tiste minute. Toliko bolj je zbesnel moj pohlep. Nadzemeljska luč okoli Jelvine glave se je utrnila in zaznaval sem le še telo, njeno bajno telo, posodo nedosanjanih trepetov in nemogočih naslad. Bilo je tu, na klopi, dosegljivo mojim rokam, na milost in nemilost predano moji sili – samo vzeti ga je bilo treba! Klečal sem pred njo in se nisem upal vstati, ker me je bilo samega sebe strah ...
In ne bo moja! sem škrta! sam pri sebi. Ne bo! Zaradi kaj vem kakšne babje muhe, ki rajši posluša njeno brenčanje, nego da bi mi dala zaigrati na širne orgle strasti!
Še vedno je bilo med nama tisto neopredeljivo nekaj, sovražno in nevoščljivo, mrzlo kakor led in ostro kakor nož; a zdaj me je le izzivalo, podžigalo me je le še bolj. In tedajci ... veš, ženskam je menda od vekomaj določeno, da nam dado vedno same odločilni povod za to, kar nam pozneje štejejo v zločin ...
»Bodite mož, kapetan«, se je oglasila Jelva na koncu vseh svojih bledih razlogov; »vstanite, čas je, da kreneva proti domu ...«
Tako govoreč se je sklonila k meni, kakor bi me hotela vzdigniti. Med pripogibom ji je zazijal izrezek obleke in belina njenih grudi mi je zableščala v oči ... Tisti mah sem poblaznel. Planil sem kvišku, zarjul kakor pračlovek, in sem usekal s šapo v ta demonski, mlačni sneg ...
Vil sem jo kakor vrbov prot. In kaj misliš, prijatelj? Večina žensk, jeli, se gotovo razveseli nasilja, saj jim nudi težko pričakovani izgovor, češ morala sem ... Tu pa sem takoj začutil, da Jelva nepreklicno noče in se ne upira samo z vso močjo svojega telesa, ampak tudi z vsem studom in gnevom svoje zagonetne duše. Oba sva hropla od borbe in znoj nama je hlapel iz obraza v obraz. »Zver!« mi je pljunila v oči. Besnel sem le še bolj. Naposled sem začutil, da omaguje, toda le od sile mojih rok. Njen obraz je postal mahoma grd od brezzaščitne bede; posinel je, pozelenel, spačil se v tako neznosno žalobno krinko – prav kakor bi pogledal otrok, ki ga hočeš pretepsti, ali ptica, ki ji izdiraš kreljut.
»Pustite me!« je zaječala. »Toliko, da vam rečem besedo ... potlej storite, kar vam drago! ...«
Brate, sodi me pravično: moje ravnanje ni bilo ravnanje tegale Matiča, ampak nesrečneža, ki je bil že tri mesece zrel za sanatorij. Ako me obsojaš, obsodi tudi besa, ki mi je ždel za tilnikom, in kizmet, ki me je z ostrogami gnal v ta polom. Drugače vendar nisem taka zver; lovec, da, ali ne divjak. Niti na vojni se nisem dotorej izpozabil. Prvo leto, ko sem nosil še avstrijsko suknjo, sem v Mačvi zasačil nekega Ogra pri takem poizkusu in sem ga ustrelil kakor psa ... In ko sem zdaj ugledal pred seboj ta nemogoči obraz in sem videl, da ji niti poslednje sredstvo ne izvabi njihovega običajnega, »vzemi me!« – tedaj, brate, je vse sklecnilo v meni. Kaj je bilo to, za vseh tristo satanov?
A Jelva mi ni dala ugibati. Ko sem razklenil roke, je odskočila, naslonila se s hrbtom in rokami na skalo in izpregovorila, plakaje brez solz, s čudno sigajočim in trgajočim se glasom in z očmi vroče zamaknjenimi kdo ve kam; prav kakor nuna, ki gleda v višavah smehljaj nebeškega ženina:
»Močnejši ste in moja slabost se vam ne smili ... storite, kar je vaš namen ... A vedite, da se zaman pregrešite nam menoj ubogo žensko! Vaša ne bom, vzlic temu ne ... kakor nisem bila ne Stoklasova ne nikogar drugega ... razen njega! ...«
»Razen koga?!« sem zavpil.
»Ko so me prodajali Stoklasu ... in je mati klečala pred menoj in si je oče nastavljal samo kres na prsi ... in sem uvidela, da me niti smrt ne reši tega ... tisti dan sem se zaklela, da jih ukanim vse! ... Vlekli so me pred oltar, a jaz sem se v duhu poročila z drugim ... s svojim prvim, ki se je pogubil zaradi mene in je bil takrat že mrtev ... Stoklas je imel telo, toda moja misel in moja strast sta bili – njegovi! Vse objeme sem darovala njemu! V brezumju tistih trenutkov sem klicala njegovo ime ... in Stoklas ga je čul! Zdaj veste, zakaj mi ga očita ... Izprva je bilo strašno, a pozneje ... znajte, da me je slišal ... Pokličem ga, kadarkoli vzkoprnim po njem ... Zdaj veste! Evo, vzemite me. V vašem nasilju bom samo vnovič njegova ... kakor da je živ z menoj! ...
Tedajci sem jo razumel – njo in vse! Pred mojimi očmi je zasijalo kakor brezdno in izpreletelo me je kakor mrliški hlad ...
»Dobnikova! ... Ha, ha, ha!« sem kriknil z nečloveškim glasom. »Ha, ha, ha! Dobnikova! ...«
Sam pekel se je grohotal iz mojih ust. Jelva je stala pred menoj in me izzivalno meril o z očmi, z rokami na prsih, kakor da je pripravljena vreči obleko raz sebe ... Nekaj trenutkov sem z grozo poslušal izkušnjavo, ki mi je šepetala: zadavi jo! Da nosim v žepu pištolo, se nisem niti domislil. A tistikrat je zatrobil v dolini rog bankarjevega avtomobila; to naju je osvestilo, mene in njo.
»Mat!« sem zamrmral samemu sebi in sem omahnil v drugo stran. »Grem. Z Bogom! ...«
Toda ona me je ustavila.
»Stojte!« je ukazala. »V tem trenutku je Stoklas že zvedel, da sva šla skupaj v gozd; kaj si bo mislil, ako pridem sama? Čemu skrivanje, ko ste imeli doslej pogum! Spremite me in ostanite do nočnega vlaka. Molčala bom. Mož je pripeljal goste; kažite se veselega, igrajte komedijo in jutri – da se več ne poznava! S tem pogojem vam odpustim.«
Kolikor besed, toliko udarcev z bičem! Glava mi je žarela kakor razbeljena. Zaslužil sem jih. Šel sem z njo, ne da bi črhnil; kaj pa sem hotel, ko je imela prav!
Take poti še nisem doživel, prijatelj, in tudi jaz je več ne bom. Tu, v meni, je bilo vse razmesarjeno in zadavljeno; nič več ljubezni ne sovraštva ne volje ne sramu ... Nekaj dušečega, sivo blatnega se je zgrinjalo nad menoj in nad solnčno okolico ter mi zalivalo oči, možgane in srce. O kesanju – ne duha ne sluha. Čemu? Vsak človek, brate, mora enkrat v svojem življenju spoznati, da je kanalja. Bil sem lopov in čutil sem se lopova, kaj bi tajil! Toda mar ni bil vrag tudi v nji, v tej ženi, ki je širila okoli sebe pogubo kakor strupena drevesa na Sumatri ali Javi? Dobnik je izkrvavel od nje, zavdan sem bil jaz in po svoje tudi Stoklas, njen mož; vse zaporedoma nas je sežigala na grmadi, da bi ohranila sama svoj mir in ji ne bi bilo treba preveč trpeti. A nisem je klel, saj ni bila sama kriva. Drugi so jo pripravili do tega. Ako ni smela umreti, da ne bi upropastila vrlih roditeljev, je imela vsaj pravico blazneti. In blaznost je prava beseda, jeli? Klicati mrtvega iz grobne tišine in si ovijati ledja z njegovimi gnilimi mrliškimi rokami – to je pač onkraj mej vsakdanjega, zdravega razvrata; je v nekem pogledu ogromno, reci kar hočeš. Vsekako je izumila najsmelejšo slast, ki je kdaj pretresala človeško bitje!
Kar živim, nisem uzrl v človeški duši takih brezden in takih demonskih globin. Jelva pa, ki sem jo večkrat plašno ošinil s pogledom, je očividno že izmerila vse prepade in doumela njihov peklenski mrak. Z dvignjeno glavo, zamaknjenim bleščanjem v očeh in blodnim smehljajem na ustnicah je stopala zraven mene nizdoli, kakor bi hitela gola in vroča v njegov ledeni objem ...«
Kapetan je premolknil. Njegove oči so nekaj časa srepo strmele vame in prsti, s katerimi je neprestano grebel po mizi, so mu krčevito drgetali. Vse je pričalo, da se bliža višku in koncu svoje povesti.
»Vso pot nisva pregovorila besedice,« je povzel; »ko pa sva stopila iz gozda, se je ona zdajci vzdramila. Na njenih ustih je zaigral priljuden nasmeh, in kakor da se ni nič zgodilo med nama, je jela nadaljevati brezpomemben razgovor, ki sva ga dopoldne po naključju prekinila. O, ženska! Pripravljala je sebe in mene, da bi se vrnila med ljudi z običajnim družabnim obrazom! Res ostrmel sem nad to previdnostjo, ki je bila tako umestna in celo velikodušna – po vsem, kar je bilo ...
S potvorjeno živahnostjo sva prikramljala v gradič. Bankar in njegova gosta so naju čakali pri malici na grajskem mostovžu, v katerega so mahali skozi obokana okna zeleni odrastki divjih trt. Stoklas se je delal presrečnega, da me vidi; opazil pa sem tudi vrtajoče poglede, s katerimi je kradoma meril zdaj mene, zdaj njo. Zabava se je kmalu razvila in rekel bi, da nisem slabo izpolnil Jelvinega ukaza. Igral sem komedijo, čeprav je bil v moji glavi cel kaos, kakor pred ustvarjenjem sveta. Še vedno sem čutil okoli sebe nevidno silo, ki me je zavela v današnji doživljaj; sredi lahkomiselnega besedovanja me je tiščalo v ustih kakor žvala in z vsako jasno mislijo, ki je posvetila v soparico mojih možganov, sem se strahoma vpraševal, kaj še bo.
Pri večerji smo moški veliko pili; zdelo se mi je, da bankar premišljeno zaliva Nikoliča in da utegneta imeti z Ljubo kak poseben namen. Tudi Ljuba je vrlo pogledala v kozarec: smejala je do iznemoglosti, cvilila, pela, igrala v salonu na klavir, in ko nas je ogrnil somrak, je zdajci predlagala, da bi klicali duhove. Gospa Nikoličeva je namreč vneta spiritistka in njeni poseti pri Stoklasovih so se tudi v P ... neizogibno končavali s sejami. Jaz, ki nisem veroval v take bedarije, sem časih iz vljudnosti prisedel in skrbel za to, da je bila mizica ustrežljiva. Moji brezbožni prsti so predstavljali ranjko teto, ujca v peklu, obešenega morilca, madame de Pompadour in krepostnega Casanovo. Tako sem zaslovel v naši družbici kot medij. Ljubi in Nikoliču se je kar mešalo od uspehov in celo Jelva je po moji krivdi dokaj predaleč zabrela v praznoverje; zmrdoval se je edini Stoklas in niti on ne iz razumnosti, ampak zato, ker je tak materijalist, da ga z nadnaravnimi pojavi niti opehariti ne moreš. In tako ni bil nihče presenečen, ko je po okusni jedi in dobri pijači prva okrogla mizica zbudila v histeričnem ženščetu staro prijateljstvo do duhov.
»Gospod kapetan bo z nami,« je gostolela; »take prilike ne smemo zanemariti.«
»Neslanost, porečeš. Nu prav, o tem ni dvoma. Toda že v začetku naše neslanosti sem opazil razna čudna dejstva, ki so se nekam dosledno nizala drugo k drugemu in so – kakor sem uvidel pozneje – zavratno vsmerjala dogodke tja, kamor so naposled prispeli. Zlasti me je iznenadilo to, da smo mi trije: ona, Stoklas in jaz, že od kraja ravnali drugače, nego je bila naša navada, in počenjali stvari, ki gotovo niso mogle biti naš svobodno premišljeni namen. Bankar, ki se je prejšnje krati zmerom norčeval iz sej, je pristal nocoj kakor avtonomat in sam molče prinesel mizico v salon. Jelva, dotlej radovoljna in malone verna udeležnica mojih čarovnij, se je tisti večer zdrznila, ko je Ljuba omenila duhove; dobro sem videl, da ji misel nanje v tem trenutku ni bila samo nevšečna, marveč da je zbudila v nji globok in zagoneten strah; potlej pa se je mahoma vdala, sela za mizico in jela neučakano prositi, da bi začeli. Z menoj je bilo podobno: seja mi je bila najprej zelo všeč, a nato se je zdajci nekaj obrnilo v meni in že sem bil najbolj navdušen izmed vseh.
Lahko da je bila tudi želja, raztresti se, ali pa sem nehote pograbil priliko, da zavladam nad to družbo, z Jelvo vred, pred katero sem se čutil po svoji grdi istoriji tako tepenega, in dobim vse skupaj na povodec; potreba po taki klavrni tolažbi je pač bogme človeška! Vsekako me je vleklo, da bi se znesel nad Jelvo in pokazal samemu sebi, da sem prebolel tisto stvar in mi ni mar ne nje ne mojega dejanja; dobro pomnim, kako bistro sem opazil vsako najmanjšo priliko, da jo mučim. A kakršnikoli so bili moji lastni nagibi, odločilo me je povsem nekaj drugega: že od kraja in tudi ves čas potlej sem čutil, da moram tako ravnati, pa naj bi se upiral s stoterno silo svoje volje! ... Razložil sem ti vse po pravici, da boš nemara laglje sodil o tem, kar je sledilo.
Zavesili smo okna, zaklenili vrata na hodnik, utrnili luč in seli tipaje okrog mizice: Stoklas, Ljuba, Nikolič, Jelva in jaz. Obdajala nas je črna tema. Naše roke so se rahlo stikale na mahagonovi plošči. Zdelo se ti je, da slišiš utripanje src in brnenje živcev, ki so se ubirali v skupno ekstazo pričakovanja. Vzlic temi sem čutil Jelvino prisotnost bolj živo in mučno, nego da sem jo gledal z očmi; njen vonj je bil kakor podeseterjen in venomer se mi je bledlo, da vidim njeno lilasto obleko in iskri v globinah njenih zrenic. Drhtenje naših rok se je izlivalo v mizo kakor v nabiralnik nemirnih sil, in ko sem le malce pritisnil s prstom, se je v neizmerno zadovoljstvo gospe Ljube najavil prvi duh ...
Vem, brate, da poznaš te čarovnije in misliš o njih enako kakor jaz. Bilo je na vso moč neumno in to je dovolj, da osupiš lahkoverne ljudi. Klicali smo vrag si ga vedi koga: Ljuba je kar iz rokava določala spored. Ni mi treba praviti, koliko posla sem imel, da so dajala nevidna bitja primerne, časih tudi zelo dovtipne odgovore! In vse te sleparije sem uganjal nekam mehanično, brez posebnega premišljevanja, prav kakor da mi stoji nekdo za pleči in mi vsiljuje svojo voljo; starodavna pitija na svojem trinožniku se ni počutila dosti drugače od mene.
Neverjetni Stoklas se je zabaval da nikoli tega in Ljuba ga je morala vsako minuto zaklinjati, naj ne plaši duhov s svojim rezgetanjem. Vse zaman! Postajal je celo drzen in se polaščal besede. Čutil sem, da Jelva, ki je skoro ves čas molčala, na tihem trpi. A to je bilo naravno: mar ni nekdo hotel, da jo nocoj izmučimo do smrti? Jaz pravim, da je bila taka misel ... v Stoklasu, v meni ali v nevidnem tujcu za mojim hrbtom – kdo ve? In kakor ranjenca v groznici me je nenadoma obšla gotovost, da se mora nekaj zgoditi, baš zdajle, še to minuto ... Zgodilo se je.
»Sire!« je zamevljal bankar Napoleonu, ki mu je pravkar odkril, da je tudi njemu, Stoklasu, umreti za želodčnim rakom; »sire, ali vas smem nadlegovati s prošnjo, da bi pozvali v naš nevredni krog junaka in zvestega ljubimca ... hm, kako mu je ime? – Andreja Dobnika? ...«
Eden izmed nas – kdo je bil, se nisem utegnil vprašati – je udaril med tem govoričenjem v smeh, ki se je mahoma utrgal, zakaj zvok tega imena nas je izpreletel kakor zlovešča iskra; še tema je menda vztrepetala okoli nas ...
Jelva je najprej vsa zamrla na svojem stolu; kakor s svojimi lastnimi živci in možgani sem čutil davečo pest, ki se je stisnila okoli njenega grla. In vzlic temi sem videl, bogme videl njen obraz, ki bo gorel v meni na vekov veke ... njen smrtnobledi, spačeni obraz z razklenjenimi ustnicami in očmi strmečimi v široki grozi ... obraz, kakor zgneten iz straha in koprnenja! ...
»Ne! ...« je zaječala; »za Boga, nikar! ...«
Prvi »ne« je še branil; z drugim se je zdelo, da ga že sama kliče ...
Mene je pograbilo vse namah: bliskovita gotovost, da mi je še vedno draga – tem dražja, čim več je njenih muk – in ljubosumen gnev na mrtvega, ki je že kdaj strohnel in seveda ni mogel resnično priti k nam ... najbolj pa brezdanja tesnoba pri tem, kar sem hotel storiti ... Tako te nemara obide, ako držiš v roki napet samokres in se boriš z izkušnjavo, da bi ga izpalil v srce nedolžnega človeka! »Nikar!« je stokalo v meni, »nikar! ...« A moral sem. »Stori!« je ukazal Nevidni. In že sem čutil, kako moj desni sredinec rahlo pritiska na mizico ... že se je zamajala in nagnila: enkrat ... dvakrat ... trikrat! ...
»Andrej Dobnik je tukaj!« se je začul glas.
V tišini, ki je zavladala, sem slišal strašno razbijanje Jelvinega srca. In čul sem, jaz edini sem čul besedo, ki so jo zamrmrala njena usta:
»Pozdravljen! ...«
Stoklas se je odkašljal, nato je povzel:
»Dobro mi došel velik mojster, hrabri borec in ... hm, srečni tekmec moj! Neizmerno me veseli, da si nas počastil in ... c, zelo mi je žal, da se nisva spoznala za tvojih živih dni; morda bi bilo to in ono drugače ... Nu, dovoli mi ponižno vprašanje: ali je resnica, da si ostal še po smrti zvest nekdanji oboževanki?«
Če to ni presegalo vseh meja! In vendar, ne Nikolič ne jaz, nihče ni zinil besedice ugovora ... Narobe!
»Oh, kako romantično!« je zacepetala Ljuba. »Abecedo, abecedo! Z besedami naj pove!«
In jaz nesrečnež sem jel naštevati črke, ne pa da bi vrgel Stoklasu mizo v obraz. Železen obroč mi je stiskal možgane. Jelva je molčala in sopla, kakor bi se borila s smrtjo.
»Na vekomaj! ...« je povedala mizica.
In spet sem slišal Jelvo, ki je dahnila:
»Hvala ti! ...«
»Ah, kako ganljivo!« je vriskala Nikolička. Moj Kosta pač ne bo tako zvest. Čestitam Jelva!«
»Obziren nisi, gospod duh,« je nadaljeval bankar s skremženim glasom. A povej nam: je li res ... e, da te tvoja boginja še danes ta dan ...
Tedajci nam je zastal dih na ustnicah in tla so se zamajala pod nami. Zakaj Jelva ni počakala zadnje besede. Ostro in svetlo, kakor bi žvenketala kristalna čaša na kose, je zazvenel njen glas:
»Da, še vedno ... danes ta dan in na vekomaj, Andrej Dobnik! ... In zdaj te vprašam jaz kakor pred živim Bogom: ali te najdem po svoji smrti? ...«
V tem trenutku sem slišal utrip petorice src! Toda obroč okoli moje glave je počil in moja volja je bila mahoma spet svobodna; hote in premišljeno sem odgovoril z mizico, samo da bi uklal Stoklasa v malopridno srce:
»Da ...«
Mar sem ji smel odgovoriti: ne? ... Bilo mi je pač usojeno, da vzamem baš to besedo na svojo vest!
»Do svidenja!« je rekla Jelva, kakor bi govorila s prisotnim.
»Mrliška vlačuga! ...« je z nečloveškim glasom zatulil bankar. Planil je kvišku, prevrnil mizico in jo zdrobil z nogo.
Nikolič je telebnil s stolom vred. Ljuba je udarila v histeričen javk, jaz pa sem skočil k električnemu gumbu. Luč je blisnila, čar se je razletel. Odleglo mi je, kakor da me je iznenada oblila ploha.
Ko smo se spogledali, se je drug ustrašil drugega: prsteni obrazi, izbuljene oči, drgečoče ustnice – in vse to je napravila ena minuta! Samo Jelva je stala mirna in visoka ob vratih, z levico na kljuki. Njene temne oči so sijale kakor še nikoli ne in lici sta ji žareli od vročičnega ognja.
»Gospod kapetan nas misli nocoj ostaviti,« je dejala z mehkim glasom; za bankarjevo psovko se niti zmenila ni. »Škoda, gospod kapetan. Dajte mi roko.«
Kakor v omotici sem ji poljubil vlažne prste; ona pa je podržala mojo desnico tri, štiri sekunde, gledaje me vedro in toplo, kakor bi hotela reči: »Tako sem srečna, da ti odpuščam vse ... Z Bogom!« je zdajci dodala na glas.
In duri so se tiho zaprle za njo.
Šele tedaj sem se spomnil Stoklasove surovosti. Rdeča megla mi je trepetala pred očmi, ko sem mu položil roko na ramo.
»Živina!« je kriknilo iz mene. »Kaj si usojaš vpričo nas? Ali mar ne čutiš, da kažeš gostu vrata, ko psuješ gospodinjo kakor poslednjo ...«
»Vrata kažem?! Komu? Tebi?« je zategnil s hripavim glasom; vse obličje mu je trepetalo od steklega, brezumnega krča. Nato pa se je ugladilo kakor bi trenil. »Tebi?« je ponovil. »Svojemu najboljšemu prijatelju, zmagalcu z Babjega visa?« In že je bušil v bedast, prisiljen hehet. Beži, beži! Ne, bratec, to so le onga ... domači prizorčki, zakonske intimnosti tako rekoč, hujšega nas čuvaj Bog ... In zaradi tistega izraza se najskesanega opraščam: nikoli več, o gospod!«
Tako blebetaje nas je zrinil v svojo sobo in pozvonil. Podali so šampanjca, zadišalo je po orgiji. Ljuba se je vrgla v klubnjak, oblizujoč si tenke ustnice s koncem jezika. Pravkaršnji prizor in Jelvin odhod sta jo oči vidno že prestala razburjati; celo udobrovoljil jo je škandal in vse je kazalo, da se ji ga hoče še več.
»Kam strmite, mrkogledi bojevnik?« je izpregovorila in koketno ustavila zelenkaste oči na meni, izzivaje oba hkrati, Stoklasa in moža. Nocoj ni noč za spomine o vojnah in grobovih. Tako mlačno je in rože diše z Jelvinega vrta ... oh, in šampanjec se peni v čašah« – sladostrastno je zvila gole roke za tilnikom – »pili bomo, junače! Nocoj se pobrativa in poljubiva, ako je res, da vas ženske ni strah – joj! ... Kaj je to?! ...
Bodro in veselo, kakor bi nekdo vriskoma zletel v svobodo, je počil na vrtni terasi strel ...
Vsi smo planili kvišku. Čaše so klenknile z mize, šampanjec je pljusnil po tleh in trojica obrazov okoli mene je otrpnila v trojico meduz. A nisem jih gledal. V treh, štirih skokih sem bil tam.
»Jelva! ...«
V svetli mesečini je ležala sredi terase. Pala je na obraz. Poleg nje se je lesketal še vroč samokres z držajem od biserne matice ...
Ko sem jo položil v sobi na otomano, so se iztegnile njene vitke noge v poslednjem krču. Eno oko je krvavelo od padca, drugo je mirno gledalo v strop. Tik pod široko razgaljeno levo grudjo je temenela drobcena rana, iz katere se je pocedilo nekaj kapljic krvi; prekrasen strel! Daj nam Bog takega vsem, ki še čakamo svoje svinčenke!
Stal sem pred njo kakor blazen. Stene so se vrtile okoli mene, po licih mi je drla mokrota in zdi se mi, da sem se križal. Od nekod se je čulo vreščanje gospe Ljube in Nikoliča, ki sta brezumno vpila na pomoč. Koliko časa je minilo tako, ne morem povedati, niti ne, ali je bil Stoklas že od kraja zraven mene. Iznenada sem začutil njegovo prisotnost in sem ugledal njegov prokleti obraz. Polt mu je bila kakor vosek, spodnja ustnica mu je visela na brado in vse črte obličja so bile spačene, kakor da ga prijemlje božjast; v njegovih steklenih očeh je odsevala zavratnost, greh, sovraštvo, posmeh in zaničevanje – z eno besedo, bil ti je podoba pravega peklenskega volkodlaka. Gledal me je ... gledal, ne da bi črhnil ... in vendar sem zvedel v tisti minuti vso satansko povest: zakaj me je vlekel k ženi, zakaj me je slavil kot svojega najboljšega prijatelja, zakaj me je vabil – vse, do pičice vse. Nato se je sklonil k mrtvi, kakor da ga počasi obhaja kdo ve kakšna ostudna misel, in je raztegnil obleko na njenih prsih, da se je pokazala še desna grud. Nehote sem pogledal tja ... in sem zdajci zastokal od muke: kolikor je prstov na tejle nesrečni roki, toliko je bilo na grudi podplutih lis! ...
On pa je spet zagrnil ubogo truplo, skrivil obraz do poslednje stopnje hudobnosti in šepnil z jedva slišnim glasom, gledaje me bistro in trepljaje z očmi, kakor bi mežikal lopov svojemu pajdašu:
»Zmotil sem se v tebi, kapetan ... Za to zmago si bil prešibak!«
Tedaj sem izgubil zavest. Kasneje so mi povedali, da sem ga bil in davil kakor obseden; Nikolič in ostali, ki so pritekli na njegovo tuljenje, so mi le s težavo ubranili, da ga nisem končal ...«
Kapetan je umolknil. Glava, iznemogla od pijače in zlih spominov, mu je pala med dlani kakor kamen; večkrat po vrsti je globoko zastokal in deklina, ki se je med tem vrnila k nama, da bi uprežala svoj dobiček, me je pomenljivo pogledala. Čez nekaj minut se je vzdramil.
»Evo,« je izpregovoril, »povedal sem ti vse. Zdaj poznaš njega, njo in mene; presodi sam in sodi nas po svoji vesti ... O, vem, da mi ne porečeš naravnost: morilec! Zakaj ne glede na Stoklasovo spletko bi se dalo mnogo govoriti o psihološki posebnosti njegove žene, o mojem neznosnem duševnem položaju, ki me vendarle nekoliko razbremenjuje, o usodi, ki je s temi dogodki tako očitno pokazala, da je, in zlasti o tistem tujem vplivu, o Nevidnem, ki je stal za menoj ter mi narekoval svojo krvniško voljo. Da se ubijajo še druge, nikar pa Jelva, ki je živela že nekaj let v večni razcepljenosti med gnusom zakona in polblaznim sladostrastjem svojih fantazmagorij, je znana stvar; bila je bolna ženska in svinčenka jo je nedvomno očuvala stokrat hujšega zla. Toda smrt je smrt in kri je kri. Pomni, brate, da je sprožila samokres v stanju duševne zbeganosti, katero sem povzročil jaz, čeprav nemara le kot slepo orodje njenega moža, ki je hotel z menoj izpodriniti mrtvega prednika, in kot igrača sile, ki je veliko močnejša in neusmiljenejša od nas ljudi. Pomni tudi to, da sem ji v polni zavesti svoje odgovornosti potrdil odločilno vprašanje in vrgel v njeno razkrojeno dušo usodni »da«, ko sam nisem vedel in še danes ne vem, ali je pomenila ta beseda resnico ali laž. Na moje poroštvo je planila v smrt, uverjena, da jo prestreže onkraj strela dvojica rok, po katerih je tako brezmejno vzkoprnela v svojem gorju in kesanju. In če bi tudi ne bila merjena in bi se končala kar tako, ker je že davno sklenila in je našla v tistem »da« samo pripravno značnico za svoj odstop – tako misliš sam pri sebi, jeli? – mar bi bil zato nedolžen? Ko vendar je pribito, da sem storil vse, le tega ne, da bi ji sam podal pištolo!
Kriv sem, prijatelj; ako ne morilec, sem bil vsaj nož. In kakor se izpremeni kri na jeklu v rjo, ki mora glodati rezilo, dokler ga ne razje, tako se pokorim tudi jaz do današnjega dne in se bom pokoril do konca. Jelva zame ni mrtva – ona živi. Ne morem se je osvoboditi, kakor se ona ni mogla osvoboditi Andreja. Njena tiha, blazna senca kroži po brazdah mojih možganov noč in dan, njena kri kaplja v sleherno minuto mojega življenja. Venomer mi je, kakor da slišim njen govor in šumenje njenih kril; evo, še zdajle so mi nozdrvi polne njenega parfuma! Poslal sem jo v velik mrak, da bi v njem objela svojega dragega ... in veš, čedalje bolj se mi dozdeva, da ga je res našla in me prihaja mamit za seboj ... Mogoče potrebuje bitja, ki bi tam trpelo zaradi nje in bi ji zavidalo njeno pošastno srečo. Zakaj vsaka ženska je v svojem bistvu sirena; polovica ženske duše je napravljena iz okrutnosti in ljubezen, ki se tako poganjamo zanjo, je vendarle ... kolikor odrešenje, toliko pogin! ... Časih me zgrabi, o, dosti huje, nego me je držalo na svidenjih v P ... ali na tistem nesrečnem izprehodu. Jelva se vrača k meni, kakor se je Dobnik vračal k nji. In kar sem nedavno čital o inkubih in sukubih – ej, brate, ne daj ti Bog poizkusiti, koliko je v tem resnice! ... Veš, dragi, ako bi vedel ... ako bi imel tudi jaz človeka, ki bi mi rekel v pravem trenutku »da« ... in bi mogel verjeti, da jo zagledam onkraj strela, enkrat samkrat še ...
Njegov glas se je utrnil v nerazločnem, skrivnostnem mrmranju. Spet je pobesil glavo.
Čudno mi je šumela po glavi ta povest. Lesket kapetanovih oči, ko je govoril zadnje besede, je bil tako zelo različen od pogleda zdravega človeka, da me je obhajala neopredeljiva groza in sem si zaželel domov. Mimo tega je bilo pozno, bar se je praznil in prvi natakar je značilno postopal okoli najinega kotička. A že se je vzdramil tudi prijatelj, ki je med tem očividno spravil svoje misli v nekakšen red. Njegov obraz je bil zdaj brezskrbno vinjen, kakor da ni bilo ne zgodbe ne spominov, ničesar ne.
»Glej, teh se drži,« je še dejal in z veščo temeljitostjo uščenil zehajočo Nemko v kolk; »ako nam ne morejo mnogo dati, nam vsaj veliko ne vzemo.«
Plačala sva in odšla. Kapetan se je nekoliko opotekal in moral sem ga spremiti. Vso pot je tvezil take neumnosti, da sva se večkrat oba lovila od smeha; pred svojim hotelom pa se je mahoma spomnil in me je svečano zaklel, naj ne izdam njegove povesti nikomur, dokler je živ.
Zdaj sem odvezan besede. Kapetan je namreč kmalu po tistem večeru iznenada odpotoval v Makedonijo, kamor so ga poslali gonit bolgarske razbojnike, in mesec dni po njegovem odhodu me je pretresla vest, da je ubit. Poročilo je velelo, da ga je iz zasede ustrelil sloviti vojvoda Todor Gjubre, ki je bil nedolgo potem v boju ujet in je takoj prejel plačilo za svoje mnogoštevilne zločine. Moji žalosti za prijateljem pa je bilo uradno izvestje prekratko; obhajal me je tudi sum, da utegne biti njegova smrt v kaki zvezi s slutnjami, katere je ves ta čas zbujala v meni njegova povest. Poizvedoval in pisaril sem na vse strani in sem res dognal čudne podrobnosti:
Kapetan je bil ustreljen v desni senec. Rana je bila osmojena. Pištola, ki je ležala zraven njega, je bila njegova last in manjkal je v nji en sam naboj ...
Karkoli ga je sprejelo onkraj smrti, vsekako je prestal dvomiti, ali je bil njegov »da« resnica ali laž.