Križev pot (Ivan Albreht)
| Križev pot Ivan Albreht |
| |||||||||||||
Nekdaj so ljudje hodili v cerkve molit križev pot. Pobožno, od postaje do postaje, s prošnjami in vzdihi so molili in premišljevali trpljenje Kristovo. Gotovo hodijo mnogi še dandanes: pobožno, od postaje do postaje, s prošnjami in vzdihi molijo in premišljujejo trpljenje Kristovo. Med njimi so vsi tisti, ki lastnega trpljenja nimajo, ga ne poznajo ali pa nočejo poznati. Blagor jim!
Drugi molijo svoj križev pot drugje. Ti drugi – Ljubljana jih premore danes prav znaten odstotek – romajo v Prečno ulico, kjer bel napis s črnega polja naznanja romarjem, da tam kraljuje beda in nadlog predzadnja postaja, mestna zastavljalnica.
Romarjev je vedno dovolj. Prihajajo ženice, izsušene in vele, kakor da so se splašile iz groba. Te gredo brezbrižno s svojim bremenom. Če se jim ne umakneš s hodnika, godrnjajo nad teboj in ti postrežejo s prav kočljivoljubeznivimi priimki. Vmes so pijančki, ljudje vesele volje in dobrih sklepov. Kar imajo odveč, neso »spravit«, ker so trdno sklenili, da bodo o prvi priliki spet vse »rešili«. Tudi otroci so med romarji. To je zanemarjena deca, ki jo ubija beda. Lica so pepelnata in temu in onemu je na obrazu zapisana prezgodnja smrt. Tudi oni neprijetni dih predmestij veje s teh obrazov, ona sajasta usoda, ki tira najlepše cvetje v blato. Vendar je deca vesela in se smeje na svojem žalostnem potu. Kakor da so pobegnili iz strašne ječe, taki so ti otroci! Še pravkar jih je trla groza. Oče je v pijanosti vihtel palico nad njimi, mati jih je klela v obupu! Zdaj so svobodni in solnce se jim smeji. Ko odlože breme, se približajo kruhu. Oče jih bo gladil in mati jih bo vesela ...
Zadnji med romarji, nekaka elita, to je slavni srednji stan. Udove in žene uradnikov, ki so v spominu na nekdanje boljše čase še vse plahe in sramežljive. Z gibkostjo, prisiljenim smehljanjem in s gladkimi kretnjami skušajo zakriti beračijo. Po cesti se plaho ozirajo na desno in levo, če jih morda ne vidi srečnejši znanec, ki bi jih utegnil – kaj? ... Nihče ne ve, kaj, le sramežljiva rdečica mu ob taki misli razpali lica.
Joj, te karavane, joj, te romarice! Mož sedi v istem času v pisarni, veličastno sedi in rešuje akte. Mogočen je in stotero src trepeče v upu nanj. Žena, – žena je ponižna in potrta in roma s svojimi najboljšimi zakladi na križev pot, skrivaj in po ovinkih v Prečno ulico, kjer kraljuje mestna zastavljalnica. Kakor vidra šine v vežo, v urad in razkaže svoje premoženje. Včasih so zlati uhani, včasih verižica, ura, včasih broša, spomin na mater, babico, spomin, ki ga ne bi dala za nobeno ceno. Ali preko vseh spominov grozi lačen želodec, raztrgani otroci in nevarnost za možev ugled. Kako ne bi! Že blizu svetnika je mož, pa naj nosi zakrpane hlače!?
Vsa zardela stopi gospa pred cenilca.
Gospod gleda, tehta in pove. Znesek ne predstavlja niti desetine predvojne vrednosti.
Gospa se zdrzne. V hipu ji s polno jasnostjo plane v dušo zavest ponižanja in osramočenja. Najraje bi planila, pograbila svoje stvari in zbežala, toda beda je močnejša od ponosa.
»Ali ne bi mogli več?« zaprosi gospa s plahim glasom.
Cenilec, gospod, ki je rojen in vajen sličnih prošenj, se nasmehne in primakne par dinarjev. Gospa pogleda kakor v hipnozi. Nič ne reče, le glavo sklone in plaho prikima.
Njej sledi druga, tretja, nebroj.
Med zadnjimi je vitka dama. Da je ne izdaja ponošena obleka, bi jo človek štel med tiste sloje, ki ne poznajo skrbi za vsakdanji kruh. Ko razvezuje culo, se ji tresejo roke in v oči ji silijo solze. Iz svežnja izmota lepo damsko obleko, frak in še nekaj drugih oblačil.
»Štiristo dinarjev,« pove cenilec.
Vsa okolica se zgane, ko začuje tako vsoto, le gospa se prestraši:
»Samo?«
»Ni mogoče več!«
»Toda, pomislite –«
»Ni mogoče! Ne gre v denar!«
»Saj bom vendar rešila –«
»Že, že! Kakor vam je ljubo,« zamrmra cenilec in se ozre po drugih strankah. Ko odpravi dve, tri, se obrne k dami, ki še vedno stoji tamkaj.
»Vam je prav?«
»Ali bi bilo mogoče vsaj petsto?«
»Izključeno!«
»Saj je vendar vrednost –«
»Danes ne! Obžalujem!«
»Gospod!«
»Mi je res žal –«
Dama se zdrzne. Zaihti in omahne.
»Prosim« dahne plaho in si otira solze.
Cenilec sede, zapiše, potem pa dalje, dalje. Brez konca je procesija in brez kraja, brez podobe in brez razpela ta trpki križev pot.