Križeve nadloge

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

PETERČEK Križ je doraščal. Bil je očetu in materi z vsakim letom v večje veselje, pa tudi v večjo nadlogo. Brezskrbna leta mu je uklenila šola. Domača hiša pri Križevih se je počasi praznila. Otroci so odraščali, se ženili, možili in odhajali v svet po zaslužku.

Peterčkov brat Jernej se je kljub svojemu tajenju splašil prvi in odletel sicer ne daleč, ali vendar v novo, svojo domačijo. Oženil se je, vzel za ženo kmetiško dekle v vasi in priženil ž njo precejšnje posestvo, kjer se je pokmetil in popustil fabriko. Sledili sta mu Angela in Metka, ki sta se omožili obe hkrati. Prva je vzela mladega mizarja iz sosednje vasi, Angela pa delavca iz bližnjega trga. Šimen je bil zdaj že mizarski pomočnik pri Angelincm možu, Ciril je hodil mesto Jerneja v tovarno, Pavel pa se je tudi že pripravil za podobno, le da je uspelo očetu, ga spraviti v ključavničarski oddelek, kjer se bo fant lahko naučil rokodelstva, da ne bo navaden delavec. Tako jih je ostalo doma zdaj še petero: Rezika, ki je ni oče pustil nikamor, ker je hotel, da pomaga doma materi, ki so nekam čudno shujšali zadnje čase, Ciril, ki je dobro služil v tovarni in pridno pomagal očetu, Pavel, ki je kot vajenec v tovarni vsaj zase zaslužil, Florijan, ki je hodil zadnje leto v vsakdanjo šolo in Peterček, zadnji, najmlajši Križ. Tako so se očetova bremena malo olajšala, skrbeti mu je bilo za manj želodcev, a zato je bila hujša briga za mater, ki so vsak dan bolj kašljali. Tudi Peterček ni bil preveč pri zdravju; zdelo se je, kakor da je oba obenem pograbilo: mater in njega. Preveč je gnal fant kvišku; moči niso sledile njegovemu razvoju, slabokrvnost, prva predznanilka jetike v delavskih družinah, mu je slabila mlado telo, da je očeta Šimna kar zares skrbelo.

Peterčka samega pa prav nič! Nasprotno: samo mater je videl v svoji ljubezni in često zrl na njo z velikimi očmi, kadar jo je krivil kašelj in se je zdelo, da bo življenje planilo iz nje z vsakim tresljajem telesa. Tedaj se je, če je le mogel, potihoma prikradel k njej, jo prijel za roko in solze so mu stale v očeh. Mati so vedno, ko jim je odleglo, pobožali otroka po obrazu in mu naročevali:

»Peterček, glej, da boš priden in se boš rad učil, ko me ne bo!« 

Fant je v takem slučaju popustil materino roko, se tiho splazil ven in kje v kakem kotu ždel tiho s široko odprtimi očmi.

Knjige so bile Peterčku največje veselje. Še predno je prišel v šolo, je znal čitati, kar se je priučil mimogrede pri Florijančku. Ko se je branju gladko privadil, je imela zanj razen narave zmisel samo še knjiga. Kjer je le staknil kaj tiskanega, je šlo ž njim. Čeprav ni razumel vsega, kar je čital, ni odnehal preje, dokler ni bil pri kraju s knjigo. V šoli je posebno katehet brž opazil otrokovo zanimanje za čtivo, pa ga je poklical včasih k sebi, mu posodil lepih knjig za deco in povestic, njemu primernih, kar je navezalo neko nevidno vez med njim in učencem, da je trajala vsa leta šole in še dalje.

Toda s šolo samo pa ni bilo tako lahko kakor s knjigami! O, ko bi bile samo knjige na svetu in nič šole, bi Peterček že mogel biti priden! Ali kaj, ko pa je bilo treba po cele ure sedeti v šoli, poslušati stvari, kakor na primer računanje, ki je Petru enako malo šlo v slast kakor razvajenemu gosposkemu otroku ovsen kruh s prav velikimi bodicami, poleg tega pa biti še miren! To vse je bilo Petru kar nekam preveč. Če je potrpel in se skušal premagati, da je napravil do kraja račun, ga pa že ni prihodnjo uro zdržalo v miru in moral je smukniti vsaj za par minut gori v breg za šolo in gmajno, kjer ga je tako zanimalo petje tičkov in gomazenje mravelj okrog mravljišč in po stezah, da je kar pozabil, koliko je že ura in prišel včasih v šolo nazaj šele tedaj, ko so že vsi drugi davno odšli domov.

Učitelju je bil Peter Križ res pravi križ. To mu je tudi tolikokrat povedal, da je Petrček že na pamet znal in si je celo na tihem, kadar se je učitelj bližal, da ga pokara, kar sam sebi pripovedoval v naprej. Seveda je to karanje samega sebe prav toliko zaleglo kakor učiteljstvo. Že priletnejšemu gospodu pa je bilo brihtnega dečka žal, posebno ko je spoznal, kako je nadarjen za vse predmete razen za računanje, ki bi pa tudi šlo, ako bi fant samo malo hotel zagrabiti. Zato je bil dober, da celo preveč dober ž njim. Že v prvem razredu je fantek vzbudil njegovo pozornost, ko ga je poklical in vprašal. Kakor dvoje jasnih jezer se je uprlo ob pozivu v učitelja dvoje velikih, svetlih oči in mehak, droben glasek je jasno in zvočno odgovoril na vprašanje. Kakor očaran od teh svetlih oči je stari učitelj pozabil na nadaljna vprašanja; strmel je v dečka pred seboj in ko se je v veliki tišini razreda ovedel svojega začudenja, je zardel in skoro jecljaje pozval dečka, naj sede. Od tedaj so te oči neprenehoma ostale v učitelju in ko je zjutraj stopil v razred, jih je najprej poiskal in bil nekam žalosten, dejal bi, potrt, ako jih ni bilo.

Zgodilo se je prvikrat, da ni Peterček prišel v šolo neko poletno popoldne. Kmalu po veliki noči je bilo. Mudil je že preje večkrat, za celo uro včasih, pa nikdar si ni učitelj preveč upal siliti v dečka; zakaj fantek je kar molčal in ni odgovoril besede. Zdaj pa ni učitelj smel potrpeti več in je poklical Petra predse.

»Kje si bil včeraj popoldne?« 

Peter je gledal naravnost v učitelja, odgovoril pa ni ničesar. Učitelju je prihajalo nekaj gorkega v lice, čutil je, da rdi in da je v zadregi. Zato je dvignil glas in povprašal vnovič. Dečko spet ni znal nobene besede. Od nekod se je slišal glas:

»Potepal se je!« 

Tedaj je zagorelo v fantovih očeh, da se je učitelju nehote iztrgalo:

»Tiho tam zadaj!« 

Zdaj pa je zagorelo zopet v teh čudnih očeh in nekaj kakor hvaležnost se je prelilo v njih. Učitelj je dobil nov pogum.

»Povej, Peterček, si se res potepal?« 

»Nisem!« je zvonko in jasno odgovoril fant.

»Kje si pa bil?« 

»V gmajni.« 

Učitelj se je začudil.

»Tedaj si se vendar potepal!« je karajoče opomnil učenca.

In spet je zagorelo v Peterčkovih očeh, še bolj ko preje.

»Nisem se. Mravlje sem gledal.« 

»Mravlje, tako mravlje,« si je pomagal učitelj, ki ga je osupnil odgovor dečkov in prvi trenutek ni vedel, kaj naj bi in kako.

»Za mravlje imaš čas po šoli, Peterček!« 

»Ne maram hoditi v šolo,« se je kratko odrezal fant.

»Zakaj pa ne?« je pričel spraševati učitelj z zanimanjem.

»Ker ni tičkov notri in mravelj in dreves in neba tudi ne,« je z žarečimi očmi pripovedoval Peterček, kakor da je samo čakal, kdaj bo dobil priliko za to.

»Ti imaš tedaj rad tičke in mravlje in drevesa in gozd in nebo?« 

Deček je prikimal z žarečimi lici in z bleskom v očeh. Še korak je stopil bliže učitelju in mu zrl v obraz, kakor bi mu hotel povedati še in še o vsem tem. Učitelj ga je dalje spraševal:

»Kaj pa delaš s tički in mravljami?« 

»Poslušam jih, kako pojo in gledam mravlje, kako delajo mravljišče in nosijo skupaj. Tako velike muhe nosijo včasih, petkrat večje kakor so same, pa se nič ne utrudijo,« je razlagal fant, ki ga je učitelj z vedno večjim zanimanjem poslušal.

»Ali si jim že kdaj razbrskal mravljišče?« 

»Sem, pa so se mi potem smilile, ker so letale in tekale sem in tja. Tako so se me ustrašile! Hotel sem jim popraviti nazaj, pa nisem znal. Potlej so pa same.« 

Učitelj je gledal dalje v fanta, ki je pripovedoval potem še o mnogem drugem, tudi o vilah in palčkih, o volkodlaku in podobnem.

»Kako pa ti veš vse to?« je vprašal učitelj.

»Mama so mi povedali in sam sem tudi videl.« 

»Si?« 

»Sem, ponoči sem videl, kakšne oči imajo palčki. Čisto zlate in tako se jim svetijo kakor lučke.« 

Malo je pomislil, pa je naprej pripovedoval:

»Pa bral sem tudi.« 

»Tudi?« 

»Še predno sem šel v šolo, sem bral.« 

Pripovedoval je, kaj je vse že čital. Učitelj, ki se je preje mnogokrat čudil, kako fant gladko bere je zdaj poizvedel marsikaj in žal mu je bilo, da se ni bolj zanimal zanj. Ali kaj, ko si pa ni dal dosti k sebi, ko ni hotel niti odgovarjati, komaj na vprašanja iz učne tvarine je dajal pičel odgovor.

»Vidiš, Peterček, o vsem tem se bomo tudi v šoli učili,« je nadaljeval učitelj, potem ko je deček povedal še mnogo o sebi in svojih. »Pa tudi pokazal vam bom razne živali, ne samo mravlje in tičke, še marsikaj druzega boš videl v šoli. Samo priden moraš biti in redno hoditi v šolo!« 

»No, pokažite!« je zaprosil fant in tako zaupljivo pogledal učitelja, da mu ta ni mogel odreči.

»Zdaj ne morem. Počakajte, po uri vas bom vse peljal v kabinet in tam boste videli marsikaj. Samo pridni morate biti!« 

Tako so žarele Peterčkove oči pri tej obljubi, da je učitelj povsem pozabil, da bi bil moral fanta še karati radi včerajšnjega izostanka in ga kaznovati. Še bolj pa je strmel vanj potem, ko je res peljal učence v kabinet in jim pokazal to in ono. Dokler je bilo kaj novega, je bilo naravnost veselje opazovati Petrčka. Kar stran ni mogel.

Popoldne je vprašal učitelj zopet dečka, ko mu je bilo všeč.

»Nič ni lepo!« je odgovoril začudenemu učitelju učenec. Pogled pa mu je uhajal skozi okno proti gozdu, kamor je solnce tako lepo sijalo.

»Zakaj pa ti ni všeč, Peterček?« je vprašal strmeči učitelj.

»Ker ni živo, nič ne skače in tički nič ne pojejo! Pa neba tudi nimate in oblakov!« je še zatrdil fant in ogenj v očeh mu je ugasnil.

Učitelj ni vedel, kaj bi mu odgovoril. Šele čez čas je uganil:

»Tega pa ne morem imeti, to ima samo ljubi Bog zunaj v naravi!« 

Tedaj pa je odgovoril fant, česar še ni staremu učitelju nikdo v vseh letih učenja: »Zato imam pa ljubega Boga rajši kakor Vas!« in je sedel v klop ter ga ni več pogledal.

Tako je bil učitelj presenečen nad tem odgovorom, da sploh ni znal besede nazaj. Pa kako tesno ga je nekaj prijelo v srcu, tako žalostno je pogledal otroka, ki se pa navidez ni niti menil za vse to, ampak je gledal skozi okno, kako je zunaj sijalo solnce.

Tri dni ni vprašal učitelj Peterčka niti besede, tudi ga ni pogledal, samo semtertje na skrivaj. Fantove oči pa so vedno bolj splašene hodile za učiteljem, vedno bolj so vpraševale, kakor bi iskale za vzrokom, kakor bi v dušo tipale. In še par dni je šlo tako, ko je nekoč opoldne fant počakal v klopi, da so šli vsi pred njim ven, potem pa je stopil k učitelju, ga za komolec potegnil nazaj v razred, se vzpel na prste in mu pošepetal prav v uho, ko se je učitelj sklonil k njemu:

»Saj imam Vas tudi rad, gospod učitelj!« 

Starega moža so oblile solze, ki jih ni mogel skriti. Dvignil je fantka k sebi, pa ga poljubil na oči, na obe očki ter ga nato mehko postavil na tla. Peterček je šinil kakor srna mimo njega in že ga ni bilo več. Stari učitelj je stal dolgo še na tistem mestu, po licih pa so mu v sivo brado tekle solze kakor že davno ne ...